Stalinov Trump

Urša Zabukovec

Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije. 

Aleksej Losev

 

 

Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu:

»Josif Visarionovič, imamo še enega idealista, Alekseja Loseva …«

»Pa drugi?«

»Drugi so vsi materialisti, Josif Visarionovič …«

»No, če je samo en, pa lahko ostane.«

Te anekdote sem se spomnila nekega nedavnega jutra, ko sem, da mi pač ne bi bilo treba početi drugega, prek spleta vstopila v Sobotno prilogo in tam po pričakovanjih spet zagledala množico člankov o novem ameriškem predsedniku. Človeška inercija je ubijalska. Od tega medijskega trobljenja v isti antitrumpovski rog me resno bolijo ušesa. Postan krompir, bel trgovinski kruh, sfižen čičerikin namaz, plesniv ajvar, toplo, nemehurčkasto pivo. Neprebavljivo. Zaprla sem računalnik in šla pomivat tla.

Vedno znova se sprašujem, zakaj se čiščenja lotevam tako poredko: čiščenje je fina stvar, takrat se vsi družinski člani potuhnejo, s takšnimi ali drugačnimi izgovori uidejo, se zaposlijo, ti pa ostaneš sam. Sam z mislimi, anekdotami, asociacijami, ki ti s svojo navidezno nepovezanostjo z aktualnim dogajanjem ne dajo miru. Kaj imata skupnega medijska antitrumpovska histerija in stalinska anekdota o zadnjem sovjetskem idealističnem filozofu Losevu?

Aleksej Losev je eden pomembnejših ruskih filozofov in filologov 20. stoletja, prevajalec, izjemen poznavalec antične in krščanske filozofije, glasbe in mitologije, osebno pa oženjen pravoslavni menih – poročil ga je znani ruski filozof in duhovnik Pavel Florenski, v meništvo pa so ga tajno »postrigli« atoški starci leto dni pred izidom njegovega genialnega dela Dialektika mita (1930). Losev in njegova žena sta prejela meniški imeni Andronik in Atanazija, od meniških oblačil pa je filozof do konca življenja nosil skufijo, črno čepico – prav takšno, kakršno nosi tudi Mojster iz romana Bulgakova Mojster in Margareta. Losev je v svoji znameniti knjigi zavrnil marksizem in uradno sovjetsko filozofijo – dialektični materializem, zato je bil skupaj z ženo obsojen na deset let izgnanstva in prisilnega dela, knjigo pa so zaplenili in večino izvodov uničili. Nekateri menijo, da je prav zgoraj navedena Stalinova izjava Losevu rešila življenje: filozof se je lahko pred iztekom roka prisilnega dela vrnil v Moskvo in celo predaval na univerzi. Res je, da ni smel objavljati, a je to uspešno nadoknadil po Stalinovi smrti.

Dialektika mita je – mimo zavrnitve sovjetske uradne filozofije – genialno delo, v katerem se Losev na široko loti problema mita, in sicer najprej po čisto apofatični poti, torej z razglabljanjem o tem, kaj mit ni. Za Loseva mit ni izmišljena ali idealna bit, znanstveni ali metafizični koncept, alegorija ali pesem, upovedovanje zgodovinskega dogodka, religiozna tvorba in tako naprej, pozitivno pa ga opredeli kot svojevrstno besedno manifestacijo energije Prvo-bitnosti v ustvarjenem svetu, kar bogoslovsko neposvečenim zveni skoraj tako nerazumljivo, kot se zdita nedoumljiva Stalinov preblisk in neugonobitev zadnjega idealističnega filozofa sredi tridesetih let v Sovjetski zvezi, filozofa, ki je do potankosti doumel in opisal mehanizme delovanja oblasti oziroma režima, v katerem je živel.

