Sirkova čistka

Jedrt Lapuh Maležič

Lakomno spremljam adaptacijo velike feministične klasike Deklina zgodba Margaret Atwood iz leta 1985, četudi se mi je ob prvem delu obrnil želodec. Ne od serije, temveč od tega, kako srhljivo ažurna je predelava romana, ki so ga v osemdesetih bržčas spremljali kot fantastično, spekulativno futuristiko in učinkovito abstrakcijo. Kaj pa naj bi novega izvedela o zatiranju žensk, samo razpištolilo me bo, in kaj naj potem z vsem tem srdom. Naj to kalvarijo raje gledajo tisti, ki jim to ne pušča trajnih posledic. Ki se jim zdi, da ta blazna antiutopija ne kaže zrcala in ki je ne pripoznajo kot neleposlovje, kaj šele družbeno kritiko. V resnici bi bil precejšnji privilegij, če se ne bi čutila obvezane doživljati nemoči ob skrunjenju dostojanstva ranljivih skupin – tudi žensk, kaj šele temnopoltih, revnih, samskih, romskih, drugače seksualno naravnanih žensk itd. 

Deklina zgodba je najsrhljivejša umetnina, kar sem si jih kdaj ogledala. Avtorica knjižne predloge je sodelovala v vseh fazah, pa vendar naj bi se po beleženju Guardiana sama serija še njej zdela nekoliko hardcore. Najbolj neusmiljena od vsega je bržčas nadgradnja v današnje razmere, ko je neopatriarhat vse bliže sedlu. Presunila me je precizna upodobitev realizacije vseh stisk in strahov, ki neizrečeni tičijo v grlih aktivistov. Predvsem ugotavljam, kolikšen pogum je potreben, da scenarist (in posebej scenaristka!) ne ostane pri romantično zamegljenih konturah, temveč jih mrtvo hladno izriše do potankosti. Predstavljam si, da vsaj s cmokom v grlu. Ravno toliko sem vraževerna, da si zmeraj preživo zamišljam, kako se dovršeno videnje utegne preliti na napačno stran papirja, se udejanjiti, kjer mu mesta ni. Po drugi strani, kakšen neki bi bil raziskovalec, če v kleti, ki jo opisuje, ne bi vsaj poskusil prižgati luči? Hja, bolj ušiv, kajne. Ko bralec doživlja trdo temo, mora biti tesnoba ali drugo občutje resda žmohtno, vsekakor pa je bolje, da pisatelj ve, česa ta tema ne odstre in kaj klet v resnici vsebuje.

Včasih spet pa me krotoviči, kadar vidim, kaj je vsakič znova (premišljeno?) prezrto, neizrečeno, zamolčano. Niti me ne zmoti, da se v seksualnost ne vrta, pač pa mi deluje srhljivo predvsem razlog za to – da je seksualna usmerjenost v očeh marsikoga očitno še zmeraj klet, nekakšna svinjarija, ki jo zakleneš in o njej ne premišljuješ, dokler gostje ne odidejo in je čas za sirkovo čistko. Kako ironično mora biti denimo v širšem planu biografske vede, da je ravno Alma Karlin, nekako povsem nesporno avtorica, ki se je zaživa z vsemi štirimi otepala ukalupljenja in priklepanja za šporget, pristala na straneh biografije »o svojih moških« s pomenljivim  naslovom Nisem le napol človek (Sanje, 2016). Takoj sem pomislila, da napol ljudi ni, so pa napol biografije. Knjigo je spisala borka za Almino heteroseksualno »dostojanstvo«, ki gladko prezre dolgoletno življenjsko sopotnico Alme Karlin, slikarko Theo Schreiber Gamelin, s katero sta na nekaj kvadratih in eni sami postelji dočakali Theino smrtno uro. Njuna idila se mi zdi povsem primerljiva s partnerskim sožitjem slovitih antropologinj Margaret Mead in Ruth Benedict, ki sta skupaj živeli, ustvarjali, se ljubili. Gotovo bi vsaka raziskovalka vsaj pomislila, če že ne raziskala, ali ni nemara biografija (tista nenapisana) Alme Karlin vključevala najmanj romantičnega prijateljstva, če ne tudi, ekhm, konzumiranega zakona.

