Priče brez računov

Barcelona v aprilu

Leonora Flis

V košček Balearov sem kot dolgolasa nakodrana najstnica namakala telo, medtem ko sem razmišljala o fantih, ki so vztrajno zvonili na domačih vratih v Sloveniji in me vabili ven. Bila sem zadržana, tudi v razmišljanju, a vendar me je španski zrak odpiral. Poletje je bilo vroče, jedli smo hrustljave, sočne olive, pili kokakolo in se do večerje basali še s čokolado in sladkimi ocvrtki, ki so jih prodajali na plaži v Mallorci. To je bil moj prvi stik s Španijo. Potem več kot dvajset let zatišja. 

Katalonija se mi je s svojo uporniško in samoniklo držo vedno zdela razburkana, divja, goreča. Sprejela me je s toplim zgodnjeaprilskim soncem. Vedno ko izstopim iz sterilnih letaliških hal in koridorjev, najprej globoko vdihnem. Zdelo se mi je, da utegnem zaznati jod, kot se mi to včasih zgodi na newyorškem JFK-ju in še kje, a kljub legi ob Sredozemskem morju v Barceloni morski duh ni segel do letališča. V potovalki sem imela vodnik po mestu, ki mi ga je posodil prijatelj, a že vožnja s taksijem do hotela me je prepričala, da se bom mestu raje predajala kot sledila zapisom in priporočilom drugih. Špansko in katalonsko govoreči taksist je zaradi gneče na ulicah vozil počasi, tako sem si že začela oblikovati predstavo o koordinatah in legah mesta. Ulice se malo dvigajo in spet nekoliko spuščajo, okoli kotline vijugajo razgibani griči. Zdaj zeleni od pomladi. 

Roberto zamuja. Čakam ga v hotelski veži in tu in tam si z receptorjem izmenjava kakšno besedo v angleščini. In nato kakšno v španščini. Te izgovorim tiho, nesamozavestno. Moj gostitelj je popoldan sporočil, da se mu je pokvaril mobilni telefon, tako da poizkus vzpostavitve stika odpade. Malo od nejevolje in malo od lakote stiskam zobe in s pomenljivim nasmehom pomignem receptorju: »Dam mu še natančno deset minut.« Odločena sem, da po pretečenem roku vstanem in najdem najbližjo dobro dišečo restavracijo. V hotelski sobi, ki ima okoli deset kvadratnih metrov, sem na zemljevidu preučila bližnjo okolico in se popoldan počasi sprehodila do Sagrade Familie, ki je oddaljena slabih deset minut. Brskalnik mi je še sporočal, da se nahajam v predelu Eixample, soseska pa se imenuje kar Sagrada Familia. Prevzetje imena po tej nedokončani baziliki, ki se je, po načrtih španskega aritekta Gaudíja, začela rojevati leta 1882, ni presenetljivo. Gaudí je pač tisti, na katerega je Barcelona, poleg svoje katalonske duše in nogometa, najbolj ponosna. Sagrada Familia se steka nekam v zrak in obenem v tla. Valovi in se gosti v nadrobnih izrezih, ornamentih in pregibih. Opazujem jo skozi krošnjo borovca na nasprotni strani ceste, v senci. Na poti nazaj do hotela, ki je tudi blizu bisera katalonskega arhitekta Lluísa Domènecha i Montanera, bolnišnice Sant Pau, si privoščim churrose, ocvrte palčke, ki se po navadi pomakajo v vročo čokolado ali pa se za zajtrk poplaknjejo s horchato, pijačo iz mletih mandljev, sezama, riža, ječmena in gomolja chufe, po naše tigrastega oreščka. Ohlajeno horchato, ki sicer izvira iz Valencije, raje pijem brez spremljave. Mešanica žit, oreščkov in gomoljev jo dela hranljivo in odtehta zmerno malico.

