Slog ali Za koga kritiziramo
Vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti
Mojca Pišek
Vprašanje je naslednje: kako prepoznati vsebino glede na množico razraslih razlag? Domišljavost odgovorov, ki izvira iz takšnih spraševanj glede razvrstitve pesniških izpeljank, vsekakor ni v vzročno-posledičnem odnosu z domišljenostjo, ko pa je lahko domišljenost močna konkurenca domišljavosti. Pesmi, napisanih na tako imenovani prvi akord, je preveč. Ena od premis, določujočih odmik od že omenjenih posploševanj, je tudi v prispodobi, ki se poraja med oltarjem, cesto in hišo. In pri tem ni pozabiti, kako je izbor pesmi Damirja Šodana naslovljen.
Odlomek je iz kritike pesniške zbirke Čez cesto Spinozove hiše hrvaškega pesnika Damirja Šodana literarnega kritika Andreja Lutmana, objavljene v Dnevniku 6. januarja 2014.
Anekdota o slovenščini in angleščini
Začela bom z anekdoto. Šele ko sem se prvič srečala s pisanjem o literaturi v angleščini, sem ugotovila nekaj zanimivega o tem, kako je narejena slovenščina. To je bilo pred leti, ko sem pripravljala krajši esej oziroma spremni zapis k prevodu pesmi petih slovenskih sodobnih pesnikov v angleščino za angleško literarno revijo Banipal. Takrat sem se prvič jasno zavedela, kako pri izražanju v slovenščini – ne le pri pisanju o literaturi – težimo k temu, da bi pomen čim bolj zameglili, medtem ko denimo angleščina počne prav obratno. Je jezik, ki s svojim značajem in uporabnostjo sploh ne dopušča nerazumljivosti, medtem ko je slovenščina na višjih ravneh izražanja naravnost narejena za kompliciranje. Četudi sem dotlej nekritično verjela, da mojemu pisnemu slogu ni mogoče ničesar očitati, je urednica na mojem v angleščino prevedenem besedilu izvedla pravo uredniško magno purgo. Po njenem je bila skoraj vsaka formulacija premalo jasna, povsod je našla način, kako lahko to, kar želim povedati, povem bolj natančno. Seveda ne gre za to, da bi bili Angleži bolj neumni kot Slovenci. Tudi omenjena revija ni namenjena splošni publiki, pač pa univerzitetni. Moje besedilo je šlo skozi temeljito uredniško obdelavo enostavno zato, ker pripadam mentalnemu horizontu pisanja (o umetnosti) v slovenskem jeziku.
V slovenskem jeziku slab pisni slog domuje najprej v akademskem diskurzu, še posebej v humanistiki in družboslovju, kjer je velik del znanstvenih izsledkov predstavljen tako, da raziskovalno delo prav po zaslugi nizke kulture ubesedovanja izpade kot mešanje megle. Nič nenavadnega torej, da se iz svojega izobraževalnega procesa ne spomnim niti enega trenutka, ko bi mi kdo rekel, da nakladam, da sem premalo natančna ali da zmorem svoje misli ubesediti jasneje. Celo takrat ne – če pomislim za nazaj – , ko sem si kaj takšnega morda zaslužila. Seminarska naloga, napisana v prečuti noči, ni mogla biti nič drugega kot shake & shuffle puhlic na izbrano temo. “Nakladanje” je v slovenskem jeziku tako rekoč nepoimenovani in s tem neobstoječi problem, vsekakor pa izjemno redka diagnoza piščevega sloga, celo kadar bije v oči. Nakladanja se ne spodobi omenjati. Menim, da bi večina humanističnih izobražencev diagnozo nakladanja vzela bolj osebno kot morda opazko, da operirajo z zmotnimi fakti ali da so napravili napako v sklepanju.