Pa to niti ni osamljen primer. Podobno zanimivo je pri nas s Tove Jansson, slovito švedsko-finsko avtorico, ki je med drugim ustvarila stripe o Muminih, živela pa je z dolgoletno partnerko. Eno od prevedenih knjig je poimensko posvetila njej, prevod posvetila pa se – in res se ne šalim – glasi: Moji mami. Na srečo vsaj prvi zadetek spletnega iskanja, članek na Wikipedii, z nekaj besedicami obeleži njeno partnerko Tuulikki Pietilä, medtem ko Thea S. Gamelin v primerljivem slovenskem članku – podobno kot marsikatera lezbijka na družinskih slavjih – ostaja prijateljica, slovenska Wikipedija pa denimo pri Anni Freud niti z besedico ne omeni njene partnerke Dorothy Burlingham.  

Ob tem me iskreno zanima, kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji. Navsezadnje najbrž ne bi zadostovali niti zapisani izlivi ljubezni, če bi se biografij Mead in Benedict denimo lotila Almina predana biografinja. Pismo Margaret Mead iz leta 1925 bi se gotovo dalo tolmačiti tudi kot prijateljsko naklonjenost: To je najdragocenejši od tvojih darov, draga. In vsak spomin na tvoje obličje, vsak vzpon in padec tvojega glasu mi vzbujata radost, ki me bo v naslednjih mesecih, lačno, nahranila. Kaj pa je to takšnega. Všeč ji je bil prijateljičin glas in pogrešala jo je. Dajte no vendar svinjat z namigovanji! Govorimo o ugledni znanstvenici – vse, kar je prav. In imela je moške, kaj pa tisti Kitajec, ki ji je pisal, kaj pa to, da mu je nadela ljubkovalni vzdevek, kaj pa takrat, ko je potovala naokoli s tistim, no, kaj je že, saj ga vendar omenja v knjigi … kaj pa prodajalec pisalnih strojev in kaj pa zlata ura pa rumeno pero v riti?! Sprašujem se, kaj natanko bi moralo pisati, da bi zadostovalo za biografsko priznanje dolgoletnega lezbičnega partnerstva, negovanja do smrti. Kaj naj bi pisalo pred 100 leti, da avtorici ne bi pripisali v nebo vpijoče obscenosti in obenem ne zanikali njene identitete. Kaj. 

Na misel mi šine kratka zgodba Suzane Tratnik iz zbirke Noben glas (Beletrina, 2016), naslov je Marija, pomagaj, spet kar pomenljivo. Rahlo začinjene spolne igrice dveh osnovnošolskih učenk med uro inštrukcije spontano proizvedejo obeležbo na papir, ko si junakinji rišeta domnevne packarije. Mojstrovina je v tem, da ta risba, obscena onkraj predstavljivega v šolskem okolju, ne dočaka vsebinskega opisa, temveč je njena nazornost – podobno kot grozljivi prizori v ameriških filmih iz obdobja cenzure – posredovana edinole s pomočjo odzivov prosvetnega osebja. Kdor koli se grabežljivo dokoplje do risbe, ogorčeno obnemi, in obe muli sta ob fantastičnem frčanju enega samega papirčka tolikšne nezaslišanosti prepričani, da je življenja, kakršnega sta poznali, konec. Efekt me spominja na tako preznani izrek že kakšne pijandure ali zavaljenega tirana ob sedenju v bifeju in buljenju v kelnarco: »Kaj bi ji delal!« Eh, kaj neki, skoraj ziher sem, da nič posebnega, a ne. Vendar pa je neizrečeno toliko grozljivejše, toliko bolj (bogo)kletno, da daje krila domišljiji, ki odtehta za vse srhljivke, naj bodo še tako izrisane. 

Ravno neubeseditev, ki jo svet terja od zaljubljenih lezbijk, ravno stavek »Ta pa baje … je« ali »Midve pa … sva« je obenem cena za družbeno sprejemljivost in po drugi strani potencialno izsiljevalsko orožje za popolno razvrednotenje in potiskanje za stene kleti brez oken, ki v zadnjem času pušča na vseh koncih. Skorajda enako utemeljeno kot pri Almi Karlin ovržemo to možnost, se lahko vprašam, ali bi bilo mogoče Visoko pesem tolmačiti kot gorniški priročnik ali razvpiti srednjeveški pornič Roman o Roži kot vrtnarski pripomoček vsake »prave« gospodinje. Saj sploh ne gre za to, da bi si lakomno želela označiti vse naštete ženske za lezbijke, ampak mater, da menim, da so njihova morebitna lezbična razmerja raziskovanja vredne možnosti, ki jih nima smisla vnaprej zavreči, če se že gremo biografsko znanost.  

