Še vedno Dunaj, prvič

Gregor Podlogar

Veter po mestu raznaša vonj po pečenih klobasah in azijskih nudlih, pločevinka piva nosi roko potepuha, pobruhan pločnik nobenega ne moti, tudi mene ne, policijska sirena prereže dan, velika dolga reka odnaša sveže spomine, stare hiše mestnega jedra se lenobno kopajo v soncu, izmučeni turisti z nakupovanlnimi vrečkami se drenjajo na vogalu globalne verige s hitro prehrano, zraven so delavci postavili gradbeni oder, še eden v vrsti mnogih, ki ga straži visok rumen gradbeni žerjav, še ena nerazumljiva beseda, še ena melodija jezika se bo pomešala z drugimi melodijami jezika, na ulici je toliko mobilnih telefonov kot ljudi, kolesarji drvijo v pomlad, tramvaj pozvoni skupaj s preteklostjo, zasuk glave vstran bo dovolj za nov prizor.

Skicirani vsakdanji vrvež, ki več pove o formi kot vsebini mesta, bi se lahko odvijal kjerkoli v Srednji Evropi. Ta pa je, kot nas je podučil Avstrijec slovenskih korenin, zgolj meteorološki pojav. Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, nedaleč stran od Strudlhofovega stopnišča oziroma »malega srca Dunaja«, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, če si sposodim naslov znamenitega Renoirjevega filma, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno. A skupnost danes skoraj povsod nastaja skozi mnogokrat slabo povezane ali namišljeno povezane posameznike, pri čemer je kot skupno največkrat mišljeno tisto, kar zadeva posameznika in njegov partikularni interes.

V tem kontekstu je izraz Srednja Evropa, ki je med intelektualci dobil krila okoli leta 1989, danes izpraznjena fraza, ki je (za)živela največkrat v literarnem svetu, daleč stran od glav politikov in resničnega vsakdanjika neke nacionalne države.   

Ne strinjam se, ko zadnja leta od mnogih, ki so bili na Dunaju nekaj dni, običajno slišim izjavo, da je Dunaj muzejsko mesto. To lahko trdi zgolj nekdo, ki je v mestu glasbe oziroma mestu sanj, kot je bilo to mesto promocijsko poimenovano za turiste in zaradi v preteklosti mnogih tuživečih skladateljev ter interpreta sanj Sigmunda Freuda (ki ima na mestu, kjer naj bi se mu razkrila skrivnost sanj, tudi spomenik), preživel krajši čas in si kot pravoveren turist ogledal najbolj izpostavljene in razvpite turistične znamenitosti »mesta zlatega jabolka«. Ta namreč ne razume, da je Dunaj velemestni kotel, ne razume, da je Dunajev več (kar sicer ne velja samo za avstrijsko prestolnico). Dunaj ni eden, Dunajev je toliko, da bi lahko z njimi zapolnil celo tipkano stran. Pri tem pa ne gre za to, da najde vsak obiskovalec ali Dunajčan svoj (mali) Dunaj. To je zgolj slaba, zasanjana prisvojitev mesta na način: tu je moj najljubši muzej, tam je moja najljubša kavarna, kjer se pije draga kava, ampak se imam fino, malo opazujem ljudi, jem sahertorto, še zaprem oči, pa prisede Freud. Gre za to, da ima Dunaj različne obraze, pri čemer vsak od obrazov na svoj način soustvarja skupno podobo mesta, njegovo energijo in dinamiko. Naj omenim nekaj najopaznejših, najbolj izrazitih Dunajev: turistični Dunaj, muzejski Dunaj, rdeči Dunaj, migrantski Dunaj, politični Dunaj, balkansko-ex-jugoslovanski Dunaj, novi Dunaj, fin-de-sièclovski Dunaj, slovenski Dunaj, glasbeni Dunaj, mednarodni Dunaj, judovski Dunaj, kavarniški Dunaj, kulinarični Dunaj, Dunaj na in ob Donavi idr. Vsak od naštetih ima različno moč na oblikovanje podobe mesta in šele vsi skupaj so Dunaj.

Ko nekdo prvič vstopi v največje avstrijsko mesto, v katerem skupaj z njegovo okolico živi tretjina avstrijske populacije, lahko opazi trume turistov, ki so domala povsod po mestu, razen v bolj oddaljenih predelih stran od centra. Dunaj je tudi uradno ena največjih in najbolj pogosto obiskanih turističnih destinacij v Evropi: leta 2016 je Dunaj pristal na osmem mestu po nočitvah v evropskih mestih (okoli 15 milijonov nočitev na letni ravni) in vsako leto se 7 milijonov turistov (skoraj polovica jih pride v mesto z letali) poda na oglede turističnih atrakcij. Med njimi prednjačijo Nemci (okoli 20 odstotkov), Slovencev, kljub precej pogostim obiskom, statistika ni zaznala. Slovence se bolj kot s turizmom povezuje z delovno silo, saj jih v celotni Avstriji dela okoli 20.000, od tega naj bi jih bilo 12.000 dnevnih migrantov.