Podobno je s pisanjem o literaturi in umetnosti nasploh, kjer je dodaten alibi za kritiško nakladanje dejstvo, da je tudi umetnost sama po sebi pogosto hoja po oblakih: poljubna in zavezana zgolj sama sebi je po definiciji, za slabo velja, če je preveč poljudna. Kritika napravi usodno zmoto, ko sklene, da je lahko taka tudi sama: da ji je dovoljeno, kot umetnosti, zavajati, zgolj namigovati, leporečiti, uporabljati umetniška izrazna sredstva, da sme zaiti in se pedantno ukvarjati s podrobnostmi. Slab kritiški slog ni le posledica pomanjkljive kritikove samodiscipline ali zmotnega enačenja kritike z umetnino, pač pa je tudi priročna metoda izogibanja kritiški odgovornosti. Slab slog skrbi za to, da ostaja kritik čim bolj nedostopen, da ga v končni fazi bralec ne more vleči za jezik, za jasno izražene misli in sodbe. Vse to ne bi bil problem, če ne bi s slabimi obrtniškimi veščinami umetnostni kritiki odganjali svojih potencialnih bralcev ter jih hkrati morda odvračali tudi od umetnosti v potrjevanju predsodka, da je rezervirana za izbrance, ki znajo o njej lepo flancati. Če namenoma pretiravam v korist umetnosti – ni nerazumljive umetnosti, so le nerazumljive umetnostne kritike.
Sosedova trava še manj zelena
Literarni kritiki pa imamo vendarle še kar dober povprečni rezultat v primerjavi z refleksijo drugih umetnostnih zvrsti. Morda se relativno dobro odrežejo tudi gledališki kritiki, medtem ko izrazito negativno odstopa kritika vizualnih in sodobnih umetnosti, kjer se pri branju zgodi, da o predmetu besedila, torej umetniškem delu, ni mogoče izvedeti popolnoma ničesar brez znatne uporabe lastne interpretativne moči in bujne domišljije. Kvaliteta in forma literarne kritike se je medtem po moji pavšalni oceni na osnovi opazovanja v zadnjih letih precej izboljšala. S tem merim morda na zadnje pet- do desetletno obdobje v primerjavi s tem, kakšno literarno kritiko sem prebirala v obdobju, ko sem s pisanjem slabih deset let nazaj začenjala sama. O tem govori Peter Kolšek v prispevku, prav tako predstavljenem na oktobrskem kritiškem simpoziju in tem portalu. Leta 1999 je sodobno slovensko literarno kritiko označil za »razmeroma nevznemirljive observacije, namenjene ožji literarni publiki in mnogokrat povezane z osebnimi odnosi med avtorji in kritiki«. Leta 2015 meni povsem drugače: »Imamo miselno in slogovno živahno, nenormativno, a strokovno ustrezno in večinoma nepristransko kritiko, kar je daleč od ›nevznemirljivih observacij‹ in navez med avtorji in kritiki iz 90. let.«
Govorim, kot že rečeno, izključno po občutku, ko ocenjujem, da se je kritika v tem obdobju izboljšala predvsem zato, ker se je izboljšal njen slog, način, kako pišemo o literaturi. Zrasla je zavest o pisanju, ki se mora bolj kot avtorjem približevati bralcem, s tem pa se je izoblikovalo tudi več zelo izrazitih avtorskih slogov – po najboljših od njih (in to se mi zdi silno pomembno) zlahka prepoznamo avtorja/avtorico kritike. Vprašanje na tem mestu je: za koliko slovenskih pisateljev lahko rečemo, da bi jih prepoznali po 6000 znakov dolgem besedilu? Jaz mislim, da bi morda prepoznala enega, v najboljšem primeru dva, pa še v teh primerih ne toliko po slogu kot morda po vsebinah. Ne zdi se mi, da bi imeli med slovenskimi pisatelji kakšne silne stiliste, vsaj med tistimi ne, ki so hkrati dobri zgodbarji. Če tu in tam kak avtor izstopa s svojim slogom, izstopa navadno kot nekakšen slab zgled, kot avtor zgolj sloga in šibke vsebine. Brez atraktivne, relevantne zgodbe se v literarnem delu namreč izgublja ves blagodejen učinek dovršenega sloga, vse do tiste skrajne točke, ko dober slog postane karikatura avtorske ambicije.
Zdi pa se mi, da imamo nekaj resničnih obvladačev jezika v publicistiki, med drugim tudi v literarni kritiki. Upam si celo trditi, da imamo v tem trenutku z vidika obrtniško-slogovnih vprašanj pri nas boljše literarne kritike kot pisatelje. V nekem perfektno urejenem kozmosu bi tako tudi moralo biti – kritike naj kot samostojna besedila funkcionirajo 100-odstotno, če enako zahtevajo od literature. Če naj kritiki v zvezi z zadevami pisateljske obrti solijo pamet avtorjem, je edino prav, da imajo počiščeno pred svojim pragom. V nekem perfektno urejenem kozmosu je kritik morda prav tisto, kar mu zlobno podtikajo njegovi največji kritiki: pisatelj, ki je zapravil svoje talente za nižja manualna dela.
