Privijanje kodrov na pleše

Insa Wilke

V tem trenutku se počutim kot Alfred Kerr, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Nekega jutra sem se prebudil kot slaven kritik.« Vem pa tudi naslednje: slava v obliki pozornosti javnosti se dandanes hipoma pojavi, pa tudi hipoma ugasne, zato bi rada svojih petnajst minut slave namenila – in upam, da mi boste odpustili – sporočilu, da svoj tekst, ki bo kritika literarne kritike, seveda razumem predvsem kot samokritiko in opozorilo sami sebi.

Pred kratkim sem se peljala na eno od literarnih prireditev v Stuttgart. Vožnje z vlakom so pomembne delovne ure in treba je dobro premisliti, kam sedeš. Jaz sem izbrala kupe, v katerem sta sedela mati in otrok. Običajno takšnega tveganja ne bi sprejela, a vlak je bil poln, otrok pa je bil tiho, bral je. Tako sem vsaj mislila. Tamala je namreč kmalu začela godrnjati. Godrnjala je pač, nekaj časa glasneje, nekaj časa bolj potiho, a godrnjala je neprenehoma, ob tem pa kradoma pogledovala k meni, in zdelo se je, kot da je z njo zagodrnjal tudi njen ogromni plišasti snežak, ki se mi je moral umakniti, da sem lahko sedla:

»Ful bedno, da je kupe zdaj tok poln. Ful bolš je blo, ko je blo več prostora. Zdaj pa ne morš več met svojga sedeža, Snežko. Ful bedno, kr sploh ni nč placa. Upam, da bodo v Mannheimu vsi šli dol. Zakaj ne morjo prit gor šele v Stuttgartu. Taaaka gužva je zdaj v NAJINEM kupeju.« – Verjetno hčerka kakšnega zdravnika ali zdravnice, ki bo čez petnajst let v sejemski prilogi tednika DIE ZEIT zasanjano in z roževinastimi očali tavala čez cvetoče poljane. (Hčerke zdravnic in zdravnikov tudi niso več to, kar so nekdaj bile.)

Medtem ko sem torej skozi ušesne čepke poslušala to mrmranje, so mi – peklenski dar asociiranja – prišli na misel stavki: »VSI kritiki so dolgočasni literarni diplomiranci, ki literature nočejo z nikomer deliti.« (neki pisatelj) »Sodobno nemško leposlovje? Že zdavnaj sem ga nehal brati, saj nima kaj povedati.« (kolega kritik) Se vam ne zdi, da sta zgoraj omenjena presenetljivo dobro zadela nakremženi ton male deklice, ki je morala svojega snežaka obsoditi na polico za prtljago?

»Epohe,« je leta 1896 zapisal Alfred Kerr, »ne skoparijo s prečudnimi pojavi. Na eni strani: jeder, silovit razcvet novih moči. Na drugi strani: opazni izrazi globoke zaostalosti.« Kritiku zaigra srce, je Kerr napisal dvajset let pozneje, kadar »kak zemljin sin šuštra in kot metulj privesla v snop dramskih luči.« Kerr takrat ni vedel, da bo njegov snop dramskih luči danes, v naši dobi preglasilo mrlikanje stroboskopa literarnega stanu, ki je prerasel v samostojno sceno. Ni vedel, da bo nekaj literarno ne preveč opaženih pisateljev na tem literaturi pravzaprav tujem odru skušalo usmeriti nase pozornost ljudi. Ni vedel, da se jim bo v časopisih voljno odmerjalo prostor. – »Glede tega sem čuden,« navajam enega priljubljenih Kerrovih stavkov. Meni se to namreč zdi otročje.

Problem ni v tem, da nekaj članov scene očitno nima več osnovnega znanja in sposobnosti knjižne obrti: ne znajo več brati. Ker v nasprotnem primeru vendar ne bi tako vneto tvitali, postali in pisarili, da nimamo nobenih romanov, pesmi, zgodb in dram o Lampedusi, socialni reformi Hartz IV in drugih problemih našega časa. Če bi še znali brati, ne bi zamahnili z roko nad realno obstoječimi bralkami in bralci takšnih realno obstoječih romanov, pesmi, zgodb in dram obenem s pisatelji in pisateljicami, ki jih oni NISO brali. Ampak, kot rečeno, to ni najhujši problem. Najhujši problem je nekaj drugega: izpadanje las.