Moj argentinski kolega, ki že 18 let živi v Barceloni, stopi čez hotelski prag ravno v trenutku, ko na listek pišem sporočilo, da odhajam na večerjo sama. Lakota me dela nepotrpežljivo, občasno precej pikro. Pobliskne me z modrimi očmi in razloži, da je imel delo s študenti. V Barrio Gótico si najprej ogledujeva priporočeno restavracijo, ki pa je vsaj za moj okus videti čisto preveč za sveže zaljubljene pare. Najina vez ne seže preko akademske linije, ki naju poveže morda vsaki dve leti. Tudi tokrat je najino srečanje povezano z akademskim delom, mojimi predavanji na Barcelonski univerzi in pisanjem skupnega članka na temo prvoosebnih izpovedi v literarnem žurnalizmu. Odločiva se za lokal z velikimi okni in visokimi stropi. Mize so zasedene, zato si prostor najdeva za šankom. Nad nama mežika pokvarjena luč, ki ustvarja nekakšno napol disko lajtšov atmosfero in napol psihadelično sceno. Zdi se mi, da začnem mežikati v ritmu utrupajoče svetlobe in čutim, da se me loteva rahel glavobol. Tisti večer se presedeva še trikrat in na koncu le pristaneva za mizo v prijetnem kotičku restavracije. Roberto, ki ga, kot rečeno, poznam bolj površno, me nekoliko preseneti z namigom, naj večerjo plačam jaz. Razumem njegovo tožbo in hrepenenje po, tako pravi, neuresničljivi ljubezni, ki jo ima v Kolumbiji, kamor se seli čez nekaj mesecev, a žal moj budžet ne zmore podpirati zlomljenih src. Sploh pa kot svobodnjakarica in honorarka zaslužim petkrat manj, tako da me uvid v to plat njegove osebnosti nekoliko preseneti, po svoje pa – kljub sočustvovanju z ljubezensko zablodo – tudi rahlo zabava, predvsem pa rahlo jezi.  

Hrana je na potovanjih vedno eden mojih osrednjih fokusov. Kljub močno mesnim menijem Barcelona vendarle premore tudi dovolj pestro ponudbo za vegetarijance. Na mojem krožniku so dnevno ribe v najrazličnejših obdelavah, plave, bele, marinirane, surove in pečene. Pa seveda obvezni zelenjavni tapasi in pa amb tomàquet, popečen kruh s paradižnikom in olivnim ojlem. Ker z Robertom večkrat jeva skupaj, nekajkrat predlagam, da bi nama izdali ločene račune, pa mu misel ni domača, četudi število tapasov na moji in njegovi strani mize ni v sorazmerju. Tako se nekako vdam v trenutno stanje in si, zdaj z močnejšo nejevoljo, mislim svoje.  

Ko hodiva skozi mesto, mi zavzeto pripoveduje o ponosu, ki ga Katalonci nosijo v sebi. Jezik je glavni element njihove identitete; kot pravi zakon o jezikovni politiki, se smejo Katalonci prav zaradi jezika šteti za narod. Skrajna levica je najvztrajnejša in najglasnejša v prizadevanjih za neodvisnost Katalonije, in skoraj vsak dan lahko na ulicah Barcelone naletiš na protestniška zborovanja, ki obenem pozivajo tudi k splošnim anti-neoliberalističnim tendencam in uporu proti tovrstnemu izkoriščanju. Sploh se zdi aktivizem v barcelonski regiji močan. Sedanja županja Ada Colau prihaja iz aktivističnih krogov; najprej se je izkazala znotraj antiglobalističnega gibanja in v protestih proti vojni v Iraku, kasneje pa je glasno nastopala tudi proti deložacijam in gentrifikaciji v določenih predelih Barcelone. Po mestu visijo pozivi aktivističnih skupin, ki pogosto, poleg prizadevanja za socialno pravičnost in enakost, opozarjajo tudi na zasičenost Barcelone s turisti, ki v milijonskih številkah drejo v katalonsko prestolnico. Nekateri zapisi mejijo na sovražne pamflete, na skrajno neprizanesljivost do turizma, ki naj bi ljudi sililo v poklice, kot so natakar, sobarica in prostitutka, kot je pisalo na enem od plakatov, hkrati so pritožbe letele tudi na neprimerno visoke najemnine in celo nespoštovanje do kulturne identitete katalonskega naroda. V primeru tovrstnih pozivov gre bolj ali manj za ekstremna gibanja lokalnih prebivalcev in dvomim o njihovi popolni upravičenosti. Tam kjer opozarjajo na neoliberalistične izkoriščevalske manevre, kimam, kjer pa gre za, tako kaže, tudi neosnovano, ljudomrzniško zavračanje turistov, se zdijo plakati žaljivi in neprimerni. 

