Razbliniti mehurček

Predlog za nenavadno intimnost v kritištvu (Prispevek s kritiškega simpozija Umetnost kritike 2019)

Vincent Sauer

Preludij: nočna mora

Kritik je vedno prepozen. Škoda je že narejena. Izšla je nova knjiga, joka na pomoč, ti pa z vsem tem nisi imel ničesar. Tvoja slabo plačana, profesionalizirana usoda je, da zdaj igraš vratarja, ki se odloči, ali bo knjiga deležna pozornosti, kar je vedno pozitivno, ali pa bo ostala brez odziva, kar je vedno negativno. Sediš in čakaš, da pride nekaj res novega, opazuješ se med recenziranjem in vidiš, kako slepiš. Z leti se počasi, a zanesljivo, počasi in temeljito od-učiš brati. Namesto tega se še naprej plaziš po velikanskih kupih papirja, ki se kopičijo po prostoru in zakrivajo pogled na obzorje. 

Kritik mora biti hiter, kajti če tvoje sodbe ne pridejo pravočasno, bo množica novih izdaj blokirala vsak možen izhod. Ne moreš več ven. Milijoni črk, ki jih prebereš in ki niso niti tihe niti mrtve, temveč kruto ambivalentne, se lahko nanašajo na karkoli, a vedno na nekaj, kar je ločeno od tebe in tvojega življenja. Izobilje? Odvečnost? Kakorkoli že, vse je še vedno naslovljeno nate, vse prejmeš brezplačno, dokler si pripravljen ustvariti še več besedila okrog besedila in obvarovati trdnjavo, imenovano literarni opus, pred takojšnjo pozabo. Same recenzije, napisane za to, da potonejo v pozabo, takoj ko kopico besed-enodnevnic prenesejo potencialnim strankam, te spravljajo v zadrego, toda internet, ta neskončni prostor mnenj, komentarjev in reklam, hrani celo najslabše bla-bla informacije, kar si jih kdaj napisal v času ene ali dveh ur, in prepreči, da bi za vedno utonile v pozabo. 

Tako je ubogi kritik vedno prisoten. Zate branja ni nikoli konec, nikoli nimaš dovoljenja, da bi odtegnil pogled od knjige. Če si to drzneš storiti, se znajdeš v domnevno prijetnem, a dejansko hladnem mehurčku, pornografsko transparentnem prostoru. Zapustiš stanovanje, vendar si še vedno tam, in nenadoma avtor, tisti avtor, pravzaprav tip, s katerim si študiral, pride izza vogala ustanove, akademije, literarne hiše, bližnjega festivala in te takoj spomni na neprijetne besede Walterja Benjamina: »Potomstvo pozablja ali odobrava. Samo kritik sodi avtorju iz oči v oči.« Kot izobraženo osebo te avtor, ki te naslavlja, s Herderjevimi besedami ironično pozdravi kot »prijatelja in hlapca«. Če sam, kot kritik, ne deliš takšnega opisa kritikovega dela, avtor s teboj ne bo več pripravljen razpravljati o stanju umetnosti na odru, na okrogli mizi, na festivalu, prijateljem urednikom pa bo namignil, da izgorela oseba, kot si ti, do smrti ne bi smela kritizirati njegovih prihajajočih del ali del njegovih ambicioznih prijateljev. 

Tako izgubiš še enega človeka, s katerim bi lahko govoril in vmes celo nekaj zaslužil. Še sreča, da jih je veliko več. Vsako leto prihajajo novi. Še večja sreča, da lahko recenziraš katerokoli delo s katerekoli celine, ne da bi o njem imel kaj pojma. Z leti ti tako uspe nekako preživeti, kar pomeni, da lahko še naprej kritiziraš, morda celo pod nekoliko boljšimi pogoji. V tvojih poznih letih te mladi funkcionarji po Lessingovih besedah razglasijo za pravega »zagovornika literature«, ki z varčevanjem svojih prihodkov zagovarja dejstvo, da ima literatura že sama po sebi vrednost. Ker zdaj že vsak v posodobljenem mehurčku ve, da je branje besednega samozadovoljevanja bolj častna dejavnost kot drsenje po virtualnih celinah World of Warcraft ali dve uri strmenja v zaslon in gledanja superjunakov, ki se borijo drug proti drugemu. Javnost, bivši učitelji ali kritiki ali avtorji ali funkcionarji kimajo z glavo, ploskajo, gredo. 

Hvaležnost. Samota. Zdaj je prepozno za kakršnekoli spremembe.

