Tek v mestu ali tek na mestu?

Agata Tomažič

V zraku je bilo vonjati strah. Kot oči preganjanih živali so migotali rdeči in beli avtomobilski žarometi. Reka luči se je vila v obe smeri, valila se je in valovila po asfaltu, hektično vzdušje je krepilo mežikanje semaforjev. Tu in tam se je kateremu od avtomobilov izvilo trobljenje, samo zamislimo si lahko, kakšna smrtna groza je grudila šele vse voznike in potnike v vozilih, ki so v zgodnjih večernih urah tega poslednjega oktobrskega petka hrumeli po ljubljanskih ulicah.

Kakšno bitko s časom so bíli, na kakšni natezalnici so bili njihovi živci: jim bo uspelo? Se bodo rešili, še preden bo mesto objel neprediren obroč? Bodo pobegnili na varno ali vsaj v zavetje nakupovalnih središč, kjer se bodo založili z živežem za prihajajoči konec tedna, ko jim bo večina takšnih poti onemogočena, saj bodo organizatorji ljubljanskega maratona za promet zaprli toliko cest, da bo gibanje po mestu milo rečeno oteženo?

Dramatični uvod gre seveda brati z nekoliko kritičnega odmika. A nič ne spremeni dejstva, da so bile mestne vpadnice in tudi ceste po središču Ljubljane na zadnji petek v oktobru zapolnjene, kot še ob poletnih koncih tedna zlepa niso. Se pravi, da za zgoščeni promet ne gre kriviti le slutnje nekaj prostih dni, temveč predvsem športni dogodek v nedeljo. Takoj zatem je treba pojasniti, da vzgib za to kolumno ni porojen iz avtoričine bolestne in egoistične navezanosti na avtomobil; v resnici se mu zlahka odreka in še najraje seda na kolo. Ne, gre za veliko pomembnejša in tehtnejša vprašanja, ki se tičejo nas vseh, čeprav se marsikdo tega morda niti ne zadeva: kako malo je treba, da si v imenu domnevno višjih ciljev skupek posameznikov z mislijo na dobiček prisvoji ceste v mestu, ki naj bi bilo last vseh meščanov?

Mestni maraton, ki ni ljubljanska pogruntavščina, se je prvič zgodil leta 1996. Začelo se je kot mala tekaška prireditev, ki ji nihče ne bi mogel očitati zlega: pičlih šeststo tekačev, poročajo spletni viri. Čeravno imam nekaj težav s pojmovanjem teka kot dejavnosti, ki se jo izvaja v skupini, se teh nekaj sto udeležencev res zdi kot množica, ki je še sprejemljiva. Še zlasti ker se udeleženci, kot je znano, razvrstijo po lastnih zmožnostih in je v takšni skupini še mogoče teči brez strahu, da te kdo pohodi. Toda tek, vsaj v rekreativni različici, je nasploh šport, ki ne potrebuje gneče in ekipe; tek je kvečjemu lahko tekma s samim sabo, svojimi močmi in zmožnostmi, strahovi. S tekom samim po sebi ni nič narobe, teči je lepo; če je hoja najnaravnejši način človekovega gibanja, je tek najnaravnejša človekova droga. Pa tudi najpriročnejši ventil za sprostitev napetosti, kontemplacijo o vsakdanjih sitnostih in eksistencialnih stiskah.

Množično tekanje je, vsaj po mojem mnenju, skregano z bistvom teka kot rekreativne dejavnosti. Javni pozivi h gojenju teka kot športa, ki ne vzame ne veliko časa ne denarja in se lahko izvaja vsepovsod, kjer se da hoditi, so zelo smiselni, saj imata tek in gibanje nasploh menda pozitivne učinke tudi na javno zdravstveno blagajno. Vabiti ljudi, naj se vsi hkrati zgnetejo na tekaški progi in se v nepregledni množici podajo na tek, ki ga običajno opravljajo sami ali kvečjemu v družbi izbranih ljudi in predvsem v naravi, kjer njihovi tekaški copati ne tleskajo po betonu, ampak se v podplate lovijo kamenčki z gozdnih poti, pa ima v najboljšem primeru pozitivne posledice za organizatorje. Ki se odražajo na njihovem transakcijskem računu.

Množične tekaške preskušnje, čeravno namenjene rekreativnim tekačem, so se že dolgo tega sprevrgle v tisto, kar očitajo športnim prireditvam, na čelu z olimpijskimi igrami, nasploh: postale so priložnost za dober zaslužek. Nič nenavadnega in novega ni v tem, jogging ali mestni tek je bil pred desetletji, ko so ga popularizirali v Združenih državah, dokaj subkulturna praksa, ki jo je izvajala peščica ljudi. In potem se je zgodilo, kot se ponavadi zgodi z navadami in/ali modo subkulturnih skupin: odkrili so ga proizvajalci oblačil in obutve ter z marketinškimi prijemi začeli prepričevati vse ljubiteljske tekače, da za gojenje svojega konjička potrebujejo točno določeno tekaško opremo točno določenih znamk. Z drugimi besedami: tekači so postali zelo zaželeni kupci.

