Številke ali črke? Oboje!

Agata Tomažič

Naneslo je, da sem v bližnji tujini prisostvovala tako imenovani delavnici, katere poslanstvo je bilo tako imenovano opolnomočenje pisateljev.* Raba glagolov nanesti in prisostvovati, ki izražata minimalno stopnjo vključenosti, ni naključna. Prav tako ni naključna raba samostalnikov delavnica in opolnomočenje, nepogrešljivih izrazov v vseh polnokrvnih evropskih projektih, katerega del je bila ta delavnica. In ja, vse, kar si o njej že zdaj mislite, je res. Bila je uresničitev vsega, česar se vedno najbolj bojim: da bo popolnoma brez haska. A če dobro pomislim, je bil njen nenadejani izplen morda prav bes, ki ga je v meni zakuhala, da sem čez nekaj dni področju, ki naj bi ga obravnavala, namenila več kot le površinski ošvrk. Pri tem pa odkrila nepričakovane resnice in dejstva o tem, kakšen naj bi pravi pisatelj bil in – predvsem! – česa kot pravi pisatelj nikakor ne sme početi, s katerimi se pogosto žonglira prav v dneh pred kulturnim praznikom.

Otresti se je treba romantičnega koncepta pisatelja, pisci dandanes lahko služijo denar še na druge načine kot samo s pisanjem knjig, se je delavnica začela s prešernim nasmeškom predavatelja in tistim poudarjeno pozitivnim (in nasilnim odnosom), s kakršnim so se do žarometov pregrizli ameriški pridigarji in ostali motivacijski govorci. Človek, ki smo ga poslušali, sicer ni bil ne eno ne drugo, bil je Evropejec, dasiravno predstavnik tiste nacije, ki na stari celini velja za najbolj podjetno ali vsaj varčno (oboje je tu rabljeno v negativnem pomenu besede, kakopak) in je zakuhala tudi eno prvih znanih svetovnih kriz v ekonomski zgodovini. S precenjenimi čebulicami tulipanov, ki so, ko se je balonček razpočil, seveda drastično padle. In zdaj nam je eden od članov tega naroda, prekaljenega v vrtnarstvu in morjeplovstu, še bolj pa v svetovni trgovini, razkladal modrosti svojih prednikov, oplemenitene s sodobno neoliberalno mislijo in cepljene na kulturni trg. Ker tudi kultura je na trgu, da se razumemo.

Udeleženci delavnice smo se spogledovali, v različnih stopnjah zabodenosti izrazov, medtem ko so iz njegovih ust prihajali takile stavki: »Dosedanje pojmovanje pisatelja kot genija, nekoga z izvirnimi zamislimi, je očitno zastarelo. Danes je pisatelj bolj nekdo, ki obvlada zbiranje podatkov in jih potem zna tudi razpečevati.« Kot posebej uspešen model sodobnega delovanja je omenil t. i. crossmedia story-telling, kar bi lahko prevedli recimo kot pripovedovanje zgodb na več platformah. V praksi to pomeni, da pisatelj najprej napiše knjigo, potem scenarij za film, na koncu pa še za računalniški igrico. Kajti, kot je poudaril predavatelj, je danes žal tako, da bi vsi radi pisali, vse manj jih pa bere. Knjižni trg da je premajhen za vse ljudi, ki bi radi izdajali knjige. In pri tej ugotovitvi mu, kljub njegovi skrajno zoprni, skorajda lokavi pojavi, žal nisem mogla oporekati. Kot se bo izkazalo, se ni ravno motil še v celi kopici ostalih reči, ki nam jih je povedal …

Na vprašanje, ali se pisatelj rodiš ali pisatelj postaneš, so čisto nov pogled odprle že taki imenovane delavnice kreativnega pisanja, ki so vzniknile v anglosaškem svetu.

