Težave s kratko zgodbo

Urša Zabukovec

Druga, dopolnjena izdaja Blatnikovega učbenika Pisanje kratke zgodbe je vsebinsko zanimivo, stvarno in mestoma precej zabavno besedilo. Po obsegu je več kot prijazno bralcu: če vam čas dopušča, ga lahko preberete tako rekoč v enem šusu.

Avtor o pisanju zgodbe res piše tako, kot obljubi v podnaslovu: od prvopisa do natisa. Osebno so me bolj kot opisovanje posameznih faz obdelovanja besedila pritegnile misli o samem pisanju (denimo na prvi pogled nezdružljivi misli oziroma napotka Johna Braina iz besedila Kako napisati roman: Pišite iz izkušnje ter Nikoli ne bodite avtobiografski), o problematičnih trenutkih (začetka, blokade), o utrinkih z delavnic, ki jih avtor siplje skoz vso knjigo, najgosteje pa v dodatkih, ter nenazadnje tisto, kar je nepogrešljivi del slehernega učbenika: vaje ob koncu večine poglavij. Njihov glavni namen je, tako Blatnik, da nam pomagajo razvijati tisto, kar »nam gre slabše«.

Šibka točka

Veliko nas piše ali pisari, različne zadeve, nekaj morda za objavo, precej več pa za v koš ali predal. A kako naj bi tisti, ki do zdaj še nismo pisali kratkih zgodb, vedeli, kaj »nam gre slabše«? Edine zgodbe, ki sem jih napisala, so bile namreč domače naloge na jezikovnih tečajih: saj se spomnite, dobite seznam besed, ki jih morate uporabiti, pišete pa lahko, o čemer hočete. Tako sem največkrat pisala o živalih, tistih plišastih, ki so se v naši hiši naselile še pred rojstvom otrok. Zgodb nisem pisala s težnjo po literarnosti, pa karkoli že to je; cilj je bil, da v njih uporabim vse besede s seznama in da so vsaj nekoliko zabavne – kot nekdanja učiteljica jezika vem, da je branje gore jezikovnih sestavkov, od katerih je eden dolgočasnejši od drugega, precej duhamorno opravilo. To mi je – sodeč po odzivih in komentarjih učiteljev – načeloma uspevalo: zgodbe so bile zanimive, pa tudi sama sem se med pisanjem zabavala. A problem je v tem, da so bile moje zgodbe zanimive le v primerjavi s sestavki drugih tečajnikov, ki praviloma niso imeli širših ambicij kot le zadostiti zahtevam navodil. Skratka, nisem prepričana, da bi v pisanju domačih nalog na jezikovnem tečaju lahko videla svoje prve poskuse pisanja kratke zgodbe. A nič hudega, zapiše Blatnik, učbenik je namenjen tudi tistim, ki še nikoli niso napisali ničesar kratkozgodbnega. Vse je enkrat prvič.

In jaz prvič poskušam napisati kratko zgodbo. A po nekajurnem preskakovanju z vaje na vajo počasi ugotavljam, da je tisto, kar mi gre najslabše, fikcija kot taka. Izmišljija. Pisanje teče, dokler gre za opisovanje, prvoosebno poustvarjanje doživetega – s popravki in dodatki, ki pa so vendarle nekakšna kozmetika, bižuterija na skeletu izkušnje. Kako se premakniti, kako stopiti prek tega? Kako zabresti v ocean izmišljije? Čudna, tuja mi je strategija izmišljanja, recimo v smislu zgodbomata (s. 36). Vprašajte se, pravi Blatnik, zakaj, na primer, arhitekt prodaja papige: to naj bo zaključni prizor oziroma stanje, vi pa se potrudite in ga skoz zgodbo osmislite.

Ne morem ga osmisliti, še več, sploh ne morem začeti s pisanjem, dolge minute strmim v prazen list. Nimam pojma, nimam ideje. Če sem iskrena: ne zanima me. Zanimajo me druge stvari, imam veliko drugih idej, o čem bi rada pisala. A tu spet nastopi podoben problem: vzete so iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do kamor seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena, a vendarle ne do te mere, da bi se sprevrgla v kratko zgodbo, v fikcijo. Če se vrnem na Brainove nasvete: verjetno znam pisati iz izkušnje, ne znam pa (še) biti dovolj neavtobiografska?

