Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

Žanri v (slovenski) mladinski književnosti oz. žanri mladinske književnosti v slovenski literarni teoriji

Gaja Kos

Različna razumevanja žanra

Govoriti o žanrih zna biti rahlo nehvaležno, ker pogosto, ko govorimo o njih, pravzaprav govorimo o žanrskem sinkretizmu in ker spotoma nastajajo tudi novi žanri. Hladnik, na primer, razume pojem žanr takole: »Žanr skratka ni nič statičnega in konvencionalnega, ampak je vsakokratna interpretacija vrste skozi oči nekega obdobja ali literarnega toka.« (Hladnik 1990: 7) V zvezi z mladinsko književnostjo Nikolajeva opozarja: »V zvezi z raziskovanjem žanrov se je potrebno zavedati, da je večina splošnih teorij o žanru bolj ali manj irelevantnih za otroško literaturo, saj obravnavajo žanre, ki v otroškem leposlovju ne obstajajo.« (Nikolajeva 2005: 67) S tem se pač ne morem (docela) strinjati, saj mnoge žanre najdemo tako v odrasli kot v mladinski književnosti (npr. kriminalke, detektivke, pustolovke, ZF itd.), nekateri pa so res bolj ali manj lastni le eni ali drugi (npr. erotični roman v književnosti za odrasle in problemski roman v mladinski književnosti). Nikolajeva sicer termin žanr razume zelo ohlapno: »Kako se obravnava žanre in kaj se definira kot posamezen žanr je odvisno od posameznikovih namenov. […] Najbolj pomembno je, da se zavedamo, da se moramo sami odločiti, katere značilnosti so po naše neobhodne za kak določen žanr.« (Nikolajeva 2005: 58) Celo tako ohlapno, da se za trenutek poigra s povzemanjem celotne mladinske književnosti v en sam (neustrezen oz. napačen) pojem, kar pa takoj v nadaljevanju (seveda) zavrže: »V skladu s konvencionalno definicijo žanrov bi lahko celotno otroško literaturo označili za bildungsroman, za zgodbo o razvoju mladega človeka. To pa nam seveda ne bo pomagalo pri našem prizadevanju, da bi opisali raznolikost otroških tekstov.« (Nikolajeva 2005: 50) V tujini se nasploh pogosto o romanih za mlade odrasle govori kot o žanru (npr. Seelinger Trites), kar pa se mi ne zdi najbolj posrečeno; sama razumem roman kot literarno zvrst, ki sestoji iz različnih žanrov, »otroški«, »najstniški«, »za mlade odrasle« ipd. pa razumem le kot opis, ki približno (!) opredeli starostno stopnjo potencialnih bralcev. Po drugi strani Nikolajeva, če se še nekoliko pomudim pri njej, termin žanr uporablja tudi v precej ozkem kontekstu: »S tem, ko je distopija postala pomemben žanr v mladinskem leposlovju […] se zdi, da je bila zavržena še zadnja žanrska omejitev. Otroška literatura, ki je po definiciji utopična ali arkadijska, je prišla do svoje lastne antiteze.« (Nikolajeva 2005: XIV) Enako velja za Kimberley Reynolds, ki govori celo zgolj o romanih, ki se lotevajo najstniške spolnosti, kot o žanru. 

Kljub očitnim težavam, povezanim s samim terminom žanr in njegovo rabo, nam žanri pomagajo pri sistematizaciji oz. pri opisu gradiva in posledično pri ustvarjanju generalnega vtisa o večjem številu besedil/naslovov, ki izkazujejo številne podobne značilnosti in o katerih bi morali sicer govoriti o vsakem posebej, kar bi bilo seveda skrajno nepraktično.

Je žanrska literatura nujno trivialna oz. manj kakovostna?

