Še vedno Dunaj, drugič

Razglednice, leto 1918, sto let kasneje

Gregor Podlogar

 

I.

 

12. november 1918. Torek. Rahlo pada dež. Nebo nad Dunajem je prekrito s kovinskimi oblaki. Mraz grize. V zraku lebdi vonj po upanju in snegu. Sivina z mnogimi odtenki objema mesto in ustvarja kuliso nedoločljivega dela dneva. Samo še nekaj listov se še drži na drevesih, zasajenih vzdolž Ringstrasse, ulice, ki še danes predstavlja arhitekturno arterijo cesarskega Dunaja. 24 ur po podpisu premirja je: I. svetovna vojna je padla v brezno zgodovine. »Konec oktobra so že vsi narodi cesarstva zapustili Habsburžane in si osnovali svoje narodne države,« v knjigi Habsburška monarhija 1809–1919 zapiše A. J. P. Taylor. Med njimi je tudi (konfederalna) Država SHS (znotraj katere Slovenci le dva dni po njenem nastanku dobimo svojo prvo vlado). 

Množica je velika, precej večja od tiste, ki 29. oktobra oblega Ljubljano, ko poteka manifestacija za razglasitev neodvisnosti Države SHS. Več kot 150.000 ljudi na dela prost dan preplavi prestolnico habsburške monarhije, v kateri je bilo vsako javno zborovanje uradno prepovedano, a leta 1918, pa tudi že leta prej, se vrstijo delavske stavke. Množica ljudi je tokrat največja in najbolj pisana. Ujelo jo je oko kamere na star filmski trak. Nastajajo tudi prve črno-bele fotoreporterske podobe, resničnostne pričevalke velikih političnih in socialnih sprememb. Množica se pomika počasi. Množica pred parlamentom, ki se takrat še imenuje Reichsrat. Množica ljudi. Človek v uniformi, človek s sprehajalno palico, delavci v zdelanih oblekah, ženska z otrokom, ženska s klobukom. Klobuki in dežniki, dežniki in klobuki. Atenin vodnjak pred neoklasicistično zgradbo je obkrožen z ljudmi. Nad vodnjakom na balkonu delavci iz Floridsdorfa razprostrejo transparent z napisom Hoch die Sozialistische Republik. Fotografija, ki se bo leta kasneje pogosto pojavljala ob omembi Prve republike. Vmes vihranje rdečih zastav. Posebej poudarjene bodo preplavile razvpito sliko Rudolfa Konope. Na posnetkih se vidi parade delavskih in vojaških združenj. Vrvež. Vznemirjenje je veliko. Pričakovanja velika. 

Cesarja Karla, poslednjega vladarja iz vrst habsburške dinastije, ni na Dunaju, zbal se je podivjanih množic in se z družino ter nekaterimi sodelavci in podporniki umaknil v Eckartsau. Dan prej je podpisal dokument, v katerem poudarja, da je ljudstvo »prek svojih predstavnikov vzelo oblast v svoje roke«. In še dodal: »Odrekam se kakršnemukoli sodelovanju pri vodenju države.« Atenin pogled na kipu je zazrt v prihodnost novonastale države, ki nima (raz)rešenih vprašanj o oblasti in varnosti. 

Kot drugod po Evropi v tem času tudi tu ljudje zahtevajo »resnično socialno demokracijo«, nekateri tudi diktaturo proletariata oziroma t. i. Räterepublik. Atmosfera, ki je ljudje, utrujeni od vojne, pomanjkanja in bede, za časa svojih življenj niso poznali. Priča so epohalnemu zgodovinskemu dogodku, ki se naglo vzdiguje proti nebu skupaj s cigaretnim dimom. V parlamentu poteka zadnja seja državnega sveta. Je zelo kratka. Velika večina podpre ustanovitev republike. Pod imenom Nemška Avstrija je razglašena republika, pravo ime, Republika Avstrija, dobi država leto kasneje s senžermensko mirovno pogodbo. Uradno se je rodila prva republika, ki je bila, kot zapiše Ernst Bruckmüller v knjigi Avstrijska zgodovina, »zasnovana kot nacionalna država nemško govorečega prebivalstva nekdanje Avstro-Ogrske«. Kakanija, kot je monarhijo imenoval sopotnik dunajske moderne Robert Musil v obsežnem romanu Mož brez posebnosti (1930), se je tako za vedno preselila na strani knjig. 