To ne pomeni, da je vse perfektno in da ni več prostora za izboljšave. Prav nasprotno. V nadaljevanju bom pogledala, katere so še vedno najbolj pogoste slogovne napake v literarnih kritikah, v prepričanju, da je ustrezno poimenovanje problema že pol poti do rešitve.
»Pep talk« v sedmih točkah za boljši slog
Vem, kaj mislim in kako to povedati
Pred vsakim dobrim kritiškim slogom je jasna ideja o tem, kaj je kritik bral, kaj si je o tem mislil in kako bo to povedal. Kritik ne more napisati dobre kritike, če se ne more odločiti, kaj si o prebranem misli in kako delo presoja. Dopuščam možnost, da lahko vsake toliko v kritiki prizna, da ne ve, kaj si misli, a neodločenost je lahko razsodno izhodišče izjemoma, če naj dolgoročno bralci ne izgubijo zaupanja v njegov bralni aparat. Seveda pa kritik redko prizna, da ne ve, kaj si misli. Bolj običajno je problem neodloč(e)nosti ali sistematične odsotnosti vrednotenjskih meril v tem, da jih skuša na vsak način prikriti. To so najbolj ugodne razmere za razraščanje slabega sloga.
Ne nakladam in ne leporečim
»Pripovedni jezik se postopoma zgošča in odrašča, opisi prepuščajo mesto refleksivnim vzgibom in osrednje prizorišče postane avtorjevo razčiščevanje odnosa do jezika, zato se izvir proznega govora, ki se je prej prepuščal sproščenim asociativnim vezem in otroškemu evidentiranju sveta, predočenega s spominjanjem, poslej zapisuje zahtevnejšim miselnim prehodom in metaforam.«
Zame je definicija slabega sloga – tako v literarni kritiki kot v literaturi – , da lahko posameznim pomenskim enotam vsak bralec pripiše drugačen pomen. Nakladanje ni toliko obrtniški problem, kot je problem, neposredno povezan z zgornjim – odsotnostjo jasne ideje, kakšne kvalitete je literarno delo. Takoj, ko kritik s to prvo in ključno dilemo opravi, se odpre široka cesta argumentacijski možnosti, tisočero poti, po katerih je mogoče bralcu predočiti, razložiti svoje mnenje. Če skrata kritik prepogosto začenja s pisanjem, preden bi si izdelal idejo, o čem bo pisal, se lahko zelo hitro znajde na pol poti besedila, ki je še vedno neodločeno in temu primerno tudi zaprto samo vase, polno formulacij, ki jih lahko odklenejo le intencionalna branja.
Znam dati dober naslov, ki bo bralca neustavljivo pritegnil
»Eksistencialne dileme med kritičnim seciranjem in intuicijo«
Naslovi vse preredko opravljajo svojo nalogo. Njihova edina naloga je namreč ujeti bralca, da bo začel z branjem, ne pa denimo solidno povzeti bistva kritike ali celo zajeti resnice sveta, kot si literarni kritiki to radi predstavljajo. Umetnostni kritiki se morda prav zaradi ukvarjanja z visokimi zadevami umetnosti čutijo superiorne publicističnim pravilom, ki pa samo zaradi tega zanje ne prenehajo veljati. Za celoten publicizem velja, da sta le dva tipa naslovov – udarni in dolgočasni. Udarno v naslovu je dobro. Naslovu ni treba povzemati bistva besedila, dobro je, če zavaja in zapeljuje, dokler ne dezinformira, žali, razpihuje sovraštva. Drugih pravil ni. V naslovih pravila ne veljajo. Pomembno je le, da se bralec temu, k čemur naslov usmerja, ne bo mogel upreti.