Nekateri raziskovalci knjige, ki so del nekega žanra, to na primer velja za mladinske problemske romane, neločljivo povezujejo z borno literarno kvaliteto, tako na primer Nodelman in Reimerjeva, ki v knjigi The Pleasures of Children’s Literature omenjata, da »[…] romani za mlade odrasle o najstnikih s telesnimi ali čustvenimi hendikepi, ki se naučijo, kako imeti bolj pozitivno samopodobo – takšne knjige bralcu brez velikih presenečenj ponujajo rahle variacije osnovne formule.« (Nodelman in Reimer 2003: 213) Takšna mnenja vsekakor v velikem številu primerov držijo, vendar pa sama nikakor ne povezujem mladinskih problemskih romanov izključno s slabo kvaliteto oziroma z nujnim umanjkanjem estetske razsežnosti, prav tako kot slednjega ne povezujem avtomatično z vsemi detektivkami ali vsemi grozljivkami itd., kar pomeni, da žanrske literature nasploh ne razumem kot nujno estetsko minimalno učinkovitega monolita. 

Kakšno mesto ima v kontekstu mladinske književnosti trivialna literatura? Vanjo bržkone lahko uvrščamo ne samo posamezne knjižne primerke nekega žanra, pač pa predvsem serije knjig, na primer o princesah, vilah, serije grozljivk z istimi junaki itd., kakršne so na primer Mavrične vile Daisy Meadows, Klub Tiara Vivian French, Kurja polt R. L. Stineja itd. Ob slednjih je veliko bolj kot ob najprej omenjenih upravičeno opozarjanje na skupni imenovalec estetske preproščine in klišejskosti, kajti pogosto imamo opraviti s t.i. »štancanjem«. Velja sicer, da žanrska in/ali trivialna literatura ne spadata v estetiko inovacije in da je »[…] njen estetski princip […] variacija, zato originalnost ne more biti kriterij njenega vrednotenja […]« (Hladnik 1990: 8), vendar se s pravkar citiranim le ne morem v celoti strinjati, kajti zdi se, da takšne sodbe vendarle podcenjujejo estetsko moč originalnih variacij, ki se poleg vsega lahko pojavljajo na različnih nivojih oz. v različnih segmentih posamezne pripovedi in v svojem seštevku še kako ločijo kvalitetne avtorje od povprečnih ali slabih. Knjižni primerki določenih žanrov so resda podloženi z nekaterimi vzorci oz. izkazujejo vrsto podobnih značilnosti in zakonitosti, vendar pa vse našteto, kar torej tvori nekakšno ogrodje ali osnovno formulo, avtorjem vendarle dopušča precej manevrskega prostora za inovativne pristope in vpeljavo divergenc. Od njih je seveda odvisno, ali ga bodo izkoristili ali ne in res se zdi, da ga žal pogosto namerno ali nenamerno spregledajo. A ne vsi! Torej – ni vsak primerek žanrske literature nujno trivialen. 

Kako dela mladinske književnosti razvrščajo domači raziskovalci 

Tako kot se »[…] tudi v drugih nacionalnih književnostih odpirajo vprašanja o mladinskih književnih vrstah in žanrih šele v zadnjih petnajstih letih,« (Haramija 2003: 172) tako tudi »V slovenskem prostoru še nimamo celostne teorije o književnih zvrsteh, vrstah in žanrih v mladinski književnosti.« (Haramija 2003: 171) Nekateri domači raziskovalci mladinske književnosti predlagajo širše, ohlapnejše, drugi ožje, bolj razdelane delitve; nekateri govorijo predvsem o modelih (dr. Marjana Kobe; modele določa glede na starost naslovnika) in vrstah (dr. Igor Saksida), nekateri pa konkretno o žanrih – dr. Dragica Haramija se v člankih in tudi monografijah (npr. Slovenska realistična avanturistična mladinska proza) ukvarja predvsem s slovenskim mladinskim realističnim romanom oz. prozo, dr. Peter Svetina se v nekaterih člankih loteva mladinskih kriminalk, dr. Jakob J. Kenda se v monografiji Fantazijska književnost ukvarja s slednjo, z žanri v mladinski književnosti se v nekaterih člankih ukvarja tudi mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Katja Stergar se je v diplomskem delu posvečala žanru dekliške trivialne literature, podpisana se v monografiji Knjižne dvoživke posvetim slovenskim mladinskim problemskim romanom, torej delom, ki v center svojega zanimanja postavijo (eksistencialen) problem, ki bistveno zaznamuje življenje najstniškega protagonista in ga lahko tudi resno ogrozi itd.