In kot vam bo vsak priznani pisatelj, ki se s tem preživlja med dvema knjigama, povedal v javnosti, je s primernimi tehnikami in z vajo pisatelja res mogoče narediti iz skorajda slehernega posameznika, ki bi si to želel (oziroma ki se na neki točki svojega življenja odloči, da bo to postal). Ko na isto temo spregovorita na štiri oči, se odgovor, ali res verjame v koncept kreativnega pisanja, seveda glasi malo drugače. Povsem razumljivo, ne more si spodrezati veje, na kateri čepi – obenem pa bi rad ohranil kredibilnost. Meni se zdi, da sta najbolj pravilna oba odgovora, združena v enega: pisanja je mogoče naučiti ljudi, ki ta dar že imajo v sebi. Pod vodstvom mojstra te obrti bodo svojo danost izpopolnili ali celo nadgradili. Lahko pa smo seveda tudi malce hudobni in si trditev, da pisatelj lahko postane vsakdo, tolmačimo s pridržkom, da to sicer res drži, a zagotovo ne more vsakdo postati dober pisatelj.

Kdo je pisatelj in kaj lahko od njega pričakujemo, se je skozi stoletja zelo spreminjalo. Razmeroma velika zabloda je domnevati, da smo v zadnjem času priča nekakšnega razvrednotenja tega statusa, podobno kot v imenu demokratizacije razkošja lahko vsi letimo, pijemo šampanjec in jemo kaviar (četudi od morskega zajca). Prav tako pa si lahko vsakdo privošči izdati svojo knjigo, in to ne le v samozaložbi.

Nekako privzdignjeni status pisatelja oziroma avtorja pisanih besedil je dokaj nova pogruntavščina, v svetovnem merilu povezan predvsem z razvojem koncepta avtorskih pravic. Te so se začele porajati v renesansi in končni rezultat te evolucije je, da je bil status avtorja odtlej priznan posamezniku, skupinsko avtorstvo, pri čemer je vsakdo smel dodajati in jemati (kar se, recimo, omenja v povezavi s Homerjem), pa je postalo stvar zgodovine. Afirmacija avtorja poteka tudi z roko v roki z izumom in širitvijo tiska. Šele nekaj sto let je tega, kar se pisatelji repenčijo in se predstavljajo kot profesionalci peresa. V Sloveniji pa še manj, kakor zelo nazorno in zanimivo popisuje dr. Marijan Dović v knjigi z naslovom Slovenski pisatelj in podnaslovom, ki nalašč dvigne marsikatero obrv: Razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu (Založba ZRC, 2007). Avtor kot delavec za tekočim trakom, eno od kolesc v mehanizmu? No, morda pa ni tako daleč od resnice … Vsekakor so bili že pred štiristo leti, ko se je pisatelj začel vzpostavljati kot samostojen, finančno vzdržen poklic, pisci mnogo manj podjetni od tiskarjev. Kajti, kot razlaga Dović, so avtorske pravice bolj pogruntavščina tiskarjev kot pisateljev, copyright pa sega nekako v 17. stoletje na britanskih tleh, kjer »so bili avtorji in knjigotržci obravnavani enako: copyright je pripadal bodisi avtorju bodisi knjigotržcu, ki mu je avtor pravice prodal. Kot nenačrtovano posledico take zaščite izdajateljskih pravic je mogoče šteti dejstvo, da je zakon ustoličil avtorja kot pravno kategorijo.«

Tisk je bil za profesionalizacijo avtorjev zaslužen vsaj toliko kot pozneje razvoj in razmah časnikarstva, beremo. Pa vendar je bilo pri tej tehnološki novotariji že od vsega začetka slišati glasove negodovanja: da tisk razvrednoti napisano, pa tudi, da res častivredni avtorji ne bi smeli privoliti v razpečevanje svojih stvaritev, ki so plod božanskega navdiha, med neposvečene. Kar je, kot dodaja Dović, nekako primerljivo z zmrdovanjem nad komercialno uspešnostjo. Ta je mnogo novejšega datuma in pravi, da literarno delo res nesporne umetniške vrednosti nikakor ne sme in ne more biti všečno preštevilnim bralcem. Ali, še huje, dosegati knjigotrških uspehov. Prezir do vključenosti v kapitalistično mašinerijo se potem – in to vem iz lastnih izkušenj, iz pomenjkovanj s pisateljskimi kolegi – raztegne na preziranje vseh pravno-administrativnih opravil, ki neizogibno spremljajo pisanje in izdajanje knjig. Podpisovanje pogodb z založbami poteka približno tako, kot se potrjuje posodobitve programske opreme na računalnikih. In tudi tu se neredko izkaže, da neznosna lahkost klikanja na »I agree« prinaša neljube posledice, o katerih se podpisniku med podpisovanjem pogodbe, lahko pa tudi pozneje, sploh ne sanja …

