Prvi april

Jedrt Lapuh Maležič

Onidan se mi je pripetilo, da sem v dnevni sobi prižgala TV v pričakovanju koronarnih Odmevov, nato pa brkljala sem ter tja po kuhinji. Sprva sem, ker je bil petek, menila, da je goveja muzika še ostalina oddaje Do grla ali Na zdravje ali kako že rečemo petkovemu prajmtajmu, ampak med mojim razkladanjem posode je frajtonerca že kakih deset minut gonila svoje nadležne viže. Resnično me je v sosednjem prostoru obhajala tesnoba, češ, a smo že tako prekleto daleč zagonili vsakršno umetnost, da na prvem kanalu nacionalke kraljujejo samo še kozolci in seniki in odrasle ženske po imenu Deklice. Ker kar panično nisem doumela, sem se šla prepričat in olajšano zasačila mačko, ki je predla na daljincu, medtem ko je na zaslonu pisalo TV Golica. Pheeeew, ni še tako hudo. Da res ni?

Odkar smo prikovani na domove, tisti, ki jih imamo, sem precej brala in podpisovala peticije za prvo pomoč kulturnikom. Tudi sama beležim znaten upad dohodkov, ker sem pol časa, ki sem ga sicer namenjala delu, dokler ga še imam, zdaj v družbi razigranega 4,5-letnika, ki je ostal brez družbe in kakopak težko razume, da naj bi mami ob njegovih prikupnih štosih pravzaprav buljila v kišto in da ima zaradi tega ves čas slabo vest. Vendar pa, kolikor mi je znano, ne morem zaprositi za izredno pomoč za samozaposlene v kulturi, ker sem kot kulturnica zaposlena le za polovični delovni čas, saj sem zaradi bipolarne motnje in maničnih epizod invalid tretje kategorije. Za nameček težko jamčim, da bom letos v drugi polovici leta zaslužila še manj kot lani, ker sem bila lani skoraj pol leta hospitalizirana in so bili moji prejemki zares porazni, porabila pa sem tudi vse (pičle) prihranke, saj je moja bolniška znašala po 300 evrov. Skratka, ne da bi se želela smiliti sami sebi, ugotavljam, da zame država verjetno ne bo blagohotno poskrbela in da nisem edina. Trenutno še delam, četudi blazno počasi, in dela imam več, kot ga zmorem opraviti, pa še najemnine ne plačujem, zato se mi nekako zdi, da nimam pravice jadikovati. 

Pač pa me obhajajo mešani občutki, ko (vsaj v svojem milnem mehurčku) opažam, koliko dragocene umetnosti ljudje pokonzumiramo v času karantene, koliko dragocenega čtiva in filmov se prek spleta ponuja brezplačno, koliko presunljivih gledaliških predstav je na voljo za ogled. Lačni smo umetnosti in popademo jo kot volkovi, če nam je resnično dolg-čas. Sama resda nimam pogosto na voljo dovoljšnega časovnega presledka, da bi kaj pogledala, pa vendarle privoščim tistim na čakanju ali brez službe ali pač, ja, tudi to je faktor, brez otrok ali partnerjev, da si vsaj malo prevetrijo karanteno z ogledi mojstrovin. 

 

AMPAK. Večina umetniških stvaritev, ki jih vidim na voljo, se ponuja zastonj ali vsaj napol zastonj. Nič narobe, vsakdo prispeva po svojih močeh, in kje sploh je poslanstvo umetnosti, če ne ravno v sprožanju oddaljitve, ogleda širše slike, kje sploh pride na vrsto, če ne v stiski in osami. Absolutno pravilno.

 

AMPAK. Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen? In če za povprečneža prej obvelja slednje, ali bo ta posameznik sploh kdaj še pripravljen plačati za vstopnico? Zagotovo je prav, da umetnost širimo, razpiramo polje občinstva, da se ji pustimo za roko odpeljati v širši plan.

 

AMPAK. Čakam dan, ko bodo prodajalne neduhovne hrane sledile njenemu zgledu. Ko bodo trgovci s hrano in razkužili pogruntali, da človek zdaj bolj kot kdaj koli potrebuje, kar ponujajo, in podarjali, kar pač premorejo. Ko bodo farmacevtske firme razprtih rok delile svoja zdravila, ker kaj pa sploh je njihovo vsevišnje poslanstvo, če ne ravno pomoč v stiski.

 

Ob svetem nikoli. Še ena od oguljenih fraz, ki se nam te dni svaljkajo naokoli. Takoj za »vrag je vzel šalo« in »hudič hodi na kup srat«. 

Ne želim vzbujati slabe vesti ponudnikom kulturnih vsebin, daleč od tega. Samo raje bi videla, da bi jim še kdo sledil! Trdno sem prepričana, da ne moremo živeti od TV Golice in da je vsled tega edino pravilno, če si dodaten par oči ogleda genialno gledališko predstavo, ki je že zdavnaj ni več na odru. To lahko samo pomaga posamezniku in človeštvu vobče. Sama na primer uživam v Dekameronu, na nacionalki, in tresem se pred mislijo na to, da bi Bocacciov žmohtni slog lahko kdaj nadomestile oddaje z govejo muziko, kot tista, ki me je tako preplašila, ko mi jo je zagodla mačka. 

Sprašujem pa se, kako je ob vsej tej ponudbi, ki jo ljudje več kot očitno z dobrodošlico konzumirajo, sploh v katerem koli vesolju možno, da Ministrstvo za kulturo (ZA kulturo?!) odteguje sredstva za knjigo in film, kakor v zadnjih dneh poročata Javna agencija za knjigo in Filmski center. Kaj – a bomo oželi ravno tisto produkcijo, ki jo najbolj lakomno goltamo, ko se nam ponuja poceni? A bomo ustvarjalci na področju knjige ostali brez sredstev iz naslova knjižničnega nadomestila (ki so bila podeljena glede na lansko leto, da ne bo pomote), ker da so zdaj na vrsti pomembnejše, nujnejše reči? Aha, krasno, komaj čakam, da to povem v lekarni – da jim za zdravila, ki sem jih porabila lansko leto, ne bom plačala, ker imam zdaj nujnejše posle in potrebujem denar za najnujnejše, za nakup romanov in kratkih zgodb, tudi kakšne pesmarice, morda. Saj veste, kriza je, jaz pa brez knjig ne morem živeti. 

Skratka, umetniki, od katerih se danes toliko pričakuje, naj dihajo na škrge, da bodo bolj znali duhovno nahraniti narod? E, pa ne. Najbolj učinkovito in obenem najokrutnejše bi bilo, če bi vsi umetniki za leto dni odložili delo, prenehali ustvarjati tisto, kar gre narodu tako zlahka po grlu, potem pa Na zdravje, čin čin, pa se valjajte v goveji muziki, kaj pravite? 

Prvi april. Do tega ne bo prišlo. Do tega ne sme priti. Kljub prizadevanjem Protikulturnega ministrstva ne. Kljub temu, da je »vrag šalo vzel«, nikoli ne sme postati tako hudo, da umetnost potihne. Ker, a veste kaj – pheeew, samo mačka je skočila na daljinec, še sreča! – potem od te zahrbtne bolezni, prosto po Churchillu, ne bi imeli več za kaj ozdraveti. 

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

  • Prihajajo novi časi

    Olga Tokarczuk

    Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?

  • Zgodba o očesu, pevki in epidemiji

    Pia Prezelj

    Tudi vi v teh dneh najraje zažigate žajbelj in z njim preganjate skrbi? Ne? Morda vam prav zaradi tega danes ni tako povšeči.

Izdelava: Pika vejica