Bojevite misli s plakatov se posedejo, ko skozi gotski predel hodim do jedra Ciutat Vella ali Starega mesta, kjer je med oranževce, ki so zdaj polni zrelih sadežev, postavljena Katalonska nacionalna knjižnica. Stavba iz 15. stoletja z izrazitim gotskim interierjem je bila v času Frankovega režima uradno razglašena za knjižnico. Nekaj minut posedim na klopi in v pogled ujamem pomarančno krošnjo. Sredi vrta leži na glavo obrnjen rdeč fotelj. Videti je ohranjen in njegova vloga sredi cvetlične grede mi ni jasna. Zdi se čisto izgubljen in sredi sicer izredno natančno urejenega okolja deluje kot kurioziteta. V vogalu dvorišča je mini smerokaz, ki usmerja k različnim knjižničnim sekcijam. Trudim se brati napise v katalonščini, šepetaje si jih izgovarjam, če bi morda tako lahko razbrala njihov pomen, in zdi se mi, da nekaj izrazov vsaj približno razumem; še najbolj tiste, ki so blizu francoskim besedam. Na mirnost in vonj knjižničnega vrta se spomim nekaj dni kasneje, ko hodim po peščeni stezi, ki vodi na Montjuïc ali na Židovsko goro, kot se ime prevaja. Tam so rožnate krošnje, ki so blisknile mimo, ko smo s taksijem zapeljali v ožje mestno središče. Tam je podoben mir kot med gotskimi zidovi narodne biblioteke. Montjuïc odpre pogled na bregove mesta, pokaže razgibanost barcelonskih tal in pretežno srednjenizko gradnjo. Srednjeveški Gotski predel, ki je del Starega mesta in vključuje tudi Židovsko četrt, se z zgoščenostjo ozkih ulic, nad katerimi se v nadstopjih vrstijo majhne, z razcvetenimi rožami obložene terase, z višine še jasneje razločuje od novejšega dela mesta, ki diha skozi široke avenije in trge. Med eno lepših in prestižnejših avenij sodi Passeig de Gràcia. Vsak dan se sprehodim do dela ulice, kjer so ena ob drugi postavljene najlepše stavbe katalonskega modernizma in sloga Art Nouveau. Poleg  Gaudíja s svojo Caso Batlló me s svojim modernizmom, ki obuja renesančne linije, navdušuje tudi Lluís Domènech i Montaner

La Rambla del Raval je ulica, ki teče vzporedno z bolj obljudeno turistično promenado La Ramblo in uokvirja staro mestno jedro. Po palmah, ki jo prekrivajo z obeh strani, skačejo pisane papige. Skozi oleandre, ki prav tako obraščajo robove ulice, z Robertom iščeva napis Succulent, ali po naše Sočno. Tri minute pred osmo odrineva lesena vrata. Ttakoj naju prestreže malo nejevoljna natakarica in naju prosi, naj počakava do osmih, ko uradno odprejo kuhinjo. Odpiralni čas ni nikjer naveden, poleg tega imajo tudi odprta vrata, zato naju hladen sprejem skoraj odvrne od priporočila, ki zagotavlja vrhunsko kulinarično izkušnjo. Vrneva se čez dvajset minut in restavracija je zasedena. Priporočljiva je rezervacija, na katero sva pozabila, zato si mesto spet najdeva za šankom. Marinirani inčuni, hobotnica na žaru z bučnim pirejem, teletina z mangom, špansko vino in nujni pa amb tomàquet za spremljavo. Ta večer je za Barcelončane poseben večer, saj se odvija tekma med Barcelono in klubom Atlético Madrid. Lokali imajo razobešene zastave, televizijski ekrani so vklopljeni in ulice so prazne. »Barcelona je propušila,« mi s povešenim levim kotom ustnic sporoča Roberto, potem ko preveri rezultat na svojem telefonu. Succulent nima televizije. 2 : 0 za Atlético. »Auč,« rečem, »ampak vsaj jeva dobro, ni res.« Naročiva si še en odmerek vina in čokoladno sladico, ki gre pravično na pol. Vsaj tega nisem preplačala. Skupnemu prijatelju, prav tako Argentincu, ki živi v New Yorku, se smejiva v telefonski objektiv in pošljeva fotografijo. »Pošiljava objem in sva s tabo v podpori Berniju!« Ameriška politika je močan faktor v svetovni politiki, o tem ni dvoma, je pa vseeno zanimivo, s kakšno zavzetostjo in angažmajem se Evropejci lotevamo komentiranja ameriške predvolilne predsedniške tekme. Kot da se nas v tej »bitki« stvari dotikajo na bolj osebnem nivoju kot v prejšnjih. »Bernie je dober govorec,« mi pravi moja znanka iz New Yorka, »ampak zanj ne bi nikoli volila. Hillary ima izkušnje in znanje, Bernie pa je zgolj retorik.« Pablu ob takih izjavah nedvomno zavre. Z Robertom se strinjava, da je, vsaj z distance, Bernie odlična izbira, polemizirava pa tudi o pojmu liberalne levice, ki večkrat stoji nasproti demokratičnemu socializmu, kakršnega zagovarja Sanders. Ko se po večerji sprehajam po večernih ulicah, prečkam trg Plaça de Catalunya, kjer mrgoli razočaranih navijačev kluba Barcelona. »Ej, punca, daj nam za pijačo, tak žalosten večer je,« nekdo otožno, a glasno zazija za mano. »Poklon Atléticu,« rečem malo hudomušno in pospešim korak.

