Stroj za vse čase

Agata Tomažič

Ko sem prišla ob dogovorjenem času na dogovorjeno mesto, me tam ni čakal samo gospod, s katerim sem se zmenila in mi je obljubil pomoč, temveč je bilo zraven še nekaj njegovih kolegov in kolegic. Stali so na stopnicah, kot bi se razvrstili v nekakšen zborček ali odbor za sprejem kakšnega ugledneža. Prav vsi po vrsti vame niso le radovedno zrli, temveč so se tudi kar neprikrito muzali. Potem je gospod ustrežljivo zgrabil v roke predmet, po katerega sem prišla, in me vprašal, kam naj ga nese. Napotila sva se čez dvorišče pa po spet po stopnicah in skozi pokriti atrij do moje pisarne. »Kar tule ga postavite, prosim,« sem rekla in pokazala na polico nasproti pisalne mize. Potem sem se gospodu nadvse vljudno zahvalila, on pa je odvrnil, da to res ni nič takega, se poslovil in odšel. S tistim neizgovorjenim vprašanjem, ki je najbrž grizlo tudi njegove sodelavce: kaj me je gnalo, da sem si zaželela nečesa tako nerodnega in povsem neuporabnega, kot je več kot deset kilogramov težek stari pisalni stroj, ki ga je sosednja ustanova pravkar odpisala in postavila na mesto za odvoz kosovnega materiala?

Moram priznati, da odgovora takrat še sama ne bi spravila iz sebe, če bi mi vprašanje zares zastavil. Ampak ko sem ga zagledala, stari pisalni stroj znamke Olympia, kako ponosno čepi na kupu zavržene pisarniške opreme, med katero so prevladovali polomljeni stoli in obrabljene mize z oblogo iz ultrapasa, se mi je v hipu milo storilo pri srcu. Saj ne, da bi se mi smilil, z ničimer ni izražal poraza, ker ga tudi ni priznaval, samo nemo je čemel tam in – čakal na odrešiteljico. Za katero je vedel, da bo prišla.

Čeprav so mi prsti že v ranem otroštvu prvič zdrseli po računalniški tipkovnici in se še danes z otožno naklonjenostjo spominjam velikanske škatle z napisom Commodore 64 in pripadajoče opreme z legendarnim joystickom vred, za katero je moj oče podkupil jugoslovanske carinike, pa sem se tipkati naučila na pisalnem stroju. Šlo je, kakopak, za čisto afnanje: ko sem videla odrasle tako vehementno tolči po tipkovnici, me nihče več ni mogel prepričati, da lahko moji osnovnošolski referati nastajajo z nalivnim peresom in roko. Tako so mi, vedoč, da gre bolj za igračkanje, dodelili pisalni stroj že častitljive starosti, ki si ga je nekje v tridesetih letih dvajsetega stoletja omislil moj dedek. Žal dedka nisem nikoli poznala, saj je umrl veliko pred mojim rojstvom, a iz pripovedovanja je pred mano vstajal uglajen in iznajdljiv gospod, ki je zelo veliko dal na zunanjost in je z odprtimi rokami sprejemal vse novotarije. Zato je bilo jasno, da je posegel po najboljšem, kar se je tisti čas v Ljubljani dalo dobiti: Olivetti. Znamka, ki je danes najbrž znana le še peščici zanesenjakov, je včasih med pišočimi zbujala podobne občutke kot danes Apple: olivettija si nisi kupil, ker si pač potreboval pisalni stroj, ampak zato, ker si hotel žeti občudovanje. Tako zaradi lepega dizajna kot zaradi svoje kupne moči. 

Vsekakor sem bila dedku za to postavljaško komponento njegovega značaja zelo hvaležna, saj je njegov prenosni olivetti (danes bi bil ekvivalent temu najbrž Applov prenosnik – še en dokaz, da jabolko ne pade daleč od drevesa) tudi petdeset let po nastanku tekel kot namazan. Še črke s strešicami je imel (no, vse razen ć – se pravi, da je bil izdelan izključno in samo za slovenski trg!). Pa na gumbu za velike začetnice (ki si ga lahko, skoraj tako kot pri računalniških tipkovnicah dandanes, pritisnil enkrat za eno črko ali zataknil, da si z velikimi začetnicami spisal celo besedo, recimo) je pisalo »Maiuscole«. Sodobna računalniška ustreznica bi bila »Shift« – tudi tu se proizvajalci niso potrudili za prevod v slovenščino. Olivetti je, če si vanj navil dvobarvni trak, omogočal tudi pisanje v dveh barvah, črni in rdeči. Pravzaprav v ničemer ni zaostajal za veliko mlajšimi vrstniki, le z malce večjo močjo si moral udarjati po tipkah. Ampak ko sem enkrat osvojila razvrstitev črk (tipkovnica je bila vrste QWERTZ) in se sredi besede nisem več zbegano ustavljala in iskala – zaradi česar sem bila večkrat deležna šaljivih maminih opazk, ali bi morda potrebovala policijskega psa, da bi mi pomagal iskati črke –, se je pisalni stroj izkazal za zelo učinkovito orodje, ki je pisanje v resnici bistveno pospešil. Skupaj z nekaj leti igranja klavirja ima olivetti zasluge za to, da še danes tipkam veliko bolj staccato, kot bi bilo treba, da se na papirju, pardon, belini računalniškega zaslona, pojavi odtis črke. 

