Srečanja s podjetnostjo

Jedrt Lapuh Maležič

Te dni dostikrat poslušamo o podjetnikih. Predvsem tistih, ki zaposlujejo večje število ljudi. Predvsem tistih, ki ves čas spremljajo inovacije in ostajajo v koraku s časom, da bi svoja podjetja tehnološko ves čas razvijali, ne nazadnje s podporo države, saj zaposlujejo njene vodilne kadre. O podjetnikih, ki grozijo, da bodo prenesli svojo dobro voljo in dobrohotnost drugam, kjer ne bo podcenjena in predvsem ne bo prek davčnih dajatev zavezana prispevati v proračun. Vendar se nameravam v tej kolumni osredotočiti predvsem na to, kaj meni osebno (še zmeraj?) pomeni beseda »podjetnost«. 

Pustimo, da ima vsak prekarec, torej tudi čistilka, frizer, prevajalec (razen književnih, ki imamo povečini status samozaposlenega v kulturi in smo torej nekakšni eksoti, če ne za nekatere celo paraziti), v nazivu »s.p.« skrito nekakšno inherentno podjetnost, ki pa mu ne služi kot dika in ponos, temveč prej pomeni, da se mora nenehno vrtinčiti, sukati naokoli in si v svojih poklicnih krogih iskati nove projekte. Želela bi se osredotočiti na tisto konotacijo besede »podjetnost«, s katero smo v otroštvu moje generacije označevali »ne ravno modre, vendar pa iznajdljive, zase brihtne posameznike«, ki so že po dvoriščih, na katerih smo se nekoč cele dneve igrali, znali preprodajati sladkarije, celo storitve. 

Iz poznih osemdesetih let se spominjam bratov dvojčkov z našega dvorišča, takrat smo mu rekli kar »gradbišče«, čeprav je bilo že zdavnaj urejeno v igralno površino, zdaj pa je zagrajeno za stanovalce in služi zgolj kot parkirišče. Brata sta znala prirejati kriminalne seriale, za katere sta nam, drugim in predvsem mlajšim otrokom, drago računala. Od ost do ust je na kakšno nedeljsko popoldne po gradbišču završalo: »A prideš danes ob 17h na film?! Špon bo! Povej naprej.« Film (ki ni vključeval nikakršnega snemanja ali podobne pribeležbe na kateri koli vizualni medij) sta brata navadno v živo odigrala sama, včasih s kakšnim pribočnikom, za ogled v živo pa je bilo treba plačati znesek, ki je bil najverjetneje še v dinarjih in se ga zaradi številnih nul nikakor ne spomnim, vem pa, da je znašal celotni znesek mesečne žepnine, ki sem si jo takrat doma služila z gospodinjskimi opravili (vsak opravek je imel svojo tarifo). Zaradi »filma« sem se doma večkrat zlagala, da sem lahko ostala dlje zunaj, večkrat sem tudi zamudila kakšno bajno risanko ali obisk, da je le bilo za kulturo!

Ta film, ki je bil skoraj po pravilu akcijski, se je navadno začel z zaigranim pretepom, med katerim je tekla celo kri, pri čemer sta si brata dvojčka po obrazu in rokah razmazala rdeče bombice iz nalivnikov in zraven zverinsko tulila, ječala, večkrat umrla in podobno. Glavno je bilo, da si bil na dobri poziciji, kajti ko sta plezala po požarnih stopnicah in nato po žlebovih, si moral vse videti, da se ti je izdatek celomesečne žepnine obrestoval. Nemalokrat sem bila razočarana, ker imam od nekdaj raje drame z dialogi, a zamudila ju vseeno nisem. Zdela sta se mi nadvse podjetna. To je bil čas, ko so naši starši za koga znali reči, da je »obrtnik«, za njegove otroke pa ni bilo nič čudnega, če so imeli polno rit vsega, saj so bili doma obrtniki. To je vključevalo predvsem neizobražene, a podjetne ljudi, medtem ko sta bila moja mama in oče znanstvenika (no, oče je pozneje prešel med »podjetnike«) s službama v javni upravi in se še nista takole … znašla, kajne. Zato sva imela z bratom superge in puščice domačih socialističnih znamk in nisva vedela, kaj je Milka, pa tudi kak kinder jajček je bil bolj redek prizor, razen če ga je kdo dostavil iz Avstrije. 

Medtem ko so otroci obrtnikov redno nosili v šolo dišeče radirke in kulije z dvajset barvami, sem jim močno zavidala, kajti zvenelo je, kot da smo pri nas nekakšna odslužena aristokracija, tako da sem si mislila, kaj neki je mojima, da se posvečata tako jalovemu poslanstvu, kot je poštena, vsakdanja, redna služba – takrat kakopak za drugačne službe niti vedela nisem, četudi sem danes samostojna (za posebej podjetno se (še) nimam) in nudim storitve kot sama svoja šefica. Beseda »podjetnik« me danes spominja na tisti zaničljivi izraz »obrtnik«. Med zloglasne »obrtnike« so tedaj sodili tako polagalci ploščic kot trgovski potniki, pomenilo pa je to poimenovanje bržkone samo, da imajo denar, čeprav niso posebej izobraženi, in da sami razpolagajo s svojim časom, kar je bilo obenem tarča posmeha in je tudi že ciljalo na vsaj delno nepoštenost v smislu »dobro priti skozi«. Naš ni za šolo, bo pa dober obrtnik, ker je podjeten in ima nos za te zadeve. Import, eksport, pade s kamiona, film na gradbišču, takšne sorte stvar. 

