Srd na ovce in spomenik za novce

Jedrt Lapuh Maležič

Ker naj bi bilo življenje po mojem niz razodetij in razkritij, v tem zaporedju, sem sklenila prebrskati predal svojega silnega odpora do verstev. Jezijo me tako monoteistične kot manj dogmatične religije. Do njih sem vse huje nestrpna, kar je zame marsikdaj dokaj naporno, če ne celo šokantno, in verjemite – če bi mi kdo pojadikoval, kako občasno trpi ob lastni nestrpnosti, bi zavijala z očmi hitreje od tivolskega ringlšpila. Težko, četudi zelo rada bi rekla, da sem nasršena samo, ko gre za verske mnenjske voditelje – pravzaprav prej obratno. Poženejo me predvsem blejave ovčice, ja, res, mili backi, nič hudega sluteči, zavedeni v zločinsko zabitost in izklop možganov. To predvsem ni nezlohotno, kaj šele dobrohotno. Biti bacek. Če zvenim nelogično, prosim, potrpite z mano, rahli agresiji (moji) navkljub. Navsezadnje se, če ne bi bila zmožna najprej izdaviti, kje trenutno sem, nikoli ne bi mogla premakniti in se pridružiti masi ljudi, ki je dozorela do te mere, da lahko ravnodušno spremlja celo oddajo Ozare, ali skoraj še huje, Duhovno misel, ki je nekakšna »civilna« duhi inačica.  

Pri vsem srdu niti ne bi mogla reči, ali me bolj jezijo kristjani, muslimani, judje ali kup raznolikih novodobnih kongregacij, od biorgonomov do tapkalcev (praktikantov metode tapkanja) do karmičnih diagnostikov ali psihičnih kirurgov (to obstaja). Po svojih nezanemarljivih desetletnih izkušnjah z duhovnostjo, v kateri nisem uresničila veleumnih ambicij, kljub temu pa je bilo to zame lagodno obdobje miru in osame, lahko rečem samo, da ga na tem svetu ni hujšega zla kot je frustracija duhovnega iskalca, ki želi narediti vtis na svojega mojstra. No ja, če obstajajo nevarnosti zlorabe, zaradi tega še ni treba zapreti štacune, morda porečete. Se ne strinjam. Tako imenovane »možnosti« zlorabe so zgolj slepljenje pred dejstvom, da je ideja o tem, da so mi »oni naročili«, naj podkurim tisto grmado ali preprečim tisti splav in sprožim samomor ali zašlatam tistega ministranta ali vzamem dojenčka tisti grešnici ali – uh, kar fizična utrujenost me pograbi, pa še niti nisem prišla dlje od katolištva – delam drugačne vrste zlo, no, ta ideja je zloraba pojma nemoči. Razbremenitev ovčic vsakršne odgovornosti je tako slaba ideja, da se najbrž splača samo s finančnega vidika. Kajti niti za hip, tako menim, si noben pretkan človek, ki se je pregural do vrha religiozne hierarhije (no ja, razen če je v njegovem kajpada neambicioznem imenu to oblast res zlobiralo kakšno božanstvo, ki je leta in leta hodilo v šole namesto njega, kimalo nadrejenim in kaznovalo odpadnike, mhm, pa se nato spotaknilo ob tron in se malce usedlo, da si odpočije), ne more dovoliti dvoma v to, da bi njegovi backi v drugih osebnih okoliščinah pobegnili drugam, h krivovercem. Ne. Za lastno vero je človek po mojem mnenju še kako odgovoren!

Z vero imava dolgoletno skupno zgodovino. Verovala sem sprva v nekakšnega abstraktnega Boga, ki sem ga vsak večer do pubertete tudi precej dolgovezno nagovarjala. Nekako dokler ni mimo prišel reiki. Pa v kozmično kirurgijo in uporabno psihologijo, v zdravljenje z zvokom, v čiščenje z jokom, v navezo človeških celic z Velikim pokom, dokler mi novodobna duhi voditeljica ni začela vsiljevati nošnje izključno belih oblačil in dokler čiščenje z jokom ni postalo obveza – ne šalim se, bolj ko si tulil in krulil, bolj si bil priden! Če tisti dan nisi čutil bolečine, si bil pač kronično zaprt pred tokom kozmične ljubezni in zatorej kriv, nesposoben, če ne celo nespodoben. Verujem, ampak samo verujem, da se je novodobni duhi kult, v katerem sem z velikim veseljem bivala 10 let, spočel kot želja po dobrem in dobroti. Nisem prepričana, kako je tam zdaj, vendar pa sem ga zapustila v času velike izrojenosti. Bodi dovolj, želim samo povedati, da se v vsem tem času backovanja, če sem čisto čisto iskrena, niti enkrat nisem zlosala odgovornosti. Že že, o vsem v zvezi z mano se je odločalo namesto mene, sicer je sledila kazen v obliki izločenosti in nalaganja krivde. Že že, bila sem ranljiva in švoh, zato sem sploh pristala tam. Premalo ali prepovršno sem »molila«, zato pa sem, jasna stvar, vsakič dobila po pički od psihiatrije. Tako so tekla leta. Ja ja, sama sem moledovala, naj mi solijo pamet in mi serejo po glavi. Resno! Sama sem to hotela, bila je simbioza. To ne pomeni, da so verski kulti okej, samo pravim, da sem – morda uspešno – ves čas sama potlačevala občutek odgovornosti za pripadnost čredi.  Roko dam v ogenj, da ta način funkcioniranja poznam, pa tudi bi si drznila trditi, da je posledica posebne preračunljivosti.

