Slovenija med Kazahstanom in Kašmirjem

Agata Tomažič

Bili so časi, ko je vsak Slovenec, ki je dal kaj nase, opravljal dopolnilno delo promotorja svoje domovine. Beri: vsi, ki so po službeni dolžnosti ali celo za zabavo potovali po svetu (kar je bilo na začetku devetdesetih nekoliko manj pogosto kot danes), so se prostovoljno in samoiniciativno zavezali, da bodo med svojimi popotovanji po svetu o obstoju Slovenije obvestili vse, ki so jim stopili na pot. Od carinikov na letališču do taksistov, receptorjev, sobaric, čistilcev čevljev in sploh vsakogar. Računica je bila preprosta: če vsak Slovenec o obstoju naše države obvesti dvajset ljudi (od katerih se vsaj polovici ta podatek vtisne v spomin, saj je od Slovenca dobil v dar tudi prečudovite prospekte s posnetki iz podalpskega raja), in se na tako potovanje poda trikrat na leto vsaj četrt milijona Slovencev, potem potrebujemo, hm … koliko let, če hočemo o tem obvestiti vseh sedem milijard prebivalcev sveta? No, na srečo so se ti potem začeli obveščati tudi med sabo in danes ne le da se veliko redkeje primeri, da kdo ne bi vedel, kje je Slovenija, temveč si jo v zadnjem času prizadevamo celo nekoliko skriti ali zastreti s tančico, da bi se je kakšen turistični avtobus ognil …

Spodaj podpisana priznavam, da je v prvih letih obstoja naše nove domovine tudi mene razganjalo od domoljubnega ponosa, prospekte sem tovorila kar v posebnem žepku na nahrbtniku. Ker je bila sredina devetdesetih obdobje, v katerem sem zaradi študija najpogosteje potovala v Francijo, so bili njeni prebivalci moje najpogostejše žrtve. In Francozi so se izkazali za zelo trd oreh, za začetnico skoraj pretrd … Ne le da med njimi razen zelo redkih izjem prav nihče ni niti približno vedel, kaj ali kje je Slovenija, temveč večine bodisi to sploh ni zanimalo bodisi se jim nikakor ni dalo razložiti. Saj je čisto enostavno, Slovenija leži v srcu Evrope, med Avstrijo in Italijo! Ja, ja, med Avstrijo in Italijo, že, že … ampak … saj tam ni nič … ? Ne, tam je Slovenija. Aha, torej ste bili včasih v isti državi s Slovaško? Ne, tisto je bila Češkoslovaška … Kakorkoli že, a tam v tej vaši Sloveniji govorite francosko? Nima smisla povzemati vseh zemljepisnih debaklov, glavno je, da so s svojo grotesknostjo na srečo kmalu pogasili mojo vnemo promoviranja Slovenije. V par letih je moj žar ugasnil in se kot pri ugaslih zvezdah pretvoril v nekakšno temno snov, antimaterijo, ki je srkala vase in izničila vse okoli sebe. Zdaj nalašč nikomur več nisem hotela po resnici razodeti, od kod sem. Med najbolj absurdnimi odgovori na to vprašanje sem kmalu našla najljubšega, ki se je glasil: »Iz Kazahstana.« 

Francozi, ki sem jih na svojih pohodih srečevala, so bili z njim kar zadovoljni. Očarano so prikimali in potem se k mojemu poreklu nismo več vračali. Samo enkrat je neki taksist rekel: »A imate tam vsi tako rdeče lase?« Prikimala sem in se zazrla skozi okno njegovega taksija, kar si je na srečo pravilno razlagal, kot da si ne želim več klepetati z njim. Sklepam, da je bil Kazahstan za moje sogovornike vsaj tako eksotičen kot zame. Z običajnega podcenjevanja so na mah preklopili na občudovanje – tako kot pred skoraj tristo leti, ko sta po Parizu hodila Montesquieujeva Perzijca Uzbek in Rika, ki sta pisala Perzijska pisma ter žela navdušenje od blizu in daleč. Pa tudi vprašanja, ki jih je genialni Montesquieu tako pretanjeno položil v usta svojim rojakom: »O, gospod je Perzijec, kako zanimivo! Kako je lahko človek Perzijec?« 