Miti, talenti, ideje

Vprašanje je, skratka, takšnole: ali smo sposobni vsi, ki nekaj pišemo oziroma se kakorkoli ukvarjamo z jezikom in literaturo, pisati fikcijo? Je to en in isti talent? Ali nekdo, ki piše eseje, poezijo itd., lahko piše tudi prozo, ker je vendarle vse literatura? Ali pa je res drugo: da imaš pač talent pesnika, talent prozaista, esejista itd.? Od česa je to odvisno?

Ker jaz, saj veste, hočem napisati kratko zgodbo. O tej stiski pišem prijatelju X, uveljavljenemu pesniku in prevajalcu, predvsem pa strastnemu bralcu. Omenim mu, da berem Blatnikovo Pisanje kratke zgodbe, in jadikujem, da mi po enodnevnem poskusu fikcija ne gre, on pa me potolaži takole: »Ne sekiraj se, jaz sem se že zdavnaj sprijaznil s tem, da si ne znam izmišljevati, da nisem ustvarjen za pisanje proze.« Odgovorim, da me zadnje čase preganja neznosna želja, da preprosto hočem, a da nisem vedela, kako naj se vsega tega sploh lotim, da sem upala, da mi bo pomagal učbenik. Zakaj, če si tako želiš, vseeno ne gre? Kje je problem? V prenapihnjenosti želje? V napačnem pristopu? In ne, ne mislim se »nehati sekirati«, ne mislim odstopiti, vsaj ne zdajle, takoj, po prvem poskusu. X nadaljuje v zanj netipičnem slogu: »Včasih mislim, da je vse že določeno, da mora vsak izpolniti določene zadeve na tej zemlji, in nekateri so pač dobili talent ter nalogo, da ga razvijajo. Jaz nisem dobil talenta prozaista in mislim, da nima smisla razvijati nečesa, česar ni. […] Ja, nekoč sem poskušal pisati prozo, ko sem bil še zelo mlad, in takrat sem doživel hud poraz. Eseje bom verjetno še pisal, v tem žanru se bolje počutim, ne vem, zakaj, verjetno imam problem s fabuliranjem. Zadnje čase mi je naporno celo brati izmišljene zadeve, prozo, skrajno naporno, zato vedno hitro preidem na poezijo ali eseje.«

Razmišljanje X, zlasti njegova ideja o tem, da je »vse določeno«, da imamo pač vsak svojo nalogo, talente, ki jih moramo razviti, nekoliko spominja na tisto klasično vprašanje, ki, kot se zdi, precej jezi avtorja Pisanja kratke zgodbe: »Se je pisanja res mogoče naučiti?« (s. 12–13) Se pravi, drugače, ali smo za pisanje zgodb ustvarjeni … ali pa pač nismo? Resničnost tega »romantičnega mita« o stvaritelju se na neki način potrjuje v izjavah, ki smo jih vsi že kdaj slišali (naj iz spomina izvlečem samo najbolj reprezentativne): »on je odličen esejist, njegovi romani pa so čisto povprečni«, »sicer piše poezijo, a zanamci ga bodo poznali kot filozofa«, »ja, pesnik je dober, spodobne zgodbe pa ne zna napisati« in podobno. Dejstvo je namreč, da se veliko ustvarjalcev preskuša v več žanrih, a jim nekateri izmed njih ležijo občutno bolje kot drugi.

