Sinovi

Razmišljanja ob osmem marcu

Urša Zabukovec

Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa se je odvilo zgoraj v dnevni sobi, kjer mi je babica rekla, da je »bolje imeti fante kot punce«. V smislu otrok. Ko sem jo vprašala, zakaj, je bila v zadregi – ne zato, ker bi se želela izogniti odgovoru, vsaj nisem imela tega občutka, šlo je bolj za to, da ni znala dobro formulirati svojih občutij. Nazadnje je izjavila: »Ker je s fanti laže. Ni treba tako pazit. S puncami je lahko en kup sitnosti.« Takrat sem mislila, da so sitnosti pač to, kar počnem jaz: ne pospravljam, ne ubogam, »lažem, kradem, bolhe jem«, najrazličnejše avtoritete, od šole do prodajalk v trgovini, se pritožujejo čezme. Pozneje se mi je posvetilo, da je glavna sitnost, na katero je ciljala babica, to, da hčerka pač lahko pride noseča domov. Pri fantu to ni mogoče, zato staršem nanj »ni treba tako pazit«, če že kaj zagode, se s »sitnostmi« ukvarjajo drugi. 

Na babičine strahove se spomnim večkrat, še posebej pa ob 8. marcu. S puncami res ni lahko, nam, ženskam, je težko: 70 % tistih, ki živijo pod pragom revščine, je žensk, prav tako je med nepismenimi 78 % žensk. Ženske opravimo 67 % dela na tem svetu, za kar dobimo le 10 % celotnega plačila. Ženska svetovna populacija je s selektivnimi splavi, porojstnimi usmrtitvami deklic ali njihovim zavrženjem izgubila vsaj 60 milijonov »članov«. Ženske opravljamo umazane in zavržene poklice (denimo prostitucijo), precej pogosteje kot moški smo žrtve nasilja. V nekaterih družbah ženske, ki nimajo dostopa do finančnih sredstev, veljajo za »neuporabne«. Zdaj, ob 8. marcu, sem na mnogih straneh, ne samo slovenskih, brala in poslušala debate, v katerih so sodelovale tudi feministike, borke za pravice žensk. Za pravice, ki jih dejansko prevečkrat jemljemo kot nekaj samoumevnega. Ker pozabljamo, da so bile pridobljene s krvjo. Da še pred sto leti ženska ni mogla, takole kot jaz zdajle, pisati za spletno revijo, prevajati knjig ali pisati svojih. V vsem tem je globoka resnica, ki vzbuja jezo, pa tudi strah in nemir glede prihodnosti. A nemirni strahovi so univerzalnejši. Zadevajo ne samo naše hčerke, temveč tudi sinove.

Lahko si kdorkoli: fuzbaler, fajmošter, vojak

Zadnjič se peljemo v avtu in po lokalnem radiu slišimo zanimivo reklamico – pogovor treh fantkov.

Prvi: »Ko bom velik, želim biti gasilec. Da bom gasil požare in pomagal ljudem.«

Drugi: »Jaz bi bil rad izumitelj. Da bom izumljal stvari, ki bodo ljudem v pomoč.«

Tretji: »Jaz pa bi bil duhovnik. Da bom blizu Bogu in ljudem.«

Naročnik reklame je privatna katoliška univerza v Valenciji. Nič osebnega: treba se je boriti za študente. Jasno. Gledam sina, ki sedi zadaj ob oknu in zamaknjeno zre v mimo bežečo planjavo, obžarjeno s soncem. Spomnim se nedavne novice, iz Slovenije, o vzpostavljanju »delovne skupine«, ki bo z »nacionalno strategijo komuniciranja popularizirala poklic vojaka« in »povečevala nacionalno zavest«. Ta spomin potegne za sabo še druge: spomnim se novic o (razmišljanju o) ponovni uvedbi služenja obveznega vojaškega roka v nekaterih evropskih državah. Še kar strmim v svojega zatopljenega sina. Kaj ga čaka? V njegovi petletni zavesti je trenutno predvsem nogomet. Ronaldo, padci, goli, dresi in njihove barve, Messi. Povsod se valjajo karte z nogometaši, čista obsesija, kamor pogledaš, je žoga – za žogo namreč lahko rabi karkoli, od prazne plastenke do čevlja ali plišaste igrače. Njegovi sestrici ga včasih nervirata – ker ne igrata nogometa. Pravi, da so mu všeč princeske. Še bolj pa »njihovi bratci«, ker znajo urneje brcati žogo.

