Prostori, ljudje, ki jim (ne) pripadamo

Dnevnik s pesniškega festivala v ZDA

Jana Putrle Srdić

Ponedeljek

14. 5. 2018

Starejši so na planetu najdlje, ni jim do tega, da bi stali in se prvi gnetli na letalo, sploh ko z leti vse bolj postaja jasno, da se vsi gnetemo za isti izhod. V čakalnici sredi gneče za čezoceanski let čaka tudi sivolas Evropejec v svetlih poletnih sandalih, in se nekoliko izgubljeno naslanja na prazen stol poleg sebe, kot bi želel nekoga priklicati ali zaščititi to praznino pred vdorom koga dovolj nesramnega iz prestopajoče množice, ki bi se naveličal čakanja stoje in se preprosto usedel. Morda se zgolj zdi, da se hkrati odmika od impresivno velike temne ženske, ki se je na njegovi desni usedla kar na neprijazno kovinsko mizico. Ona se ne nagiba nikamor. Ko jo pogledam, dobim občutek, da sedi prav v svoji sredini, ne meni se za moškega ob sebi, niti za ljudi, ki se menjajo okrog njiju. Ne morem je prebrati in zato se mi zdi še bolj zanimiva. Potem pomislim, da je morda edini način za ljudi, ki izstopajo ali ne pripadajo, da se odrežejo od pogledov drugih. Vrne se drobna srebrnolasa ženska in zasede svoje mesto ob Nagnjenem, ta si vidno oddahne, stanje stvari se je normaliziralo.

Na prizoru me nekaj me zaboli, da odvrnem pogled in v mislih se mi kot bežna slika prikaže prepevajoči čokoladni fant za šankom Starbucksovega letališkega otočka, ki po najboljših močeh ignorira dodatna vprašanja strank, željnih kofeina. In si ga predstavljam na poti domov pozno zvečer, ko na njegovi podzemni liniji skoraj ni več belih ljudi. Petje in ignoriranje sta morda sredstvi za preživetje in upor. Ne vem, zakaj opažam predvsem razlike in ločevanja, barve kože in logotipe na elektronskih napravah. Za trenutek bi si oddahnila, če bi na nas uspela pogledati kot na množico izenačenih mikroorganizmov.

Ob vhodu na letalo na robu vrat zagledam gosto rdečkasto liso, zmazek, iz katerega štrli nekaj kot dlaka ali puh. Samo ugibam lahko, kaj je to (bilo), zdi se, da ne spada v naš gladko zdizajnirani svet letališča, slepa pega nas vseh, ki stopamo v Novi svet, nekoč baje poln možnosti in zdaj ne več tako mlad, manj resničen ravno zato, ker se izogibamo pogledom na druge.

Vzporedno se na elektronski pošti mojega mobilca širi še ena realnost, na katero sem pripeta in o kateri moji fizični sopotniki ne vejo nič: postajam del preprodajalske mreže s poezijo. Vsak pesnik na festivalu, kamor potujem, lahko ob svojih fizičnih knjigah ali pa namesto njih ponudi po eno pesem za en dolar, ki bo očaranemu poslušalcu po večeru poezije na voljo na spletu, kjer si bo po zakupu najljubših pesmi sestavil svoj festivalski izbor. Brez posrednikov, prodajalcev, založnikov se tako pesmi prodajajo samo obiskovalcem v času festivala in s tem ne kršijo avtorskih pravic, saj niso javno objavljene. Ideja je v preteklih letih požela uspeh, pesnikom pa omogočila kakšno dobro kosilo. Neposredno plačilo je vedno najslajše in ob tem se spomnim, kako sva z Branetom v najjužnejšem mestu Južne Amerike, na zadnji točki pred Antarktiko blažena jedla večerjo z izkupičkom od knjig, ki sva jih pred tem prodala na literarnem večeru v lokalni knjižnici ljudem, katerih nepremične izraze bi bilo mogoče razumeti kot trpeče, a je po branju vsak od njih kupil knjigo.