Ob tem se moram spomniti še na bizarno mrzlico, ki je zadivjala v našem občasnem letovišču ob Kvarnerju ob nedeljah. Letovali smo, kot sorodniki dolgoletne telovadke Narodnega doma, namreč moje stare mame, v kampu iste ustanove v zalivu Runke, nedaleč od priljubljene Premanture. Tabor še danes stoji in služi med drugim za športne priprave, ampak tedaj se s tem nisem ubadala. Čakala sem nedelje, ko so v sosednji avtokamp, morda celo v tistega za njim, tako imenovani kranjski kamp, prihajali »Poljaki«. Ravno sem spraševala, ali se bomo počasi odpravili na plažo, ko so mi sorodniki povedali, da gremo danes gledat Poljake. Sanjalo se mi ni, kaj to pomeni, dokler nismo prišli do sosednjega kampa, ki je bil videti popolnoma preobražen.

Tam, kjer so navadno stale usnule prikolice in čakale, da se njihovi stanovalci vrnejo s plaže, se je zdaj bohotilo pravo sejmišče avtomobilov z odprtimi prtljažniki – mislim, da sem od vseh avtomobilskih znamk prepoznala edinole golfe –, iz katerih je štrlela za tisti čas v Jugoslaviji nadvse eksotična roba: od zlato obarvanih ur, nemara celo kitajske izdelave, do sladkarij najbohotnejših ovitkov in dizajnov, do tehnoloških presežkov, denimo tako imenovanih walkmanov in kaset za presnemavanje, skratka meka čudes, ki kupcem ni dala miru. Ob vsakem odprtem prtljažniku je stal dežurni prodajalec, kakopak švercer, ki se je s kupci v čudnem naglasu ali celo v mešanici tujih jezikov pogajal za ceno, ki se je navadno izplačala v devizah, najraje nemških markah. Še zdaj me obide nekaj pohlepnega, ko pomislim na svetinje v prtljažnikih, in še zdaj sem prepričana, da je tedanjim švindlerjem večina robe »padla s kamiona«, ampak zdelo se je nekako pošteno, da na prodajo niso plačali davka, saj je bilo v tistih časih goljufati zatiralsko komunajzersko državo skoraj herojsko dejanje. 

Danes seveda pričujemo drugačni logiki. Podjetnik je nekdo, ki ustvarja delovna mesta. Je nekdo, ki je malone dobrotnik, je malone v zvezde kovan, ampak predvsem ta izraz ne vključuje več, razen na golem papirju, nekoga, ki se pošrek znajde, da naposled uspe napraskati za prispevke in morda šolske učbenike svojih potomcev. Če dobro pomislim, se me kot samozaposlene ves čas oklepa blazen strah pred tem, da moja prekarna književnoprevajalska zaposlitev kmalu ne bo več možna, alternativa pa je (in sem jo že izkusila v obliki redne zaposlitve za nedoločen čas, pa kljub temu ne bi nazaj) prevajanje tehničnih in birokratskih besedil, suhoparnih in vselej podobnih.

In res je, problem imam z doumevanjem, kaj je današnji »podjetnik«, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha. Predvsem pa težko razumem, kako je logika v pičlih nekaj desetletjih preskočila z enega na drugi pol, ampak morda bi se morala že tedaj, pred veliko leti, vprašati, ali ni mojih staršev vodila zavist, ko so pribijali o »obrtnikih«. Gre najbrž za to, da se v moji glavi »tale se pa znajde« ni slišalo nič kaj posebej pozitivno, kaj šele omikano, še manj pa sem razumela besedno zvezo, da je nekdo »zase kar pameten«. Kako si lahko pameten zase? To vendar ne obstaja. Si pameten ali pa nisi, pika stop. Lahko si poljski švindler in se ti splača iti vsako nedeljo na dolgo pot do kampa na hrvaški obali, lahko vsak mesec uprizoriš »film« na gradbišču za hišo, ampak pameten? Žepnina mulčkov z dvorišča, ki si jo s pajdaši razdeliš po nastopu, o tvojih mentalnih sposobnostih ne pove kaj dosti. O podjetnosti pa.       

     

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gastarbajterji

    Agata Tomažič

    Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

  • Zakaj (ne) pišem

    Dijana Matković

    Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

  • Kulturniki se premalo pritožujejo in prehitro odnehajo

    Mojca Pišek

    Zdi se mi seveda popolnoma logično in normalno, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot s pogosto na videz brezupnimi boji z birokratskimi umi in mlini na politični veter.