Spovednice in svetniki

Pia Prezelj

TI SI PETER – SKALA – IN NA TO SKALO BOM SEZIDAL SVOJO CERKEV, je bilo z gromozanskimi opečnatimi črkami izpisano na rumeni obok, v katerega sem buljila vsako nedeljo, medtem ko je bradatež v halji mrmral Bratje in sestre, priznajmo svoje grehe in jih obžalujmo, da bomo vredno obhajali nekaj nekaj.

Nisem razumela, kako je neki moški lahko hkrati tudi skala in kako lahko dovoli, da na njem sezidajo karkoli, ko pa je meni že šolska torba predstavljala kalvarijo. Ko sem se drenjala ob hlačnice in krila stonoge, ki je v tišini čakala na sveto rešnje telo, sem se spraševala, kako je meso lahko tako lomljivo in tako belo, zakaj se lepi na nebo in zakaj ga je treba jesti, ko pa imamo doma zadosti običajne hrane. 

»Tako pač je,« mi je bilo rečeno, »ne sprašuj neumnosti.« 

Želela sem vprašati tudi, zakaj pater po verouku pohaja za cerkvijo, kadi ter pije iz čutare, ko pa nam prej predava o skominah, ki nas ženejo na kriva pota. (Sedaj mi je kakopak jasno, da je pater prav zato lahko govoril o skominah; pretakale so se mu po želodcu in tople jih je nosil s sabo, z njimi legal v posteljo. Y que to’ lo’ santo’ tienen su pasa’o, mi pritrjuje Rosalía.) 

Po nosnicah se mi ob nedeljah smukata kadilo in pot, na desni se nasmiha debelušen in krilat dojenček, pred menoj pa nepremično stoji ženska v svetlomodrem s srcem, izbezanim iz prsi. Med pisanimi okni visijo majcene podobe, na katerih suhljat moški na ramenih nosi križ. Po dobri uri stanja, klečanja in stmenja v Petra Skalo postojim ob vratih, prst pomočim v mlačno vodo, se z njim pokrižam in ga vtaknem v usta, slano je in sluzkasto. 

»Ne pij blagoslovljene vode,« zahrumi nekje od zgoraj. »Glej, da boš šla k spovedi.« 

Na pobudo verouka sem čez čas zares pristala v spovednici; bilo je mrzlo in temno, dišalo je po zatohlem dimu. Izpod stropa je viselo majceno razpelo, leseni Jezus je buljil vame in čakal na iskreno izpoved. Na moji levi je za rešetko nekdo hropel in posmrkaval. 

»Hvaljen Jezus,« je zamomljalo. 

»Hvaljen Jezus,« sem odvrnila, nato pa iz žepa izvlekla listek, ki so mi ga poprej predali s stavkom Če pozabiš, samo beri. Samo beri. Samo beri. 

»Na vekomaj. Amen.«

Še nekaj hrkanja in besed, vzdihovanja in hrkanja. 

»Amen.« 

»Bog, ki razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznala svoje grehe in dosegla usmiljenje.«

»Amen.«

Nato premor in smrkanje. 

»Torej?« se zasliši izza luknjaste prepreke. Strmim predse, strmim v razpelo, strmim v popisan list papirja. Naslednje, kar bi morala prebrati, je točka Moji grehi so, toda pod njo ni izpisano ničesar, zgolj nekaj dolgih, praznih črt. Leseni Jezus bulji vame in čaka na iskreno izpoved.

»Moji grehi so, da sem razbila lepo vazo,« na lepem bleknem iz nelagodja. »Mama me je natepla s kuhalnico za palačinke, tisto ploščato, a veste, katero?« 

Tišina in glasno dihanje. 

»Vaza je bila iz Benetk, baje je bila draga. Flek se mi še zdaj pozna.«

Na pianinu v dnevni sobi (mama je kot vrtčevska vzgojiteljica preigravala predvsem otroške pesmi in Balado za Adelino, ki me vselej vrne na preprogo iz kravje kože, na kateri so mi poganjali in izpadali mali mlečni zobje) je sicer res stala vaza iz pisanega stekla, a bila je nerazbita in tudi kuhalnica za palačinke je počivala v predalu. Pater je še vedno hropel, jaz pa sem v zadregi naštevala vse tisto, kar se mi je zdelo vredno tepeža in kar si je mladostniška naivnost tedaj predstavljala kot greh.

»Zlasala sem sošolko, ugriznila sem sestro, lagala sem učiteljici. Na duhovnih vajah sem prespala vsako jutrano molitev, ni se mu ljubilo vstati. Včasih se že sredi maše potihem izmuznem s klopi, sedem na stopnice in žvečim modre hubba bubba, okus imajo po malini. Super so, ste jih poskusili?« 

Sčasoma mi zmanjka idej, na listku pa še vedno ždijo zgolj nadležno prazne črte. 

»To je vse,« suho pristavim, »nobenih drugih grehov nimam.« 

Pater zakašlja, izvleče robec in si izprazni rdečkast nos. Momlja in nekaj besediči, zaslišim: »In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Uspelo je, pomislim, bila sem prepričljiva, navedla uspešne in dobre grehe – grehe, vredne obravnave. 

»Bog ti je odpustil, pojdi v miru,« še doda, nato pa četrt ure klečim pred žensko v modrem in moledujem, naj prosi za nas grešnike. Ko mi je dovoljeno, se zaženem vzdolž klopi in si pred vhodom v usta stlačim malinastega hubba bubba.