Provokativni citati

Ob pripravljanju sledečih zapiskov sem prebral, kar je bilo (na kritiškem simpoziju) izrečenega v lanskem letu. Med drugimi esej Pie Brezavšček Eksistencialne težave mlade kritičarke. V tem besedilu avtorica izrecno navaja enega ključnih konceptov, s katerim se moramo spoprijeti, če želimo razpravljati o trenutnem stanju kritike:

»Poenostavljena participacija skozi splet, posebej spletno komentatorstvo, mehanizme socialnih omrežij, bloganje, vloganje itd. je, namesto da bi uresničila upe demokratizacije pri zadevah javnega interesa, pripeljala do raztreščitve javne sfere na tisočinke interesnih mehurčkov. Tam je virtualno mogoče zadovoljevati vse svoje individualne želje po vsebinah in mreži, kar pa dejansko pripelje do vse večje izolacije od konkretne sredine. Nemogoče je priti do vzpostavitve minimuma javnega. /…/

Vsebin se ne proizvaja več, ker njihovi tvorci še verjamejo v nekakšen koncept resnice, ki se tiče vseh, niti večine, ampak preprosto, ker so všeč čim več ljudem.«

Tako je mehurček kot mreža strokovnjakov v literaturi sodobna oblika javne sfere, kar tvori izolirano skupnost, ki se sklicuje izključno sama nase. V njem poteka proces negativne Aufhebung razlike med kritiko in literaturo. Literatura v njem lahko preživi le, če producira pozornost, ki avtorici in avtorju omogoča, da še naprej počneta tisto, kar sta delala do sedaj. Avtor mora postati etiketa. Toda za ustvarjanje pozornosti mora biti literarno besedilo koherentno s trenutnim diskurzom, da kritištvo lahko dojame, kaj se dogaja, in na svoji strani ustvari besedilo, ki se prilega literaturi. Kritik se s tem nujno preoblikuje v influencerja, vratarja, pomembno stranko, čigar kritike ne naredijo nič drugega, kot da ustvarijo pozornost in omogočijo vključitev besedila v mehurček. In je vse v redu.

Namesto tega skupaj z Wolfgangom Hilbigom menim, da le kriza literature, ki jo je povzročila kritika, lahko razblini mehurček in sčasoma literaturo reši pred tem, da ne bi postala sponzorirana vsebina, kritiko pa pred tem, da ne bi postala zabavna promocija. Wolfgang Hilbig je bil neposreden človek. Večji del svojega življenja je delal kot netilec duhov v NDR. Bil je romanopisec in pesnik in, kolikor vem, ni nikdar napisal ničesar podobnega recenziji. V Abriss der Kritik, njegovem predavanju o poetiki iz leta 1995, ki ga lahko prevedemo kot povzetek ali rušenje kritike, občinstvo opominja, da imata kritika in kriza iste korenine. »Cilj kritike je v vsakem primeru kriza.« Hilbig pravi, da »če naj bi kritika sledila lastnim mehanizmom, kar pomeni lastno uresničitev, bi morala nujno delati na tem, da spreobrne položaj svojega objekta«.

Izginevanje kritištva: zora visoke potrošnje

Da bi to dosegla, mora kritika v zori visokega potrošništva opustiti svoj živemu mrtvecu podoben obstoj. V času, ko pisanje recenzije samodejno sproži pozornost kljub dejanski sodbi, je ključno ugotoviti razliko med literarno kritiko in zgolj (literarno) recenzijo. V najslabšem primeru se kritik, ki živi v zapleteni mreži drugih kritikov, avtorjev, funkcionarjev, pomanjša v dobro obveščenega potrošnika literature in na koncu ves dan proizvaja sponzorirane vsebine s predstavitvami nečesa, kar je bilo izbrano posebej za vas, in to morda celo nezavedno hvali, ker vedno dobiš tisto, kar hočeš, saj si lahko samo želiš, da bi dobil, česar nimaš, saj si izgubil kakršenkoli občutek za vse, kar nima nobene zveze s pričakovanim. 