Dunaj je bil in bo mednarodna metropola, metropola prihodnosti, ki poseduje »vzhodnjaški šarm z zahodnjaškim udobjem« in je ponovno, kot že v preteklosti, mesto z ambiciozno zastavljeno vizijo. Pomembna leta za formiranje sodobnega Dunaja so bila devetdeseta leta, ko se je Avstrija odrekla povojni avtonomiji in se pridružila Evropski uniji. Takrat je »njena aktivna navzočnost v evropskih zadevah bila neposredna posledica vzhodnoevropskih revolucij«, je v delu Povojna Evropa zapisal Tony Judt. V tistem času je županski stolček zasedel Michael Häupl, vidni predstavnik Socialdemokratske stranke Avstrije. Ta se prav zdaj, ko to pišem, po 24 letih županovanja poslavlja od te funkcije, ki jo je opravljal dlje kot kdorkoli oziroma katerakoli demokratično izvoljena oseba pred njim. Mediji pišejo o Häuplovi dobi. Mesto, ki se od leta 1954 deli na 23 mestnih okrožij, je za časa njegovega vodenja mestne politike zraslo za pol milijona prebivalcev, dobilo je nekaj manjših, a pomembnih kulturnih institucij, kot je npr. Center Arnolda Schönberga, hkrati pa tudi največji arhitekturni projekt, povezan s kulturo in umetnostjo. To je muzejska četrt oziroma MuseumsQuartier: 90.000 m² površine veliko območje s šestdesetimi kulturnimi institucijami. Ni zanemarljivo, da se je v Häuplovi dobi razvil in razmahnil javni prevoz, ki je dobro načrtovan in cenovno dostopen: letna karta za vsa prevozna sredstva javnega prometa znaša 365 evrov, nenavadno, 70 evrov manj kot leta 2011. Ob tem so impresivni še sledeči podatki: v preteklem letu je bilo prodanih rekordnih 778.000 letnih kart za javni prevoz, javni prevoz dnevno uporablja 2,5 milijona ljudi, Dunajčani in turisti pa so v lanskem letu opravili 961 milijonov voženj. Mestna oblast javni prevoz ves čas tudi posodablja, dograjuje in modernizira. Leta 2017 so denimo odprli podaljšek proge U1, letos se je začela izgradnja milijardo evrov vrednega in dolgo pričakovanega projekta podzemne proge U5. Pred natanko štiridesetimi leti se je začelo obdobje podzemne železnice, ki trenutno obsega pet linij (U1, U2, U3, U4 in U6) in vsekakor spada pod eno od atrakcij mesta, tudi zaradi arhitekturnega projekta mestnega vlaka Otta Wagnerja (zgrajenega med letoma 1893 in 1901), ki je bil desetletja kasneje vključen v sistem dunajske podzemne železnice.

Dunaj je v zadnjih dveh desetletjih veliko stavil na modernizacijo na eni strani ter obujanje stare slave na račun kulture in umetnosti na drugi strani (promocijsko geslo mesta je Wien hat Kultur oziroma Dunaj ima kulturo). Hkrati je bil zadržan do svoje polpretekle zgodovine, a se je z vizijo mesta za vse vsaj poskušal ponovno iznajti, ponovno preroditi, potem ko je najprej s postopno, kasneje pa s silovito kulturno-umetniško (predvsem judovsko) devastacijo, ki je dosegla vrhunec leta 1938 z Anschlussom, postal skrčeno, provincialno usmerjeno mesto. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je Dunaj namreč predstavljal eno najbolj zanimivih obdobij evropske zgodovine na področju kulture in umetnosti, obdobje, ko so se ideje, sanje in vizije dejansko srečale z resničnostjo. Še več: »V zgodnjih letih dvajsetega stoletja je Dunaj dejansko bil Evropa: rodovito, robato, iluzij polno središče kulture in civilizacije na pragu apokalipse,« zapiše v prej omenjenem delu Tony Judt. Tik pred razpadom monarhije je bil mesto petdesetmilijonskega imperija, metropola s približno dvema milijonoma prebivalcev, kar je več, kot jih ima trenutno. Danes mesto na drugačen, a še vedno viden način poskuša uveljavljati centralno pozicijo v regiji in širše na mednarodnem političnem parketu. V veliki meri mu to uspeva skozi mednarodne oraganizacije, ki jih gosti: UNIDO, OPEC, IAEA idr. Ob tem je Dunaj tudi eno od ključnih kongresnih mest v Evropi ter mednarodno najbolj pisano mesto alpsko-jadranske regije: v njem živijo ljudje iz 190 držav sveta, pri čemer vsak tretji Dunajčan ni bil rojen v Avstriji, tako da mesto naseljuje dobrih 70 odstotkov Avstrijcev. Največja manjšina prihaja iz Srbije, ta uradno predstavlja dobre 4 odstotke dunajske populacije, zagotovo pa je je v mestu še precej več. Na Dunaju, ki obsega dobrih 41.000 hektarjev, živi okoli 1,9 milijona ljudi, kar ga postavlja na sedmo največje mesto v Evropski uniji in drugo največje nemško govoreče mesto. Po mestu je raztresenih več pomembnih univerz, na katerih študira okoli 200.000 študentov, s tem je Dunaj največje študentsko mesto v nemškem govornem svetu in eno najhitreje rastočih mest v Evropi, saj prebivalstvo vsako leto zraste za slabih 30.000 ljudi. Mestna oblast si je zato izmislila dodatno promocijsko geslo Wien wächst. Die Kultur wächst mit oziroma Dunaj raste. Kultura raste z njim.