Debelušna bela olympia, ki sem jo rešila pred smetiščem, se je ravno prav prilegala na polico, kjer sem ji določila mesto. Izključno kot hudomušen okras, jasno, saj vendar ne gre misliti, da bi danes še kdo uporabljal pisalni stroj, sem si rekla. Toda potem ko sem z nove pridobitve otrla prah in pregledala, ali se sploh še da pritisniti na tipke, se nisem mogla več ustaviti … Roka mi je kar sama segla po listu papirja in ga vstavila v valj. Presenečena sem ugotovila, da še vedno vem, s katere strani ga je treba vstaviti, od zadaj. In potem s kolutom pri strani odvrteti tako, da lahko začneš pisati nanj. Nastavila sem valj na začetek in prsti so se mi sprehodili po tipkovnici. Prav nič nalahno in obotavljajoče, saj sem vedela, da je treba tolči in da imam opravka z morda edino napravo, ki te za to, da po njej udarjaš s kar največjo močjo, nagradi. Niti sekunde nisem potrebovala, takoj sem se utirila. Kot človek, ki ga vržejo v vodo in splava, ali pa nekdo, ki dolga leta, kaj leta, desetletja, ni kolesaril, potem pa ga posadijo na sedež bicikla, začne pritiskati na pedala, suče krmilo in se brž odpelje. Ničesar nisem pozabila: ko sem prišla do konca vrstice, sem samodejno segla po vzvodu, ki premakne list v novo vrstico, pridržala sem gumb za »Maiuscole«, kadar je stavek zahteval veliko začetnico. Trak je bil že malo izsušen in besedilo, ki je nastajalo na papirju, bi laže označili kot »sivo na belem« kot »črno na belem«, ampak vse drugo je šlo kot po maslu. 

Ko je očaranost nekoliko popustila in sem se odslonila od pisalnega stroja ter nagnila nazaj za računalnik, kjer sem, z nekoliko zmanjšano močjo, po tipkovnici odtolkla tistih nekaj besed, da mi je Google izpljunil približni letnik nastanka stare olympie, sem ugotovila, da za pisanje uporabljam pripomoček, ki je po vsej verjetnosti starejši od štiridesetih let. In če upoštevamo dejstvo, da bi tudi stari olivetti, čeprav dandanes na domači knjižni polici res igra le še vlogo žlahtne dekoracije, ob minimalnih posegih bržkone še vedno zmogel od sebe dati kak tekst, je res vprašljivo, ali so osebni, hišni, namizni ali prenosni računalniki, kakor jim pač že rečemo, znak bogvekakšnega napredka človeštva. Le kateri od njih, pa čeravno z bahavim emblemom jabolka, po več kot osmih letih, odkar je prišel s tekočega traku, še daje kakršnekoli znake življenja? 

Ja, saj vem, celotno gospodarstvo bi se zlomilo, če bi tovarne izdelovale tako solidne in nepokvarljive izdelke … Ljudje bi razvili nezdravo navezanost na predmete, s katerimi bi se družili po nekaj desetletij in bi jih naenkrat začeli malikovati, zato bi se zganili cerkveni dostojanstveniki vseh ver; glas bi povzdignili vsakovrstni dušebrižniki, ki bi začeli pridigati o škodljivosti navezovanja tesnejših stikov med ljudi in predmeti, predvsem pa bi – če se svet zaradi vsega tega ne bi že prej snel s tečajev – v uporu vzvalovila brezštevilna in brezimna množica vseh, ki bi ostali brez dela in brez plačila, tistih nekaj deset dolarjev na mesec, in opozorila nase s silovitim krikom, ob katerem bi se v odločevalce spet naselila pamet. Počasi bi se vrnila red in mir. Spet bi zaživeli v najboljšem od vseh možnih svetov, kjer si najboljši možen član družbe, če redno nakupuješ, odpadno blago, četudi skoraj nerabljeno in neizrabljeno, pa sortiraš. Velikanska kepa smeti, ki bi se za hip ustavila, bi se spet začela kotaliti in naposled bi se v ustaljene tirnice vrnile tudi razprave na svetovni ravni: vsi bi se pogovarjali le še o tem, kako zaustaviti galop podivjanega kapitalizma. Ne, pisalni stroji prav zares niso bili posrečena pogruntavščina, temveč peklenska iznajdba! Še dobro, da jih ne uporabljamo več.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Logout

    Agata Tomažič

    Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča.

  • Intima v kulturi

    Jedrt Lapuh Maležič

    Nekakšen mehanizem se zagotovo vzpostavi že zaradi tega, ker pišoči človek najverjetneje stremi k nepristranski presoji o svojih besedilih, bi rekla. Nekako nagonsko manj zaupa kritiki bližnjega kakor kritiki neznanca, če si seveda sploh želi povratne informacije, in verjamem, da si je vsakdo želi.

  • Pod soncem nič novega

    Urša Zabukovec

    Vzporejanje človeka in narave ne vzdrži do konca, v naravi ni (teorij) zarote, a podobnosti so vseeno osupljive. Zaraščena, prekošata, pregosto vejnata oljka preslabo rodi, muči se, ne diha, vene v bojih sama s sabo. Tako kot človek, ki ne čisti svoje notranjosti, ki pusti, da se tam razraščajo strasti, ki jih ne smemo razumeti ozko, kot nekakšno erotično neustavljivo pohoto, temveč kot nekaj, kar na splošno diši po bolezni, patologiji.