Prilika o pitbulih in zlatih prinašalkah

Jedrt Lapuh Maležič

Baje sem diplomirala iz prevajalskih strategij Aleša Bergerja. Ne da bi se hvalisala, ugotavljam, da bi tovrstno delo utegnilo terjati celega človeka. V času pisanja diplome sem manično brkljala po tujem življenjepisu in, še huje, manično izpisovala primere sporazumevalnih formul po načelu besedotvorja, tako da mi imenitni prevodi Vaj v slogu, Mojega prijatelja Pierrota in najbolj od vsega Cice v metroju še danes vzbujajo tesnobo s knjižne police. Gledajo me in mi očitajo, da se nisem dovolj potrudila za papir, ki so mi ga podelili. 

Za hipec naj vskočim s še eno manično prigodo: med eno od svojih psihoz sem se ob nečloveško zgodnji jutranji uri pozimi vzpenjala na Ljubljanski grad, kjer sem se (na Študentski stezi, če se ne motim), tako silovito zavrtela – pustimo pojasnila, bilo je v coni iracionalnega –, da mi je iz vrečke poletelo vezano diplomsko delo in še nekaj pomembnih dokumentov, vključno z bančno kartico. Svoje diplome tako nisem nikoli zares pozorno prebrala, še dobro. Morda bi se kesala in jadikovala, da nisem znala bolje. 

Ko je kolegica Mahkota prejela Sovretovo nagrado, sem obiskala podelitev in bila gospodu Bergerju uradno predstavljena. Na kolegičino iztočnico o moji diplomi, ki da si je za tarčo vzela natanko njegov lik in delo, sem pojamrala, da diploma ni bila najboljša. Epistema Berger je mirno zobal narezek in počasi, s poudarkom dejal: »No, no … Morda pa tema ni bila najbolj navdihujoča.«

Ko smo ravno pri legendah – vsaka branža jih pozna, le da je pri prevajalcih, pregovorno ždečih v svojih ločenih čumnatah, teže potegniti vzporednice med miti in resnico. Za svrhe tele kolumne mi na primer na kraj pameti ne pade, da bi kalila Bergerjev mir in ga klicarila, če bi pripomnil kaj navdahnjenega. Raje pišem o mitu samem, ki sem ga spoznala prek anekdot. Navsezadnje tudi poklic leposlovnega prevajalca potrebuje žive ikone, ne zgolj Modrovega opusa, ki se mi zdi sumljiv, saj je bodisi posledica kronične nespečnosti in strojepisne hiperaktivnosti bodisi plod na tiho najetih pomočnikov. Na teletekstu so nekoč davno namreč navedli število prevedenih del Janka Modra. Po približnem seštevku sva z neko drugo kolegico dognali, da bi moral Janko Moder (Berger ga je pred par leti na Prevajalskem simpoziju v Mariboru poimenoval: prevajalska pošast) delati brez pavze za čik, pivo ali kofe. Občudovanja vredno? Hm, kakor za koga. Če si predstavljam, kolikšno podporo to terja od neposrednih bližnjih oseb … niti ne.  

Bojda naj bi legenda Berger, častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), ki je na repu Jugoslavije prisostvoval tudi prelomni 57. številki Nove revije, letos pa za svoj vehementno in smrtno resno humorni opus prejel Prešernovo nagrado, nekoč davno med ekspozejem na DSKP razvil tezo o dveh pasmah prevajalcev: o pitbulih in o zlatih prinašalcih. Ker popolnih informacij o njegovi hipotezi nimam in nočem, se mu bom skušala pridružiti z vajo v slogu. 

Poznamo pridne punčke, zlate prinašalke. To so tiste in tisti, ki študirajo z domačimi nalogami in posojajo svoje hieroglifične zapiske, zato se jih je koristno držati. Ne gre za to, da bi jih imeli zares radi, temveč je v njihovi družbi preprosto prijetno. Nihče ne teži. 

Poznamo tudi gavnarje, pitbule. To so tiste in tisti, ki vstopijo v prostor in ne vedo točno, kdo smo in da smo pomembna živina, pa nam vseeno vsiljivo poskušajo podtakniti idejo o tem, zakaj so ravno one in oni naša edina šansa. Prevode črtajo in pilijo do poslednje trohice časa, ki so jim ga odredili šefi. Če je le mogoče, odlagajo rok za oddajo prevoda. Naposled jim je treba dodobra počečkane korekture dobesedno izpuliti iz rok, ker se sami/same nikakor ne odrečejo popravljanju, ki jim ga zakonsko dodeljujejo male avtorske pravice.  

