Prvega odra ne pozabiš nikoli

Sonja Merljak

Kaj kolumnista spodbudi k pisanju? 

Nejevolja, razdraženost, tudi jeza in ogorčenje. Pozitivna čustva so le redko motiv za pisanje kolumn. Tako so hišni kolumnisti Jedrt Lapuh Maležič, Arjan Pregl in Agata Tomažič pojasnjevali konec maja na Prepišnem uredništvu.

A sama včasih kakšno vendarle napišem iz spoštovanja in hvaležnosti. Ves junij se mi je tako po glavi motala kolumna o osnovnošolskih učiteljicah, ki so pomembno zaznamovale moje življenje. 

Nato je odjeknila novica, da je umrl igralec Gašper Tič. In ta kolumna se je prelevila v zapis, ki ga je spodbudila žalost.

Gašperju sem bila najbliže v osnovni šoli.

Veliko spominov na Osnovno šolo Dušana Bordona v Kopru je povezanih z njim. Skupaj sva preživela mnogo popoldnevov; na vajah za predstave, ki smo jih ustvarjali člani gledališkega krožka pod mentorstvom Edite Frančeškin in Darinke Koce, in pevskega zbora, ki ga je vodila Slavica Kleibencetl. Gašper je prav v večnamenskem prostoru, ki je bil enkrat jedilnica, drugič pa gledališko-koncertna dvorana, prvič stopil na oder. 

Nastopali smo v zadružnih in gasilskih domovih v zaledju Istre, se gnetli na praktikablih in med njimi ter se predajali občutku ustvarjalne in siceršnje svobode, na primer ob predstavi Jonathan Livingston Galeb, ki jo je režirala novinka Nataša Žnidarčič in v kateri je blestel Aleš Koce.

Gašper je takrat govoril, da bo režiser, ko bo velik. 

Zato me je vedno nekoliko presenečalo, da je postal igralec. Žlahtni komedijant, ki je znal zabavati in vedriti. A klovni imajo očitno res žalostne oči.

Najine poti so se v odraslosti redko prepletle, ponavadi v prostorih Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je on blestel na odru, jaz pa sem ga opazovala iz teme. In občasno na ljubljanskih ulicah, kjer sva izmenjala nekaj besed. Kakšno je kaj življenje, zdaj ko sva oba odrasla?

Še najbolj sva se zbližala, čeprav le na papirju, ko sva bila oba povabljena, da ob štiridesetletnici osnovne šole napiševa nekaj misli za publikacijo, ki so jo izdali ob tej priložnosti. Mislila sem, da mi besede lepo tečejo, dokler nisem prebrala njegovih. Gašper pač ni bil le izvrsten igralec, ampak tudi briljanten tekstopisec.

Dobro se je spominjal občutij, ki so ga prevzemala v tistih osmih letih: ponosa, ko je prvič zakorakal v šolo mimo spomenika padlemu heroju; časti, ko je nosil kurirčkovo torbico in štafeto mladosti. Danes ti spomini, simboli in občutja ne pomenijo nič; zaradi njih nas kvečjemu zmerjajo. A nobeno zasmehovanje ne more izbrisati zavesti, da je nekaj dobro, lepo, pomembno.

Za Gašperja je bila osnovna šola polna, zanimiva, lepa, čeprav velikokrat tudi težka. 

Spominjal se je nasilnega krsta ob sprejemu v mladince, ki so ga nad sedmošolci izvajali osmošolci. 

»Še vedno, 26 let zatem, občutim ta strah. Zato je treba nasilje v šolah ustaviti,« je zapisal in malo zatem dodal: »Kako spomini privrejo na dan, ko jih začneš obujati … ali pa meni morda bolj, saj je spomin danes moje poklicno orodje. Spomnim se vonja v jedilnici, mastnega madeža na beli kavi v plastičnem vedru, kovinskih skodelic … a skoncentrirajmo se na lepše.« 

Omenil je milijon interesnih dejavnosti, ki so bile tedaj zastonj in ki jih je skoraj vse preizkusil, dokler se ni po svoji prvi predstavi Vitez na obisku, ki jo je odigral na odru iz rjavega tapisona na OŠ Dušana Bordona, zasidral v gledališču. In mnogo obrazov, ki so mu polepšali življenje; sošolcev in tistih, po katerih ti, kot je zapisal, šola ostane v spominu. Učiteljev in učiteljic. Spomnil se je vsakogar, ki mu je nekaj podaril, ne v roke, v srce. 

Omenil je gospe, tedaj še tovarišice Đerić, Slavec, Borštner, Cimperman, Bukšek, Andrejašič, Lepej, Koce, Kleibencetl in gospode oziroma tedaj še tovariše: Đurđević, Žumer in Flego. Ter seveda Edito, s katero sta bila še vedno prijatelja.

Jaz bi seveda omenila druge: med njimi predvsem Silvano Jovanovič, Marijo Slosar, Jolando Fičur, Danico Cimperman in Sonjo Hrvatin. On je bil pač b-jevec, jaz pa najprej č-jevka in potem c-jevka.