Ženski boji

Kot se to rado zgodi, me je v vsem tem osmomarčevskem in nasploh feminističnem diskurzu nekaj zmotilo. Seveda je vsako posploševanje krivično, a vendarle: predvsem od mlajših feministk/intelektualk/ustvarjalnih žensk je ponekod v(r)elo sovraštvo do »belih moških« zatiralcev, do »institucije družine« in sploh vsega, kar izvira iz tako imenovane patriarhalne strukture družbe (kakršno živimo še danes). Neka mlada, pametna in sposobna ženska je dejala, da – parafraziram – ženska ne more uživati v vlogi matere, žene oziroma gospodinje; če pravi, da v tem uživa, je to zato, ker ji je to vsilila oziroma jo v to prepričala družba. Ženska te »vloge« ne more imeti rada, v njej uživati, ženska bi se rada osamosvojila, se realizirala, končno polno zaživela, ne pa bila, kot nekdaj, »stroj za rojevanje otrok«. 

Bila sem pod vtisom. Brez besed. Neverjetno, kako ljudje, vsi krvavi pod kožo, vendarle različno dojemamo svet.

Bitke brez padlih

Ko gledam knjige, ki sem jih prevedla ali napisala, ostanem hladna. Potruditi se moram, da se spomnim pisanja doktorata, blišča in bede, ki ga spremljata, pa posamičnih prevodov, vzponov in padcev ob jezikovnih in drugačnih dilemah, navdušenja ob nekaterih mislih in podobah, ki sem jih prenesla iz enega jezika v drugega. Vse to zelo rada počnem, brez tega bi znorela, a vseeno: spomin na te stvari me ne poganja, ne najdem se v njem. Vsi ti »dosežki« so nekako okamneli, objektivizirani so, mrtvi – morda oživijo, ko jih v roke vzame kdo drug, ko jih bere, vsekakor, upam, da je tako. Ti dogodki so se verjetno vgradili v mojo samopodobo, nič ne rečem, a spomin nanje, na proces njihovega ustvarjanja, me pusti hladno. 

Nasprotno pa se živo in vroče spominjam porodne sobe, bolečine, ki me je rezala, ja, zdelo se mi je, da me razpolavlja, utripajoča je bila, prišla je in spet šla, bili sva sami, kljub možu in porodničarki, ki sta se zdela kot iz drugega sveta, blizu, a obenem neskončno daleč, mož v šoku, porodničarka zaradi večletne rutine in nočne izmene očitno zdolgočasena, meni pa se je dogajalo vse: če je bolečina res samo v glavi, je takrat mojo glavo koloniziral hudič, ki je to bolečino razpihal po vsem telesu, paral me je s svojimi škarjami, špičastim repom in ušesi, pred očmi mi je slika začela poskakovati, kot program, ki se kvari, prikazoval se mi je globus, ja, velikansko kroglo sem videla, ki je lezla iz mene, svet, svet je bil to, a nisi vedel, kam vse to pelje, še manj si vedel, kdaj bo, ali bo kmalu, nič ni bilo odvisno od tebe; in bilo je, očitno prekmalu za vse razen zame: z odprtimi usti so strmeli, »odprta je«, se spomnim resignacije porodničarke, ki ne bo prodala epiduralne anestezije, in potem glas starejše, modrejše in neskončno umirjene babice, in potem jok in krik in mali zvitek na meni. In bolečine, ki je odšla s hudičem, ki to ni bil, saj za seboj ni pustil opustošenja, temveč spomin, ki nikoli ne bo ugasnil, ki utripa in mi govori »pa ti si res nora«. To je bilo že drugič, ko sva premagala vse, jaz in moje telo, ki se je razparalo na pol in je iz njega poletel globus, svet, ki ga zdaj želijo kolonizirati vsi: zvezdniki, države, privatne univerze, skratka, vse lovke po foucaultovsko vesoljno razlite »oblasti«. 