Da je z domnevno plemenitim poslanstvom ljubljanskega množičnega teka, ki naj bi ljudi podil s kavčev in spravljal v gibanje, res nekaj narobe, da navsezadnje misliti tudi glavni pokrovitelj: zadnja leta je to proizvajalec avtomobilov, ki ni si pomišljal prirejati testov o izpustih pri dizelskih motorjih. Toliko torej o pokroviteljevih domnevno plemenitih motivih in zavzemanju za čisto okolje, zdravo življenje in vse, kar je še teh blago zvenečih konceptov, ki pomagajo prodajati. Pred dnevi je postala uradna tudi vest, da se bodo slovenski potrošniki združili v skupinski tožbi zoper taistega proizvajalca avtomobilov, katerega priljubljenost ne na slovenskem ne na katerem drugem trgu sicer ni čisto nič upadla. Zanimivo bi bilo pogledati, koliko imen se pojavlja na obeh seznamih – med udeleženci ljubljanskega maratona in med tožniki …

Ker je zdaj najbrž že jasno, da avtorica teh vrstic ni ne nasprotnica teka ali gibanja v naravi niti fanatična privrženka vožnje z avtomobili, za katero je bila zadnjo oktobrsko nedeljo delno prikrajšana, velja torej obelodaniti glavno prvino množične tekaške prireditve, v katero je uperjena puščica te kolumne: za licemerstvo gre. Za licemerstvo prirediteljev v spregi z mestno oblastjo, ki klecne oziroma, bolje rečeno, trzne ob vsakem obetu zaslužka. Kaj se s prisluženim denarjem zgodi, je drugo zanimivo vprašanje. Organizacija takšnih množičnih prireditev – ne le maratona, iz leta v leto jih je več, odraža odnos mestne oblasti do mesta, ki ga upravlja kot podjetje na trgu, njegove prebivalce in tekače po obravnava kot kupce. Njihovo razumevanje urbanega prostora tako ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji. In ker mesto s takim načinom dela vedno manj služi javnemu, vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. Za ekonomski profit gre, ne za zdravo življenje.

Drugi problematični element je naivnost, lahko bi rekli kar zaslepljenost. Kako malo je treba, da se zakrije pravi motiv in prikaže, da je smoter množične tekaške prireditve v »javnem interesu« in docela brez misli na zaslužek. Tisti, ki so krojili javno mnenje, so pri tem imeli nekoliko lažje delo tudi zato, ker so si pomagali z zdaj že dodobra uveljavljeno miselnostjo, da je ti. zdravo življenje edino primeren in hvalevreden življenjski slog. Da je ukvarjanje s športom in uživanje (domnevno) zdrave hrane edino, s čimer se je spodobno hvaliti in o tem objavljati zapise na družbenih omrežjih. Da so vse ostale navade, bolje rečeno razvade, obsojanja vredne in egoistične, njih nosilci pa so kratko in malo ljudje, ki kradejo denar iz zdravstvene blagajne. Na kratko: zdravo življenje in njegove zakonitosti je pritirano do statusa religije.

Ampak ker živimo v državi, kjer vera po ustavi sodi v zasebnost, se porodi novo vprašanje: zakaj ne bi tudi množičnih tekaških prireditev prirejali v zasebnih prostorih? Recimo v avtosalonih? Tedaj bi si končno lahko nehali metati pesek v oči, kaj je v interesu skupnosti in kdo sme zavzeti javni prostor. Tek v mestu ne pomeni nikakršnega napredka za skupnost in slovensko javnost in družbo in kar je še takih pompoznih skovank, tek v mestu je za večino ljudi tek na mestu, ker od tega nimajo nič, razen sitnosti. Edina izjema so tekači iz držav Afriškega roga, ker je udeležba na takih prireditvah zanje ena redkih priložnosti za zaslužek v Evropi. Meščanom pa ostanejo skrbi, kako se pravočasno umakniti iz mesta, preden bodo po mestnih ulicah pognale zapore z logotipi sponzorjev, ali kako se založiti z osnovnimi življenjskim potrebščinami, preden jim bo v imenu diktature zdravega življenja otežen dostop do njih.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Grdi raček, »guzonje« in druge nogometne zgodbe

    Iva Kosmos

    Brazilija : Nemčija preko pametnega telefona Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo … →

  • Vloge (in) proge

    Urša Zabukovec

    Pri nas na jugu Španije mrgoli bazenov, notranjih in zunanjih. Najbolj so mi pri srcu notranji, olimpijski, ki vabijo tudi pozimi. Plavanje, plavalni tečaji za otroke in druge vodne dejavnosti … →

  • Nejunaškost je človeška

    Andrej Hočevar

    Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.