A ta zgodovinski dogodek, kot trdijo nekateri avstrijski zgodovinarji, ni izšel samo iz tovarn, temveč tudi kasarn: poleg nacionalnih teženj znotraj monarhije in družbenih ter političnih gibanj ga je podžgala štiri leta trajajoča vojna (v kateri je še leta 1918 na bojišču skoraj tri milijone avstro-ogrskih vojakov). Razglasitev se zgodi kot posledica zgodovinskega dogajanja, kot presek različnih družbenopolitičnih teženj. Generira jo moč množice, ki v političnem smislu nikakor ni homogena. Z razglasitvijo se začne pohod v neznano, a v odprto prihodnost. Privilegiji Habsburške rodbine, ki je vladala več kot 600 let, so ukinjeni. Vse pravice cesarja so prenesene na državo. In kot se glasi prvi člen novega zakona o državi in vladi: »Deutsch-Österreich ist eine demokratische Republik«. Spektakularni vstop množice v zgodovino se pokaže kot politična, družbena in socialna revolucija hkrati. 

V mestu z 2.239.000 prebivalci, ki je sprejelo precejšen del poražene vojske in begunce z vseh delov razpadle monarhije, se v vsej svoji izpolnitvi pokaže obraz 20. stoletja, mogočen in nasilen. V veliki zmešnjavi in streljanju pred parlamentom dva človeka umreta, več je ranjenih. Namesto ognjemeta streli za rojstni dan. Simbolni moment nasilja bo zaznamoval obdobje Prve republike. Prehodnega obdobja med monarhijo in republiko, ki je trajalo mesece in ga je cesar Karel le slab mesec prej poskušal utrditi z manifestom Mojim zvestim avstrijskim narodom!, izdanim tudi v slovenskem jeziku, je dokončno konec. Monarhičnega sistema institucij, vključno z vojsko in policijo, pa preskrbo in komunikacijami, je dokončno konec. 

Propad nadnacionalnega imperija odpre vrata demokraciji. Nov volilni zakon temelji na splošni, enakopravni, neposredni in tajni volilni pravici vseh državljanov, ne glede na spol; tako volilno pravico dobijo tudi ženske. A za temi visokoletečimi besedami najprej zahrope vsesplošno pomanjkanje in (nemški) nacionalizem, kasneje še likvidacije, poboji, izgnanstva in nacionalsocializem. Protislovja zaplešejo. Tam zadaj, po robu zgodovine, hodi človek s transparentom in (za)sliši: »Die Erste Republik ist geboren«.

 

 

II.

 

Med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let. Konrad Paul Liessmann, profesor z dunajske univerze, v zvezi s tem celo trdi, da praznovanja 200. obletnice republike ne bo. Avstrija se v 20. stoletju pomika skozi zgodovinsko sosledje letnic z osmicami, prelomnic, ki so pretresale državo na različnih družbenopolitičnih nivojih: 1918 – 1938 – 1968. »Obdobje po letu 1918 ni dočakalo obnovljene mednarodne stabilnosti in ravnovesja sil: šlo je le za kratko epizodo miru zaradi izčrpanosti. Vojno nasilje se ni poleglo. Namesto tega se je preselilo v notranjo politiko – v mednarodne polemike, rasne predsodke, medrazredne napetosti in državljanske vojne,« v knjigi Povojna Evropa izpostavi Tony Judt. A vendar: leto 1918 je začetek neke dobe in ker je ta doba neki začetek, hkrati v sebi vsebuje tudi neki konec, konec podobe sveta, kakršnega so ljudje poznali v prejšnjem stoletju. 

Že na prelomu iz 19. v 20. stoletje se nakažejo smeri razvoja, ki tudi mesto Dunaj zaznamujejo na več ravneh njegovega obstoja. Peter Vergo smeri razvoja na Dunaju povzame v knjigi Art in Vienna 1898 – 1918: »V zadnjem desetletju devetnajstega stoletja smo priča postavitvi prvih električnih luči na Kohlmarktu (1893), prihodu tramvaja (1894), kanalski obzidavi reke Wien, regulaciji Donavskega kanala (1898) in gradnji mestnega železniškega omrežja. Leta 1899 je na Dunaju potekala prva mednarodna avtomobilska dirka. Deset let kasneje je na mestnih ulicah že nič manj kot 3.000 avtomobilov. Gustav Mahler, novi zatežen direktor Imperialne opere, je bil navdušen motorist. To je bila doba tako cepelinov in letal kot tudi pisalnih strojev in telefonov. Življenje postane lažje.« 

