Tesnoba – nekaj, kar se ti zgodi, ne nekaj, kar si

Antologiji tesnobe naproti – predgovor h knjižni izdaji

Dijana Matković

Ideja za Antologijo tesnobe je prihajala na dva načina: postopno, potem iznenada. Več let sem čutila nujo storiti nekaj družbeno koristnega na področju, ki mi sami predstavlja enega največjih življenjskih izzivov. Po prvem spoznavanju tesnobe, ki me je doletelo ob koncu študentskih let, po tistem, ko me je tesnoba prvič pribila na parket in me hromila s svojo nenehno prisotnostjo, sem skozi pogovore s prijatelji in znanci pričela opažati, da je tesnoba spremljevalka slehernika. Vsak izmed nas ima bodisi svoje »po koži ukrojene« strahove, ki jih sprožijo določene situacije, bodisi izkustvo življenjskega obdobja ali obdobij, v katerih se je tesnoba zgostila in v obliki ponavljajočih se napadov panike ali hudega nelagodja preslikala ves svet v črno. Skorajda ga ni človeka, ki ne bi poznal obdobij tranzicije, sprememb, soočanja z novim, ob katerih se mu je zgodil občutek izgube tal pod nogami.

Spoznanje, da v svojem – sprva nadvse neveščem – rokovanju s tesnobo nisem sama, mi je do neke mere pomagalo. Nisem bila več čudakinja, ki je »prestrašena za brezveze«, ki »pretirava« in ki bi se »morala umiriti«, kot tesnobneže radi odpravijo tisti, ki navadno tudi lastna čustva pometajo pod tepih. Uvidela sem, da je čudaški kvečjemu tisti, ki tesnobe ne pozna, saj bi moralo iti v tem primeru za človeka, ki se nikoli ni znašel v moralni dilemi in ki je neobčutljiv za vse, kar se v njem ali okoli njega dogaja. Moralo bi iti skorajda za psihopata ali za nekoga z izjemno močnimi mehanizmi potlačevanja, kar pa dolgoročno gledano prav tako ni zdravo. Čustvom se ni moč izogniti. Ravno tesnoba je tista, ki nas na to opozarja. 

Ob soočanju s tesnobo sem opazila še nekaj: gre za motnjo, ki jo je relativno težko diagnosticirati, zmede pa lahko vse vključene – tako tistega, ki občutke tesnobe doživlja, kot njegove bližnje, nadalje pa še zdravnike. Nemalokrat se zgodi, da ljudje ob doživljanju napadov panike mislijo, da bodo umrli ali zblazneli (bila sem učbeniški primer za oboje). Dogaja se, da jih kak osebni zdravnik pošlje na urgenco ali pač k napačnemu specialistu, saj se simptomi, ki spremljajo napade panike, od primera do primera zelo razlikujejo, kažejo pa lahko na skorajda karkoli – potne dlani, pospešeno ali oteženo dihanje, močno razbijanje srca, občutek teže ali mravljincev v udih, pekočina v zatilju glave, slabost, omotica, bolečina v prsih in tako dalje. Vse to so lahko spremljevalci anksiozne motnje, ki smo jih vajeni pripisovati drugačnim zdravstvenim težavam, zaradi česar pogosto ne vidimo, da gre »zgolj« za sunek adrenalina, ki ga je sprožil stres, strah, občutek ujetosti ali ogroženosti, ki pogosto nima zelo jasnega zunanjega vzroka.

Težav tu še ni konec. Ob prejetju diagnoze nastopijo novi izzivi: ker gre za področje, ki je še vedno tabuizirano in stigmatizirano, in ker živimo v družbi, ki od nas zahteva, da smo malodane superljudje, v vsakem trenutku zmožni na svojih plečih nositi tono zapovedi in dolžnosti, je mnogim težko sprejeti, da jim nekaj povzroča težave. Nekaj, česar sprva ne morejo nadzorovati. Denimo: spoznala sem moškega, ki mi je priznal, da je obdobja napadov panike preživljal povsem sam, da zanje ni nikomur povedal, saj ga je bilo priznanja strah. Ker sama uteho pogosto najdem v pogovoru z ljudmi, si hujšega dodatnega bremena v že tako hudi situaciji ne morem zamisliti.