Torek

15. 5. 2018

Kar se je zdelo kot stanovitna vožnja v prostornem starem daewooju čez ravno travnato pokrajino srednjeameriškega juga, obdano z Apalaškim hribovjem, se je v trenutku spremenilo v hudourniško nevihto z nalivom, ki je prisilila bolj negotove voznike v postanke pod nadvozi, na cesti pa so se znašla posamezna izruvana drevesa. Brez besed sva s pesnikom in pobudnikom festivala stoično nadaljevala pot, občasno navrgla stavek o Ashberryjevem humorju, o odkrivanju Nickole Brown in Rite Dove, o umetnosti pisanja kolumn. Minevanje okrog naju je bilo prežeto s temačno žlahtnostjo in samoumevnostjo. Naši posegi v okolje s hitrimi cestami, sekanjem hribov in ustvarjanjem človeških oaz so prepredli dolino Shenandoah, podobno kot bakterijski biofilmi in razne druge enocelične strukture zaznavajo in raziskujejo pokrajino, ugodno za naselitev.

Ko je Stan zavil na kilometrsko ozemlje kampusa, je tudi nenavadno rumeno svetlobo sonca, ki je brez rdečkastih tonov dolgo vztrajalo tik nad obzorjem, pogoltnil mrak. V modrini in tišini me je na kratko pristriženi travi čakala lesena hiša z verando iz ameriških sanj. S svojo skromno prtljago sem obstala v velikih praznih prostorih, ki bi v primerjavi z bivališči prvih naseljencev lahko gostili nekaj družin. Ker sem prispela prva od pesnikov, je bila hiša še prazna, les je ponoči škripal, ko sem bosa hodila čez sobe. V noči, ki ni bila zares moj čas za spanje, sem premaknila kavč bliže k velikim oknom, ki so gledala na verando, in iz njega opazovala črto obzorja, ki se je počasi svetlila. Tu sem torej, ob hribovitih gozdovih iz filma Deliverance, o katerem črni medvedi, ki tu domujejo, ne vejo ničesar.

Zgodaj zjutraj me za hišo razveseli prazna dvorana za fitnes, tako da namesto navdihujočega sprehoda švicam pod utežmi. A tudi če se ne menim za stereotipe, svobodno pesniško življenje, karkoli naj bi že to pomenilo, ne obstaja več, nadomestile so ga preživetvene strategije. Ali pa so te obstajale že od nekdaj in smo sedaj le še malce bolj ukleščeni. Pragmatizem in face value vsega v Ameriki vsakič povzročita, da se vračam v Evropo z enakim veseljem, kot odhajam na pot. Vsaka pot je pravo potepuško veselje in čudaškost te celine je zame še vedno privlačna.

V jedilnici kampusa, kjer zajtrkuje tistih štiristo študentov, ki se v času počitnic še niso odpeljali domov, brez slabe vesti prisluškujem pogovorom ljudi vseh ras in identitet. Tu me v nasprotju z letališko klientelo v njihovem neprisiljenem druženju nič ne zmoti. Vseeno poguglam šolnino, ki znaša 33820 dolarjev letno, kar niti ni med najdražjimi. Običajno starši vzamejo izobraževalni kredit, ki ga potem odplačujejo sami ali pa otroci po študiju. Tu so nepogrešljivi Bridgewater Eagles in navijačice; študenti, ki se konec poletja vračajo v avtomobilih, natlačenih s posodo, oblekami, elektronskimi napravami, posteljnino in športno opremo, ki bo zapolnila njihove sobe in stanovanja bolj priviligiranih višjih letnikov, v kakršnem bivam tudi sama; žive meje, oblikovane v ime športnega kluba, in drevesa, ki jeseni zažarijo v rdeči in zlati, uradnih barvah šole; opečnate administrativne in šolske zgradbe, trgovina, športni center, bazen, stadion, konjušnica, hipodrom. Cerkev, čeprav mi zatrdijo, da nikomur ne vsiljujejo prepričanj. Vseeno je jasno, da smo v pretežno konservativni celinski Ameriki, kjer so namestitve ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

Infiltriram se na Stanova predavanja iz angleške književnosti, kjer trenutno triindvajset študentov organizira naš pesniški festival. Ob njihovi domačnosti, prijaznosti in nekakšni resnobni zavzetosti razmišljam o naši postsocialistični mrakobnosti in evropskem cinizmu. Američani si ne priznamo, da bomo umrli, mi pozneje pripoveduje Doug, odličen severnovirginijski pesnik, zaljubljen v angleško književnost. We think we’re gonna beat this thing and live forever. Zato je tudi humor v poeziji relativno redek: ko se zaveš lastne smrtnosti, je humor način preživetja.