Kaj je torej pomembnejše, črke ali številke? Oboje, jasno. Pisatelj prav z ničimer ne bo prispeval k zvišanju svojih kotacij na literarnokritiški borzi, če bo na vsakem koraku vzvišeno izpričeval svojo finančno nepismenost ali nepoznavanje instituta avtorskih pravic. Prav tako kot povprečno razgledanemu izobražencu katerekoli stroke ne more biti v čast, da ne ve, kaj pomeni fabula, se mora pisatelj sramovati, da je nekoč mislil, da je nasprotje od enostavnega knjigovodstva zapleteno knjigovodstvo (v resnici je dvostavno!). Pravzaprav je resnica še hujša: medtem ko nepoznavanje fabule nikomur ne bo naredilo luknje v denarnici, je nepoznavanje osnovnih zakonitosti računovodstva, financ in pravno-administrativnih zadev za pisatelja lahko pogubno.

Pri neki drugi delavnici za opolnomočenje pisateljev, ki je potekala v sklopu taistega zgoraj omenjenega projekta, smo udeleženci za nalogo imeli prinesti pokazat fotografijo svojega najljubšega pisatelja. Belgijski kolega je izvlekel ljubko upodobitev Roalda Dahla, na kateri ta, pokrit z debelim kocem ter malone prislonjen ob električni grelec, sedi v vrtni uti in poskuša pisati. Poskuša, saj že en sam pogled na fotografijo zadošča, da te spreleti peklenski mraz, ki je v tistem trenutku zagotovo grudil tudi slavnega literarnega proizvajalca in je bilo zanj z otrplimi prsti najbrž že oblikovati eno samo črko na papirju mučno. O, moj bog, se je izvil vzklik poljski kolegici, pa saj to sem jaz! To sem jaz, takole sem videti, ko poskušam pisati! Takole mi minevajo dnevi, se je pridušala in se tresla v živčnem smehu. Ta je povedal več kot tisoč besed, popolnoma odveč je bilo omeniti visoke račune za kurjavo, nizke honorarje založnikov in ostale vsakdanje skrbi iz življenja pisatelja v tretjem tisočletju.

So bile torej besede predavatelja iz dežele tulipanov bolj modre, kot sem jim to od začetka pripisovala? V resnici ne, saj tržne zakonitosti, ki jim je tako goreče izpričeval ljubezen, ne morejo veljati v vseh panogah in ne v vseh državah. Recimo ne v Sloveniji, saj slovenski knjižni trg s pičlima dvema milijonoma govorcev, od katerih je še manj bralcev, v kali zatre vse knjigotrške podvige, ki bi temeljili na ekonomiji obsega. Prav tako se v deželi, kjer na leto posnamejo filmov na prste ene roke, pisatelj ne more preživljati kot filmski scenarist, saj je kruh tu še tanjši in redkeje odrezan kot pri pisateljevanju. Število piscev na trgu, ki je naraslo tudi zaradi krize tiskanih medijev, pa skladno z ekonomskim zakonom ponudbe in povpraševanja dodatno niža cene njihovim storitvam. Ko sem predavatelja seznanila s temi bridkimi značilnostmi slovenskega knjižnega trga, se je, kot bi slišal za kakšno posebej redko bolezen, najprej malo zdrznil, nato pa zamomljal nekaj v smislu, da je vse, o čemer govori, treba jemati zgolj kot predlog, spodbudo za razmislek. Da ni in ne more biti univerzalen recept. In spet je imel prav: univerzalnega recepta za opolnomočenje pisatelja ni. Prav gotovo pa se to ne more zgoditi brez finančne pismenosti, ki je sestavni del splošne izobrazbe.

 


 

* Termin pisatelj naj velja tudi za pisateljico, pesnika, pesnico, dramatika, dramatičarko (in seveda tudi za vse ostale spole)

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vetrovna izravnava

    Primož Čučnik

    Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

  • Neresnosti jemati resno

    Andrej Hočevar

    Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

  • Avtobiografija ni bližnjica do dobre zgodbe

    Andrej Hočevar

    Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Izdelava: Pika vejica