Kot študentka prve generacije sem na Oddelek za prevajanje in tolmačenje Filozofske fakultete v Ljubljani prišla na komot, saj ni bilo omejitve vpisa. Stacionirali so nas nad gostilno Pod lipo in vsako študijsko leto smo začeli z odlogom, saj oddelek ni našel dovolj habilitiranega kadra, tedanji dekan pa ne razumevanja za prostorsko stisko bodočih prevajalcev. Kakorkoli, s kolegi smo izdali dve številki študentskega glasila Nadpodlipo, organizirali en štrajk pred FF in veliko posedali po kavah, saj je bil naš urnik fragmentiran. V tretjem letniku se je oddelek delil na prevajalce in tolmače. Kakopak sem pristala med prevajalci, kot večina tistih, ki jih je preplašil že poskus ponavljanja slovenskega besedila v kabini za simultano tolmačenje. 

Pred nekaj tedni sem se v Novem mestu udeležila letnega Prevajalskega seminarja, ki je omogočil med drugim tudi delavnico Osnove konsekutivnega tolmačenja za prevajalce. Kot vrla zlata prinašalka sem prišla z dvema v spiralo vezanima blokoma in vneto čakala na lekcijo Amalije Maček, zanesljive tolmačke v krogu institucij EU, ki ji je že prima vista videti, da obvlada protokol. Vrh tega je soavtorica učbenika za tolmačenje in nekakšno ustvarjanje plezalnih pripomočkov za lajšanje tolmaške tesnobe, kadar spominu odpove poslušnost izvirnemu govorjenemu besedilu. Na lastni koži sem med delavnico izkusila poblaznelo blokado, ko bi bil človek lahko prevodni (tolmaški) kanal, saj vendar VE, kaj je govorec hotel povedati, vendar pa nikakor ne more izustiti ne bev ne mev. Hvalabogu za soudeležence! Rešili so govor in poskrbeli, da je bil izlet na »periferijo« produktiven.

Pri tolmaških zapiskih je tako, da ima vsak svoje. Vsak svojo šifro, vsak svoj ključ in sistem. Toliko sem pač razumela. Vendar pa je najzanimivejše prav to, da te tega nihče zares ne more naučiti, saj ima vsak zgled vkodirano že osebno noto, pri kateri je nemogoče reči, ali je prevedljiva in tako tudi uporabna drugim ali pač ne. Sama nikakor nisem in ne bom tolmačka, sem bila pa vesela, da sem vsaj povohala ta svet, v glasilu Nadpodlipo sem namreč še v študijskih letih pustila sled paranoje s prispevkom o ribici Babilonki iz Štoparskega vodnika po galaksiji (Douglas Adams) v resnično bajnem prevodu mojstra za MaFijo (neljubljanski bralec morda ne pozna komada Marka Breclja) Alojza Kodreta. V prispevku sem nas, prevajalce, priličila ribici, ki jo popotnik po vesolju skozi uho vstavi v glavo nesrečnemu Arthurju Dentu. Ribica se hrani z izvirnim govorom in serje njegov prevod. Optimalni prevajalec torej ni zgolj neviden, kakor mu prigovarja Lawrence Venuti, temveč je cev za input in output – boljša ko je ribičina prebava, več izvemo o izvirniku. 

Vsak samostojni prevajalec (ne glede na plačilo prispevkov iz državnega proračuna) je po mojem iskrenem mnenju že doživel bodisi trganje od ust pri subvencioniranih knjigah bodisi mizerne honorarje pri nesubvencioniranih, pri čemer velike in ugledne založbe niso nikakršna izjema. Celo bi rekla, da imajo več utemeljivih možnosti za nižanje honorarjev, ker je njihova prodaja večja.

Skratka: zlate prinašalke vseh dežel, združimo se! Čas je, da se transformiramo  v zagatne pitbule, ki nam bodo – revam/parazitom/pijančkom/(vstavite žaljivko po želji) samozaposlenskim – naklonili nekakšen homogeni sindikat. Slišala sem že za Sindikat prekarcev, vendar se zdi, da je prevajalstvo tako heterogen poklic, da se nazadnje lahko zanesemo zgolj na stanovska društva, ki žal životarijo na hrbtih prostovoljcev in mizerno plačanih navdušencev, ki očitno jedo čast in slavo in občasne obroke zahval. Ne predstavljam si, kako bi jim drugače zneslo. 

Vsem nam bi koristil kakšen plemenitejši (gl. spodaj) zagovornik pravic prevajalcev leposlovja.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Društvo prepozno rojenih

    Agata Tomažič

    Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.

  • V iskanju boljšega življenja

    Sonja Merljak

    Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.

  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.