Sreda

16. 5. 2018

Sostanovalci se pripeljejo z avtomobili in letali z vseh koncev Amerike, kar nekaj jih je iz Kalifornije, med njimi tudi pesniki cenjene založbe za poezijo Red Hen. Nicelle je odrasla v legendarnem klubu China Blue ob Salt Lake Cityju, kjer je bila v osemdesetih kultna punk rock scena. Hranila se je s svetovno znanimi bendi, ki so se na poti v L.A. in San Francisco ustavili sredi ničesar in odigrali še en koncert. Odraščanje med alternativci, popotniki, punkerji, džankiji in vsemi vrstami izgubljenih ljudi zanjo ni bilo preprosto. Bila je performerka, potem pesnica, sedaj s sinom živi v puščavi na obrobju L.A.-ja, kamor mesto naseljuje vse, ki niso normalni državljani, tudi zapornike. Vožnja v njenem avtu do supermarketa po prepovedano vino in naprej na obrobje naravnega parka Shenandoah se zdi kot pobeg dveh študentk s kampusa, Thelma in Louise – vendar z zaprtimi okni in odgovornostjo do vseh, ki jim dolgujeva telefonski klic, mejl ali zgolj to, da se pojaviva na večerji. Pozneje, na kampusu, žaru na travi sledi odprti mikrofon v eni od hiš, kjer odganjam tesnobni občutek, da sedim v krogu vernikov ali anonimnih alkoholikov.

Kot običajno, mi umanjka občutek pripadnosti in z Nealom, ki mu DNK raziskava kaže na prednike iz Nigerije, od koder so pripeljali sužnje v Virginijo (In kaj mu to koristi? Se bo zdaj počutil, kot da pripada?) se pogovarjava o outsiderstvu, razlaga mi o vsiljenih vrednotah in nenehnem pranju možganov, dokler ti ne vcepijo občutka dolžnosti, občutka sramu. Njegovo branje je sonorično, anti-pridigarsko intenzivno doživetje.

Petek

18. 5. 2018

Muzej prvih naseljencev je nekajkilometrsko zeleno ozemlje, kamor so prenesli originalne hiše prvih priseljencev: Nemcev, Ircev, Nigerijcev. Sprehajam se po afriški vasi, od koder so odpeljali dekle, naslednji teden naj bi se poročila z mladim moškim, ki ga je odobril njen oče. Niti slutila ni, da bodo, še preden bi se to lahko zgodilo, njeno vas zažgali beli moški, njo pa odpeljali z ladjo v Ameriko, kjer bo vse življenje služila drugim. Tla v njeni stari hiši so iz steptane zemlje in na višji stopnici je postelja, pogrnjena s pleteno odejo. Posoda, ognjišče, nekaj koz, zaprtih v ogradi znotraj vasi. Po poti skozi gozd pridem do svetlih kamnitih irskih hiš s slamnato streho. V delavnici najdem bradatega kovača v beli srajci z zavihanimi rokavi, ki medtem ko mi pripoveduje o svojem življenju, skuje nekaj žebljev. Zraven so vedno obvezni prašiči, gosi, koze, pradavna sobivanja, družine, mali otoki hierarhij, pravila zvestobe in pripadnosti.

V kolidž se vrnem k večerji, kjer sedim zraven temnopoltega moškega v beli srajci zelo umirjenega vedenja, ki jé počasi in z užitkom. Vprašam ga, ali je pesnik, izkaže se, da je letošnji Pulitzerjev nagrajenec, ki bo imel svečani nagovor in branje svojih pesmi. Na odru je popolni profesionalec z ravno prav zavzetim branjem, premori, poudarki, anekdotami.

Pomisli na trop severnih jelenov in drobne roke, ki izdelujejo igrače
v obmejnih maquilah. Boš celo pesem bral napise na odbijačih in
tablicah, zaskrbljen, kako te prehitevajo? Na koncu te pesmi,
polne hitrih pogledov vstran, se boš prišteval k tistim, ki vidijo, ali
tistim, ki so videni? Nihče te ne vidi, ko spiš, razen tvoje žene in
ona je zate nihče. Poglej, kako malo se daješ. Kako malo sebe so
ti dali.

