Rojstvo genocida iz duha blebetanja

Arjan Pregl

Glasbeni hit iz koncentracijskega taborišča

Zgodba gre nekako takole: na praznik jurjevo (po pravoslavnem koledarju 6. maja) leta 1942 naj bi predstavniki Neodvisne države Hrvaške tri tisoč Srbov natrpali v vagone za živino, na vlak, ki je vozil iz Sarajeva. Brez vode, hrane in z zavedanjem, da jih peljejo v zloglasno taborišče Jasenovac, je v agoniji eden od ujetnikov zapel: »Proljeće na moje rame slijeće, đurđevak zeleni, svima osim meni – Đurđevdan je!«. (»Pomlad mi seda na rame, šmarnica zeleni vsem razen meni – jurjevo je!«). Ko so stražarji slišali pesem, so zaprli še dodatne lopute za zrak.

Takšna razlaga o nastanku znane pesmi je stara šele nekaj let. Nenavadno je, da se prej nikjer ne pojavi, širijo pa jo predvsem srbski nacionalistični spletni portali ali blogi. Kolikor sem sam lahko ugotovil, je edini vir te zgodbe umetnostni zgodovinar in filozof Žarko Vidović (1921–2016), ki naj bi to videl na lastne oči. (Kot zanimivost, to je isti Žarko Vidović, ki naj bi se v Parizu kasneje spoznal z Georgesom Perecom, potem pa sta se njuni poti nadvse zanimivo križali tudi v Jugoslaviji, o čemer piše David Bellos v knjigi Georges Perec: A Life in Words, 1993.) 

Precej verjetnejša razlaga za nastanek pesmi seveda je, da je Goran Bregović, kot mu je v navadi, vzel tradicionalno romsko melodijo (Ederlezi), jo priredil, dodal besedilo in ustvaril enega največji hitov jugoslovanske glasbe. Z bendom Bijelo Dugme jo je prvič zaigral za film Dom za obešanje (Dom za vešanje, 1988).

Pesem danes na koncertih redno prepeva tudi srbska turbofolk pevka Svetlana Ražnatović – Ceca, vdova po Željku Ražnatoviću – Arkanu, zloglasnem poveljniku srbske paravojaške enote. Obtožnica Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije Arkana krivi številnih zločinov proti človeštvu (nad Bošnjaki in Hrvati), pokopan pa je bil v Beogradu kot narodni junak z vsemi vojaškimi častmi in 20.000 udeleženci na pogrebu.

Na Jasenovac, za katerega je celo eden od nacističnih generalov rekel, da mora biti to največje zlo, ki ga je v življenju videl, se navezuje tudi pesem Jasenovac i Gradiška stara, ki opeva pobijanje (klanje!) Srbov, hvali Neretvo, da nosi njihova trupla proti Jadranu in se zaključi s pozdravi voditelju Neodvisne države Hrvaške Anteju Paveliću, ki je lastnoročno izdal ukaz za vzpostavitev uničevalnega taborišča. Pesem je na svojih zgodnjih koncertih pel tudi Marko Perković – Thompson. Na koncertih je menda že nekaj časa ne izvaja, med nastopom pa kljub vsemu vzklikne pozdrav, ki je nastal že pred vojno, a je postal uradni ustaški pozdrav: »Za dom spremni!«

Tako Thompson kot Ceca bi naj v naslednjih dneh nastopila tudi v Sloveniji, a je bil Thompsonov koncert, menda iz varnostnih razlogov, odpovedan.

Omejena svoboda govora

Avstrijski bloger Christoph Baumgarten je že leta 2015 v članku Dan, ko je glasba izgubila nedolžnost (The Day Music Lost Its Innocence) postavil zanimivo primerjavo. Kot je zapisal, je Thompson precej bolj očiten, na njegove koncerte hodijo tudi neonacisti, da pa je Ceca precej uspešnejša, ne le v ekonomskem smislu. Da s tem, da ni odprto sovražna, nima hujskaških besedil, a denimo na oder pripelje otroka, ki v zrak molita tri prste, doseže precej širšo publiko. Navduši tudi mlajšo, ki živi v prepričanju, da je Đurđevdan srbska nacionalna pesem.