A jaz še vedno želim napisati kratko zgodbo. In si mislim: morda pa vendarle ne gre le za talent, za vnaprej-določenost mesta in naloge, ki nam je dana na tem svetu. Morda je izvor blokade drugje. Tu ne morem mimo Dostojevskega in njegovega razmišljanja o ustvarjalnem procesu. Dostojevski loči med pesnikom in umetnikom. Pesnik je kot najditelj, najditelj diamanta – ideje, ki bi jo rad ubesedil. A ta ideja ni nekaj abstraktnega, nikakor ne, idejo, pravi Dostojevski, je treba čutiti. Ideja, ki je ne čutimo fizično, s telesom, ni ideja, temveč zgolj neobvezna misel, ki se spogleduje s pozabo. In če želite kaj dobrega napisati, pa naj bo to karkoli (esej, recenzija, pesem, zgodba, ep, roman itd.), morate najprej imeti idejo, ki se vam je zažrla v drobovje. To je naloga pesnika v vas. A za pesnikom pride na vrsto umetnik (še vedno v vas), ki je pravzaprav nekakšen obrtnik in zna to idejo – ta diamant, ki ga odkrije pesnik – obdelati, da zasije v vsej svoji lepoti in popolnosti. Umetnik mora znati izbrati primeren žanr, dolžino, izrazna sredstva in podobno. Pesnik se brez umetnika prevečkrat sprevrže v sanjača, umetnik brez pesnika pa v dolgočasnega pisca, čigar dela ne bodo nikoli postala del nacionalnega ali svetovnega literarnega kanona.

Tako je govoril Dostojevski. On denimo ne bi pristal na omenjeni zgodbomat. Ker je bil po svojem psihofizičnem ustroju nekakšen idejomat: bil je prežet z idejami, ki so ga grele, hladile, obnorele, dušile in za katere mu je, kot dobremu umetniku, velikokrat uspelo najti idealno platformo utelešenja. A če se vrnem k svoji situaciji: zdi se torej, da je problem, s katerim se soočam ob vajah iz pisanja kratke zgodbe – problem umetnika. Slab obrtnik sem. Sanjač. Pa vendarle (se spet lotim iskanja opravičila, saj še vedno želim napisati kratko zgodbo) – ali ni tako, da nekatere ideje zahtevajo točno določeno, konkretno formo? Določena ideja preprosto zahteva žanr eseja, druga – pesmi, spet tretja kratke zgodbe in tako naprej. Ali bi Dostojevski lahko ideje, ki jih je razvil denimo v Pesnitvi o velikem inkvizitorju, napisal drugače, morda v verzih ali kot samostojno kratko zgodbo (naj dodam, da se naziv »pesnitev« tu ne nanaša na formo, temveč na pozicijo izrekajočega – gre za subjektivni pogled na svet)? Zdi se, da vsebina, ideja, ki jo je čutil Dostojevski, preprosto zahteva žanr, ki ji ga je dal, ter avtorja (Ivan Karamazov), ki ji ga je določil – le tako je ta diamant lahko zasijal v vsej svoji lepoti. Seveda, tu so potem vedno še nekakšni splošni trendi obdobja, literarna moda, vzorniki, pa še kaj. A bistvena je vendarle ideja, ki, se mi zdi, narekuje izbiro.

V zvezi s tem se spomnim natečaja oziroma avdicije, ki jo je pred davnimi, hm, več-kot-desetimi leti organizirala skupina Betontanc. Režiser Matjaž Pograjc je iskal sodelavce za svoj nov projekt. Kandidati za dramaturga – bilo nas je kar nekaj, poleg mene cela četica mladih in starih študentov dramaturgije – smo morali napisati dva ali tri strani dialoga. Spomnim se, da sem napisala dva dialoga, enega skoraj avtobiografskega (spet seveda rahlo obdelanega, smiselno zaključenega in tako naprej), ki se je tako rekoč kar izlil na papir, ter drugega izmišljenega, ki se je rojeval v mukah. Nazadnje sem, po tehtnem premisleku, oddala samo avtobiografskega – tisti drugi, recimo mu čisto fikcijski, preprosto ni deloval. Bil je slab. Po nekaj dneh me je poklical Pograjc in takrat se je začela moja skoraj enoletna izjemno zanimiva teatralna izkušnja, za katero sem življenju še danes hvaležna. Zakaj je prvi dialog deloval? Besedilo se je že davno izgubilo, a spomnim se, da je šlo za travmatičen pogovor dveh zaljubljencev med rjuhami, z nekaj malega didaskalijami. Še danes me ob spominu na idejo, ki sem jo upodobila v tisti sceni, kar stisne. Še danes jo brezhibno čutim, čeprav se je v življenju marsikaj spremenilo in problem zame že davno ni več aktualen, je pa občečloveški. Z likoma in problemom se je namreč lahko poistovetil tako rekoč vsak, in zato je moja izkušnja izgubila nehvaležni pečat avtobiografskosti. Očitno je tisti ideji ustrezala dramska forma.