Zavedam se, da nekateri ljudje v določenih strahotno težkih okoliščinah ne zmorejo zbrati moči za upor verskemu ali recimo raje duhijevskemu sistemu. Preračunljivosti, magari. Pri meni je trajalo in vmes sem prek literature ovohavala hinduizem, delno skozi prakso tudi tibetanski budizem, a sumim, da me je najbolj pritegnila ravno eklektičnost novodobne zmesi šamanstva in vseh mogočih slabše ulovljivih verstev, ker sem tudi sama rada površna in lena. Enak razlog za zlo pripisujem tudi duhovnemu funkcioniranju ljudi, ki vestno nabunkajo babo vnaprej, ker bo že ona vedela, zakaj, nato pa ravno še ujamejo mašo z referendumom in se vrnejo na kračo, da ga lahko po južni spet en mal na zob pritisnejo. 

In, oh joj, pa smo pri zagatnem delu, enak razlog za zlo pripisujem tudi folku, ki bi še enkrat pobil vse domobrance in jim razfukal spomenik na Kongresnem trgu. Ustavite no konje, 20-i-kusur-letni petelinčki. Nisem mogla verjeti burleski, ko je pred leti neka smrklja, ki je menda prišla s starši na proslavo dneva upora proti okupatorju, slišala mojo znanko, ki se je diskretno pritožila nad programom, in ji – pikapokica mala, predstavljajte si – zabrusila: »Če vam kej ni prav, pa pejte kar v cerkev!« To se mi je zdelo groteskno. Niti jaz ne maram spomenikov, nobenih, pravzaprav so mi pošastne tvorbe. In ta na Kongrescu je bil zblaznelo drag, kar me od vsega še najbolj jezi. Ampak milibože, počasi vendar s to komunajzersko duhi gorečnostjo, lepo prosim, alergična sem. 

Bi na ustreznem položaju sama dopustila gradnjo spomenika vsem vojnam in žrtvam vojne v centru mesta (na kontekstualno naravnost groteskni točki tik poleg diskača Pr’ skelet’ – ti ljudje bodisi vejo več od mene bodisi premorejo več smisla za ironijo, hm)? Nikakor. Bi se na ustreznem položaju uradno, torej v nekakšnem imenu države – oh, na takšnem položaju že po lastni volji nikdar ne bom pristala, ampak dajmo, igrajmo se žandarje, saj je vendarle napočila sezona kislih kumaric in kislih frisov vseh neletujočih – javno izrekla proti nezaslišanim povojnim pobojem in se skušala nekako opravičiti, če bi bilo mogoče? Bi, totalno bi. V nacistom zapriseženi domobranski vojski so bili (tudi) naivni ljudje, (tudi) resnične žrtve. In pravzaprav so mi verujoči v »še premal so jih, jest bi jih bolj« ravno toliko srdito antipatični, če ne celo nevarnejši od milih backov, ki odgovornost za svojo slepoto prelagajo na vodje. Ti petelinčki se repenčijo, ker gre, ker se lahko, ker jim nič hudega ni. 

Dalo bi se debatirati o tem, ali se je laže javno opravičiti za zlo, ki ga je v brazdi vojne za domovino omogočila osvoboditeljska klika novopečenih politikov, ali pa je laže preprosto častiti megalomansko strukturo vsem žrtvam vojne v spomin. Ampak o tem, ali je bilo prav, še manj dobro ali koristno asasinirati ljudi v mirnem času in tako rekoč v hrbet, se, oprostite, nimamo kaj pogovarjati. Mi pa le izkušnja z vero nalaga tudi malo dolžnosti razumnega sklepanja. Če si je ne bi naložila, bi bila še zmeraj del kakšnega kulta. In kult militantnih spletnih komentatorjev, ki tiščijo izdajalcem naroda srp na vrat pa kladivo na sence, se mi zdi približno toliko nedolžen kot kult potuhnjenih milih backov-vampirjev, ki podnevi blaženo in zvonko prepevajo, ponoči pa do mrtvila cuzajo bajne pare iz proračuna in s krvavimi čekani režijo v luno. Beri: zelo ne.   

Ko sem bila letos gostja neke okrogle mize na Legebitri ob dnevu boja proti homofobiji, je nekdo iz publike na iztočnico, zakaj se je skozi zgodovino toliko let nazaj izoblikoval nekakšen diktat (heteronormativne) družine, rekel: »Jasno, jaz to razumem, saj bi sicer prihajalo do incesta na vsakem koraku.« Nekaj podobnega vsaj. Ta izjava se mi zdi popolnoma zgrešena in obenem simptomatična. Češ, da ljudje potrebujemo moralni kompas od zunaj. Ravno nasprotno je. Nam je res tako strahotno težko preprosto zaupati v to, da zlo ne tiči v tem, da ne bi imeli pojma, kako naprej, temveč je prej – pravim prej, ker za inercijo še nisem prepričana, ali je dobra ali zla – v lagodnem prepričanju, da točno vemo, kako stvari stojijo? Zaradi tega hočem morda samo povedati, da če smo že pri fantastičnih predstavah, najbrž ne bi dolgo uživala v debati z gorečim vernikom, ki precej podobno kakor domobranec morda v sebi nosi določeno soodgovornost za zlo, ne bi pa niti v sanjah hotela pomisliti, da ga je treba, prav in pravično kar – odstraniti. To je šele religija, da se ti sname!

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S/M in usoda spomina

    Mirko Božić

    Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?

  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.