Glede na razgrete debate, sploh na internetnih forumih, lahko obe pesmi bolj kot v kategorijo »kdor poje, zlo ne misli« povežemo z Žižkovo tezo, da ni etničnega čiščenja brez poezije.

Vsak izvajalec sovražnega govora danes se bo že v naslednjem stavku izgovarjal, da le udejanja svobodo govora in bo kaj kmalu na dan potegnil »miselno policijo« iz Orwellovega romana 1984. Ker je to izjemno široka in kompleksna problematika, sam pa bi rad poudaril neko drugo poanto, naj le na hitro začrtam okvir debate in dejstvo, da so tudi največji zagovorniki svobode govora priznavali, da mora ta imeti omejitve. John Stuart Mill je svobodo govora razumel kot nujno ne samo za posameznika, ampak tudi za razvoj družbe. Proti »tiraniji večine« se je treba boriti prav z izražanjem novih idej. A kljub vsemu postavi mejo, to pa je hujskanje k fizičnemu škodovanju drugega. V Oxfordovi knjižici Svoboda govora – Zelo kratek uvod (Free speech – A very short introduction, 2009) je navedena tudi razlaga Oliverja Wendella Holmesa, ki je absolutno zagovarjal idejo, da morajo vsa različna mnenja svobodno »tekmovati na trgu idej«, a je tudi slikovito dodal, da ta svoboda ne vključuje nenadnega vpitja »ogenj« v natrpanem gledališču. To seveda lahko jemljemo tudi metaforično. 

Čeprav ima »svoboda« v besedni zvezi svoboda govora zelo privlačen prizvok, je mogoče bolj ali manj kogarkoli prepričati, da nekje vendarle potegne mejo. Popolna svoboda bi namreč dopuščala med drugim lažno oglaševanje, izdajo državnih skrivnosti, deljenje avtorsko zaščitenih vsebin … In tudi malokdo bi trdovratno vztrajanje osnovnošolskega učitelja, da je dva plus dva sedem, razumel kot prakticiranje svobode govora. Da niti ne govorimo o širjenju otroške pornografije. Filozof Karl Popper je leta 1945 v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki definiral »paradoks tolerance«: »Absolutna toleranca vodi v njeno izginotje. Če toleriramo celo tiste, ki so netolerantni, če nismo pripravljeni braniti tolerantne družbe pred napadi netolerance, bodo tolerantni uničeni in z njimi tolerantnost«. Ampak Popper tudi doda: »Ne namigujem, na primer, da bi morali vedno zatirati izrekanje netolerantnih filozofij: če jim lahko oporekamo z racionalnimi argumenti in jih uspemo zadržati v odnosu do javnega mnenja, bi bilo njihovo utišanje nadvse nespametno«. Žal je dandanes »oporekanje z racionalnimi argumenti« bolj malo vredno. Sploh kadar se uporablja namerna sredstva za spodkopavanje in uničevanje racionalnega dialoga. A o tem kasneje. 

Če se še malenkost vrnem k Thompsonu. Tudi v Švici, torej pregovorni ljudski in politični prispodobi idealne demokracije, so njegove koncerte brez težav prepovedali. In, mimogrede, ideja slovenskih samooklicanih domoljubov, ki so najavljali, da bodo šli na Thompsonov koncert v »podporo domoljubja«, pa je, glede na to, da je v Jasenovcu izgubilo življenje tudi več sto Slovencev (med njimi tudi duhovnikov), približno tako smiselno kot črnska delegacija na zborovanju kukluksklana. 

O tem je že veliko napisanega in ugotovil sem, da kot kolumnist žal nimam nobene izjemne ideje, kjer bi izpostavil neko povsem novo stališče, ko bi bralci rekli »aha!« in videli ves zaplet v takšni jasnosti, da bi od zdaj naprej stvari potekale drugače. Ob tem sem se spomnil komika Dougha Stanhopa, ki je govoril o času, ko je bil še »politični komik« (dejansko še vedno je), ko mu je bilo še mar oziroma, če pustim izjavo v originalu, »when I still gave a shit about stuff«. In je govoril o razočaranju, da je kljub temu, da je imel kakšno res bistro idejo, ki jo je zvečer povedal nekaj sto (pijanim) ljudem, problem še vedno obstajal. Da se vse to »spreminjanje sveta« nekako »ni zgodilo«. Stanhope je še dodal, da se je včasih počutil kot nekdo, ki skupini sestradanih ljudi pokaže hrano, ki je do tedaj nobeden od njih ni opazil … a si jo ti zaradi zabave raje tlačijo v ušesa.