Želja

Še vedno želim napisati kratko zgodbo. Tudi ta ideja teži k utelešenju. A morda ideje, ki jih trenutno čutim, preprosto niso kompatibilne s fikcijo, s kratkoproznostjo? Moj prijatelj X verjetno sploh ni ne-ustvarjen za fikcijo, izmišljanje zgodb, prozo, kot je resignirano prepričan. Le njegove ideje se raje in laže utelešajo v pesniških formah, v eseju. Bo s spremembo idej – marsikaj v življenju se spreminja, tudi ideje mutirajo – prišel tudi talent za zgodbo? Pa do takrat? Nemara bi se bilo najbolje držati Blatnikovega nasveta: »Če vas ni zares zagrabilo [v naši terminologiji: če niste začutili prave ideje], seveda ni treba pisati [kratke zgodbe], raje [jih] berite, bralcev je morda manj kot piscev.«

Pošten, neprizanesljiv nasvet. A ker še vedno nočem obupati, se zatečem k zadnji rešilni bilki: zelo kratki zgodbi. Blatnik jih navaja kar nekaj, najbolj pa mi je všeč tista, ki jo je napisal Leonard Michaels in nosi naslov Mama:

Rekel sem: »Mama, a veš, kaj se je zgodilo?« Rekla je: »Omojbog.«

Z zelo kratkimi zgodbami mi končno uspe popisati list, a večino poskusov nazadnje vseeno prečrtam, pustim le najkrajšega, ki mi je za silo simpatičen:

»Če bi bila situacija obrnjena, če bi bil jaz tvoj starejši brat, bi ti sam pomagal in ti šel na roko in ne bi odreagiral tako.«

»Če bi bila jaz božiček, bi tudi prinašala darila.«

Naj si za konec sposodim kar sklepno misel Blatnikove knjige. Morda tudi moja zelo kratka zgodba ni tako dobra, kot sem upala, in čaka drugačnega pisca. Morda mene, ko bom drugačna. Naj se vrnem k njej, ko bo spet čas. 

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki pravi:

    Tudi meni je Blatnikova knjiga prinesla veliko poučnega branja. Knjiga je resnično primerna za vse, ki želijo napisati prozno delo.
    IN ja … domišljija. Nasploh je to precejšen problem. Ogrodje zgodbe je itak treba vzeti iz realnosti, a pri vmešavanju v fikcijo se pojavijo težave. Najpomembnejša stvar je ideja. Če ni ideje, tudi še tako briljantno pisanje ne more dati odličnega dela, temveč zgolj povprečno.
    Seveda, če nimaš občutka za fikcijo, pač tega ne pišeš. Pač pišeš resnične zgodbe ipd. Tudi te morajo biti lepo napisane. A v Sloveniji je velik problem domišljija in razvoj te domišljije v užitno pripoved. Vse prevečkrat na razpisih prevladujejo prosti spisi, ki demonstrirajo način pisanja in ne pripovedujejo neke celovite zgodbe.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

    Andrej Hočevar

    Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

  • Ekonomija kritike

    Andrej Blatnik

    Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

  • (M)učenje pisave

    Jedrt Lapuh Maležič

    Naloga literarnih delavnic je – poleg druženja – tudi ta, da prestrežejo in presipljejo balast. Ločijo zrnje od plev. Da izluščijo sonce izza vsakršnega vremena, lepega, grdega, kodrlajsastega, ker zmeraj nekje je, naj se ga še tako slabo vidi. Mene kot piske brez delavnic ne bi bilo. Za biti piska pa je potreben lasten razmislek, in ne predstavljam si točno, kako naj bi si ga vzela v svetu gonje za prevajalskimi roki ali honorarji.