Tišina škorpijonov

Carlos Pascual

Človek bi si lahko zamislil boljšo različico orla, tjulnja ali tigra (čeprav bi slednje gotovo motilo Borgesa), težko pa bi mu uspelo izboljšati škorpijona. Škorpijoni so kot poezija, kadar je popolna, kot čvrst haiku; premakniti ne moreš niti besede, preurediti niti prvine, ne da bi tvegal, da se, neponovljivi, pri tem sesujejo v prah.

 

*

 

 

Astrologiji navadno ne posvečam veliko pozornosti, a ko mi nekdo zaupa, da je po horoskopu škorpijon, se preprosto umaknem na drugo stran ceste. Predčasna zamejitev škode. Pa vendar – ta dobro znani pajkovec me je v svoji živalski obliki skozi življenje vedno spremljal z dobrohotono prisotnostjo. 

 

*

 

V enem mojih prvih lucidnih spominov sedi pred menoj moj stric Javier, naslonjen na sedež živo oranžnega separeja. Moja mati ga je, medtem ko je sama hitela po nujnih opravkih, tisti dan najverjetneje začasno zadolžila za varnost svojega sina. O mojem stricu se je v naši družini šepetalo na stotine zgodb. V naša življenja je vstopal kot drugorazredni čarovnik neuglednega zabaviščnega parka, nato pa iz njih prav tako tudi izginjal. V nekem obdobju se je, med opravljanjem kopice priložnostnih del, vpisal med ameriške vojake in »na drugi strani« poskušal najti nov začetek.

Sedela sva v eni izmed kavarn, ki se je v središču Mexico Cityja ponašala z dekorjem, podobnem tistemu, ki prevladuje v večini ameriških okrepčevalnic.

Do takrat je na meni verjetno preizkusil skorajda vse trike in zvijače, s katerimi je redno kratkočasil tiste, ki so na zabavah ali v barih sedli za njegovo mizo; preostal mu je še zadnji. S počasnimi gibi je zavihal rokav svoje srajce in razgalil kožo svoje leve podlakti. Prekrivala jo je velika tetovaža modro-črnega škorpijona. Izpod svojih košatih obrvi mi je v spremstvu tišine in pozlačenega nasmeha namenil pomenljiv pogled. Naposled se je vdal moji tišini.
»Veš, kaj je to?«
»Ne,« sem odgovoril. Že pri svojih rosnih letih sem namreč dobro vedel, da tovrstna vprašanja ne zahtevajo razumnega odgovora. »Ne vem,« sem rekel vprašujoče.

Zunaj – na drugi strani brezhibno čistega okna – je sonce 70.-ih pripekalo na še vedno provincialni Mexico City. 

»To je neumnost,« je rekel s kazalcem, usmerjenim proti svoji podlakti. »Neumnost, ki jo je mlad moški storil v želji, da bi se pred svetom izkazal kot vodilni alfa samec.«

Moje nemo prikimavanje je govorilo da, razumem.

»Obljubi mi, da ne boš nikoli storil česa takega.«

Vanj sem strmel v popolni tišini.

»Prisezi.«

»Tega ne bom nikoli storil, stric Javier,« sem rekel z odločnostjo, ki je v mojih mislih takrat pripadala odraslim moškim.

Nato je slavnostno odvihal svoj rokav, ga zapel na zapestju (na katerem je takrat počivala njegova ura s kovinskim paščkom, ki jo je venomer nosil na notranji strani zapestja) in mimoidočo natakarico prosil za račun. Vstal je, me pobožal po glavi in rekel: »Dobro, zdaj pa poiščiva tvojo mamo.« 

Kavarno sva – po tistem, ko je moj stric pri šanku plačal račun, laskal natakarici in z eno svojih rednih šal v smeh spravil poslovodjo oddelka – zapustila zaslepljena z žarki mehiškega sonca.

Spomin se na tej točki konča. Na svoji koži še vedno ne nosim niti ene tetovaže. Svojemu stricu ne bi lagal.

 

*

 

 

Na gladkih črnih tleh svojega gledališča v centru Ljubljane sem našel dva živa zlatorjava škorpijona. Tega mi tu nihče ne verjame. Pravijo mi, da sem najverjetneje našel kobilico; človek naj bi jo v mraku z lahkoto zamenjal za drugega členonožca. Že res, a ne jaz.