Tudi nekaterih med njimi ni več.

Osnovna šola je usodna reč, saj je osnovna, je še dodal proti koncu svojega zapisa. »Resda se ne bi vračal, zdaj sem na večjih odrih, a prvega ne pozabiš nikoli.«

Gašper je stal na zelo velikih odrih. A ne le da prvega ne pozabiš nikoli, tudi prvih ne pozabiš nikoli. Prvih prijateljstev, prvih ljubezni. Prvih čustvenih vezi, ki se stkejo v najbolj nežnih in rosnih letih. Osnovna šola je res osnovna. Temeljna. Tista, ki nas oblikuje in zaznamuje. In morda bolj kot poštevanka, sklanjatve in nepravilni glagoli so za kasnejšo samopodobo ključni vrstniki. 

Nick Cave je v filmu 20.000 dni na Zemlji tenkočutno prikazal, kako si (mnogi od nas) vse življenje prizadevamo narediti vtis na starše; skoraj vse, kar počnemo, počnemo zato, da bi dobili njihovo priznanje. 

A zelo pomembno je tudi priznanje sošolcev in učiteljev – predvsem tistih iz osnovne šole.

Še posebej v njihovih očeh ne želimo biti zgube.

To ni nič nenavadnega. Vsa tista leta smo tekmovali med seboj. Pri matematiki, slovenščini, v igri med dvema ognjema, pri košarki ali nogometu. Hoteli smo se izkazati pred drugimi. Nenehno smo hoteli više, hitreje, močneje; a tudi dlje in bolje. Sanjali smo zlate sanje, tudi Gašper in jaz.

A zlate sanje se lahko končajo. Kako težko je to razkriti, še posebej na obletnici valete ali mature, je opisala Tina Batista Napotnik v romanu Tunel.

Letos je bila tudi tridesetletnica Gašperjeve valete. In moje s č-jevci.

Na njej smo le nekaj dni pred njegovo tragično smrtjo omenjali tudi prijaznega in srčnega fanta, ki je postal uveljavljen gledališki igralec.

S Fičurko – tako smo ljubkovalno klicali Jolando Fičur, našo razredničarko v tretjem razredu, in vzdevek se je obdržal vse do danes –, sva se pogovarjali tudi o tistem nasilnem krstu, ki ga je Gašper omenil v svojem zapisu. Priznam, tistega sem zakuhala jaz. Zaradi njega sva se s tršico Jolando tudi skregali v mojih zadnjih dneh osnovne šole. Ona mu je odločno nasprotovala. Oprosti, Gašper, vse do sedaj, ko sem znova prebrala tvoje besede, se nisem zavedala, da bi lahko bilo tisto tuširanje – v mojih očeh popolnoma nedolžno početje – tako travmatično doživetje.

Pogovarjali sva se tudi o vseh učiteljicah, ki so nas mlade nadebudneže spodbujale, da smo dali vse od sebe in še več, ki so nam stale ob strani, ko smo se učili prestajati drobne in velike stiske in težave.

Gašper je imel Edito, jaz pa Jolando. V meni je prepoznala zvedavost in zdolgočasenost in me pravočasno usmerila v številne krožke, kjer sem lahko zapolnila večino prostega časa. Prav zaradi nje nisem zabluzila. V meni je prepoznala talent za pisanje in me spodbudila, da sem ga razvila.

Tudi Silvana Jovanovič, Marija Slosar in Sonja Hrvatin so bile med tistimi poklicu predanimi učiteljicami, ki so znale iz majhnih preplašenih in tudi tistih malo manj preplašenih otrok potegniti najboljše, kar je bilo v njih; jih opremiti s samozavestjo, ki je potrebna za prihodnost. Še danes je lepo slišati, če katera reče, da smo bili že kot otroci srčni in čuteči, čeprav tudi naporni, ko smo vztrajali pri tistem, kar smo mislili, da je prav.

Nobena ni dobila posebnega priznanja, listine, ki bi jo dala v okvir in obesila na steno. A morda ga niti ne potrebuje. Morda je nagrada že zavest, da so soustvarjale mlade ljudi, ki so kasneje zrasli v uglajene, ugledne in odgovorne državljane. 

Prevečkrat se na ljudi spomnimo šele, ko umrejo. Bilo bi prav, da se jim poklonimo, dokler so še živi. 

Tudi o Gašperju so njegovi igralski kolegi posmrtno povedali veliko lepega. Upam, da so mu vsaj delček tega povedali tudi iz oči v oči.

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nova politična klima

    Josip Novakovich

    Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

  • Zreli maturanti, nezreli študenti

    Sonja Merljak

    Maturanti, ki razmišjajo o samomoru, in študenti, ki ne znajo postavljati vejic – kaj pomeni zrelost in kako jo izobraževalni sistem sploh spodbuja?

  • Krava ali otrok?

    Urša Zabukovec

    Ležim na plaži, sonce sije septembrsko milo in prizanesljivo, morje se počasi hladi in z vsakim valom olajšano odvrže na breg novo porcijo pene – kot da bi se tako želelo … →