Dvajseto stoletje je proti koncu leta 1918 v zgodovinski spirali dogodkov. Avstrija je preplavljena s pangermanskim vzdušjem, spomni Gordon Brook-Shepherd v delu Poslednji Habsburžan. Konča se velika vojna oziroma prva globalna vojna in hkrati se razplamti čas revolucij, čas španske gripe (ki je pobila več ljudi kot vojna, vsaj 50 milijonov), čas preobrata v posredovanju informacij, čas nastanka dveh novih umetniških zvrsti, to sta film in fotografija, čas začetka pretresa družbe, kulture in umetnosti v temeljih, kjer si na nenaveden način roko podajajo provincializem in kozmopolitizem, tradicionalizem in modernizem itd., čas neponovljive umetniške ustvarjalnosti, ki jo predstavljajo avantgarde od Sankt Peterburga do Pariza. Družbenopolitična transformacija postane (pol)sestra umetniški transformaciji. Za nekatere »dolgo dvajseto stoletje« (Giovanni Arrighi), za druge »kratko dvajseto stoletje« (Eric Hobsbawm) se v tem času popolnoma razkrije. Rodi se doba, ki bo zaznamovala naš čas in naša življenja: razmah svetovnega kapitalističnega sistema, močnih političnih oziroma ideoloških gibanj, ustanavljanje nacionalnih držav, krepitev kulturnih in identitetnih bojev ter razvijanje laboratorijev populizma.

 

 

III.

 

Jesen 2018. Odtenki preostalega listja na drevesih po Dunaju žarijo v barvnem spektru med zeleno in rjavo, pa med rdečo in rumeno. Natanko sto let po letu 1918 je na Dunaju zelo topla jesen, ena najtoplejših v zadnjih sto letih. Temperatura skoraj vsak dan narase na 20 stopinj. Padavin je malo, 44 odstotkov manj kot običajno v tem letnem času. Veter podi oblake in gladi gladino Donave, ki je močno upadla. Ladje s težavo plujejo po reki. Mesto se že dolgo kopa v soncu in pretekli slavi, ki ne izgublja na veličini. Griči nad mestom, posejani z vinogradi, so odlično obiskani. Vsenaokoli so pohodniki, ki jih staroselci ne marajo. Niso dobrodošli. Delajo nered in so glasni. Zapovedan spokoj je zaradi njih (pre)večkrat moten. Izhodišče izleta za potepanje po gričih nad Dunajem je za mnoge Grinzing. Tam je živel in nekaj let ustvarjal Beethoven. Za časa njegovega življenja je bil Grinzing še ruralno predmestje. 

Danes se v tem delu Dunaja, ko je jesen in ko prideš v jesen življenja, praznuje rojstni dan, pravijo. Vinske kleti so stare. Pije se mlado vino in mošt. Tu je kostanj, pa klobase na lesenih mizah so majhne in velike. Avtomobili so majhni in veliki, več je velikih. Polno je znamenj, da življenje tu teče precej gladko. Okolica je urejena. Hiše so urejene. Tu ni plakatov ali drugih obeležij, ki bi slavila ali zgolj opozarjala na stoletnico Prve republike. 

Obeležja se danes dogajajo v medijih, največ na medmrežju. V tem severozahodnem, devetnajstem okrožju časopisi čakajo, tako kot v drugih okrožjih Dunaja, spravljeni v prozornih plastičnih torbah, obešenih na drogove javne razsvetljave, da kdo vstavi v režo kovance in jih vzame v roke. Ti kljub upadanju naklad tiskovin v zadnjih letih in zaradi državne ter mestne podpore še izhajajo. In vzdržujejo precej dober nivo časopisnega pisanja. Tradicija se je v ljudi zažrla kor rja. Spomin na znamenito dunajsko tradicijo kavarn, znotraj katere so se na veliko brali časopisi (teh je bilo pred sto leti na Dunaju kar 16), je danes še precej živ, čeprav je, priznajmo, v prvi vrsti del turistične ponudbe. Wiener Zeitung je začel izhajati davnega leta 1703 in je eden najstarejših časopisov v Evropi ter najstarejši neprekinjeno izhajajoči časopis na svetu, ki trenutno izhaja petkrat tedensko. Ta časopis ob stoletnici Prve republike od začetka leta v rubriki 100 let republike – Dnevnik in z vabilom Naša zgodovina skozi anekdote bralcev zbira in objavlja kratke spominske zapise bralk in bralcev, ki bodo izšli tudi v knjigi z naslovom Dnevnik ob stoletnici republike. Zgodovina republike skozi osebne zgodbe. Mikrozgodovina. 