Vse to so bili razlogi, zaradi katerih sem želela opolnomočiti tesnobneže, ob tem pa, prosto po Joachimu Bauerju, ki pravi, da je najboljši način, da pomagaš samemu sebi, ta, da pomagaš drugim, rešiti tudi samo sebe. Mar navsezadnje ne velja, da lahko največ ponudimo natanko na tistih področjih, ki nam samim predstavljajo izziv? Želela sem še drugim pokazati, kar sem odkrivala: da nismo sami in da to, kar se nam dogaja, sicer ni prijetno, ni pa nič nenavadnega. Da dejstvo, da se soočamo z nečim težkim, ne govori toliko o nas, ki gremo skozi to izkušnjo, kolikor govori o stvari sami: tesnoba je kot kaka druga bolezen ali motnja – nekaj, kar se ti zgodi, ne nekaj, kar si. Želela sem deliti vednost, da obstajajo izhodi, načini predelovanja in udomačevanja tesnobe, s čimer postane bivanje lažje. 

Idejo o doprinosu k detabuziranju in osvetljevanju tesnobe sem pestovala nekaj let, preden se je vse skupaj sestavilo v knjigo z naslovom Antologija tesnobe, ki je te dni izšla pri LUD Literatura. Vedela sem, da bi bilo dobro, če bi o tesnobi pisali ljudje, ki so pisanja vešči, torej pesniki, pesnice, pisatelji in pisateljice. Ne zato, ker bi želela glorificirati povezavo med tesnobo in ustvarjanjem (tesnoba nima kakega delikatnega okusa, zaradi katerega bi izbirala samo umetnike), temveč enostavno zato, ker so pisci tisti, ki se znajo z besedami tesnobi najbolje približati in jo tudi najbolj natančno orisati. Moje iskanje prostora, v katerem bi se lahko raztesnobili, sprva ni bilo uspešno. Naletela sem tudi na nekaj zaprtih vrat, ki so potrdila, da tesnoba dejansko je tabu (»morda imaš ti diagnozo tesnobe, toda naši pisci je nimajo«, mi je zabrusila neka urednica).

Potem se je nekega dne nenadoma vse skupaj sestavilo in »padlo na svoje mesto« ob pogovoru z Urbanom Vovkom, ki sem mu do danes neizmerno hvaležna. Našel je način, kako idejo o esejih umestiti v redne objave v reviji Literatura. Tako se je pred skoraj dvema letoma pričelo – z avtorji, tako slovenskimi kot tujimi, smo s pisanjem in objavami začeli gaziti naravnost v jedro tesnobe in ob tem odkrivati vse njene oblike in pojavnosti. Antologija tesnobe je kaj kmalu pričela postajati tudi enciklopedija tesnobe. Ob branju boste opazili, da gre za širok nabor vzvodov, kot tudi načinov soočanja s tesnobo. Od tesnob, ki jih poraja družba, v kateri živimo, do fobičnosti, vezanih na strah pred višino, strah pred bacili, strah pred živalmi, strah pred ljudmi, pa vse do generalizirane anksiozne motnje ali, kot bi rekli dobri stari filozofi, stiske bivanja. Vsak esej je bil drugačen od prejšnjega in z vsakim smo se globlje potopili v vodo. Kajti: če sem idejo o antologiji videla kot jezero, pred katerim sem stala, je vsak nov esej pomenil dodaten korak proti globljim predelom vode.