Odgovor, da sem iz Kazahstana, se je nepreklicno izkazal za neuporabnega, ko je Sacha Baron Cohen posnel svojo uspešnico o Boratu. Tedaj je bila moja diploma na srečo že na knjižni polici, v francoskem jeziku, tudi njegovi pogovorni različici, pa sem se dotlej dovolj usposobila, da mi ni bilo več treba po vsej sili navezovati stikov z vsakim francosko govorečim, ki mi je prekrižal pot. Kajti tudi to je bil eden od motivov za mojo gostobesednost in skoraj bolestno željo po klepetanju: takrat so bili francoski filmi redki gostje naših kinodvoran, signala francoskega radia ni bilo tako preprosto ujeti na navadnem sprejemniku, primerki čistokrvnih Francozov pa so bili v Ljubljani maloštevilne živali, ki še zdaleč niso mogle ugoditi željam vseh študentov (ali študentk) po konverzaciji. Da ne omenjamo tega, da s Francozi v kateremkoli drugem jeziku kot francoščini nisi prišel zelo daleč; vsakdo je najbrž slišal urbane legende o natakarjih, ki so se obrnili, če jih je kdo nagovoril v angleščini, ali o hotelskih receptorjih, ki so ob kakršnihkoli angleških zvokih iz telefonske slušalke to preprosto položil nazaj na vilice.

Seveda so bile te legende povsem resnične. In če sem za hip snela črnohumorna očala, ta pripomoček, skozi katerega – paradoksalno – pogled na svet ni več tako črn, je res postalo temno. Od vsega začetka je bilo namreč jasno, da smo mi, ki prihajamo iz vzhodne Evrope, za Francoze nekaj letvic niže na kulturni, mogoče pa celo evolucijski lestvici. Tisti, ki so imeli ravno dovolj znanja geografije in zgodovine, da so Slovenijo umestili v Jugoslavijo, so se mu v glavi na mah pričarale podobe divje vojskujočih se balkanskih plemen. Ustnice so se jim ob pogledu name najprej zavihale v prizanesljiv nasmešek, češ, revica je ubežala vojni, potem pa je iz njihovih oči zasijala iskrica zlobe, ko so pomislili, lej jo, tale bo prej ali slej prišla k nam delat. Nekoč so mi na neki univerzi, kamor sem se vpisala na poletni tečaj francoščine, hoteli ponuditi dodatne brezplačne popoldanske delavnice kuhanja in podobnega, ki si jih nisem izbrala, ker me to preprosto ni zanimalo, oni pa so mislili, da zaradi vsesplošnega pomanjkanja v delu sveta, od koder prihajam. Njihovo ponudbo sem ponosno odklonila. Kmalu zatem se je ena od sotečajnic – ki je bila iz Nemčije! – med odmorom zazrla vame in rekla: »Pa saj očitno tam pri vas res ni take revščine, sem videla, da imaš očala znamke Esprit.« Ledeno hladno sem jo pogledala in rekla: »To je samo etui, moja očala so Christian Lacroix.« Mislim, da po tistem ni več govorila z mano, kar me ni pretirano motilo, ker je imela obupen nemški naglas. 

Danes se seveda nikakor ne bi pritoževala, če bi mi kdo ponudil kaj brezplačnega. Od te ponudbe in podobnih ponižanj sta minili že dve desetletji, balkanska bojišča so pogašena in mrtvi za silo zagrebeni, vzplamtele so nove vojne, na srečo pa so bile vmes na delu tudi povezovalne sile, ki so med drugim razširile evropsko družino in poskrbele za približevanje k izenačenju življenjske ravni. Tako kot otrok, ki je v najobčutljivejšem obdobju odraščanja nesrečen, če s čimerkoli, recimo nenavadno barvo las, izstopa iz varne sredine, pa se pozneje na te reči požvižga oziroma se z njimi celo ponaša, sem tudi jaz ponotranjila dejstvo, da sem se rodila v državi, ki je nihče ne pozna in katere jezika nihče ne govori. Sčasoma se mi je oboje začelo zdeti čedalje bolj imenitno, nasploh ti slovenščina na potovanjih daje edinstveno zavetje, ki ščiti pred vsem: le kam se je dvema prijetneje skriti kot pod jezik, če nočeta, da bi ju razumeli. Ubogi Francozi, še bolj pa vsi angleško govoreči, ki si na turističnih krajih nikakor ne morejo privoščiti glasnega obrekovanja, saj bi gotovo naleteli na koga iz svoje jezikovne skupine.

