Snežinka in njena odgovornost za plaz

Sonja Merljak

»Skoraj vsako dekle, ki ga poznam, je imelo to izkušnjo; prisiljene so bile v seks, ki si ga niso želele in pri katerem se niso preveč dobro počutile. To se dogaja tako pogosto, da stoično sprejemamo, da je pri spolnih odnosih pač tako.« Odlomek iz kolumne Zato je ravnanje Aziza Ansarija pomembno (Here’s why Aziz Ansari’s behaviour matters) Emily Reynolds v časopisu Guardian mi je dal misliti. Kaj pomenijo besede kolumnistke, da so bile skoraj vse njene prijateljice prisiljene v spolni odnos, v katerem se niso dobro počutile? Kaj se je zgodilo, da mlada dekleta pristajajo na seks, ki jim je odvraten? 

Zakaj se nenadoma zdi, da so dekleta iz tretjega tisočletja bolj nemočna, kot so bila tista iz šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja? Takrat je bilo običajno, da so v pisarnah prevladovali moških in da so se celo ženske, kot je bila lastnica časopisa The Washington Post Katharine (Kay) Graham, po večerji umaknike v sosednji prostor.

Kako je mogoče, da v času, ko je že skorajda vsaka neokusna ali neprimerna opazka razglašena za seksistično, v času, ko se milenijci zgražajo nad seksističnimi prizori iz nanizanke Prijatelji (Friends) in ko se je pod njihovim drobnogledom zaradi svojega seksizma znašel celo James Bond, dekleta sporočajo, da jim je pri spolnih odnosih večinoma neprijetno?

Primer Aziz Ansari oziroma ali je slab seks že tudi zloraba

Igralca Aziza Ansarija je anonimno dekle, znano zgolj kot Grace, obtožilo zlorabe; vztrajal je pri spolnem odnosu, čeprav mu je povedala, da ji je neprijetno in da vse poteka prehitro. Njun odnos je bil najslabša spolna izkušnja, kar jih je doživela, je kasneje zaupala novinarki revije babe. Besede, objavljene v času, ko je gibanje #MeToo na vrhuncu, so vzpodbudile številne in zelo mešane odzive v medijih. 

V Guardianu je igralka Sarah Solemani denimo zapisala, da ugledne starejše ženske ne razumejo milenijk, ker so se same moškim upirale tako, da so jih odrivale stran. Milenijke pa se, je pojasnjevala, moškim ne želijo upirati s fizično močjo, ampak sanjarijo o svobodi in užitku v spolnosti. 

Je potemtakem Azizijev greh, da ga ni kaj prida zanimalo, kaj si želi njegova partnerka? Ali pa to, da je njegova predstava o dobrem seksu napačna?

Petnajstletniki in pornografski filmi

Že majhni otroci o spolnosti marsikaj vedo, a še veliko več jih zanima. Nekateri se lahko o zdravih partnerskih in spolnih odnosih pogovorijo s starši, drugi te možnosti nimajo. Nekaj malega izvedo v šoli, pri biologiji ali morda pri razrednih urah, a to ponavadi ni dovolj. Informacije zato iščejo drugje, med drugim na spletu, kjer so pornografski filmi danes veliko bolj dostopni, kot so kdajkoli bili. 

V Veliki Britaniji so leta 2016 izvedli obsežno raziskavo in ugotovili, da sta skoraj dve tretjini 15-letnikov že videli pornografske filme. V marsikaterem so fantje nasilni do deklet in številni med njimi so dobili občutek, da morajo tako ravnati tudi sami. Skoraj tretjina deklet, starih od 16 do 18 let, je zato v šoli že doživela neprijetne dotike, še več jih je poročalo o različnih oblikah nadlegovanja. 

Mladi so ugotavljali, da jih nihče ni izobrazil, kako razvijati (spolne) odnose v digitalni dobi. Pristojni so slišali njihovo sporočilo. Aprila 2018 naj bi zato v veljavo stopil zakon, ki bo za ogled pornografije zahteval registracijo in dokaz, da je gledalec starejši od 18 let.

A pornografski filmi niso edini vir informacij. 

Politično nekorektni bodice rippers

Otroci se s spolnostjo seznanjajo tudi iz knjig z erotično vsebino. In tu se stvari zapletejo, saj smo do knjig veliko bolj blagohotni kot do filmov. Morda zato, ker želimo biti kul starši, ali pa zato, da ne bi izpadli kot moralistični provincialci, ki se zgražajo nad Lolito.

Kot najstnica sem prebrala veliko knjig z erotično vsebino; a ko sem si želela v knjižnici sposoditi Princeso Daisy Judith Krantz in sem ponjo v knjižnico poslala mamo, je knjižničarka privzidgnila obrvi in mamo opozorila, da je knjiga na voljo na oddelku za odrasle in da to morda ni primerno čtivo za sedmošolko. 

Judith Krantz sicer ni sodila med avtorice klasičnih bodice rippers, kot so imenovali žanr, ki danes velja za politično nekorektnega, a njene knjige so vsebovale erotične prizore, čeprav se ti niso mogli primerjati s tistimi iz knjige Juliette Justine Marquisa de Sada, ki sem jo prav tako na skrivaj prebrala.