Nemčiji namreč naravnost morajo izpadati lasje. Dramatično, brez pojasnjenega vzroka, zastrašujoče, odvratno ji morajo izpadati lasje, kar seveda zahteva protiukrepe. Nato takoj dojamemo, zakaj taka mrzličnost, saj lasje vendar simbolizirajo tisto vulkansko prasilo, ki jo ljudje na vsakem koraku pogrešajo. Lasje izpadajo! Drugače ne morem pojasniti, zakaj tako vneto privijajo kodre na pleše. Najlepše, najimenitnejše, najbolj za lase privlečene kodre. Neprenehoma, zmeraj znova. In zmeraj lepo fino v krogu. Kar se tega tiče, nam je uspela precejšnja umetelnost.

Tako se namreč dandanes porajajo debate. Radi vidimo, da so polemične. Najnovejši modni krik pa je, da električni udar polemike ne udari tako kot v Schleglovem času zaradi kratkega stika uma in ne-uma – vaja v prostem slogu je dandanes pogosto to, da zanetiš iskro iz dveh ne-umov. Naloga, vredna titana!

»V čem je pa tu kleč?« se sprašujem skupaj z Alfredom Kerrom, izmučena od vratolomnega vrtiljaka kulturne ravni teh debat. »V čem je pa tu kleč?« – »Govorjena praplenica? Resno vzeti pijanski blebež?« Kritičarke in kritiki skupaj z nekaj člani stanu literarno pišočih, ki za spremembo enkrat plujejo v vetru NAŠIH jader, kot glodavci planemo v eno in drugo navidezno debato. Čemu to nepotrebno razburjenje, čemu proč vržen prostor v časopisih in spletnih revijah, ko bi na njihovih straneh lahko objavljali »prave« novice iz sveta literature, take, ki se ljudi zares dotikajo? (V Dresdnu so nedavno tega sprožili eno tako relevantno debato, in sicer je ni sprožil kak kritik – nemški nacionalni časopisi zaradi pomanjkanja denarja, časa in prostora v vzhodnonemško provinco ne pošiljajo nikogar, tista peščica kolegov pa, ki je bila na prizorišču, in to se Alfredu Kerru nikoli ne bi zgodilo, je ploskala v občinstvu. Ne, debato o svetotvorni moči jezika – kot takšno bi jo bili morali dojeti – je sprožil dramaturg, ki je dokazal, da ima hrbtenico, jezikovno rahločutnost in kritično zavest.[1])

A nazaj k naši temi: »kleč« je v ozadju navideznih debat, leži vsa razgaljena in ime ji je strah za eksistenco. Tisti, ki glasneje razgraja in zna svojo nevrotično skrb za lastno veljavo najokretneje odeti v jezik, se nemara prebije, tiskajo mu tekste in ga vabijo okoli. Kot bi rekel Alfred Kerr: »So ist das Leben, c’est la vie, such is life.«

Aja? A takšno je življenje? Je res treba sprejeti, da se gremo vsakih nekaj let literarno kritiko na nivoju teh vprašanj: »Kako prilagojena je literatura na nemškem govornem področju?«, »Kako sodobna je sodobna književnost?«, najlepše vprašanje pa je »Kako debel sme danes biti roman?« Je takšnih »debat« res treba?

Za vsemi temi navideznimi vprašanji se seveda skrivajo prava vprašanja, o katerih pa se le redko razpravlja. Socialna, politična, komunikološka. Ne pa pač literarna, kot trdijo. In še to je, da se te debate sploh ne ozirajo na bralce. Razen če mislite, da se bralci najdejo v trditvi, da so knjige, ki jih kupujejo, in pisatelji, ki jih hodijo poslušat na branja, vsi po vrsti dolgočasni, konformistični in strahopetni? Mislite, da bralce vrže iz čevljev nagla opazka, da je bilo pomladi 2013 opaziti več debelih romanov?

Koliko jih je takrat zavzdihovalo in jadikujoč zahtevalo 200-stranske romane, namesto da bi se zanimali za to, kar so pisateljice in pisatelji skušali spraviti v neko obliko in kar jih je tako zaposlovalo, da so temu namenili več sto strani ter leta in leta svojih življenj. Ob takšnih priložnostih imenujejo debato o »literaturi« nekaj, kar bi pravzaprav moralo biti debata o produkcijskih pogojih literarne KRITIKE. In mi vemo, zakaj je položaj zapleten: časopisi izgubljajo oglase in so v krizi, bralcev je vedno manj in uredništva so zgarana.