Morda je na princip cenzuriranja, ki je precej nedokazljiv, a vendarle po mojem mnenju vsenavzoč, že davno prisrčno odgovoril celo otroško navihani poet in zašiljeni družbeni kritik Jacques Prévert v kratki, a učinkoviti pesmici: Même si vous / ne la regardez pas / avec un bon oeil, / le paysage n’est pas laid. / C’est votre oeil qui peut-être est mauvais. (Četudi je nemara ne gledate lepo, ni pokrajina tisto, kar je grdo. Morda je pa krivo zlohotno oko.) Skratka, nič ni nemarnega, še manj obscenega v tem, da vidiš stvari takšne, kot so. Včasih pomaga celo nekaj, čemur bi se v znanstvenem svetu najverjetneje reklo ›pomanjkanje predznanja‹, kajti s pred-znanjem pogosto pohajajo tudi pred-sodki. 

V srhki seriji Deklina zgodba, ki je vendarle (upajmo!) fantastika, je pravzaprav natančno upodobljen prav nasprotni vidik. Skoraj vse spolne sužnje stvari vidijo, kakršne so, v čemer se jim pridružujejo celo nekatere junakinje iz višjih logov. Kljub temu jih niso zmožne strmoglaviti in jih prevratniško zajezditi. Na pokrajino gledajo skozi prizmo ozaljšanja, saj je to edini način preživetja v ostudnem sistemu. Pod težo fizične prisile so si samoukinile središče za aktivno državljanstvo. Tistim, ki si ga niso, pobijejo ljubljene in »luknje zamašijo pa marš v samostan«. 

Po glavi mi roji izseček Sofi Oksanen z literarnega večera na Fabuli, da smo ob grozljivkah iz resničnega življenja tako paf ravno zavoljo pomanjkanja domišljije, ki smo ga pred tem izkazovali, dokler je le šlo. Takrat bi si lahko sistematične masakre še pravočasno zamislili in jih nemara celo preprečili, ker nikoli niso bili neizvedljivi, samo nismo si jih drznili izrisati za zaprtimi vekami. Je to svojevrstno vraževerje? Moralizem? Če ne izrečeš, potem do tega ne more priti? Če pa to vendarle izrečeš ali prikažeš, si sprožil nevidni izliv in te gotovo ovohava perverzija? In če te? Se je tega treba bati? Serija Deklina zgodba ubesedi, ponazori tisto, kar zdaleč ni nemogoče, je pa za današnje dojemanje perverzno, in v tem je kleč strahu, ki nam ga nažene v drobovje, če preredno spremljamo nadnapise civilnodružbenih gibanj za družinske vrednote in razplod. Že na samem začetku serije o izživljanju nad »padlimi« ženskami vseh baž vrli spodobnjaki v svoje vzvišene svrhe žrtvujejo naključnega odpadnika, ki da je posilil služkinjo, in ga pod smrtno kaznijo dajo razkosati drhali, a ne kakršni koli. Vržejo ga lastnim seksualnim sužnjam, sistematično posiljevanim za razplod bogatije in oropanim zmožnosti čustvovanja izven domene pokornih nesnih kokoši.

Morda zoni, ki me obliva, v največji meri botruje dejstvo, da je Atwood napisala Deklino zgodbo v času vzpona ženskih gibanj in civilnodružbenega aktivizma, pri katerem danes že po imenu ni več povsem jasno, kam meri. Med aktiviste se danes ne štejejo zgolj znanilci svobodomiselnih sprememb. Če sploh kaj, mi sum na neopatriarhalne tendence navadno vzbudi kak del civilnodružbenega gibanja, ki se hvalisa s pravovernostjo. Festivali in seminarji »prave« ženskosti so namreč premnogokrat domena vodebov in klubov češpelj, ki nam kažejo pravo pot in vzdihujejo po izgubljeni »pravi, ženski, naravni« rahločutnosti, tako bolno izsiljeni v Deklini zgodbi. Ne samo, da mora biti ženska pohlevna, ne samo, da mora igrati vedrino in zadovolj(e)nost, ne. Čutiti ju mora v resnici in pristno, sicer ni »prava«. In samo prava je vredna razploda, ostale so za v klet brez luči.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Brskati globlje

    Agata Tomažič

    Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

  • Fašisti, najboljši sosedje

    Agata Tomažič

    Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju.

  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

Izdelava: Pika vejica