Resnica o uspehu

Lara Paukovič

Bil je december, mesec, ki že tradicionalno mineva v znamenju srečevanja ljudi, ki jih pred tem nisi videl več mesecev, morda celo let, raznih druženj, zabav, skratka, površinskega socializiranja in pogovorov o tem, kako dobro leto smo imeli, čeprav vsaj ena oseba v skupini, ki se pogovarja o tem, o svojem uspešnem letu zagotovo laže. Na enem takšnih druženj sem naletela na znanca, s katerim sva se vedno kar dobro razumela, zdaj pa mi je namesto pozdrava namenil stavek: »A zdaj, ko si slavna, se pa ne pogovarjamo več?«

Pustimo ob strani dejstvo, da sem mu, takoj ko sem ga zagledala, prav prijazno pokimala – zdi se mi, da to zanj ni imelo posebne teže, kajti tudi če bi se čez prostor drla »Hej, Aleš (ime je izmišljeno), pa kje si ti!«, bi zagotovo našel način, da v svojo repliko vplete nekaj v zvezi s to slavo. Komentar je seveda letel na to, da mi je v začetku prejšnjega leta izšel roman, ki je res dobil nekaj medijske pozornosti, a vsakdo, ki se giba v literarnih krogih, ve, kako smešno je tu operirati z besedo slava. Med pisatelji so vsaj košček slave okusili kvečjemu Desa Muck, Goran Vojnović in Vesna Milek, morda še Feri Lainšček, potem pa imen počasi zmanjka. Niti Drago Jančar, po mojem skromnem mnenju največji slovenski pisatelj, čeprav vsesplošno priznan in cenjen tudi v tujini – ni zares slaven. Med mojimi kolegi na drugih fakultetah, na smereh, ki so popolnoma nasprotne primerjalni književnosti, je na primer kar nekaj sicer izobraženih ljudi, ki so že slišali za prej omenjenega Vojnovića (če ne drugega zaradi filma Čefurji raus!), kdo je Jančar, pa nimajo pojma. 

Žalostno in krivično, bi rekel kak literarni sladokusec, a tako pač je. Zato pravim, da se na področju slovenske literature beseda slava skorajda ne uporablja – razen če gre za definicijo slave v smislu »slaven si, ko te pozna več ljudi, kot jih poznaš ti sam«. A glede na to, da to dandanes lahko uspe vsakemu loleku, ki zna vsaj približno upravljati Instagram in mu naenkrat sledi več deset tisoč ljudi, on pa samo tristotim, tudi ta definicija ni nekaj, na kar bi se lahko pretirano zanašali. Vse to bi z veseljem pojasnila vsem ljudem, ki so mi v času od izida mojega romana namenili kak stavek, podoben zgornjemu, a nisem imela občutka, da bodo moji argumenti padli na plodna tla – in tudi ob priložnosti, ki jo pravkar opisujem, sem se naredila neumno, tako kot ponavadi, in odvrnila: »Kako to misliš?«

»Pa saj veš! Videl sem te na televiziji, pa v Delu, pa na naslovnici neke revije …« 

»Aja, to. Ah, saj to ni bilo nič.« 

»Ja, kar furaj to lažno skromnost. Priznaj, da ti je uspelo.«

Ravno v tem je bila stvar – nisem furala lažne skromnosti, ampak dejansko nisem imela občutka, da mi je uspelo. Vse, kar je omenil znanec, sicer drži: zavoljo romana sem se kar nekajkrat pojavila v raznih medijih, na radiu in televiziji, celo na naslovnici revije za ženske, imela literarne večere, dobila sem kar nekaj sporočil bralcev s pohvalami in prošnjami, naj se čimprej lotim naslednje knjige … ali ni bilo to, je še dodal znanec, ko sva nadaljevala s pogovorom, vse, kar sem si od nekdaj želela? Sploh pa – kako pogosto znana založba izda neznano avtorico? Morala bi se zavedati, da imam veliko srečo. Vendar ima vsak kovanec dve plati. Zunanji opazovalec vidi članek o knjigi, objavljen na osrednjem slovenskem spletnem portalu, jaz, avtorica, pa vse negativne komentarje, ki so se pod njim nabrali. Vidi naslovnico revije, jaz pa slabo oceno knjige na portalu Goodreads. Vidi visoko število izposoj v knjižnici, jaz pa to, da roman ob vsej medijski izpostavljenosti ni bil razprodan tako hitro, kot sem upala, da bo. Vidi pozicijo javne intelektualke, ki se ti nekako samodejno odpre, ko izdaš knjigo, ki dobi nekaj prostora v medijih, in možnost za izrekanje lastnega mnenja, jaz pa neznosen pritisk, ki nastane, ko ugotoviš, da bi naenkrat s tabo radi polemizirali – in se pri tem na osebno raven spuščali – ljudje, ki jih nikoli v življenju nisi srečal in s katerimi sicer verjetno niti ne bi imel opravka. Vidi intervju v Delu, jaz pa negativno kritiko prav na spletni strani, kjer pravkar berete to besedilo, v kateri je pisec roman dobesedno raztrgal. 