Prvi je s sploščenim zadkom in skrito napetostjo živali, ki hiti od točke a do točke b, z urnim lahnim stopicljanjem prečkal središče prostora. Drugi je – čakajoč in tih, kot so tihi le škorpijoni – ždel v enem izmed kotov. Bi uspeli razločiti tišini pajka in škorpijona? Potem med njimi verjetno še niste bivali dovolj dolgo. Tišina škorpijona je slišna.

Še dobro, da nisem nagnjen k vraževerju; v svojem ljubljanskem gledališču sem namreč našel dva škorpijona.

 

*

 

 

Po območju Slovenije gomazi pet vrst škorpijonov (Hrvaška se ponaša s sedmimi) – pravzaprav nekam visoko število za državo, polno ljudi, ki v svojih hišah še niso zapazili niti enega primerka. Morda prav vsi prebivajo v Prekmurju (škorpijoni).

 

*

 

 
Moja mati in stric Javier prihajata iz tiste mehiške zvezne države, katere grb je že zdavnaj utonil v kolektivno pozabo. Ko Mehičan zasliši besedo Durango, njegov notranji ekran namreč nemudoma izriše sliko škorpijona, ki ujet v kapljo sintetične smole zdaj večno služi kot obtežilnik za papir.

Guverner Duranga naj bi, če verjamemo folklori, v 40.-ih in 50.-ih letih prejšnjega stoletja visoko umrljivost zaradi škorpijonjih pikov poskušal zmanjšati tako, da je vsakemu otroku, ki mu je v roke prinesel mrtvega, a nepoškodovanega škorpijona, v zameno ponudil en peso. Tako, pravijo, se je končala invazija. In pričela sočna turistična industrija, dodajam.

Ko sem kot otrok med obiskom daljnih sorodnikov v mestu Durango sedel na tleh njihove dnevne sobe, sem prestrašeno opazoval ogromnega svetlozlatega škorpijona (v Mehiki velja prepričanje, da so prav ti najnevarnejši), ki se je sprehajal okoli gole noge moje tete, medtem ko je ta svetohlinsko zrla v televizijski ekran. Ko so moj stric in bratranci – skupaj s teto so spremljali eno izmed telenovel – uzrli moj spačen obraz, jim svojih pogledov ni bilo treba upreti v tla. Rekli so le »ah, bratranec, to je el güero« ter svoje obraze spet obrnili proti ekranu. »Z nami živi, vse odkar smo se preselili v to hišo. Ne bo več dolgo, star je kot Metuzalem.« 

Praga njihove hiše sicer nisem prestopil nikdar več, a prepričan sem, da je el güero svojo nenavadno večnost dosegel znotraj obtežilnika.

 

*

 

 

Z njimi sem živel, jim prigovarjal, jih lovil, ubijal, utrpel njihove pike, v varnem zavetju steklenih terarijev vzrejal njihove potomce; nič pa ni mojega mnenja o njih spremenilo bolj kot kopica besed Joseja Revuéltasa.

Revuéltas, čigar dom je bila ne le zvezdna država Durango, temveč prav tisto skrito gorsko mesto – Santiago Papasquiaro –, v katerem sta se rodila moja mati in stric, je v čudovitem tekstu Usoda Škorpijonov orisal sugestivno idejo: škorpijoni so, brez zavedanja o lastnem obstoju, zaljubljeni v človeško vrsto. Trudijo se prebivati v nam oddaljenih sencah, a nikoli tako daleč, da bi preslišali naše besede; besede, ki jih vsake toliko zmotno zamenjajo za lastna imena, dokler se nekega dne omamljeni z belino stene ne predajo šelestenju zrolanega časopisa. 

Spet drugič se z usodnim udarcem srečajo takoj po tistem, ko svojemu rablju sami zadajo pik neznosne bolečine. Ta naj bi, trdi Revuéltas, predstavljal najgloblji izraz njihove večno nerazumljene ljubezni.  

Morda ima prav. Sčasoma sem se naučil jasno prepoznati krik nekoga, ki je utrpel škorpijonov pik. Je krik, ki ga nikdar ne bi mogel zamenjati z drugim. Opišem ga lahko le kot vrišč kratke, ostre smrti, ki izhaja iz globočin.

Domača naloga: poiščite škorpijone, jih hranite z rahlim kobiličjim mesom in svoj sluh prilagodite zvoku njihove tišine.

 

iz angleškega izvirnika prevedla Pia Prezelj

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.