Obenem smo rednim objavam v reviji Literatura dodali žive pogovore z avtorji. V Trubarjevi hiši literature (hvala, Rok Dežman!) smo osvetljevali različne pojavnosti tesnobe in pretresali napisano. Ob tem nam ni bilo najbolj jasno, kaj »to«, kar počnemo, sploh je – vsekakor ni šlo za klasične literarne večere, saj so ti pogovori dobivali zelo konkretne naloge: osveščanja, prebolevanja, posredovanja pomoči tistim, ki so jo potrebovali, možnost izpovedovanja zgodb, odpiranja vprašanj. Oblikovalo se je zvesto občinstvo, v katerem so bili tudi taki, ki so bili sredi lastnega bojevanja s tesnobo, ali pa je bil v stiski kdo od njihovih bližnjih. Želeli so konkretne odgovore, kako splezati ven, kako s tesnobo sploh rokovati. Ker sem videla, da sama z avtorji ne morem in ne smem odgovoriti na vsa vprašanja, saj nihče izmed nas ni bil iz psihiatrične stroke, sem k zadnjemu pogovoru povabila psihologa dr. Vida V. Voduška, ki je poskrbel za strokovni okvir pogovorov.

Skoraj vsa komunikacija z avtorji in avtoricami, vsak esej in vsak javni nastop, povezan z Antologijo – vse je povzročilo, da se je »nekaj zgodilo«: vpleteni smo se znašli v nekakšnem procesu čiščenja. Ustvarjen je bil kontekst, ki je silil v soočanje s temnimi deli jezera. Urili smo se v lebdenju na vodi – onkraj histeričnega plavanja na drugi breg, ki doseže zgolj to, da se plavajoči prične bodisi utapljati bodisi porabi enormno veliko energije samo za to, da obdrži glavo nad gladino. Pisanje in govor o tesnobi, kot tudi javno zastavljanje vprašanj ali izpovedovanje iz perspektive obiskovalca večerov – vse to niso posebej lahke reči, in potrebna je precejšnja doza poguma, da to storimo. Zato se za zaupanje želim zahvaliti vsem, ki so tako ali drugače doprinesli k stvari. Pokazalo se je, da nismo združeni le v tesnobi, temveč tudi v iskanju odgovorov nanjo. Ob tem so bila nekatera vprašanja in dileme izjemno trd oreh, nekaj, kar bo del nadaljnjih premišljevanj o tesnobi, svetu in posamezniku v njem. Nemara prav z izidom knjige.

Antologija tesnobe je tako že prehodila določeno pot, opravila del nalog, ki smo ji jih namenili, in se ob tem navzela številnih zgodb. Zdaj je tu za vas, da ji pridate svoje zgodbe, da še sami stkete katero izmed nevidnih niti pajčevinice, ki nas povezuje v izkušnji biti živ. Biti živ s tesnobo, kar je bržkone ultimativna živost, prebujenost, občutljivost. 

Navsezadnje tesnoba ni tako zelo slaba reč, boste nemara opazili med branjem. Pove nam, kje nas čaka delo. Nas premakne, ko je treba. Pokaže, kdo smo. In kdo nismo. Nas varuje pred hudim. In, ne nazadnje – poveže nas s samim sabo in z drugimi ljudmi. 

Pa še nekaj je, kar tudi mora biti izrečeno: ker je tesnobnežev veliko, vse več, to nemara bolj govori o svetu, v katerem živimo, kot o ljudeh, ki jih pogosto kaj skrbi in hromi. 

Ali, kot je nekoč sporočal neki beograjski grafit:

 

»Kdor tu ni znorel, ni normalen.«

 

 

 

P.S.: Četudi smo esejem zadali družbeno odgovorno nalogo, bi rada poudarila, da sodijo predvsem v domeno literature, ne pa takih ali drugačnih priročnikov ali terapevtskega čtiva. Po drugi strani pa: vedno, ko gre za dobro literaturo, se ta na povsem svojske načine preplete z resničnostjo in prične v njej delovati. 

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • […] Tole pa je pravzaprav uvodnik v Antologijo tesnobe, zbirko esejev o fobičnosti, tesnobi in strahovih, ki je luč sveta ugledala lani. Ob prvotnih objavah esejev v reviji Literatura sem imela z avtorji tudi pogovore v THL. Februarja bodo na podlagi knjige nastali podkasti za Delo. O tesnobi sva na radiu govorili z eno izmed avtoric esejev, Ano Pepelnik. V Ars humana. […]

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čista linija

    Izar Lunaček

    Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.