Tožba o predebelem romanu je bila tožba o delovniku, v katerem maloštevilnim urednikom ne bi bilo treba obdelovati takšnega obsega besedil, za katerega je pred še ne toliko leti zaposlitev dobilo mnogo več ljudi, na primer svobodni kritiki in kritičarke. Ti pa so, in jaz sem med njimi, v resnici izumirajoča vrsta. Ker jih nihče več ne plačuje in ker od njih kljub temu zahtevajo, da časopisnim koncernom za svoja podplačana besedila prepustijo prav vse avtorske pravice, in ker skorajda nimajo več možnosti, da bi lahko našli svoj ton, da bi oblikovali svoj glas, si nabrali izkušenj.

Kako naj postaneš dobra kritičarka, vas vprašam, če skorajda ne dobiš naročil in se torej ne moreš razvijati v dejanskem trenju z javnostjo? In če smejo imeti članki, ki ti jih potem dovolijo napisati, največ 2500 znakov. In če se ob tem nekaj članov nekaterih časopisnih uredništev – in tukaj ne mislim kolegic in kolegov, ki delajo resno in pred katerimi kapo dol ob njihovem entuziazmu in vzdržljivosti in ki jim kot svobodnjakinja veliko dolgujem – če se torej nekaj urednic in urednikov do tebe vede tako, kot da si nadležna beračica.

Kar pomeni: ne odgovarjajo ti na elektronska pisma, naročenih člankov ne natisnejo, velika besedila ti brez vprašanja skrajšajo na pet stavkov in povsem izmaličijo pomen, kakšnih odzivov iz uredništva pa tako ali tako ne dobiš. Za to znajo biti krivi porazni delovni pogoji v uredništvih časopisov in revij. Zna biti krivo tudi to, da marsikomu ni jasno, da je on ali ona pravzaprav tudi delodajalec. Kakor koli že, na kakovost literarne kritike to ne vpliva ugodno. Kajti literarna kritika potrebuje skrbnost in raznolikost. Uredništva so vendar odvisna od idej, časa in različnih interesov, različnih branj in načinov pisanja svobodnjakov.

Z obeh strani je potrebna solidarnost. Namesto tega obstaja konkurenca, takšna konkurenca, ki posla ne poživlja, temveč poganja čudne cvetove in rojeva zemljine sinove in hčerke, ki šuštrajo in se kot metulji opotekajo v nezanesljivo luč pozornosti javnosti.

Še ena opomba o položaju literarne kritike. Nekateri kolegi se vztrajno pritožujejo, da je literarni kritik dandanes nazadoval v literarnega novinarja. Ker mora kot voditelj pogovorov na festivalih, v literarnih hišah in knjigarnah pisateljem gledati v oči in ne more več v tihi izbici spustiti s povodca svoje kritike. Zato da tone neodvisnost, ki je vendar alfa in omega literarne kritike. Gotovo, to drži. A jaz položaj vendarle vidim drugače.

Kritik, ki sedi sam doma, ki se nikoli ni rokoval s kakšnim pisateljem in ki se izogiba družabnim prireditvam, je tako ali tako izmišljija. Poglejte si seznam pisateljev, s katerimi se je spoprijateljil Alfred Kerr. Pa je kljub temu o njih pisal. To gre. Res pa je, da od naše osebnostne integritete zahteva mnogo več in da lahko uspe samo v pogojih takšne kulture soočanja nasprotujočih si mnenj, ki pa je danes vsekakor v krizi.

Lik kritika, ki z jadrnim jezikom, nedvoumno sodbo in napuhom vase prepričanega izobraženca meščanskega sloja zviška sodi o pišoči pehoti in bralcih (tudi to je vselej treba imeti v mislih), je preživet. To je dobro, kajti nedotakljivo samoljubje, ki ga najbolje hraniš s svetniškim sijem sesuvalne kritike, je včasih prehrupno in preglasi nevednost, čudaške podobe o svetu in zgodovini ter usodne zmote.

Ko sem nekoč sedela na neki okrogli mizi s starejšimi kolegi, smo se pogovarjali o svoji osebni literarnokritiški drži. Jaz sem povedala, da verjamem v demokratično-romantični ideal velikega pogovora o literaturi, da se je torej treba pogovarjati, in sicer včasih na trdo, ampak tako, da drug drugemu lahko pogledamo v oči. To podobo imam raje kot monarhično dvigovanje ali spuščanje palca v rimskih arenah. Takrat so me trepljali, očetovsko in kot starejši bratje. Zdaj jih potrepljam nazaj in trdim: takšna bo oblika kritike prihodnosti. Na tem je vredno delati in uporabiti reproduciranje oblik literarnokritiškega dela, jih izpopolniti. Za dobro stvari same, za dobro kritične, odprte, zvedave kritike, za dobro našega upam da skupnega prepričanja, da literaturo – in pogovor o literaturi – potrebujemo, ker se želimo sporazumeti o tem, kar je bilo, kar je in kar bo.