Drugi spomin, ki utripa, ki izstopa iz vsega preteklega, je še en boj s hudičem, ki se je nazadnje spet izkazal za boga ali pa vsaj za dobrotnika, boj, ki se je odvijal v avtu, med dirko po nočnih granadskih ulicah, ob bolnišnični rampi, kjer nama niso verjeli, da gre zares; pa je šlo, spet je hudič zaškripal s škarjami, razrezal telo, da se je izcedilo vesoljstvo, kar tam v avtu, in je zaječalo meso, ki je, razpolovljeno, še isti hip vstalo od mrtvih, kot da se ne bi nič zgodilo, kot da bi spet le potegnil zadrgo: tiho je postalo, tiho in toplo. Spet odprta usta, nemi pogledi, omahnjene roke belih moških in žensk in njihovih halj: rojstvo sveta, izpad vesoljstva iz ženskega telesa prekaša njihovo znanje, tehniko in orodja, ki lahko le privijejo kakšen šrauf takrat, ko se izkaže, da mehanizem škripa. Ta izkušnja je moja, ne družbena, izvira iz neznosne bolečine telesa in šoka ob porajanju sveta, ki mu ni para, vsakršna ideologija je drugotna, sicer je, seveda, a je v odnosu do neubesedljivega dogodka nemočna: prav tisto, kar je nad njo, tisti nevzdržen, a obenem neizgovorljiv občutek me poganja, vedno, vsakič znova. Ko se idealni »stroj za rojevanje«, če lahko uporabim te zanimive besede, zažene, bog in hudič, ki se baje, tako ruski junaki, dajeta v naših srcih, iz njega izstopita in se naselita povsod, zavzameta telo in uprizorita bitko, ki ne pozna žrtev, ampak množi živeče. Sproža vulkanske izbruhe, širi svetove. Emancipatorni boj se moti, ko za telo zahteva »pravice«, omalovažuje pa njegovo najsamostojnejšo, najsamotnejšo bitko, ki je kljub krvi bitka z najmanj padlimi.

Za tiste z neukrotljivo interpretativno domišljijo: ta emfatični subjektivni zapis nikakor ne implicira, da je rojevanje nujno za žensko samorealizacijo ali, še huje, da ženska, ki ni mati, ni ženska. Ljudje se v svojem zemeljskem tavanju pač pogosto počutimo negotove, zato imamo radi takšne ali drugačne »smerokaze«, kamor sodijo tudi tisti o izoliranih »poslanstvih«. 

Žrtve

Sin še vedno zatopljeno zre skoz okno, verjetno drema z odprtimi očmi, to on zna, hčerkici vsaka po svoje: mlajša spi v svojem sedežu, starejša naju nezainteresirano nekaj sprašuje: da se ne bi vozili v tišini, da si ne bi pustila zaspati. V takih trenutkih, ko me reklame izstrelijo v močvirje misli, se mi strahotno ne da pogovarjati. Kaj bo z njimi? Osmi marec je, ženskam ni lahko, krivic je ogromno, sodobna feministična prizadevanja, tak občutek me čedalje pogosteje preganja, pa v marsičem zgrešijo svoje bistvo. Posploševanja so spet krivična, nekaterim ženskam je huje kot drugim, ženskam, ki živijo na tako imenovanem »jugu«, se godi mnogo slabše kot nam, ki živimo na bogatem in izkoriščevalskem »severu«. Na svoji poti sem spoznala precej tako imenovanih emancipiranih žensk, ki zasedajo pomembne položaje, služijo poštene denarje in ne opravljajo skritih, neplačanih del, kamor sodijo denimo gospodinjska opravila ali skrb za starejše. Namesto njih to počnejo drugi – druge: ženske z »juga«. Na Poljskem so bile to Ukrajinke, tu, v Španiji, so to največkrat Južnoameričanke; na oglasih, nalepljenih na uličnih svetilkah in postajališčih, je posebej poudarjeno, če je »chica responsable« Španka – predvidevam, da morate za špansko čistilko plačati nekoliko več kot za južnoameriško. To je tipičen proizvod zahodnjaškega feminizma, katerega cilj je – tudi če trdi drugače – zamenjava vlog. Če to že ni čisto in takoj mogoče, pa vsaj žensko privzemanje tradicionalnih vlog moškega. Tudi naše najboljše smučarke – se spomnite? – so morale, če so želele dosegati »vrhunske rezultate«, zatreti sebe, svojo »ženskost«, kot je to lepo povedala njihova fizioterapevtka, razmišljati in delovati so morale kot moški. Ne trdim, da so smučarke feministke, se pa feministke navdušujejo nad tem pojavom, pri čemer jih sploh ne moti to, da se vse odvija po »moških« pravilih igre.