In če smo že pri kritikah: resda nobena druga ni bila tako izrazito negativna kot ta, ki jo omenjam, jih je bilo pa vmes tudi nekaj precej mlačnih. Ker sem tudi sama začela kot kritičarka in sem na razne nianse v kritiških tekstih toliko bolj občutljiva, sem si te reči seveda dvakrat bolj jemala k srcu. Pa ne zaradi tega, ker bi me zadržana kritika ali negativen komentar prepričala v to, da je moja knjiga slaba. Nasprotno: v besedilo, ki sem ga objavila, še vedno neizpodbitno verjamem in za njim stojim, tako kot bom vedno stala za vsem, kar napišem. Ne mislim sicer, da sem napisala mojstrovino, ki lahko takoj zdaj pomete z vsemi slovenskimi romani, ki so bili ali še bodo kadarkoli napisani, ker to niti ni bil moj namen – tistega, ki sem si ga zadala, pa sem tudi dosegla. In za ljudi, ki so roman brali na napačen način, pač ne morem odgovarjati niti mi to ni v interesu, čeprav moram priznati, da se mi zdi zabavno, kako zlahka je mogoče sprovocirati nekatere bralce. Poleg tega dobro vem, da je na sceni (tako na literarni kot na tisti izven nje) nekaj ljudi, ki me odkrito sovražijo in bi bili tako veseli, če bi knjigo spljuvali na vseh mogočih koncih, da z veseljem tudi sami pristavijo svoj piskrček. Gre bolj za to: ali se lahko glede na vse navedeno še vedno strinjam s trditvijo, da mi je uspelo

Kaj sploh je uspeh? Pred kratkim sem na spletnem portalu Svet kapitala naletela na članek, v katerem se avtorica v uvodu sprašuje prav to. 

»Kaj je uspeh? Izpeljati velik posel ali brezhibno zlikati srajco? Izpeljati revolucijo ali vzgojiti gredo paradižnika? Napisati knjigo ali vzgojiti otroka v odgovornega in srečnega človeka?

Vse to je uspeh. Uspeh je ustvarjanje. Ustvarjanje, pravi Pinkola Estesova, je človeška najdragocenejša dobrina, saj nas hrani navzven in navznoter, na psihični, duhovni, umski, čustveni in ekonomski ravni.«

Torej – ustvarjanje. V tem primeru se bi lahko štela za uspešno že v trenutku, ko sem roman dokončala in bila z njim zadovoljna, ne glede na to, da nisem imela pojma, kakšna usoda ga bo doletela. Ampak družba pač ne deluje tako: želimo si, da je naš uspeh oprijemljiv, da ga drugi vidijo. V obliki medijske pozornosti, nagrad, ugleda ali na kakršen koli drug način že. Ti parametri se seveda od skupine do skupine razlikujejo. Kar moj znanec smatra za uspeh, je za nekoga, ki je, denimo, del akademske srenje, popolnoma brezpredmetno, saj zanj štejejo nagrade in kritiška priznanja. Spet nekomu drugemu je za to, da bi mu kimalo pet ljudi, ki veljajo za najboljše na svojem področju, malo mar – želi si množice, ki bi mu ploskala, in ljudi, ki bi ga ustavljali na cesti. Pri tem, torej pri želji po oprijemljivem uspehu, niti sama nisem bila izjema, priznam, čeprav si nisem prišla povsem na jasno glede tega, kaj točno pričakujem. Sicer pa je težko pisati o pričakovanjih v zvezi s prvo knjigo: sklepam, da nisem edina, ki ni imela zelo izdelanih pričakovanj ali želja; vse, kar sem si želela, je bilo pravzaprav le to, da izdaja ne bi šla mimo neopažena. Ampak ne glede na to, kaj se ti zgodi, kakšna stopnja uspeha te doleti – je vse to sploh zares pomembno? Navsezadnje ne šteje, kje vse so omenjali tvojo knjigo, na koliko naslovnicah si se pojavil, koliko ljudi ti je pisalo, da je knjiga super, koliko nagrad si dobil (ampak tega v resnici ne morem vedeti, ker nikoli nisem dobila nobene nagrade in je verjetno tudi ne bom), v koliko jezikov se prevaja – ko bo ves pomp mimo, boš še vedno sam s sabo sedel za svojo pisalno mizo in se soočal z natanko istimi vsakdanjimi težavami, kot si se, ko si bil še povsem anonimen, predvsem pa boš moral najti čas, disciplino, navdih in energijo, da s pisanjem – če seveda nisi pozer in je bila izdaja ene knjige zate življenjski cilj, ki si ga odkljukal, zdaj pa lahko odletiš na Bahame in se tam do konca svojih dni nacejaš s koktejli – nadaljuješ. 

Uspeh potemtakem – vsaj na dolgi rok – res moramo meriti po sebi, sicer bomo propadli. Odzivi ljudi so še najbolj pomembni v tisti prvi fazi, ko še iščemo svoj prostor pod soncem in se vzpenjamo po lestvici uspešnosti, kasneje, ko smo prispeli na mesto, kjer smo želeli biti, pa nas ne bi več smeli zadevati. Smo za dosežek trdo garali? Se do njega dokopali pošteno? Zanj tudi kaj žrtvovali? Stojimo za tem, kar smo ustvarili? Bomo za tem stali tudi čez deset let? Smo pomirjeni sami s sabo in s svojo trenutno pozicijo? Če so odgovori na ta vprašanja pritrdilni, nam je uspelo in uspevalo nam bo tudi na dolgi rok. Za to, na katere zunanje dejavnike bodo najbolj entuziastično reagirali ljudje okoli nas, pa se nam na tej točki lahko prične fučkati. 

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nejunaškost je človeška

    Andrej Hočevar

    Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.

  • Nominacija in popularizacija

    uredništvo

    Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Izdelava: Pika vejica