Dr. Dragica Haramija govori o štirih temeljnih žanrih slovenskega mladinskega realističnega romana: avanturistični, ljubezenski, socialno-psihološki, roman »v kavbojkah« oziroma jeans roman.

Njena delitev je sicer sistematična, a vseeno rahlo ohlapna, pri čemer je seveda potrebno imeti v mislih, da govori o štirih temeljnih žanrih. Kot takšna se torej njena delitev ponuja kot odlično izhodišče za natančnejšo oz. bolj podrobno členitev na nekoliko več in na bolj definirane žanre (in podžanre). Deloma to stori že sama, in sicer v zvezi z avanturističnim žanrom, v okviru katerega najde naslednje tipe: pomorska, potopisna, športna in taborniška avanturistična proza, otroška detektivka in »vsakdanje dogodivščine« (Haramija 2000: 99). 

Mag. Darja Lavrenčič Vrabec v članku Žanrskost mladinske književnosti ugotavlja, da na področju mladinske književnosti obstaja žanrska literatura »[…] predvsem za mlade bralce od 10. leta starosti dalje […]« (Lavrenčič Vrabec 1999: 33). Nadalje ugotavlja, da so npr. dela ljubezenskega, pustolovskega in kriminalnega žanra, ki redno izhajajo v nekaterih knjižnih zbirkah, med mladimi bralci zelo dobro sprejeta. Več različnih žanrov pripisuje nemladinski književnosti, v mladinski pa najde sledeče (gre sicer za starejšo študijo, ki vključuje knjige izdane med letoma 1994 in 1998): spomini, poezija, pravljice, knjige-igrače, uganke, družbeni roman, pustolovski roman, kratka proza, detektivke, zgodovinski romani, vojni romani, drama, humor, znanstvena fantastika, fantastika, dekliške zgodbe, strip in živalske zgodbe.

Težava, ki se pri tem pokaže, je, da so pri naštetem med seboj pomešane različne kategorije (pustolovski roman je žanr, poezija je literarna vrsta, kratka proza je literarna zvrst, v zvezi s knjigami-igračami lahko govorimo predvsem kot o posebnem tipu knjige itd.), prikazane oz. naštete pa so kot enakovredne. 

Bolj natančne členitve, ki ni vezana samo na (realistične) romane, se lotijo tudi vsakoletni Priročniki za branje kakovostnih mladinskih knjig (nekoč Pregledni in priporočilni seznami mladinskih knjig); zadnji priročnik, Odklenjeni Kriki, našteva: ljubezenska, detektivka, kriminalka, pustolovka, grozljivka, šaljiva, znanstvena fantastika, znanstvena, potopisna, vojna, zgodovinska, problemka, ljudska, šolska, športna, živalska, ekološka, spominska, biografska, otroški roman.

Kot je razvidno že iz hitrega preleta, tudi ta členitev ni sistematična, v njej se namreč ponekod prekrivajo različne ravni, kar je bržkone povezano tudi z dejstvom, da predstavlja »žanre oz. perspektive pripovedi« (Lavrenčič Vrabec etc. 2017: 34).