Ko pišem, ne zgubljam rdeče niti
Zagrabiti misel in je ne izpustiti, dokler definitivno ni izčrpana in je ne zmanjka. Pisati tako, da zakaju vedno sledi zato in vsakemu odgovoru novo vprašanje. Ta na videz enostavna naloga je za marsikaterega kritika očitno izziv, ki mu ni dorasel. Misel rada poljubno tava in vandra po prostranstvu literarnega sveta: malce se dotakne zgodbe, malce sloga in jezika, potem obračuna z liki, nato pa še z avtorjevim intelektualnim obzorjem. Pri tem se rado zgodi, da se kritiku nekako izmuzne poglavitna misel ali pa da premalo pozornosti dobi neki problem oziroma vidik literarnega dela, ki bi bil res vreden obravnave. V tem pogledu se mi zdi popolnoma zgrešeno obrtniško načelo, da naj se kritika posveča vsem elementom literarnega besedila enakovredno. Menim prav nasprotno – argument je smiselno graditi tam, kjer je najmočnejši. Povedano drugače: ob klišejski zgodbi ni mogoče skleniti, da imamo opravka z literarno kvaliteto samo zaradi berljivega avtorjevega sloga. Mnogi kritiki naredijo prav to: pokritizirajo, kar je za pokritizirati, nato pa avtorja malce potolažijo zaradi nečesa, kar je menda dobro. Med nebistvenim pa se seveda včasih izgublja samo zato, da bi zmanjkalo razpoložljivih znakov za artikulacijo sodbe.
Znam organizirati svoje besedilo
Organizacija besedila je pomembna, saj opravlja podobno funkcijo kot naslov. Z optimalno infrastrukturo kritike skrbimo, da bralca na odvrnemo (prehitro) z denimo: nebistvenim na začetku, nebistvenim na koncu, odsotnostjo povezanosti uvoda z nadaljevanjem, zaključkom, ki se ne navezuje na prej povedano oziroma ne sklepa in zaokrožuje. Kritiku, ki nima pregleda nad lastnim besedilom, ne verjamem, da ga ima nad tujim besedilom.
Kratko je sladko, manj je več
Edina hujša stvar od pisateljev, ki ljubijo dolge povedi, so kritiki, ki ljubijo dolge povedi. Kot obveljajo za amaterje pisatelji, ki se nikoli ne otresejo dolgovezenja in osvojijo ekonomike pisanja, izpadejo začetniško kritiki, ki ne znajo dolge povedi enostavno razlomiti na več kosov. V kritiki je to še toliko bolj pomembno, saj je njena osnovna funkcija vendarle spoznavna in ne estetska. Diskurz kratkih, odločnih in jasnih povedi se ji že po naravi poda in njeno prepričljivost vedno znova le še okrepi. Skoraj vsako besedilo je mogoče izboljšati enostavno s tem, da se dolge formulacije spremenijo v več krajših. In seveda – iste stvari kritiku ni treba povedati večkrat samo zato, da bi pokazal, kako vešč je z jezikom. Razkošen slog nima v kritiki kaj iskati. Kot je pravzaprav pogosto odveč tudi v večini literature.
Vsak dan ubijem malo komparativista v sebi
»Široko polje aluzij nakazuje romaneskni topos, izražen v proustovski maniri, in meri na dvojno zakodiranost romana.«
Ne drži, da kritik nikoli ne more biti preveč strokoven. Vsaj pri objavah v nespecializiranih, splošno-informativnih medijih velja upoštevati, da bralca bolj zanimajo odgovori, kaj literarno delo pove o svetu, družbi in času, v katerem živimo, kot pa strožje literarna vprašanja, kot so, kakšni so slog, jezik in struktura dela. Pri tem pa niso problem tujke in strokovno izrazje, po katere gre lahko bralec vedno v slovar. Problem je specifično večinoma komparativistično (tudi filozofsko in sociološko) znanje in način govora o literaturi, ki ga seveda neposvečenemu bralcu ne more odkodirati noben slovar. To je tisti način govora o literaturi, ki nekomparativistom (torej večini bralne javnosti) zveni, kot da ničesar ne vejo o literaturi. Zmoten občutek, da so »preneumni«, jih odvrača tako od kritike kot od literature same.
Za koga torej kritiziramo?