Namerno širjenje dvoma

Ob tem sem se spomnil kratke zgodbe Ana Frank finskega pisatelja Petrija Tamminena, kjer piše: »Ko prebiramo opise iz koncentracijskih taborišč, nam možgani prebrano zavračajo, počutimo se onemele in se ne moremo vživeti. Grozote nas tako zelo prestrašijo, da podvomimo vase: sem tudi jaz sposoben mučiti druge?« Zavedel sem se, da neke samoumevnosti, da se ljudje »počutijo onemele«, namreč ni več. Vse večkrat si ljudje na internetu, pa tudi v tradicionalnejših medijih, privoščijo relativiziranje ali celo zanikanje najhujših zločinov v zgodovini človeštva. Zato pravzaprav niti ni tako nujno, da pri tej temi »odkrivamo Ameriko«, vse bolj nujno pa postaja, da jasno zagovarjamo stališča, ki so se še nekaj let nazaj zdela popolnoma samoumevna. Pa četudi niso povedana iz kakšne povsem nove perspektive: holokavst je ultimativno zlo, razpihovanje rasnega, verskega, homofobnega sovraštva je nedopustno!

Pred dnevi je imel v dvorani SAZU predavanje svetovno znan strokovnjak za zgodovino holokavsta prof. dr. Yehuda Bauer. Poudaril je, da je človeški spomin zelo kratek in da so enaki procesi, ki so omogočili holokavst, še vedno tukaj. A da danes niso le Judje potencialne žrtve, temveč vsi, ki nasprotujejo »antiliberalizmu«. Antiliberalizma ne razume v ekonomskem smislu, temveč kot ideologijo, ki nasprotuje človekovim svoboščinam, pravicam manjšin (spolnih, seksualnih, narodnih), svobodi religij in svobodi pred religijami … Navedel je tudi več podatkov o številu pobitih Judov v posameznih vzhodnoevropskih državah in da takšen obseg ne bi bil mogoč brez zelo aktivne podpore domačega prebivalstva. Ker pa so politične stranke naslednice istih političnih opcij, ki so med drugo svetovno vojno aktivno sodelovale z nacisti, v marsikateri državi delujoče ali celo na oblasti, so danes primorane pisati preteklost, ki je za njih »uporabna«. Kot pravi, odkrivajo »novo preteklost«. In ne samo to, na Poljskem je denimo v pripravi zakon, ki bo zgodovinske raziskave, ki bodo govorile o sokrivdi in kolaboraciji, razumel kot kazensko pregonljivo »blatenje poljskega naroda«. Povedal je še kup pronicljivih stvari, denimo da je postkomunizem v teh državah (npr. Madžarska, Poljska, Hrvaška …) pravzaprav stalinizem z antikomunistčno usmeritvijo.

Čeprav o Sloveniji ni govoril, nam je besednjak žal zelo poznan. In takšno »novo zgodovino« piše marsikdo, od magistra ekonomije, veterinarja, prejemnice »Zlatega Stojana za nadpovprečne dosežke s področja zabavne industrije za odrasle«, kmetovalca do elektrotehnika z diplomo iz elektronike na Fakulteti za komercialne in poslovne vede. In potem pod fotografije holokavsta pišejo, da gre za podobe partizanskih zločinov, rojevajo se teorije, da so bili okupatorji »manjše zlo« in so zato nekateri kolaborirali z nacisti, da so Italijani obdali Ljubljano z bodečo žico, da bi prebivalce zaščitili pred partizani in da so se domobranci pri nas pravzaprav borili za združeno Evropo. Na prvi pogled so to izjave s stopnjo kredibilnosti orangutana na halucinogenih drogah, a žal ne gre (le) za to. Kot je opozoril Yehuda Bauer, ima tovrstno obračanje zgodovine zelo jasno politično agendo.