V sredino potovanja so umeščena moja predavanja. Z mednarodno sestavljenim zborom študentov novinarstva hitro vzpostavim pretočno komunikacijsko navezo in z zanimanjem poslušam njihova stališča o dokumentarnih stripovskih zgodbah, o narativnem žurnalizmu in o njihovih poklicnih ambicijah. Izdelajo mali spomin, strip, v katerem tudi jaz nastopam kot eden od protagonistov zgodbe. Ko vstopiš v zgodbo nekoga in ko je ta zgodba še zapisana, veš, da je imel izsek iz tvojega življenja pričo. Nekdo te je uokviril, zamrznil v času in prostroru. V mojem primeru ujel v kvadratasto stripovsko matrico. Zgodbe si pripovedujemo zato, da živimo, je dejala Joan Didion. Pretapljati izkušnje v zgodbe je, vsaj za nekatere, nujno za to, da osmišljamo svoje bivanje. Se pa tovrstno beleženje trenutkov še nadgradi, ko postaneš lik v zgodbah živih prič svojega življenja. 

Zadnje jutro vstanem zgodaj, odprem okno in v sobo spustim ulične glasove in prve žarke sonca, ki lezejo navzdol po nagnjeni uličici nasproti hotela in se počasi razpredajo po hotelski fasadi. Zgodaj zato, da lahko opravim svojo rutino poslavljanja od tujih mest. Hodim dobro uro, po poti, ki jo poznam in ki vodi do Passeig de Gràcia. Delovni dan je in ulice so v gibanju. Začrtane poti lokalcev. Vsak dan tako. Še enkrat grem mimo bazilike in nekaj minut postojim. Osredotočim se na manjši izsek. Obrazi svetnikov imajo v jutranjem soncu zlat odsev. Ko se ujameš v takšen trenutek, si želiš, da bi ga delil. Da bi se skupaj s tvojimi očmi v zrak obračal še kakšen pogled. Tistega, ki ti je blizu. Tvoje priče. Spomnim se na Roberta in na žensko, ki jo ima rad. Ob najini prvi večerji mu pripovedujem, da imam pravzaprav le eno željo. Da odpotujem s tega sveta tako, da me nekdo, ki mi je blizu, podrži za roko, in da nisem obdana z obrazi tujcev ali pa preprosto čisto sama. Precej običajna želja, si mislim. V primeru nenadne smrti je zadeva drugačna, ampak govoriva o daljšem poslavljanju. »Jaz bi si želel le Patricie, pa vem, da to ne bo mogoče,« reče Roberto. »Pa sta še v stiku,« ga vprašam. »Sva, ja, ampak tako, neredno … na dan poje cel kup tablet proti depresiji, bori se tudi z rakom,« pojasni. »Pravi, da ne želi biti z menoj … zakaj me nima rada …« Nekaj časa sediva v tišini. Naročiva še dva kozarca belega vina. Sipnem in se spomnim svojega razmišljanja in zaključka o tem, kako je ljubezen še vedno ljubezen, tudi če ni (več) obojestranska. Čustva odhajajo z različnim tempom. V ljubezni smo razgaljeni, čisto po otroško nezaščiteni. In zdi se mi, da prav tedaj sijemo v najčistejših barvah. V želji po tem, da bi delili, da bi nekdo ostal priča naših korakov. 

Preden spakiram, pojem sendvič z briejem in paradižnikom. Kupim ga v lokalu, kjer me je, kot vsak dan prej, z nasmehom in z »hola hermosa« pozdravila črnolasa natakarica z visečimi uhani v obliki katalonske zastave. Povedala mi je, da ima tri otroke, da živi v predelu Sant Marti in da bi nekoč rada postala učiteljica flamenka. Tako se je name zlilo tudi malo njene zgodbe in se pretočilo v spomine neke priče. 

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

  • S poti s Petrom Kolškom

    Andrej Makuc

    »Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči.«