In kaj bo z najinim sinom, ki bo zrasel v »belega moškega«, ker je bil tak pač rojen? Bo zatiralec, agresor in sploh vse, kar se mu, belemu moškemu, danes (do neke mere upravičeno) očita? Ko ga zdajle v avtomobilu gledam, kako zasanjano strmi v daljavo, ga vidim predvsem kot žrtev, kot dober ulov neoprijemljivega kolesja, ki prefinjeno upravlja naše želje, tudi emancipatorne.

»Zakajstvo«

Vsi ti občutki in slutnje – od kod prihajajo? Če grem po njihovi sledi, nezadržno pridem do ključnega vprašanja: Zakaj smo ljudje sploh na svetu? Ne, ne gre za abstrakcijo, za patetiko ali karkoli podobno kratkočasnega, gre za najbolj vsakdanje, najbolj osmomarčevsko vprašanje ženske, ki ima sebe in moža in majhne otroke, punčke in fantke. Naj pri iskanju odgovora ostanem znotraj obzorja pričujočega zapisa: naročnik valencijske reklame dobro ve, kam cilja. Za kaj gre. Kaj prodaja. Tudi jaz namreč verjamem, da živimo zato, da se čim bolj približamo drugim in – če verjamemo vanj – Bogu. Zato, da udejanjamo, da dovršujemo zadani odnos – odnos do drugih ljudi, do drugih živih bitij, do planeta in do Boga. A kaj to sploh pomeni? »Spolnjeni odnos«, se pravi napredovanje in (vz)trajanje v idealnem odnosu do stvarstva razumem perihoretično, to je na način, kot »sobivajo« osebe v Sveti Trojici. Da vas ob takih besedah ne bodo predolgo bolela ušesa, bom vse skupaj skrajšala: idealni odnos si predstavljam kot perihorezo, kot vzajemno prežemanje brez mešanja. To spet ni floskula: ljudje smo zakrknjeni ekstremisti, želimo si samote, vztrajamo v njej, v izolaciji, navidezni samozadostnosti (ta duh prežema tudi sodobni feminizem), ali pa se, nasprotno, pogrezamo v mešanje, stapljanje, fuzijo, čemur laično pravimo »soodvisnost«, »izguba sebe« in podobno. V nasprotju z božansko perihorezo, kjer se hipostaze ne spreminjajo, ampak so na veke vekov enake, v človeški perihorezi prihaja do sprememb: prek medsebojnega prežemanja (brez zlivanja, mešanja, stapljanja) se njeni udeleženci spreminjamo, postajamo boljši – v odnosu do samih sebe, do drugih, do živali, do stvarstva. 

Ob osmem marcu, pa tudi nasploh, si za svoje otroke, punčke in fantke, želim, da bi bili v življenju sposobni udejanjati perihoretične odnose. Premalo? Preveč? Ali valencijska reklama naše sinove želi vpeljati v take odnose? Seveda, od reklame je naivno pričakovat kaj takega. Izrablja tako dikcijo, to zagotovo, a cilji naročnika so precej bolj skromni: dobiti študente, preživeti na trgu. Zoprno je to, da s svojo reklamo implicira, da je bližino Boga mogoče kupiti, tisti, ki ne želi ali si ne more privoščiti njihovega študija, pa se bo teže približal ljudem in/ali Bogu. Ali pa da tega morda sploh noče. Pa država s svojimi komisijami in popularizacijami? Vojak pomaga ljudem, jih brani, a vedno samo nekatere. Druge, tako imenovane sovražnike, ubija, požiga, ropa, posiljuje. V drugi svetovni vojni je umrlo več ljudi kot prej v vseh vojnah skupaj. Še po drugi svetovni smo imeli par masakrov. Zdaj je nekaj časa mir, vsaj tukaj, so pa misije. Kaj se dogaja tam? Vojaki baje skrbijo za mir na nemirnih območjih. Moj bližnji prijatelj, upokojeni poročnik, mi je zadnjič ob šanku dejal: »Ja, skrbimo za mir … Pa za to, da so cene nafte nizke, da je meni in mojim otrokom, pa tebi in tvojim otrokom tukaj lepo … Da lahko živimo, kot si želimo.« Države, unije in kar je še nad tem nas prepričujejo, da je to normalno, da si »želimo« živeti tako, in da je zaradi tega – v to sicer ne dvomim – treba poskrbeti za »nacionalno varnost«, in vso to filozofijo bi radi vpeljali v izobraževalni sistem pod geslom patriotizma in krepitve nacionalne zavesti.