»Sedimo v čakalnici; en vlak je odpeljal, drugi še ni pripeljal«, tako je Alfred Kerr zapisal o ekspresionizmu. Čakalnice tedaj zaradi vseh teh vlakov sploh ni videl. Morda mu je pozornost preusmerila godrnjava deklica s plišastim snežakom v naročju. Čakalnica je prostor priložnosti, prehodni čas pa čas, v katerem lahko postavimo smernice. Klasika bo tako ali tako nastala šele iz spomina, ampak tega se je Kerr dobro zavedal.

Čas je za to, da v vseh generacijah nastopi mentalna generacijska premena. Čas je za to, da se osvobodimo meril, za katere se zdi, da so podobna vzorcem mišljenja hladne vojne. Vzemimo to, kar je dobrega: ambicioznost, izobraženost in jezikovno spretnost ter dodajmo še svoje, današnje reči. Pomislimo na Alfreda Kerra, ki je še po tem, ko so ga izgnali iz Nemčije, v eksilu napisal: »Zelo malo nadarjenosti imam za to, da bi bil nesrečen« in ki je 13. marca 1898, pred točno 117 leti, opozarjal: »Če danes ne bi živeli v času sijočega reakcionizma, če zastopnikom ljudstva, tako v reichstagu kot po občinah, ne bi manjkalo politične energije; če ne bi dela naroda pestilo podedovano pomanjkanje zavedanja samih sebe in če narodu ne bi bilo še vedno v krvi hlapčevstvo: potem bi prihodnji petek peli vsi zvonovi …« Kerr je imel v mislih 18. marec 1848 in opolnomočenje naroda ter opominjal na to, da vsak posameznik doprinaša k temu, da se pišejo nova poglavja zgodovine in napredka. Tudi v literarni kritiki in tudi v na pogled brezizhodnih okoliščinah. Kdor se ne more ničesar več naučiti, lahko umre, je rekel Thomas Brasch. Kdor nima več idealov, tudi.

Iz nemščine prevedla Urška P. Černe


^ 1 Dramaturg Robert Koall je marca 2014 v javnem pismu pisateljici Sibylle Lewitscharoff izrazil oster odpor do njenega govora, ki ga je imela na odru gledališča v Dresdnu in v katerem je zastopala ultradesničarska stališča, med drugim, da bi »onanijo morali prepovedati«, ali če se lezbični par odloči roditi otroka, da je to »groteskno«, otroci, rojeni z biomedicinsko pomočjo, pa da so »polbitja«. Od njenega govora se je javno distanciralo tudi Dresdensko gledališče. (op. pr.)

O avtorju. Insa Wilke je nemška kritičarka, ki piše med drugim za DIE ZEIT, Süddeutsche Zeitung in Tagesspiegel, dela pa tudi za WDR, Deuschtlandfunk in Deutschlandradio Kultur. Od leta 2005 redno pripravlja in moderira kulturne dogodke. Leta 2010 je postala vodja programa v Literaturhaus Köln, a je to pozicijo že dve leti kasneje zamenjala za … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Slog ali Za koga kritiziramo

    Mojca Pišek

    Nakladanja se ne spodobi omenjati. Menim, da bi večina humanističnih izobražencev diagnozo nakladanja vzela bolj osebno kot morda opazko, da operirajo z zmotnimi fakti ali da so napravili napako v sklepanju. Podobno je s pisanjem o literaturi in umetnosti nasploh, kjer je dodaten alibi za kritiško nakladanje dejstvo, da je tudi umetnost sama po sebi pogosto hoja po oblakih: poljubna in zavezana zgolj sama sebi je po definiciji, za slabo velja, če je preveč poljudna. Kritika napravi usodno zmoto, ko sklene, da je lahko taka tudi sama: da ji je dovoljeno, kot umetnosti, zavajati, zgolj namigovati, leporečiti, uporabljati umetniška izrazna sredstva, da sme zaiti in se pedantno ukvarjati s podrobnostmi.

  • Umetnost kritike in banalnost njenega trga

    Petra Vidali

    Malo za šalo, malo za res bom začela s kritiko projekta, ki ga je pred časom zastavil eden izmed naših današnjih gostiteljev, Društvo slovenskih literarnih kritikov, in ki se mu … →

Izdelava: Pika vejica