Vprašanje sloga je neločljivo povezano z zavestnim kritikovim premislekom, kdo je pravzaprav njegova publika ter za koga piše. Vedno lahko sklene, da piše zase, za avtorja, urednika, profesorje, za kolege komparativiste, za nekaj svojih zvestih bralcev, za mamo. A mislim, da je vsako pisanje, ki ni zavestno in prizadevno namenjeno najširši javnosti, v osnovi nekritiško. Ključni problem literarne kritike pri nas je, da ji vse prepogosto manjka »občutek za publiko«, bolj ali manj jasna ideja o tem, kdo so bralci na drugi strani in kaj bi jih v zvezi s knjigami utegnilo zanimati. Rezultat je popolna zmeda v izražanju in diskurzu kritike. Ker si kritik pred očmi ni zmodeliral realističnega hipotetičnega bralca, mu ne preostane drugega, kot da se ves prepusti bojazni, da ne bo izpadel premalo pameten za svoje profesorje na primerjalni književnosti.
Posebno kategorijo tu predstavlja pisanje za avtorja (v isti sapi pisanje za urednika ali založnika), iz katerega naravnost puhti strahospoštovanje, ki se pogosto sprevrača v čisto navadno prilizovanje avtorski avtoriteti – toliko bolj bizarno je, ko avtor v nobenem pogledu ni avtoriteta. Mladi kritiki naravnost s fakultet prihajajo – le kaj nam to pove o študiju književnosti? – z nekakšno predmoderno predstavo avtorstva, po kateri se avtor nikoli ne moti in je edina naloga tega, ki bere, da razlaga in z interpretacijo širi polje avtorjevega dometa. Tako vsake toliko najdemo bizarne primere, ko je kritika knjige vsaj med vrsticami morda negativna, a je kritika še vedno slavospev, saj je kritik pohvalil vse prejšnje in bodoče dosežke avtorja.
Tu bi se ponovno oprla na razmišljanje Petra Kolška, ki meni, da se je v zadnjem desetletju »incestuozna« zveza med avtorjem in kritikom počasi strgala. »Če sem za 90. leta še ugotavljal močne osebne odnose med obojimi, ki jih v tako majhni skupnosti seveda ni mogoče spregledati, je treba zdaj ugotoviti, da so, ko gre za čisto kritiko in ne za različne žanre naklonjenosti, takšne povezave, ki vplivajo na intonacijo kritičnega zapisa, zdaj bistveno manj opazne.« Kolšek meni, da so krive starostne razlike med avtorji in mladimi kritiki, ki so se v zadnjem desetletju v povprečju še pomladili.
Vprašanje sloga je poleg vprašanja, za koga pišemo, tudi vprašanje, zakaj in s katerim namenom pišemo. Vse prepogosto je kritiško pisanje zgolj nekakšna premostitvena dejavnost na poti do literarnega pisanja, metoda iniciacije, bližnjica v literarni svet in na literarno sceno. Zdi se mi, da sem nekaj najslabših kritik prebrala prav izpod prstov pesnikov, pisateljev ter bodočih pesnikov in pisateljev. To ne pomeni, da funkciji nista združljivi oziroma, bolj primerno – da se ne moreta v različnih življenjskih obdobjih plodovito izmenja(va)ti. A če je nekdo notranje motiviran za umetniško ustvarjanje in to zavira artikulacijo kritiških vrednot in veščin, je pisanje kritike verjetno nesmiselno in v skrajni fazi neodgovorno, saj niža raven razprave o literaturi. Mislim, da je dobro pisanje kritike lahko nadvse produktivna pisateljska vaja in obetavna napoved bodočega literarnega razvoja, velja pa tudi obratno.
Sklenila bi z mislijo, da lahko kritiki naredimo še mnogo več za to, da bi nas bralci radi brali, da bi se jim zdel pogovor o knjigah zanimiv in da bi se jim v končni fazi zdele zanimive knjige. Veliko več lahko ne nazadnje naredimo za to, da bi se jim zdele zanimive prave knjige in da bi jih odvrnili od zapravljanja časa s slabimi. Velja prepričanje, da kritiki najbolj škodujejo avtorji, ki jo včasih s prav otroško ihto zaničujejo vse od trenutka, ko prejmejo prvo negativno oceno svojega dela. A mislim, da to ne drži. Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritika še potrebuje, je bolj samozavesten kritik, ki ga zahtevata jasnost in odločnost.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
[…] O vprašanju kritiškega sloga v članku Mojce Pišek, ki je bil izvorno predstavljen na simpoziju U… […]