Pojav lahko opišemo tudi s pomočjo zgodovinarja znanosti na Stanfordski univerzi Roberta Proctorja. Za namerno širjenje zmede, dvoma in objavljanja netočnih znanstvenih podatkov je skoval izraz »agnotologija«. Beseda je sestavljanje iz grške besede za nevednost (agnosis) in filozofsko disciplino, ki se ukvarja z osnovnimi vzroki stvarnosti (ontologija).

Proctor je sprva raziskoval prakse, kako se tobačna industrija zoperstavlja znanstvenim ugotovitvam o škodljivosti kajenja. Leta 1979 je postal javnosti znan skrit dopis tobačnega podjetja Brown & Williamson: »Dvom je naš produkt, saj je dvom najboljše sredstvo za tekmovanje z dejstvi, ki jih ima v glavah splošna javnost. Dvom je sredstvo kontroverznosti.« Ena od metod je tudi »uravnoteževanje, ki omogoča tobačni industriji ali podnebnim zanikovalcem danes trditi, da pri vsaki zgodbi obstajata dve strani, da se ›znanstveniki med seboj ne strinjajo‹ – ustvarjajo torej popačeno sliko resnice in s tem nevednost«. Pri vseh pojavih namernega širjenja dvoma pa je Proctor ugotovil koristi, pa naj bodo te finančne ali politične. Poskusi spreminjanja ali relativiziranja zgodovine pri tem seveda niso izjema. 

Poleg namernega zavajanja pa lahko danes govorimo o še enem pojavu, povezanem z jezikom, ki postaja vse bolj problematičen. Skoraj istočasno kot roman 1984 je George Orwell napisal še drugo za naš čas izjemno aktualno besedilo, in sicer esej Politika in angleški jezik (Politics and the English Language, 1946). V njem razloži, da je postala naša civilizacija dekadentna in da je zaradi tega prav takšen tudi jezik. Na primer: »Mnogo političnih besed je danes zlorabljenih. Beseda fašizem nima več nobenega pomena, razen da označuje ›nekaj nezaželenega‹. Besede demokracija, socializem, svoboda, domoljuben, realističen, pravičnost imajo vsaka po več različnih pomenov, ki so si med seboj nasprotni.« Da besede izgubljajo smisel, vidimo že, če preberemo kak levičarski in desničarski medij in v enem izvemo, da je novoizvoljeni francoski predsednik »neoliberalec«, v drugem pa, da je »skrajni levičar«. Potem imamo zelo razširjene, a skrajno netočne navedke političnih govorcev, na primer tistega, ki ga Churchill ni nikoli izrekel: »Fašisti prihodnosti bodo protifašisti«. Potem so tu evfemizmi »tehnične ovire« za morilsko rezilno žico, do (oksi)moronskega novinarskega poročanja iz parlamenta, da »presenečanj ni pričakovati«. Ampak, opozarja Orwell, proces poteka tudi v nasprotni smeri. Ne samo da je jezik postal »grd in netočen, saj so naše misli neumne«, ampak tudi »počasnost jezika nam olajša, da imamo neumnejše misli«. 

Torej, če zdaj združimo našteto: kombinacije popolne nepreciznosti jezika, (ne)namernega napačnega informiranja in hujskaškega sovražnega govora nas, če ne bomo pazili, peljejo v smer, ko bodo besede izgubljale pomene in se bo dialog začel spreobračati v smeri radikalne homo-lezbične-bi-trans-queer seksualne agitacije in se bodo okoli vrele kaše smukali predstavniki skritih lobijev in črne ovce bodo hodile po ravni zemlji, za 50% več profita, cigarete so zdravilne, muslimane na minska polja, nova delovna mesta, premalo smo jih v jame pometali, izmečke vidimo in okrogla zemlja je zarota izdelovalcev globusov, jurjevo, ni jih bilo 5745500, ampak samo 5714782, molk, papež je Sorošev plačanec, listje pada kot feniks, smrt mirovnikom, cepimo drva, globalno segrevanje bo guaaa, gbooor, gaaaaa, giii, ljupim dom, prižgite peči, ubij, ubij, ubij.

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Nikar tako politično korektno

    Arjan Pregl

    Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

  • Bog nas varvaj demokracije!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

Izdelava: Pika vejica