Sin je zaspal, vožnja očitno traja predolgo. Če kaj, potem državni načrti z našimi sinovi niso tisti »zakaj« njihovega bivanja na tem svetu. Nasprotno, od smisla – perihoretičnega odnosa do drugih in stvarstva – jih kar najbolj radikalno oddaljujejo. Pa hčerke in ženski emancipatorni boji? Ker je »oblast« razlita povsod, bi jo bilo moč kjerkoli spreminjati, kar pomeni, da se nam ni treba boriti za ženske v Somaliji, v 19. stoletju ali pa v sosednji vasi, temveč zase: tukaj in zdaj. Ker odnosi oziroma družina res ni več, kar je bila, ker ni več glavnega – ekonomskega – dejavnika, ki bi jo spajal, imamo končno možnost, da jo utemeljimo na nečem drugem. Prostovoljno, se pravi ne skoz patriarhalno ideologijo, pa tudi ne skoz feministično, ki bi prvo rada postavila na glavo. Tako kot študij na valencijski seminarij človeku ne preprečuje zbližanja do Boga (nikakor pa ga ne zagotavlja), tako tudi kvote in podobni triki sicer ne ovirajo ženskega »boja«, dvomim pa, da bi popolno udejanjenje takih zahtev res prineslo tisto, kar si želimo. Večina govoričenja ob osmem marcu me prepričuje v nasprotno.

Distanca

V nosečnosti se dojemanje sveta spremeni. Nekje mi je padlo v uho, da je to zato, ker si otrokovi možgani podredijo možgane mame. In v tem je čisto lahko nekaj resnice. V prvi nosečnosti, ko sem nosila punčko, se mi je zdelo, da sva s svetom eno. Podobno je bilo v tretji nosečnosti, malo drugače, a v osnovi je šlo za isto. Čisto nekaj drugega je bil sin. Ko sem pričakovala njega, sem se počutila ločeno od sveta. Skorajda ogroženo, predvsem pa nezaupljivo: svet je nekaj, kar ni moje, svet je tam zunaj, svet je hladen, mrzel, ali pa vsaj mlačen in neznan, ne daje se mi, tuj je. Vsak poseg vanj bo napor, napor izstopa iz sebe, v tujino, v neznano, kjer so zveri in hijene in zlodeji, ja, morda tudi princese, a kje, in kdo sploh ve, kaj vse še tam čaka name. Vem, tudi če bi rodila sto otrok in bi bil pri vseh sinovih občutek vedno isti, ločenost, bi to težko posplošila v nekakšno univerzalno moško »naravo«; ne, gre spet za čisto asociacijo. Zdaj, ko se ob vseh reklamah in kampanjah in emancipatornih bojih oziram nazaj, se mi zdi, da sem tisti čas, ko sem nosila sina, doživljanja njegovo stanje, njegovo zavest – začutila sem nekakšno vrojeno distanco do sveta, sveta, ki od naših sinov pod lepimi slogani zahteva nekaj, kar je v popolnem nasprotju z »zakajstvom« njihovega bivanja. Kot da bi nekdo ves čas brez predaha dobesedno bral in nam vsem pridigal misli o miru in meču na zemlji: od sinov se zahteva, da boj, ki ga mora vsak od nas, »Božjih sinov«, na zemlji opraviti v sebi, bijejo le še zunaj. Preden postanejo »zatiralci«, so »beli moški« žrtve manipulacije, ki jih odteguje od bistva, zadržuje v udejanjanju njihovega »zakajstva«. V isto smer iztirjajo nekatere poti sodobnega feminizma.

Carlos Taibo, zagovornik gibanja odrastí in premišljevalec anarhizma, v svojih knjigah, iz katerih sem potegnila tudi uvodno »žensko« statistiko, piše o tem, da mora bogati »sever«, če želi preživeti, ozavestiti svoj dolg trem skupinam ljudi: prebivalcem »juga«, ženskam in zanamcem. Meni pa se pogosto, sploh ob osmem marcu, zdi, da moramo, če želimo »preživeti«, končno ozavestiti tudi tisto, kar smo počeli in počnemo z našimi »sinovi«. In prežvečiti misel, na kateri parazitira valencijska reklama, se pravi vprašanje našega »zakajstva« na tem svetu.