Potem sem odrasla in z mano je odrasel tudi svet. Film Mularija (Kids), v katerem omedlelo glavno junakinjo na zabavi posili fant, ki velja za njenega prijatelja, je postal svetovna uspešnica. Za kultnega je veljal tedaj in velja še danes. Sama pa sem si ob ogledu predvsem zaželela, da nobenemu štirinajstletniku ne bi bilo treba doživeti kaj takega. 

Podoben občutek me je preveval ob knjigi Pred spanjem si stokrat skrtačim lase, v kateri glavna junakinja, šestnajstletna Melissa, skozi nebrzdano spolnost išče ljubezen. 

Zaradi takšnega pogleda na (nasilno in prisilno) seksualnost v literaturi za marsikoga verjetno že sodim v krog moralističnih provincialk. 

Danes so namreč merila drugačna. Knjiga Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule, denimo, v kateri je že na 8. strani zapis o orjaških zamorskih kurčetinah, zaradi katerih imajo dekleta pičko nategnjeno kot na čevljarskem kopitu, je dobila nagrado zlata hruška; priznanje za najboljše mladinsko delo.

Marsikdo bo porekel, da današnji najstniki berejo, gledajo, govorijo in počnejo marsikaj. Verjamem. In ne zdi se mi narobe, da je knjiga izšla, niti da je na voljo mladim bralcem; nenavadno pa se mi zdi, da je z zlato hruško dobila pečat kakovostne mladinske knjige; torej knjige, ki jo strokovnjaki priporočajo mladim bralcem. 

Z internetom, nasilnimi videoigrami in z resničnostni šovi, kjer nastopajoči tekmujejo, kdo bo koga bolj ponižal, smo izgubili občutek za to, kaj je prav in kaj ni. Bodo k legitimizaciji nasilja in desenzibilizaciji družbe zdaj pripomogle še knjige? 

»Snežinki nikoli ni treba prevzeti odgovornosti za plaz,« je zapisal novinar Jon Ronson, avtor knjig The Psychopath Test in So You’ve Been Publicly Shamed, ki je velikokrat opazoval, kako se zasmehovanje krepi iz komentarja v komentar, iz tvita v tvit. »Že tretji ali četrti zapis je bil ponavadi osebno žaljiv, nato so besede v njih postajale vse bolj zlobne. Če je bila tarča posmeha ženska, so bile besede ponavadi bolj strupene in ponižujoče, pogosto pa so vključevale še poziv k posilstvu ali smrti,« je ugotavljal.

Ne vem, kaj bi porekle milenijke, ki obsojajo rasizem in seksizem v starih filmih in nanizankah, na prizore iz knjige Evangelij za pitbule. Sprašujem pa se, v čem se literarizirani prizor posilstva pijane osemnajstletnice razlikuje od nasilja v pornografskih filmih. Mar ne sporočata podobno? Mladim bralcem, da so fantje pri spolnosti pač lahko nasilni, mladim bralkam pa, da so neprijetni dotiki nekaj, kar morajo prenašati. 

Zdaj vsekakor bolje razumem, zakaj je Guardianova kolumnistka Emily Reynolds zapisala, da je skoraj vsako dekle, ki ga pozna, imelo izkušnjo spolnega odnosa, ki si ga ni želelo in pri katerem se ni preveč dobro počutilo. 

Igralka Sarah Solemani je na koncu svojega zapisa skozi Lennonovo Imagine, ki jo je Milan Dekleva prepesnil v Pomisli, pozvala dekleta, naj si drznejo sanjati o novi realnosti, kjer bodo svobodne in enakopravne tudi v spolnosti: 

»Pomisli, da greš sama v nočni klub, ker ti je všeč glasba. Pomisli, da vstopiš na avtobus, poln moških, a tega ne opaziš, ker opazuješ razgled. Pomisli, da je dober orgazem standard. Pomisli, da je prijeten fant, ki ga poznaš, pravilo, ne izjema. Pomisli, da si del gibanja, ki je vse spremenilo. Pomisli. Pomisli. Izzivam te, pomisli.«

Lahko bo dodala še: In pomisli, da bodo morda nekoč vsakomur – fantom in dekletom – na voljo kakovostne informacije o zdravem partnerskem odnosu ter o spolnosti, v kateri uživata oba. 

Nobeni snežinki ni treba prevzeti odgovornosti za plaz. A vsak plaz se začne s snežinko.

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Priokus zlatih hrušk 

    Aleš Čeh

    Tistim, ki nam je literatura blizu, se zdi iskanje kakovostnega čtiva prijetna, morda celo preprosta naloga, resnica pa je, da marsikomu ni tako samoumevna, sploh staršem, ki brez izkušenj iščejo knjige za svoje potomce. Posameznikom, ki od osnovne ali srednje šole niso prišli v stik z literaturo, je marsikdaj laže v lokalni poslovalnici Pošte Slovenije za nekaj drobiža kupiti kičasto slikanico z nekaj vrsticami nekvalitetnega komaj lektoriranega teksta, kakor pa se odpeljati v knjižnico in za nasvet povprašati tamkajšnje uslužbence.

  • Opevanje in prikrivanje

    Andrej Hočevar

    Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

  • Ta dokončna mera človeškega, vonj trpinčenih ljudi

    Barbara Korun

    Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.