Slabe plati dobro plačanih služb 

Na obisku pri Slovencih v Luksemburgu

Jedrt Lapuh Maležič

Pred časom me je zdaj že pokojni stari oče, ko je ležal v bolnici z zlomljenim kolkom, močno presenetil z izjavo o tem, da ga skrbi za enega od vnukov – mojega brata, ki je v vseh pogledih bržčas najbolje preskrbljen od nas vseh, saj je kot pravnik-lingvist zaposlen na Evropskem sodišču v Luxembourgu. Starega očeta sem povsem iskreno začudeno vprašala, zakaj neki bi ga skrbelo zanj, saj ima za naše razmere bajno plačo in poleg tega urejeno, tako rekoč zgledno družinsko življenje. Že precej oslabeli stari oče je odvrnil: »Ne razumeš. On si ne more ustvariti imena. Počne stvari, pod katere ni niti podpisan. Ti kot prevajalka pa vsaj veš, kaj si v življenju naredila.« Samo prikimala sem nenavadnemu pogledu, ki se ga še zmeraj trudim doumeti. Od nekdaj se mi je zdelo, da napis v knjigi, ki označuje, da jo je prevedla ta pa ta, nikakor ne more upravičiti dokaj pičlih prevajalskih honorarjev in da bi, če sploh o čem, lahko dedka prej skrbelo o tem, kako kdo od nas živi brez visokih dohodkov in redne plače.  

Iz zasnežene Ljubljane sem zdaj po treh letih za teden dni odpotovala v deževni Luksemburg. Ker moj brat živi in dela tukaj, si domišljam, da sem nekoliko v stiku s pogledom na domovino od zunaj, pa tudi z življenjskim slogom tukajšnjih zdomcev. Ljudje, s katerimi sem tu prišla v stik, so pretežno zaposleni v evropskih institucijah in so torej evropski uradniki, nekakšni funkcionarji, resda anonimni, kot je kdo ve zakaj skrbelo starega očeta, vendar definitivno živijo ob precej boljšem standardu od slovenskega. Vsaj na prvi pogled. Vsaj sodeč po bilancah. 

Da so prišli do sem, pa so morali gotovo prestati številne preizkuse, ki so nam, neizseljenim, pretežno neznani. Ne govorim samo o opravljenih t.i. concoursih, preizkusih jezikovnega in prevajalskega znanja, kjer si praktično nezaposljiv, če ne obvladaš vsaj treh jezikov, temveč tudi o neodvisnem delovanju in delu, prebijanju skozi vsakdanji materializem, ki ga od zdomca terjajo postopki izselitve, izpisov iz davčnih registrov, če sploh ne omenjamo iskanja cenovno dostopnih nepremičnin in podobno. Ne nazadnje delo v tujini ni naklonjeno vsakomur. Rekla bi, da le redko kdo zdrži tempo dela v evropskih institucijah, in nič čudnega ni, če ta koga dodobra izžame. 

V Luxembourgu se mi zdi pri dolgotrajnejšem bivanju še posebej zanimivo, da se tukaj ustvarjajo nekakšne skupnosti, če se tako izrazim, delovnih migrantov. Visoko usposobljenih mladih kariernih perspektivnežev, ki povečini obvladajo vsaj tri do štiri jezike in so se bili bolj ali manj prisiljeni prilagoditi napornemu delovniku, ki za razliko od ljubljanskega traja nekako do sedmih zvečer. Menila sem, da je bratovo čudenje nad že zjutraj polnimi kavarnami v ljubljanskem mestnem središču neupravičeno, saj pri nas vendar ljudje veliko delajo, ampak ob dopoldnevih je, vsaj do ure kosila, Luxembourg bolj ali manj podoben mestu duhov, pa ne samo zaradi vremena. Šele po šesti popoldne pa se mestno središče napolni s post-službenimi mladeniči in mladenkami, ki potrebujejo sprostitev na drinku, in zvečer ga spet zagrne tema. Velikokrat sem zavijala z očmi, ko je kdo rekel: saj v Ljubljani je luštno, ampak tukaj pa ljudje res delajo. Moram pa se strinjati, da so zahteve, ki jih ima to mesto od mladih zaposlenih, precej strožje od domačih. 

Največkrat se med seboj družijo ljudje, ki jih združujejo službene dolžnosti. To ima seveda dobre in slabe plati. Zanimivo je, da lahko od vseh tukajšnjih prebivalcev, na katere sem naletela, slišiš, da pravzaprav ne poznajo rojenih Luksemburžanov, pa čeprav so že imeli opraviti z njihovimi storitvami ali pa so na primer sosedje, vendar enostavno ne pride do osebnejših stikov, ker se rojeni Luksemburžani ne družijo kaj prida s tujci – če ne drugega, zaradi jezikovnih barier. Vsekakor mora biti zanimivo, če si predstavljaš, kako je diaspora iz evropskih institucij videti skozi oči ostarelega domačina, ki morda ne dohaja sprememb ali pa se mu ne zdi vredno spremljati razvoja svojega mesta v mondeno prestolnico prevajalskih in drugih služb, uradov, ustanov.

Povsem logično in razumljivo, če že ne pametno, se mi zdi, da se zaposleni evropski uradniki bolj ali manj družijo med seboj, s kolegi iz službe, saj za kaj drugega niti ne dobijo priložnosti. Tudi njihove obdelovne dejavnosti so organizirane tako, da bi čim manj potrebovali svet izven službe, in to je morda prav tako velika razlika od ljubljanskega samozaposlenskega življenja, ki ga živim sama. 