Kupim njegovo knjigo, napiše mi posvetilo, a kar je resnično pomembno, bolj od večera, od naju dveh, so te besede.

Dnevi branja poezije tečejo od jutra do noči, zjutraj kava s pesniki, posedanje v preddverju in pisanje, rotiranje sogovornikov, hipne rakete skozi temo, v temo drugega. Menjamo klimatizirane dvorane, vozimo se v širokih avtomobilih, nekam vedno odhajamo, do Walmarta po pijačo, do brezimnih skal z razpoko, z majhno jamo, z Dougom do Smiley’s. Slaščičarna je videti kot ogromen skedenj in res so v sosednji stavbi krave, ki dajejo mleko za sladoled. To je najbolj tipična celinska Amerika, kar jo boš dobila, mi pravi, ko sediva na verandi sredi ravnine in praskava z žličko po grenko-sladkem sladoledu Java extreme. Srednješolke, ki med počitnicami prodajajo sladoled in praznijo kante s smetmi, so vesele napitnine v lončku. Pomislim, da mi ni treba več kopati pod površino, da je svet za trenutek prenehal biti zgolj kulisa, ki smo jo ustvarili zase in ki ji ne morem zaupati, ker so motivi zanjo vse prej kot nedolžni. Amerika v Smiley’s je as good as it gets.

Naredim wendersovsko fotko z rdečim neonom v noči. Ko se pogovarjava o režiserjih, mi Doug pokaže fotografijo sebe s Herzogom – v enem od njegovih zadnjih dokumentarnih filmov igra violino s svojim bendom. Tudi stari Herzog sedi na verandi, zdi se, da je zgolj zadovoljen, morda čuti, da pripada tej pokrajini in ljudem okrog sebe, predvsem pa verjetno samemu procesu dela. Pri snemanju Fitzcarralda je bil menda neskončno miren z neznosnim Klausom Kinskim, nadaljuje Doug z anekdotami. Indijanci so ga spoštovali in mu ponudili, da Kinskega po snemanju ubijejo.

Sobota

19. 5. 2018

Niti me več ne začudi, ko se obljubljeni ogled Harrisonburga spremeni v avtomobilsko kruzanje po širokih cestah sicer prav prijetnega in živega malega mesta, ki je med drugim glavno naselje menonitov v Virginiji, nekakšnih sorodnikov amišev, ki ne verjamejo v krst novorojencev in imajo med svojimi vrstami tudi prvega odkritega gejevskega duhovnika, s čimer se mi takoj priljubijo. Delijo se na zmerne in ortodoksne, prvi imajo mobilce, drugi ne. Po mestu se prevažajo s konji in vozovi.

Scott, ki mi skozi okno kaže gledališki center, knjižnjico, knjigarno, je bil včasih poklicni vojak, pesnik je njegova druga kariera, kot pravi. Po poškodbi v Afganistanu so ga upokojili, dolgo ni mogel hoditi, žena se je ločila in moralo je preteči kar nekaj let, da se je zravnal, obnovil, vzpostavil. Sedaj študira poezijo, piše, o svojem pisanju debatira z odlično pesnico, svojo mentorico, vodi lokalno verzijo Kuponka in ob svojih dveh rdečelasih fantih ohranja otroškost, ki še vedno gleda iz njegovih oči. Igrava biljard. Jeva sladoled s smetano, piškoti, marshmallowi, brownieji in zeleno-roza žele bonboni. Da mi vizitko, na kateri piše poet in training. Zamislim se nad kariero pesnika in se poskušam spomniti tistih trenutkov v življenju, ko so me vprašali, kaj počnem, in sem hitela pisanju poezije dodati zagotovilo, da nisem najbolj nekoristen človek na Zemlji. Kot vedno uživam v družbi ljudi, ki se do svoje okolice vedejo z neko blagostjo, ki daje slutiti, da je bilo njihovo življenje raznoliko in polno preprek. Nekateri pesniki so pacifisti, nekateri s Scottom ne morejo niti govoriti, ne vem, mene na njem nič ne zmoti, me pa kdaj zmoti kaj na pacifistih.