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • nataberi2017 pravi:

    Avtorica opiše svoje porodne in materinske občutke in v tem ni nič protifeminističnega. Problem njene sentimente spremljajoče refleksije, tj. kritike feminizma pripisujem ravni pisanja, ki ne odraža poznavanja feminizmov; tekst na tej ravni torej razumem kot literarizirano avtobiografsko pisanje, vključujoče laično zaznavanje feminizmov. In zakaj razbiram tu problem? Ker stigmatizira nekaj, česar ne pozna. Problem torej z vidika samih feminizmov, ki jih unificira in jim skladno s tem pripiše nekaj univerzalnega. Kar je itak v nasprotju s samo feministično teorijo, bolje teorijami, ki jim je skupno zgolj to, da prepoznavajo utelešenja žensk kot potencialno ranjiva, izpostavljana nadvladi oblasti, ki je še vedno falokratska, torej v javni sferi udejanjajoča vrednote, ki jih v skladu s shemo tradicionalnih ospoljenj razumemo kot moške.

    Ne vem, na katere žurnalistične tekste feministk se Urša Zabukovec nanaša, lahko pa zapišem, kaj mi kot feministki pomenita tradicionalni, feministično-drugovalovski sintagmi “nadvlada belega moškega (srednjega razreda)” in “mit o materinstvu”. V šesdesetih, sedemdesetih in tudi še osemdesetih letih preteklega stoletja se je prva sintagma nanašala na družbeno skupino, katere pripadniki so bili potencialno družbeno, politično in kulturno privilegirani. Kar ne pomeni, da je bil vsak član te skupine privilegiran vedno in povsod. V sodobnosti je srednji razred že pošteno dekonstruiran, ni pa konec rasizma niti načeloma boljših družbenih možnosti moških, ki pa se večajo ali manjšajo glede na preseke različnih hierarhij znotraj in zunaj te skupine. Vojna nekatere teh hierarhij zmehča, uvede druge, s spolnega vidika je gotovo pomembno, da telesa moških postanejo mnogo bolj ranljiva, nikakor pa ne generalno, kot to velja za ženske, ki s(m)o potencialno vse ogrožene zaradi določenih družbeno-kulturnih pojmovanj in političnih upravljanj z reprodukcijskimi zmožnostmi in seksualnostmi (torej zaradi biopolitik).

    Omalovaževanje materinstva, o katerem se izjavlja x feministka, pripisujem feministični kritiki mita o materinstvu, o katem se je zelo dobro razpisala britanska avtorica Ann Oakley v prevedenem delu z naslovom Gospodinja. Skratka, sama kolegice verjetno ne bi razumela kot zanikujoče materinstvo nasploh, temveč kot kritično do tega, kako se na vladajoč način konstruira materinstvo. Če še sama uvedem argument lastne kože, potemtakem reflektiranega izkustva v lastni koži, lahko zaključim z mislijo, da mit o materinstvu škodi tako ženskam kot otrokom ne glede na njihov ob rojstvu zabeleženi spol ali (po možnosti) medspol. Omenjeno knjigo priporočam v branje pred nadaljnjimi kritičnimi zapisi na temo feminizmov. Še posebej, ker delo posredno zmehča ali razgradi določene predsodke pred starševstvom homoseksualnih in lezbičnih parov ter alternativnimi oblikami družinjenja. Torej, kot implicirano: feministična kritika družine se nasljavlja na njene diskriminatorne tradicionalne oblike. Vendar skupaj z liberalnim feminizmom: če se kateri zahoče in uživa v taki obliki družinjenja, ji nobena tega ne želi odreči. Lepo pa je spraviti se z zatiranjem opolnomočena, kompetentna, sposobna informirane odločitve. Moje osebnmo mnenje je, da je taka sprava oz. sprava pod takimi pogoji možna le na podlagi (tradicionalnega) čustvenega in ekonomskega “trgovanja” v intimni skupnosti. Več o tem navedena in še katere druge fem. avtorice. Toliko. Pa srečno v življenju in s pisanjem (avtorici in beročim)!