Če nedopustno poenostavimo: Loseva na splošno zanima oseba kot ena pomembnejših kategorij krščanstva, zato mita ne razume kot predmeta preučevanja (mit o Argonavtih, Orfeju itd.), temveč kot nujen, integralni del osebn(ostn)ega bivanja in samozavedanja. Mit in človek sta zlepljena, mitologija prežema vsa področja njegovega mišljenja in delovanja, kar seveda pomeni, da ni ne-mitične misli, znanosti, filozofije, nazora in tako naprej. S čimer po Losevu seveda ni nič narobe: človek se mora na neki način spoprijemati s stvarmi in ljudmi, ki mu prihajajo naproti, kajne, mora se soočati s svetom – in vsi mi se s svetom in drugimi soočamo prek čisto samosvoje, osebne mitologije.

A stvar se seveda lahko zaplete, in Losev na prav takih zgodovinskih zapletih razvije teorijo o relativnih in absolutnih mitologijah. Absolutna mitologija je celostna, se pravi takšna, ki zaobjema vse manjše, delne, posamične elemente, in sicer tako, da se nasprotja med njimi medsebojno izničujejo, zato je absolutna mitologija harmonična, nerepresivna, vseedina. Pusti nam dihati. Relativna mitologija pa se, nasprotno, osredotoči na zgolj enega ali nekaj konkretnih aspektov, s čimer, ponavljam, še ni nič narobe, a jih potem – in tu že greši – zvito želi prikazati kot absolutne, celostne, vsezaobjemajoče. To je ta nevarna narobnost, ki se prikrade v naše ali celo družbeno mitološko življenje. In nam tiho, neopazno zavija vratove.

Absolutizirana relativna mitologija ni absolutna mitologija. Losev namreč natančno opiše postopek nastajanja absolutne mitologije, njene sižejskosti in večplastnosti, ki je rezultat smiselnega razvijanja Imena (Losev je pomemben predstavnik ruskega imjaslavja) – če se ne podrejamo absolutnim zakonom tega izvajanja, se mitologija iz absolutne sprevrže v relativno, ki seveda želi biti absolutna, a to ni. In tu smo – sredi pomitega salona, še malo nam manjka do konca in do ozkega hodnika, kjer nas čakajo še sobe – že čisto blizu Trumpa in našega (medijskega) odnosa do njega. Kajti mit je, če se še spomnite, življenje, tisto najbolj vsakdanje: (ne)branje časopisov in njihovih prilog, (ne)ubijanje filozofov, (ne)pomivanje tal.

Trump ni »nevaren« zato, ker bi počel nevidene, ne(za)slišane, povsem nepredstavljive stvari – zidove so pred njim postavljali že drugi ameriški predsedniki, tudi migracije so omejevali, metali ljudi iz države, se grdo obnašali do žensk, celo do lastnih žena, pa tudi do drugih »manjšin«. Res pa je, da so to zvečine počeli tiho. Kar je nadvse pomembno. S svojimi tihimi, tako rekoč obstranskimi dejavnostmi niso rušili tistega, kar je zrušil Trump. Mož slovenske priseljenke je sesul tisto, kar so politiki in mediji utrjevali v zavesti ljudi kot nekaj absolutnega. Pokazal je, če se izrazim po losevsko, da ta mitologija ni absolutna, temveč relativna. Da tisto, v kar s(m)o verjeli kot v nekakšno naravno stanje stvari, v nekaj večnega, tako rekoč najboljšega, predvsem pa edino mogočega, hudo šepa. In da pravzaprav lahko sploh ne velja. Ameriško svetovno gospostvo, ameriški volilni sistem, ameriška demokracija, natovska misija, Evropska Unija kot eden od popkov sveta, ruski medved kot utelešenja zla in tako naprej, če se grem spet malo poenostavljanja. Trump kot mojster mitološkega razkrinkovanja. 

Človek je, a hkrati ni s tega sveta. Tisti njegov del, ki ni, bi se rad kar z zemlje dotaknil neba. Iluzijo takega dotika mu omogoča absolutizirana relativna mitologija. Ki so jo, vsak svojo, vzpostavljali vsi graditelji sveta. Trump verjetno ne bo izjema, a pustimo te spekulacije, ki niso niti oddaljeni predmet tegale zapisa.