Na eni strani obstajajo neumni užitki pričakovati pričakovano: recenzirati tisto, kar je že znano, na nekoliko drugačen način, pomeni hitro recenziranje z enakimi formulami. Na drugi strani to vodi v absolutni dolgčas. Ta razvoj sčasoma privede do recenzij, oropanih kakršnihkoli misli, argumentov in sodb, in ki niso nič drugega kot preprosto, obvezno odobravanje. Površinski povzetki, to je vse. Kritik se preoblikuje v agenta cirkulacije, kot je to svojem eseju Rezensenten-Dämmerung leta 1988 famozno izpostavil Hans Magnus Enzensberger. Agent cirkulacije ne čuti več ne sovraštva ne ljubezni do dela. Želi le objaviti svoje mnenje. Ne zanima ga besedilo, temveč trend, ki ga je proizvedel ali ki ga napoveduje. Nima kulturnega spomina, ampak se osredotoča izključno na koledar. Rezultat tega je, da psevdokritičnost ni napisana za bralce, temveč zgolj za potrošnike, zato bralce spremeni v potrošnike in jim daje občutek, da je dobro biti potrošnik. Funkcija recenzenta ni nič drugega kot hecen način pridobivanja potrošnikov ali njihova zaščita pred tem, da bi kupili nekaj, kar jim na koncu ne bi ugajalo. Poraba in potrošnja postaneta enaki. V literarnem delu ni več upornosti, ki bi lahko sprožila razmislek, ki bi ti omogočil, da se prebiješ iz vsakdanje miselnosti.

Slabo napisane kritike, zlasti površinske pohvale, zlahka uničijo vsako zanimanje za literaturo, ki bi jo bilo pravzaprav vredno prebrati. Razprava o poeziji, na primer, ki nima povedati nič drugega kot to, da je bil jezik pesmi »natančen« ali, da so bili pomeni »raznoliki«, briše edinstveno kakovost besedil pod krinko psevdointelektualnega, semiakademskega nakladanja. Namesto obupanega iskanja po ustreznem besednjaku, s katerim nič ne razrešimo, so literarna besedila na grob način »dovolj inteligentna« na nivoju diskurza, pri čemer se resnična diskurzivna kakovost samorazumevanja lahko izrazi le v prevpraševanju kakršnegakoli okamenelega žargona: morda se zdi verjetno, da bi se določenemu besedilu približali v okviru določene metode, toda potem je treba pokazati, ali literarno besedilo v celoti izgine iz sodobnih teoremov ali pa namesto tega pokaže, da celo izpopolnjeni pojmi in ideje nikoli popolnoma ne zajamejo izkušnje, ubesedene v najboljših literarnih besedilih. Poznavanje zgodovine in hrepenenje po nečem novem, kar šele prihaja, sta pogoja za vsakogar, ki hoče postati sodnik. 

Kljub temu je zgodovinsko napačno obravnavati današnje družbe ter njene člane in izobčence kot biti »točke zgodovine« (Menke). Dada ni imela namena postati dolgočasna konceptualna poezija. Najslabši kritik in najbolj hinavski literarni kritik je tisti, ki spodbuja branje kot najvišjo od vseh prostočasnih aktivnosti. Literarni kritik Lothar Müller je nekoč napisal: »Nobena knjižnica ni več skrivališče kognitivnega orožja, obstajajo hostli, kjer je branje v celoti namenjeno izobraževanju, ne kakršnikoli ne- ali iz-obrazbi ali celo sproščanju uničujočih energij, ki se jih pripisuje novejšim medijem.« Z drugimi besedami: knjižnice so postale prostor, kjer lahko ljudi krotimo.

Srhljiva intimnost

Imam hipotezo, da je večina recenzij napisana za arhiviranje in pozabo. Kljub temu pa obstaja možnost, da določena literarna kakovost kritištvu omogoči upor proti splošni pozabi. Da stilistična pot, s katero argumenti dosežejo bralčeve misli, lahko vpliva na to, da se lahko z literaturo kaj stori, da se o njej lahko kaj reče, z izjemo strahospoštovanja ali zaničevanja. Hilbig v svojih predavanjih poimenuje tudi razvedrilno vrednost kritištva. Trditev je v meni izzvala produktivno nerazumevanje. Se v tem, da sprejmemo razvedrilno vrednost kritike kot besedila res skriva emancipatorna moč? Ker literatura ne uživa več vodilnega položaja, ki ga je imela nekoč, se kritiki zatekajo k iskanju oblik, ki bi jih prepričale, da imajo še vedno nekaj povedati. Recenzije postanejo na koncu zmes domače zgodbe, intervjujev, povzetkov ter vremenskih poročil. Ne govorim o tem. Menim, da Hilbigova razvedrilna vrednost kritike prisili, da ponovno razmislijo o literarni obliki svojega dela. Kritiki si ne morejo prizadevati za izdelovanje površinskih povzetkov, ki bralcem kot potrošnikom služijo kot opozorilo ali garancija za to, da bodo vedeli, za kaj plačujejo. Prav tako ne more biti študentska vpetost v aktualne akademske razprave, opis mojih zasebnih občutkov med branjem, moje simpatije do likov itd. Kritik naj ne bi ponujal, po Adornovih besedah, »višjih informacij« za ljudi, ki razmišljajo o literaturi kot o boljšem preživljanju prostega časa v primerjavi z igranjem računalniških iger ali vpisom v nogometni klub.