Nekako v tistem času, ko sem se pomirila s svojo manjvrednostjo, ki izvira iz narodnostne pripadnosti, sem kot po naključju začela srečevati Francoze, ki so na laž postavljali vse ugotovitve, ki sem jih dotlej izoblikovala o njihovem narodu. Nekateri so govorili angleško, nekateri nemško, nekateri pa so bili preprosto – prijazni in dostopni. Najbrž so vedno obstajali tudi taki, svetovljanski in radovedni, brez vnaprejšnjih tovarniških nastavitev prezira do vsega nefrancoskega (razen do Perzijcev in podobnih utelešenj njihovih sanj o Orientu ali Daljnem vzhodu), le da so mu bili poslani na pot dokaj pozno – a še vedno dovolj zgodaj, da sem nekoliko revidirala svoje stališče o njih. Pojavili so se celo taki, ki se niso pomišljali učiti slovensko. Pri tem so bili nemalokrat tako uspešni, da so resno zamajali tudi mojo znanstveno tezo o francoski podrasi, katere predstavniki imajo prirojeno napako glasotvornih organov, zaradi katere se ne morejo naučiti nobenega tujega jezika. 

Približno v tako prizanesljivem razpoloženju me je ujelo vabilo na francoski knjižni sejem. Ne le, da ni bilo spisano v edinem možnem jeziku kulture in literature, temveč so ga sestavili v angleščini, pa tudi … Ni me sram priznati, da so se mi menda kar nekoliko orosile oči: v vabilu so moj priimek zapisali s strešicama! Snela sem si očala in pomela oči; nisem sanjala: Č in Ž. Strešici nista bili dopisani na roko, č in ž sta bila natisnjena, in to v isti pisavi! Po vseh letih trudapolnega krotenja in prilagajanja računalniških tipkovnic, da so po kar najhitrejšem postopku pričarale francoske naglase, sem se počutila tako nekako, kot se najbrž počuti psiholog v zaporu, ko mu nekdanji gojenec pripelje predstavit svojo čudovito družino, v kateri so vsi poštenjaki. Ali kot vratar tik pred upokojitvijo, ko mu pride direktor stisnit roke in si sam odpre rampo na parkirišču. Ali … saj je vseeno! Edina strešica, ki sem jo dotlej opazila v francoskih tiskovinah, je bil Š v besedici CAŠMIR – ampak le če je šlo za Chopardovo dišavo in še tam je bila v resnici zgolj domislica oblikovalca, narisana kot nek ekstravaganten orientalistični okrasek … Zdaj pa – TOMAŽIČ!

Čez malo manj kot štiriindvajset ur sem z istega naslova prejela še nekaj informacij o lokaciji sejma v Parizu, navodila, kje prevzeti prepustnice in podobno; nato pa še povezavo do spletnega opisa prireditve, zaradi katere sem prejela vse to. Kliknila sem na povezavo, oplazila neki umetniški zemljevid Evrope, ki je krasil stran, se usmerila k seznamu držav, preverila strešice – neverjetno, tudi tu jim jih je uspelo pričarati, kako so prijazni in natančni! Namenila sem se začeti brati opise držav in avtorjev, potem pa je moj pogled pritegnila neka podrobnost na zemljevidu Evrope. Nagnila sem se bliže k računalniškemu zaslonu, se zasrepela v zemljevid, kot bi bil krvoločna žival, ki se bo prestrašila in sama od sebe odšla, če jo boš le dovolj grdo pogledal. Ampak ne, ni šel stran. Bil je tam in … na njem sploh ni bilo izrisane Slovenije. Slovenija je bila del Jugoslavije!

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.