»Želim si, da te ne bi nikoli spoznal,« mi je pred leti rekel G. in me pustil na parkirišču. V temi in mrazu sem med hojo premlevala vse tisto, kar sem bleknila v sovraštvu, jezi in prizadetosti. Čez rešeto razumne sodbe sem vsipala podrobnosti in pred pragom domače hiše prišla do mučnega zaključka; bila sem kruta, nepravična, tu in tam celo hudobna. Želela sem se opravičiti, ga klicala v nedogled, mu pisala sporočila in čakala na odgovor. Ko sem spoznala, da me ne želi niti poznati niti slišati, se mi je v želodec naselila lepljiva in mastna kepa krivde. Grešila sem, tokrat zares – v mislih, besedah in dejanju. Nisem več hodila k maši in prenehala sem verovati, a prvikrat sem razumela mikavnost stavka Bog ti je odpustil grehe, ki ga je tako pogosto izrekal hripajoči pater, prvikrat razumela nedeljsko stonogo, ki čaka na hostijo in na večno življenje.

Želela sem oditi v spovednico, ponovno sesti pod razpelo in navesti vse pregrehe, tokrat prave in polnokrvne. Hotela sem, da bi me pater ta in ta odrešil vsega hudega, mi namesto G. ponudil brezpogojno odpuščanje in mi rekel pojdi v miru. Ne zamerim ti ničesar in še vedno te imam rad. Upam, da se kdaj spet srečava. Ob izhodu bi kazalec previdno pomočila v vodo, se pokrižala na čelu in izrekla Bogu hvala – ter to tudi zares čutila. Toda bilo je že prepozno; škoda je bila storjena. 

V štiriindvajsetih knjigah, ki sestavljajo Tanak, odpuščanje nikdar ni strogo zaukazano; to uporabi šele mitničar Matej, ki v Novi zavezi zapiše: »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mt 6, 14–15)

Odpustite in odpuščeno vam bo, pravi, ob tem pa opominja na slehernikovo zmotljivost, neumnost in nečimrtnost, na grehe, ki so nam bili predani že iz rok Adama in Eve, ko se je tistega nesrečnega dne »po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi.« (Rim 5, 18)

Vsi do zadnjega smo grešniki, trdijo, v vseh nas tli prikrita krivda; »na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil.« (Prd 7, 20)

In mar ni prav to najboljša izmed bornih in ušivih uteh, ki jih svet nudi grešniku?

Pred dobrim tednom sem se znašla na mestnem avtobusu št. 6 – deževalo je, mi pa smo se drenjali kot brodolomci na malem splavu, se tlačili v toploto in suhoto avtobusa. Po nekaj metrih polžje vožnje sem na enem izmed stolov opazila suhljatega moškega v sivem puloverju in v grozi izpustila nekakšen piskajoči zvok. Bil je G. – in ni me opazil. V lahkomiselni vihravosti sem se pričela riniti, pohodila nekaj čevljev, se zarila v nekaj reber in odrivala ramena, a premaknila sem se za ped, on pa se je medtem že pridrenjal do vrat, pritisnil STOP in zakoračil po blatnem, lužastem asfaltu. 

Brodolomci se za mojim hrbtom prerivajo in drenjajo, jaz pa buljim v njegov sedež, na katerega se je sedaj posedla ženska z roza nohti in nadležnim pomerancem, ki je bevskal skozi okno.

Strmim v frnikolaste oči oranžkastega štirinožca in se pretvarjam, da je G. Upam, da si dobro, rečem. Žal mi je za vse, kar sem … in zares upam, da si dobro. Imaš koga? Živiš sam? Mi še vedno tako zameriš? Ščene javska in poskakuje, renči na stvarstvo in mežika, jaz pa ga tiho moledujem, naj mi končno odpusti, si iz misli izbrskam stavek Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.

»No, kar vrzi! Daj no, vrzi!« se mi izstreli izza jezika in ženska se obrne, me prestrašeno premeri. 

»Oprostite – nekaj vadim.« (Res? Kaj pa? Ne gre ti dobro.)

Ženska se namršči, nos obrne proti oknu, oranžno javskajočo kepo pa prižame bliže k prsim. Lahko bi rekla A res misliš, da bom sunila to glupo puhasto podgano? in si morda rešila ugled, namesto tega pa pristavim: »Zelo je ljubek. A je punčka?«

Avtobus se zaustavi in horda me potisne proti ozkemu izhodu, jaz pa prvikrat pomislim, da odpuščanje – božje, človeško ali pasje – ne pomeni prav ničesar, če si nisem sprva sposobna odpustiti sama, prav tako, kot si odpušča pater, ki se s čutaro in cigaretami skriva za cerkvenim zidom. Lesena razpela, pokorno klečanje in nadležni pomeranci mi ne bodo podelili odrešitve za vse tisto, kar mi v nočeh ne pusti spati – to moram storiti sama.

O avtorju. Pia Prezelj (1995) pleza po različnih vejah umetnosti – ukvarja se s pisanjem, prevajanjem, gledališčem in fotografijo – in vsake toliko požaga kakšno, na kateri bi lahko sedela.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

  • Živeti v rokadi

    Carlos Pascual

    Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

  • Pustiti za sabo ropotarnico starih idej

    Renata Šribar

    Zunaj sije sonce in piha burja. Drevesne veje vršijo v vse smeri, misli in nagibanja, s čim začeti esej o temi, podobno. Ljubiti veter, zakaj ta z zvočnostjo in gibanjem oživi ukoreninjeno … →

Izdelava: Pika vejica