Eden (naj)pomembnejših avstrijskih časopisov Der Standard, ki letos praznuje 30 let in ima prav tako uredništvo na Dunaju, je to nenavadno jesen opravil anketo, ki na podlagi javnomnenjske raziskave pokaže širšo družbenopolitično sliko sodobne Avstrije in njenih prebivalcev. Na primer: Ali je politika Donalda Trumpa dobra za svet? Več kot 93 odstotkov vprašanih je menilo, da ne. Ali naj Evropa zapre zunanje meje? Skoraj 70 odstotkov jih je bilo proti. Ali je meso iz masovne vzreje živali etično in ekološko sprejemljivo? Velika večina, kar dobrih 87 odstotkov, jih je menilo, da ne. Odgovori so posledica dejstva, da gre Avstriji, kljub nekaterim politični pretresom, zelo dobro. Ekonomski kazalci so ji naklonjeni, saj je njena bonitetna ocena hiše Moody’s Aa1. Statistika Global Wealth Reporta za leto 2018 kaže, da je država bogata kot še nikoli v zadnjih 100 letih: v njej živi slabih 230.000 milijonarjev oziroma ljudi, ki imajo na svojem bančnem računu več kot milijon evrov. 

Natanko sto let po smrti Ivana Cankarja, ki je na Dunaju živel in ustvarjal 11 let, je državno nagrado za literaturo, najvišje avstrijsko priznanje za dosežke na področju umetnosti in kulture, v avstrijski prestolnici dobil Florjan Lipuš, slovenski pisatelj z avstrijske Koroške. Lipuš je vsa svoja literarna dela napisal v slovenskem jeziku, jeziku, ki je bil na ozemlju današnje Republike Avstrije, natančneje na avstrijskem Koroškem, precej prisoten in tudi prepoznan kot deželni jezik, a vseskozi zatiran, teptan, osovražen. Morda je naključje ali pa tudi ne, da je ob stoletnici Cankarjeve smrti in stoletnici Prve republike na Dunaju na najvišji državni ravni nagrajen slovenski pisatelj. Na simbolni ravni ima to velik pomen za slovenski jezik in za slovensko kulturo. Lipuš je v kratkem intervjuju, ki sem ga z njim ob podelitvi nagrade naredil za Radio Slovenija, izpostavil, da gre za »pomemben steber v odnosu do manjšinskega jezika v Avstriji«. Odnos do jezika, in to do katerega koli jezika, govori o stanju v družbi, je poročilo o tem, kakšen položaj v družbi zasedata kultura in umetnost, in je neke vrste anketa o tem, kaj Avstrija kot precej mlada država, ki je imela mnoga leta v ospredju vprašanje narodne identitete, zmore in hoče na področju kulture.

Položaj, kontekst in zgodovinska izkušnja Slovencev na avstrijskem Koroškem so specifični in v bistvu neprimerljivi s čimer koli. Velikost neke kulture pa se meri po tem, koliko in na kakšen način ta kultura lahko nekaj sprejme sama vase. In slovensko dopolnilo iz leta 2018 k temu je na dlani. Istega leta, ko Lipuš prejme avstrijsko državno nagrado in v Avstriji praznujejo rojstvo Prve republike, je pri nas končan razpis za pravljico, ki »naj obravnava nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije«. Lekcija zgodovine – ta je bila verjetno v zadnjih sto letih ena najhujših v zgodovini človeštva – je vedno vidna šele naknadno, vsaka generacija pa jo (običajno) (re)interpretira po svoje.

O avtorju. Gregor Podlogar je doštudiral filozofijo, kasneje je bil kot urednik zaposlen na III. programu Radia Slovenija. Objavil je sledeče pesniške zbirke: Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom in Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006), Vesela nova ušesa (2010) ter Svet in svet (2016). Trenutno živi in dela na Dunaju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poln kufer in zrno razlike

    Maja Šučur

    Prva: pita, burek, shwarma, škuljanje in nemški kritiki o slovenski literaturi.

  • S/M in usoda spomina

    Mirko Božić

    Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?