Posebno poglavje mesta so migrantje, ki so v zadnjih letih množično prihajali predvsem v dveh valovih: najprej v devetdesetih, ko je izbruhnila vojna na področju bivše Jugoslavije, in kasneje po letu 2013, ko se je vojna v Siriji že dobro razplamtela. Za leto 2017 je zanimiv podatek, da na Dunaj ni prišlo največ migrantov iz Sirije, temveč iz Romunije. Mestna oblast, katere proračun je na letni ravni okoli 12 milijard evrov, kar je več, kot je proračun Republike Slovenije, je leta 2016 namenila 166 milijonov evrov za nekaj več kot 37.000 beguncev (ki se jim priznava status begunca in ki živijo na Dunaju). Integracija je že leta ena od glavnih tem mesta  in mestne politike na več nivojih, tudi na področju izobraževanja. Za kar 60 odstotkov dunajskih učencev, ki prvič vstopijo v javno šolo, nemščina ni materni jezik. 

Mesto precej dobro živi tudi zaradi stoletne socialne mestne politike, ki se je skozi desetletja precej ukvarjala z izboljšanjem bivanjskih razmer in izboraževalnega ter zdravstvenega sistema. Znamenito obdobje Rotes Wien oziroma Rdečega Dunaja med letoma 1918 in 1934 je danes res tudi del (alternativne) turistične ponudbe mesta, verjetno predvsem zaradi znamenite 1100 metrov dolge zgradbe Karl-Marx-Hof, najdaljše zgradbe v Avstriji, vendar se mesto za zdaj še upira privatizaciji javnih prostorov in še skrbi za izgradnjo socialnih stanovanj. Iztopajoči primer sodobne socialne gradnje je še Aspern Seestadt, ogromna, 240 hekratjev obsegajoča soseka, nastajajoča na severovzhodu mesta. A vse našteto ima tudi drugo plat. Mesto se vidno polarizira, ne samo v političnem, temveč tudi v socialnem smislu, najemnine skokovito naraščajo, brezposelnost iz leta v leto raste in je najvišja v Avstriji itd. Dunaj kot mesto z najboljšo kvaliteto bivanja (laskavi naslov mu je večkrat v zadnjih letih podelilo podetje Mercer) ima pod površino probleme, podobne kot druga primerljiva mesta.

Tisto, kar velja danes in kar je veljalo za mesto tudi skozi zgodovino stoletja nazaj, je to, na kar v delu Wittgenstein’s Vienna Revisited opozori Allan Janik, eden najboljših poznavalcev dunajske moderne: Dunaja nikakor ne moremo razumeti, če o njem ne razmišljamo kot o mestu paradoksov. Vsekakor je njegovo misel mogoče aplicirati na mnoge dunajske (življenjske) zgodbe, kot na primer: najprej izgon Freuda, potem trženje Freuda; družina Freud leta 1938 zbeži pred nacizmom v London, kasneje, leta 1971, se na Berggasse 19 odpre Freudov muzej v njegovem stananovanju, ki ga na leto obišče okoli 100.000 obiskovalcev. Temu pritiče še citat iz romana Wittgensteinov nečak Thomasa Bernharda: »Dunajčani še do danes, to je resnica, niso priznali Sigmunda Freuda, da, niti na znanje ga še niso zares vzeli, to je dejstvo, ker so za to veliko preveč perfidni. Z Wittgensteinom ni nič drugače.« In s temi besedami diha mnogim nevidna skrivnost Dunaja: na eni strani tisto, kar Dunaj dejansko je, in na drugi tisto, kar je Dunaj vzpostavilo, da je, kar je, in to je skupaj na domala nepovezan način vsebovano v njegovi večobraznosti, to je njegova obrazna mimika.

O avtorju. Gregor Podlogar je doštudiral filozofijo, kasneje je bil kot urednik zaposlen na III. programu Radia Slovenija. Objavil je sledeče pesniške zbirke: Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom in Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006), Vesela nova ušesa (2010) ter Svet in svet (2016). Trenutno živi in dela na Dunaju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jagodni izbor

    Maja Šučur

    Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

  • Pizzica obžalovanja

    Pia Prezelj

    Oktobra 2013 v bližini Galipolija, mesteca na zahodni obali Salenta, nenadoma porjavi oljčna veja. Kmalu zatem se bolezen razširi na celotno krošnjo, ki se kljub oskrbi kmeta nerazložljivo posuši.

  • Poln kufer in zrno razlike

    Maja Šučur

    Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.