Pokaže se torej, da v domači literarni teoriji, ki zadeva mladinsko književnost, celovita, sistematična, podrobna žanrska tipologija še (vedno) ne obstaja. Posamezni raziskovalci se posvečajo bolj kot ne bodisi enemu samemu žanru (in njegovim podžanrom ali tipom) bodisi »zgolj« temeljnim žanrom ali žanrom zgolj enega dela produkcije, tisti, ki zastavijo širše, pa so pri tem pogosto nedosledni in mešajo žanre z literarnimi zvrstmi, literarnimi vrstami ipd. Žanri v (domači) mladinski književnosti torej vsekakor ostajajo področje, ki mu bo v prihodnje še potrebno nameniti nekaj teoretske pozornosti.

Kaj pa je na policah?

Kaj nam torej pokaže praksa oz. o čem govorijo številne otroške in mladinske knjige na knjižnih policah knjižnic in knjigarn? Tako izvirni slovenski kot prevodni knjižni naslovi zadnjih let (še raje recimo kar dobrega desetletja) kažejo močno prisotnost fantazijskih romanov (slednja se je morda v zadnjih nekaj letih vendarle malenkost polegla), solidno, vsekakor omembe vredno število mladinskih problemskih romanov in ves čas enakomerno število (ta žanr je skratka vedno vsaj v manjšem številu prisoten) detektivk in kriminalk, kar velja tudi za ljubezenske, deloma tudi za pustolovske romane oz. pripovedi. Primerki ostalih žanrov so redkejši in manj izraziti, kot že omenjeno, pa govor o točno določenem žanru pogosto precej otežuje prav njihovo prepletanje. Literarna kakovost del, ki jih lahko povezujemo z določenim žanrom, izrazito niha, od odličnih do podpovprečnih, kar potrjuje, da ni trdne povezave med žanrskostjo in borno literarno kakovostjo. Pa še nekaj novejših, po spominu porojenih idej za branje, ki ne bo oškodovalo vašega dragocenega časa: George R. R. Martin: Ledeni zmaj (fantazija), Siobhan Dowd: Uganka Londonskega očesa (detektivka), Beate Teresa Hanika: Krik Rdeče kapice, Vinko Möderndorfer: Kit na plaži (mlad. problemska romana), John Green: Katherine, Katherine (ljubezenski roman) …

Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Kdo, kje, kdaj oz. Viri
  1. Haramija, Dragica: »Žanri slovenskega mladinskega realističnega romana.« Obdobja 21. Slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Prevodi Marta Pirnat Greenberg. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003. (Obdobja; 21). 171-180.
  2. Haramija, Dragica: Slovenska realistična avanturistična mladinska proza. Videm pri Ptuju: GIZ GPT, 2000.
  3. Hladnik, Miran: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba, 1990.
  4. Lavrenčič Vrabec, Darja: »Žanrskost mladinske književnosti.« Otrok in knjiga, št. 47. Maribor: Mariborska knjižnica, 1999. 32-40.
  5. Nikolajeva, Maria: Aesthetic Approaches to Children’s Literature: an Introduction. Lanham, Maryland: Scarecrow Press, Inc., 2005.
  6. Nodelman, Perry in Mavis Reimer: The Pleasures of Children’s Literature. (3. izdaja). Boston: Allyn and Bacon, 2003. 
  7. Odklenjeni kriki. Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2017. Ur. Darja Lavrenčič Vrabec in Ida Mlakar Černič. Ljubljana: Mestna knjižnica, 2017.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O lovljenju Froda

    Tomaž Kozamernik

    Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

  • O žanru po domače

    Aljaž Krivec

    Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.

  • Zapeljivost ustaljene recepcije romance

    Anja Radaljac

    Ker trdno verjamem, da ni dovolj le, da znamo prepoznavati in zavračati tuje zaznamovane dikcije, diskurze in delovanja, temveč da zmoremo enako storiti tudi s svojimi lastnimi tovrstnimi praksami, obenem pa vidim, kako paradigmatsko seksistična je bila moja recepcija ljubezenskega žanra, se v tem članku dajem za zgled seksistične recepcije ljubezenskega romana. Vsi argumenti proti temu žanru, ki jih navajam, so bili tudi moji.