Tukaj je ponekod pavza med delom celo zapovedana, saj se delodajalci zavedajo, da brez premora človek dela slabše in potrebuje med garanjem par uric fraj. In kako ga drugače prikovati na pisarno, kot da mu omogočimo, da svoje hobije opravlja kar tam? Posledično si večina ljudi privošči kosilo v službeni menzi ali se posveča športu v neposredni bližini svojega delovnega mesta, če ne celo v isti hiši, kar spet pomeni, da se družijo bolj ali manj s kolegi. Če ti služba omogoči popoldansko telovadbo čisto poleg pisarne in kosilo v kletni menzi, nimaš več nikakršne potrebe po tem, da bi med pavzo hodil ven in si ogledoval neraziskane mestne predele, spoznaval dolgoletno zgodovino kazemat ali podobnih luksemburških eksotičnosti. Ne gre za to, da ne bi potrebovali zunanjega sveta, temveč ga zaradi časovnih ovir težko ujamejo, obiščejo, opazujejo. Zavedam se, da je hecno izpostavljati tukajšnje slabe plati dobro plačanih del, vendar pa je treba kljub vsemu ob plačnih listih omeniti tudi zamejitve, ki jih ti prinašajo s seboj.

Večkrat sem že pomislila, da nikoli ne bi menjala svojega relativno svobodnega delovnika, za katerega v Sloveniji resda ne vem, koliko časa bo zaradi nizkih in poznih honorarjev sploh še mogoč, s serijskim delom za evropske mastodonte, ki ne puščajo prostora za ugovore v smislu osebne svobode. Prepričana sem, da marsikdo, če ne celo večina, v Luxembourgu dela izključno zaradi denarja. Pravzaprav je za njih luksuz slišati, da kdo v Sloveniji opravlja svoj poklic z zanosom in ustvarjalnostjo, čeprav se mu bilanca ne izide. In seveda – sami so se odločili za to, tako kot smo se tudi mi. In če bodo dovolj dolgo vztrajali, se jim bo ob penziji trdo delo vsekakor izplačalo. Kljub temu pa se mi poraja vprašanje, ali je precej pogosto slovensko preklinjanje »evropske bogatije« upravičeno in ali se sploh že kdo zaveda davka, ki ga delo za (izključno) denar terja od človeka, ne nazadnje tudi v smislu obnemoglosti na stara leta, saj znajo biti anonimne službe tako za telo kot duha celo bolj stresne od takšnih, pod katere si podpisan in kjer človek vendarle doživi nekakšno katarzo ob potrditvi svojega dela. 

Če se mene vpraša, mi gredo bolj kot plače evropskih uradnikov na živce občasna pametovanja, ki sem jih deležna o tem, kakšne so ali predvsem kakšne bi morale biti razmere doma. Razumem, da se v skupni nacionalni uradniški juhi tukajšnjih mladcev znajdejo ljudje z različnimi ozadji, tako družinskimi kot političnimi in kulturnimi, vendar pa se mi včasih zazdi, da jim je skupen nekakšen pogled zviška na situacijo v Sloveniji. Dostikrat poslušam, kako dobro se pri nas doma živi in kakšno prednost imajo predvsem srednji in revnejši sloji, pa se vendarle ne morem vživeti v logiko, da »v Luxembourgu človek gara kot živina, medtem ko je Ljubljana lagodno polna srednje delavnih ljudi, ki sistem zlahka prinašajo naokoli«. Saj ne rečem, da se krivulja sreče v domovini vzpenja kaj niže kot tukaj, verjetno ne, in poleg tega se strinjam, da ljudje vse preveč radi jadikujejo, ko se še nič hudega ni pripetilo, vendar pa ne razumem, zakaj bi bilo lagodnejše življenje treba obsojati. Če sploh kaj, bi bilo vredno k njemu stremeti in si prizadevati za njegovo ohranitev! Čemu neki bi sicer naj služilo garanje za denar, če ne uživanju v občasni kavici na soncu?   

Močno dvomim, pravzaprav, da bi sploh kdo ostajal v Luxembourgu prostovoljno, če bi se doma tako bajno živelo. Revščine doma tako rekoč ne vidiš s prostim očesom oziroma je skrita za štirimi zidovi, med starejšimi in slabotnejšimi, v zakotjih brez televizorjev in telefonov, razlike med bogatijo in revnimi državljani pa se iz dneva v dan poglabljajo in tovrstna logika jih le še pospešuje. Niti mi ni povsem jasno, zakaj o lahkotnosti v Sloveniji vselej spregovorijo z nekakšno sovražnostjo, skorajda zavistjo, kot da bi ne bilo uživanje v življenju nekaj najbolj perspektivnega, česar se človek lahko loti. Morda je delno zagata, pri kateri stvari tako različno vidimo, v nacionalni mentaliteti sami, ki na Slovenskem še ni povsem kapitalistično nastrojena in posamezniku dopušča možnost, da si vzame premor med delom, četudi je zaradi tega slabše plačan. Morda pa je nekoliko na delu tudi domišljija evropskih uradnikov, ki jo venomer še podpihuje druženje z enakomislečimi zdomci. Vendar pa nimam občutka, da bi prav zavzeto rinili nazaj domov. Le kako to, če pa se pri nas vendar tako dobro lenuhari?

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S poti s Petrom Kolškom

    Andrej Makuc

    »Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči.«

  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • Hudiča oživlja vera vanj

    Tomaž Grušovnik

    Pogovor sva začela običajno, potem pa me je vprašal, ali imamo pri nas v Sloveniji duhove. Rekel sem, da ne vem, da jih sam še nisem videl. »No, tukaj so, isto kot v Senegalu,« je trdil.