  • Ursa pravi:

    O, hvala za kompliment, »literarizirano avtobiografsko pisanje« – sama ne bi mogla lepše označiti svoje pisave. To je namreč njeno bistvo. Ki nikoli in nikjer ni »teoretično« pretendiralo na »poznavanje feminizmov«, prav tako moj zapis ničesar ne »stigmatizira«, temveč je le resno zadržan do nekaterih »feminizmov«, ki se nam sami »dajejo v poznavanje«, če se lahko malo nerodno izrazim, pa naj bo to po televiziji, na internetu ali v življenju.
    Za to, da človek pride do ugotovitve, da mit o materinstvu »škodi tako ženskam kot otrokom«, ni treba biti feminist ne brati feminističnih avtoric. Sama sem do tega mita kritična v temle odstavku: »Za tiste z neukrotljivo interpretativno domišljijo: ta emfatični subjektivni zapis nikakor ne implicira, da je rojevanje nujno za žensko samorealizacijo ali, še huje, da ženska, ki ni mati, ni ženska. Ljudje se v svojem zemeljskem tavanju pač pogosto počutimo negotove, zato imamo radi takšne ali drugačne ’smerokaze’, kamor sodijo tudi tisti o izoliranih ’poslanstvih’.« Če je tekst za nataberi2017 preveč »literariziran«, ga lahko malo razvežem: pod »tistimi z neukrotljivo interpretativno domišljijo« so mišljeni bralci/bralke (nataberi2017?), ki bodo v mojem »emfatičnem subjektivnem zapisu« videli pridiganje mita o materinstvu. Z izrazom »izolirano poslanstvo« namreč označujem prav ta »mit«, ki se dostikrat uporablja/zlorablja kot »smerokaz« (tj. navodila, kako živeti, v katero »smer« iti) za tiste, ki jim je breme lastne svobode pretežko.
    A to breme ni pretežko samo tistim, ki takemu mitu podlegajo, ampak tudi tistim, ki, tako kot denimo »x feministka« (imen nisem navajala zato, ker je ta pojav danes precej razširjen in bi bila individualizacija nepravična), trdijo, da se ženska ne more svobodno odločiti za »tradicionalno družinjenje«, ampak je vanj vselej (družbeno, ideološko) prisiljena. Tudi če misli, da se je v tem našla, se »v resnici« ni, ampak se ji (zaradi patriarhalne zideologiziranosti) samo »tako zdi«. Zato se nikakor ne strinjam z nataberi2017, ki pravi: »če se kateri [ženski] zahoče in uživa v taki obliki družinjenja, ji nobena [feministka] tega ne želi odreči.« Ne, kar precej feministk je, ki ženskam to (hotenje, realizacijo, izpolnitev itd itd.) »odrekajo« – tako, da ga »ponižajo« v nekaj nujno ideološko vsiljenega in zatorej – v primerjavi s svobodno (?!) izbiro “alternativnega družinjenja” – manjvrednega. In TO je bil predmet moje »literarizirane« kritike, ki bo po vseh šnelkursih gender in drugih »teorij« nataberi2017 in njej podobnih seveda še vedno ista.
    Središče mojega zapisa je namreč vprašanje »zakajstva«. Moj subjektivni odgovor na to vprašanje je, da smo tu zato, da udejanjamo perihoretične odnose: da se v svoji svobodi milostno približujemo drug drugemu, živalim, planetu kot celoti in (če verjamemo vanj) Bogu. Vse ostalo – oblike »družinjenja«, spolna »usmerjenost« itd. – je, kar se mene tiče, drugotnega pomena. Perihoretične odnose namreč lahko udejanjamo vsi in na vseh področjih, v alternativnih, tradicionalnih ali kakšnih drugih »družinjenjih«. V zapisu izpostavljam nekatere pojave, ki takim odnosom nasprotujejo (med njimi določeni feminizmi), pa tudi tiste, ki take odnose lahko poglabljajo – v mojem primeru je bila to tudi izkušnja nosečnosti in rojevanja. Ki je zame realnejša od vseh tujih izkušenj in univerzalnih teorij. Če že, bi me torej zanimal žanrsko primerljiv zapis, se pravi »literarizirana avtobiografija« naraberi2017, ki bi kot živa, osebna in zato radikalno druga(čna) izkušnja (nosečnosti, rojevanja, materinstva, doživljanja sveta, »zakajstva«, odnosov itd.) v vse skupaj vnesla precej več, kot pa vnaša skrivanje za okornimi formulacijami, sterilnimi pojmi in teorijami drugih (feministični avtoric).

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čemu slikanice (v dobi pametnih igrač)

    Žiga Valetič

    Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske … →

  • Mama ni »nekdo, ki ve«

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

  • Materinjenje

    Renata Šribar

    Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.