Mitologija je, spomnimo se še enkrat, del človeka, brez nje se revež ne znajde. Toliko hujše je, če je ta absolutna, ali pa vsaj za takšno velja. A razlika med obema je občutna. Stalin je imel v tem smislu precej več stika z resničnostjo, kot pa jo imajo sedanji oblastniki diskurza. Ne da ga branim, a ne samo da je pustil pri življenju nekaj idealističnih filozofov in piscev, ki se jih je, kot denimo zgoraj omenjenega Mihaila Bulgakova, naravnost bal, tudi na družbeni ravni je šel na usodne kompromise, kot se danes temu – dostikrat omalovažujoče – reče. Med letoma 1933 in 1945 se je partija zaradi odpora naroda delno odpovedala simbolom komunistične internacionale in jih zamenjala s simboli tradicionalne ruske kulture (čeprav jih je pri tem vsaj na zunaj nekoliko komunistično potvorila). Očitni ali navidezni »odpor« v lastnih vrstah je Generalissimus blažil s poboji, temu danes pravimo »obdobje velikega terorja«, na ravni družbe kot celote pa to očitno ni šlo – narod je namreč živel svojo absolutno mitologijo (pravoslavje), ki ga je globinsko zadovoljevala in zatorej ni čutil želje po njeni zamenjavi z absolutizirano relativno mitologijo komunizma. Mnogi danes menijo, da je prav ta »kompromis« z odprtjem usodnih vrat k tradiciji občutno pripomogel k rušenju totalitarizma, z vidika Loseva pa bi prej rekli, da ta »usodnost« ni v omenjenem kompromisu, ki to seveda sploh ni, pač pa v dejstvu, da se absolutizirana relativna mitologija po svoji naravi ne more kosati s pristno absolutno mitologijo. To je, kot vidimo, vedel že Stalin, čeprav tega ni govoril. Če se je le dalo, tudi ni tako deloval. Izdajajo ga nenavadni obrati partijske smeri, napadi neumornega »čiščenja« buržoazno okužene krvi, anekdote iz sovjetske folklore.

To zelo dobro ve in brez dlake na jeziku tudi pove Donald Trump, s čimer vsej zdravorazumski logiki navkljub kot želva večno in neprekosljivo prehiteva Ahila, se pravi elito, ki je očitno sama začela verjeti v absolutnost svoje relativne mitologije.

Ko se zamaje mitologija, so ogrožene eksistence, ljudje blaznijo, ljudje besnijo. Od tod vsa ta medijska gonja, nepreštevne internacionalne antitrumpovske agitbrigade. Ocene tako imenovanih političnih analitikov, ki niso vredne branja, ker so plod popolne zasužnjenosti, ter njihove napovedi prihodnosti, ki niso vredne upoštevanja, ker izhajajo iz potopljenosti v relativno mitologijo, ki želi ohraniti nikoli posedovano absolutno polnosti biti.

Med intenzivnim čiščenjem se človek kar zadiha. Ostala mi je še zadnja soba. A ker smo ravno pri Stalinu in ker je samo ena, ki je nepomita sredi vsesplošne »čistosti«, naj ji bo. Morda ne bi bilo slabo, ko bi kaj takega uvedli tudi naši, širše, kar vsi medijski šefi – v to neprehodno džunglo vulgarno materialističnih pisarij bi lahko spustili kakšnega idealističnega filozofa, morda bi lahko – že drugič – od mrtvih obudili kar junaka tega zapisa Alekseja Loseva in bi, mogoče enkrat na teden, lahko v soboto, denimo v kakšni prilogi, namesto slabih, neprepričljivih zgodb o Trumpu in svetu na splošno natisnili kakšno poglavje Dialektike mita. A če bi se to zgodilo, se bojim, da bi se celo taki retrogradneži, kot sem jaz, dokončno emancipirali in se še tisto eno ali dve soboti v mesecu z veseljem odpovedali čiščenju v prid branju. Kaj bi bilo tedaj z našimi domovi? Potopili bi se v smrad, razpad, vsesplošno idealistično dekadenco, tako neljubo najrazličnejšim graditeljem sveta. A bojim se, da so tudi glede tega vsakršne bojazni, kot vedno, odveč. 

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Tisti vic o ugledni novinarki in ugledni literarni zgodovinarki

    Mojca Pišek

    O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.