Ko pred publiko, večinoma pesniki, berem svoje pesmi, v mislih Žensko ob oknu posvetim Nicelle, ki se je morala odpeljati domov v puščavo, ker je izgubila službo učiteljice na privatni katoliški šoli zaradi »ideoloških razlik«. Na vsakem potovanju znova srečam ženske, ki jim ta pesem, ki se meni sicer zdi malce banalna, nekaj pomeni.

Na tujem koncu sveta ženska stoji ob oknu
in gleda sneg, ki naletava in briše,
ženska strmi v lastno praznino
in v pustem prostoru,
kjer je naenkrat nihče ne potrebuje,
v neudobno zasukanem vratu,
v puloverju, ki je komajda njen,
in s snegom na ramenih
skuša izluščiti nekaj še neopredeljenega,
nekaj o obliki, v katero bo iztegnila roko,
o strukturi sveta, ki sega v vidno polje
le skozi veje dreves in zarezane črte v ledu.
Žensko ob oknu vse, kar jo kliče, še naprej dela nemo
in razmišlja, ali naj tvega korak v neznano.

Te neizrečene samoumevnosti, začudenje, da jim svet pripada. Njene pesmi o izumirajočih slonih in ženskah, ki se jih nihče ne dotika, kljub popularni ekološki tematiki zvenijo naravno in zavibrirajo z mojo notranjostjo bolj kot večina stvari, ki jih slišim. Včasih pozabljamo, koliko različne poezije obstaja na svetu, dostopamo zgolj do manjšega dela in če nekaj opredelimo za dobro, kvalitetno poezijo, to več pove o nas samih, o kontekstu, iz katerega prihajamo. Med branjem jo vidim, kako se vozi v najetem avtomobilu domov, k svojemu sinu.

Ponedeljek

21. 5. 2018

S Stanom zopet v tišini in brnjenju njegovega avta zaključujeva svoje mentalno potovanje, ki sva ga vsak po svoje opravila v tem tednu druženja s pesniki in poslušanja poezije. Ve, da je že od najinih prvih pogovorov moja velika želja povzpeti se na Blue Ridge Mountains in preživeti nekaj časa v divjini. Dobri gostitelji ne obljubljajo veliko, kar naenkrat se znajdeš na nenavadnih krajih in slediš njihovim petam. Gosta drevesa, nekatera z visečimi koreninami, spominjajo na pragozdove v različnih pomladnih odtenkih zelene. Pot se dviga, čez pol ure strmo vzpenja, po skalah teče potok, jaz pa lovim ravnotežje na gladkih kamnih v svoji ne ravno gorski obutvi. Oba sva počasna in v tem se ujameva. Prisopihava na vrh s široko razgledno skalo, pod nama je modra dolina, čez katero krožijo orli. Sediva, ugibava vrsto ptiča, ki naju radovedno opazuje, še malo, pa bo kot mestni vrabci zahteval drobtine. Zopet se pogovarjava o poeziji, iz knjige Not My White Savior ameriške pesnice Julayne Lee berem zelo jezno poezijo o korejskih otrocih, posvojenih iz Koreje v ZDA, včasih vrnjenih. In skozi ostre besede, obtožbe, bolečino in sram prebada poznopomladansko sonce in obljublja začetek toplega poletja, letenje za mlade ptiče, obilje poljskih miši za orle, vse večji naval pohodnikov s kokakolami, treba se bo vrniti v dolino, na kolidž, v letalo, nazaj na ceste in delovna mesta, Whitman je vse to vedel, zato njegove himnične spodbudnice, da v svojem notranjem pogledu obdržimo množico svetlečih trav nekega popoldneva, kako se upogibajo v soncu, kako poln nemirnega, brnečega zvoka je svet.

O avtorju. Jana Putrle Srdić je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost ter občasna publicistka in prevajalka. Izdala je tri knjige poezije: Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014, nominacija za Jenkovo nagrado). V tujini je izšlo pet knjig s prevodi njene poezije. Pesmi je brala v številnih državah Evrope, v J Ameriki, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prebiranje glasov ob finskem jezeru

    Alja Adam

    Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

  • Jagodni izbor

    Maja Šučur

    Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

  • Pizzica obžalovanja

    Pia Prezelj

    Oktobra 2013 v bližini Galipolija, mesteca na zahodni obali Salenta, nenadoma porjavi oljčna veja. Kmalu zatem se bolezen razširi na celotno krošnjo, ki se kljub oskrbi kmeta nerazložljivo posuši.