Namesto tega mora kritika podati dejansko izkušnjo branja. Filološka pustolovščina, strogo in zavestno predajanje logiki besedila, je sama po sebi ekonomsko odveč, a šele takrat so subjektivni elementi branja, kot so utrujenost, navdušenje ali v najboljšem primeru globok pretres kritikovih prejšnjih prepričanj, primerno prenosljivi. Kljub temu se mora kritik izogniti zapeljivi možnosti, da se naseli v besedilu, kot da ga sicer ne bi poslali na trg, da bi se izkazal kot dobro blago, kot lep način za preživljanje časa. Treba je tudi jasno povedati, da se »kritik ne bori v elizijskih območjih poznavalstva, temveč v prašni areni tiska«, kot je nekoč dejal Gustav Seibt. Kritik se mora soočiti z obilico literarnih proizvodov, ki jih njegova okolica producira za opuščene vrste nekdanjega občinstva. 

Toda pisanje v mehurčku in pogosto za mehurček je mogoče razumeti tudi kot osvobajajoče. Kar bi v kritiki želel poimenovati »nedomačna intimnost«, naj bi bilo nekakšno pisanje v enakopravnem odnosu z literaturo. Pri tem ne gre za dokazovanje, da avtorjevo besedilo lahko izpolni kakršenkoli diskurzivni standard, kot bi šlo za dobrovoljnega učitelja, niti za pobožno promocijo literature kot nečesa čarobnega ali povsem avtonomnega. Kriza literature, ki jo je povzročila kritika, je možna le, če pristanemo na pogoj, da si obe vrsti besedila prizadevata za jezikovno iskrenost v istem mediju. Kritika odpira literarno besedilo, da pokaže, kako deluje, odpira umetniški konflikt in ga naseli v zgodovinski trenutek. Ali želi to besedilo zgolj ustrezati sezonski ponudbi na knjižnem trgu? Je napisano izključno za tiste, ki že vedo, kakšna mora biti sodobna literatura? V prvem primeru roman, pesem, zgodba ne bi bili nič drugega kot prispevki k trenutnim razpravam, ki bi se morale preoblikovati v vsaj približno razumljiv članek. V drugem primeru so bralci prisiljeni v ponižnost z opazovanjem nečesa, kar je poznavalcem povsem jasno in do dosežene resnice le dostopa na drugačen način. Potem bi bil ustrezen filozofski esej najbolj spodobna izbira.

Nedomača intimnost v kritiki torej pomeni, da je kritik sposoben razumeti proces produkcije. Poleg tega pa mora tudi prepoznati položaj besedila na literarnem polju. Kritik mora pokazati, da razume, kaj se dogaja, in jasno povedati, kako prizadevno se besedilo bori, da bi našlo svoje mesto v svojem času, in kaj ta položaj pomeni. Konec koncev mora biti kritik dovolj pogumen, da se s tem strinja ali ne strinja. Šele potem lahko mehurčki počijo, izključijo zasebni diskurz, slepa medsebojna promocija literature in kritike pa sreča svoj konec.

O avtorju. Vincent Sauer (rojen leta 1994 v kraju Karlsruhe) živi v Berlinu. Študiral je primerjalno književnost na Peter-Szondi-Institute (Freie Universität Berlin) in nemško filologijo. Sauer je sourednik revije Sprache im technischen Zeitalter in literarni kritik (med drugim piše za Süddeutsche Zeitung). Nedavno je prevedel poetološko besedilo Franka O’Hare, sodeloval pri gledaliških projektih v gledališču Berliner Arbeitertheater ter pripravil nekaj predavanj … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

  • Avtobiografija ni bližnjica do dobre zgodbe

    Andrej Hočevar

    Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

  • Ubogi pesnik in njegova senca

    Konstantin Ames

    Kritika ne sme biti privlačna, ampak natančna in pravična, če naj bo del javne sfere, ki se noče spustiti po spirali postdemokracije.

Izdelava: Pika vejica