Slepa pega – ali kar slepota?

Barbara Korun

Zadnjič sem malo sanjarila.

Predstavljala sem si, da bi na prijazno, a odločno in jasno strukturirano opozorilo skupine pesnic in pesnikov na šovinizem v izjavi člana komisije za Jenkovo nagrado in predsednika DSP, prejeli tak njegov odgovor: »Čeprav sem bil nad pismom in njegovo silovitostjo presenečen, saj sem hotel ravno nasprotno, pesnice pohvaliti, sem hvaležen za opozorilo. Glavna značilnost predsodkov je ravno v tem, da so za nosilca nevidni, neobstoječi; o njihovem stališču in argumentih bom temeljito premislil.«

Potem sem si predstavljala, da bi Ifigenija Simonović napisala: »Čeprav se s podpisnicami in podpisniki ne strinjam, jih podpiram. Mislim namreč, da je – čeprav ob tem marsikomu ni prijetno, ker se mora soočiti z lastnimi pomanjkljivostmi, stereotipi in predsodki – dialog o tem krvavo potreben, saj gre za eno od travmatičnih točk slovenske družbe. To travmo smo nekatere ženske celo ponotranjile, postale zatiralske do dela sebe, do svojega spola.«

Ivo Svetina bi se na to oglasil: »Kot moški se trudim, da bi svoje kolegice in njihovo delo še pazljiveje vzel v obzir in tako vsaj nekoliko ublažil diskriminacijo in krivice, ki so jih bile deležne skozi stoletja. Ni mi vseeno, če je polovica človeštva zapostavljena na račun druge, priviligirane polovice.«

Tudi Marjan Strojan, predsednik Pen, ne bi mogel molčati: »Mislim, da je o diskriminaciji žensk v literaturi in znanosti pri nas zares potrebno govoriti, saj ne gre le diskriminacijo žensk, temveč tudi drugih družbenih skupin, npr. LGBT, Romov in drugih. Morali bi začeti dolgotrajno in redno serijo pogovorov na to temo, nanje vabiti poleg teh družbenih skupin tudi odgovorne v vladi. Z veseljem se bi jih udeleževal tudi sam.«

In Peter Kolšek bi, potem ko bi predstavil podatke o zastopanosti žensk v antologijah, leksikonih, učbenikih in med nagrajenci v zadnjih petdesetih letih in jih analiziral, svojo kolumno zaključil: »Fama o tem, da ženske nimajo pravega opusa, je iz trte izvita, res pa je, da njihovega dela nočemo ali nismo sposobni ne videti ne ustrezno presojati. Na primer: prestižno nagrado Prešernovega sklada je Alojz Ihan prejel za svoj prvenec, Maja Vidmar pa je na to priznanje čakala 30 let; Goran Vojnović je bil za svojega ovenčan s številnimi nagradami, njegova druga knjiga se je letos celo podarjala vsakemu, ki je stopil v prvi razred ene ljubljanskih gimnazij, medtem ko se odlično in pertinentno delo Nataše Velikonja težko dobi celo v knjigarnah. Navedeni podatki in njihova analiza kažejo na to, da imamo kot družba v tem pogledu veliko ›slepo pego‹.«

Tako sanjarim.

Je res tako nemogoče? Saj govorim le o standardih javnega pisanja, pravzaprav gre le za predpogoj vsakega sporazumevanja: poleg osnovnega spoštovanja drugega/drugačnega, dostojanstva in koherence besedil si želim samo še kanček epistemološke bistrovidnosti ter etično in politično čuječnost vseh pišočih.

In pa seveda – predvsem in najprej – urednikov.

O avtorju. Barbara Korun, pesnica, kritičarka, esejistka, rojena 1963 v Ljubljani, je po diplomi iz slovenistike in primerjalne književnosti  skoraj dvajset let poučevala literaturo na ljubljanskih gimnazijah, delala kot lektorica in dramaturginja v različnih gledališčih, trenutno je samozaposlena v kulturi. Po izidu svoje prve knjige leta 1999 je začela nastopati kot moderatorica literarnih dogodkov in mentorica pesniških delavnic. Izdala je šest … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki says:

    Zanimiva debata. Samo na slovenski literarni krajini ni največji problem morebitna diskriminacija žensk. Gre za diskriminacijo celih literarnih zvrsti. Na sceni, kjer sem aktiven, je žensk mogoče celo več od moških. je pa res, da so ženska dela prvenstveno namenjena z mislijo na žensko publiko. Sicer pa to ni nič novega, niti omejenega na Slovenijo. Moški in ženske smo enakopravni, moramo biti enakopravno obravnavani, vendar smo tudi različni. Morebitne diskriminacije pri obravnavi izhajajo iz te različnosti. V svetu poezije pa so zadeve najbrž precej bolj zapletene. Včasih imam občutek, da je pesnic več od pesnikov, a da skupaj izdajo več knjig, kot je njihovih bralk, oziroma bralcev. V našem literarnem društvu sem bil ob svojem vpisu totalni posebnež in čudak. Nisem pesnik in še pišem spekulativno prozo, kar je sploh za resne literate smrtni greh. Med 30 pesnicami, 10 pesniki sem edini brez resnega pesniškega udejstvovanja. Torej, po mojem mnenju je pesnic več od pesnikov, torej morate v svojih krogih razčistiti. Sicer pa … kvalitetna in berljiva literatura se ne ozira na spol. če ni brana, potem najbrž obstaja dvom v kvaliteto.
    Saj vem, znova klepetam nekam mimo, a premislite!

  • Anja Radaljac says:

    BOKI: “Moški in ženske smo enakopravni, moramo biti enakopravno obravnavani, vendar smo tudi različni.”

    Po mojem je že ta vaš stavek ostra diskriminacija glede na spol! Kaj želite povedati z njim? In na kaj namigujete, ko diskriminacijo povezujete z ”razlikami med moškimi in ženskami”? V kolikor delite človeštvo glede na spol in na to delitev lepite še pojme kot je ”različnost”, v kolikor predvidevate, da obstajajo lastnosti, ki so lastne samo enemu ali samo drugemu spolu itd., dotlej diskriminirate.

    In zastran ”sveta poezije”; stvari so na žalost vse prevečkrat – in s tem ne merim na ta specifični primer – identične družbenemu stanju, kar pomeni, da je ženska postavljena v hierarhični odnos z moškim in pri tem uvrščena v podrejeni položaj.

    Kajpak je nadvse neprimerno, da v debato, ki je specifična in zelo občutljiva, vlečete povsem nerelevantne tematike.

  • Andraž Čož says:

    Draga Anja,
    kdaj si prevzela na slovenski literarni sceni vlogo Josipa Vidmarja? Oz. še več, vlogo transcendentalnega odločevalca o “neprimernosti”, “nerelevantnosti” nečesa nekje? (In tega nisem zapisal zaradi tvojega spola, nič bat.)
    LP,
    Andraž

  • Anja Radaljac says:

    Dragi Andraž,

    tematika, ki jo odpira kolumna Barbare Korun govori o diskriminaciji polovice vsega človeštva, ki ji ni mogoče določiti točke začetka, ki ni dosegla konca in ki ji je konec celo zelo težko določiti, saj bi bržkone temeljno zamajal marsikateri aspekt resničnosti, kakor jo razume slehernik. Hkrati se tekst nanaša konkretno na slovensko literarno okolje ter še bolj konkretno na neki primer iz tega okolja, ki je sprožil številne odzive in polemike.

    Mislim, da nima transcendenca nič opraviti z mojim mnenjem o tem, da je pod to kolumno žaljivo in neprimerno razpravljati o tem, kako je BOKI nezadovoljen s položajem, ki ga ima na slovenski literarni sceni žanrska literatura.
    Sem pa, nenazadnje odgovarjala na del njegovega komentarja, ki se nanaša na vprašanje diskriminacije po spolu in da; BOKI vsekakor kaže pri tem nemalo nestrpnosti.

  • Andraž Čož says:

    Draga Anja,
    s tem nisi odgovorila na moje vprašanje, temveč si ga samo speljala na svoj mlin, kjer se počutiš domače. Iskreno me zanima, kdaj določen subjekt v družbi doseže tolikšno samopravičnost, da je zmožen razdeljevati tovrstne komentarje, ki naenkrat postanejo (čeprav so osebno koncipirani) kar sama univerzalna (humanistična) podstat družbe, v kateri se giblje.
    LP,
    Andraž

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odziv na dviganje prahu v DSP

    Ifigenija Simonović

    Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva … →

  • Odgovor Ifigeniji Simonović

    Stanislava Repar

    26. oktobra 2013 Draga Ifigenija! Tvoje pismo sem prebrala kot še en dokaz, da se je treba o stvareh, ki jih omenjaš, javno pogovarjati. In … →

  • Pranger ali šepetati o slonih

    Maja Šučur

    S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let … →

Izdelava: Pika vejica