Prebiranje glasov ob finskem jezeru

Dnevnik bivanja v umetniški rezidenci na Finskem

Alja Adam

16. 6. 2017

Prvi verz

Od jutra čakam na prvi verz. Sedim na verandi lokala, pogledujem proti jezeru in poskušam slediti ritmu valov. Vmes naredim jogo, si skuham kosilo, napišem nekaj sporočil, se pogovarjam z domačinko Arjo, naročim torto in še enkrat preverim točen čas v Ljubljani. Razlika je samo ena ura, a sem vseeno zmedena. Računam, kdaj bom morala iti spat, da ulovim svojo običajno uro. Nato se presedam s stola na stol, bežim pred soncem, ki se lepi na mojo temnomodro majico. Svetloba prasketa po gladini jezera. Za trenutek me odnese v otroštvo, v čas, ki sem ga preživela v Nemčiji ob Bodenskem jezeru s starši in bratom. Vonj po mulju in mivki, voda, ki objema razgreto telo, ga težkega vleče v globine, maši nos in grlo, a ne prepreči vznesenega kričanja in igrivega kriljenja z rokami. Kot otroka me niso motile nizke temperature, vseeno mi je bilo, ali sem skakala v jezero ali v morje, povsod so se mi ponujale neskončne možnosti za gibanje. Nenaden sprelet ptice v krošnjah pretrga nizanje spominov. Sledim ji s pogledom, dokler ne izgine v neznano. Za seboj pusti občutek negotovosti.

Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence. Jutri grem tja. 

17. 6.

Pentlje na drevesih

Zjutraj, ko si pripravljam čaj, ugotovim, da bom morala najprej svoje dihanje spraviti v prvotno stanje. Izdihe mečem od sebe kot gnila jabolka, kot da se jih želim na hitro znebiti. In ko vdihnem, začutim, da se zrak v pljučih zgosti v čudno spužvasto kepo in se noče prosto razliti po rokavih telesa. Na trenutke me zaradi tega preplavi tesnoben občutek.

V zadnjih mesecih sem oklestila svoj dih, da bi si prihranila čas, da bi pravočasno oddala projekte, izpolnila tabele, ulovila zvok šolskega zvonca, se pripravila na delavnice, predavanja, pritekla na vlak, avtobus, poiskala terminal na letališčih, premestila stvari iz ene torbe v drugo. Hiter način bivanja, ki se je zažrl v mrežo mojega živčnega sistema, se je širil prek telesa in spajal z žilami mestnih ulic, s krvničkami ljudi, ki sem jih srečevala, zadihane, zariple, nedostopne. Včasih sem brez uspeha iskala družbo za hčerko. Ko sem starše vprašala, kako to, da so njihovi otroci tako zasedeni v popoldanskem času in zakaj imajo toliko dejavnosti po šoli, so mi dejali, da je to izbira otrok. A bolj ko razmišljam o njihovem odgovoru, bolj dvomim, da gre za resnično izbiro …, zdi se mi, da so se otroci samo zelo dobro prilagodili sodobni kapitalistični družbi.

Kasneje, ko sem čaj že popila, je pričelo deževati. Prisluškovala sem kapljam in svojemu dihanju in ga zavestno umirjala. Spomnila sem se, da mi je Arja včeraj dejala, da me bo na pogovornem večeru vprašala, zakaj sem se odločila, da pridem pisat na Finsko. Vozili sva se v avtomobilu proti nakupovalnemu centru v Jyuvaskuli, da bi si nabavila hrano za več dni. Arja, ki živi v naselju blizu rezidence, mi je povedala, da je šele začela z vodenjem svojega lokala v zgradbi, ki spada v sklop umetniškega parka Jarvillina. Včasih sodeluje tudi pri pripravi raznih dogodkov (npr. literarnih večerov), ki se dogajajo v salonu poleg lokala, in prireja pogostitve za praznovanja in srečanja večjih skupin. Zaenkrat še nima veliko strank. Povedala sem ji, da sem pred leti preživela v Helsinkih nekaj dni in da mi je bilo mesto zelo všeč, od takrat naprej sem iskala možnost, da pridem pisat na Finsko – predvsem me je zanimala možnost bivanja v naravi. 

Pomislila sem na Arjino vprašanje in se spomnila modrih in zelenih pentelj, ki sem jih včeraj opazila, ko sem odšla na sprehod globoko v gozd. Poleg markacijskih znamenj (ki so taka kot pri nas), je nekdo na mlade smreke razobesil pentlje modre, zelene in rdeče barve kot dodatno varovalo pred tem, da ne bi popotnik oz. popotnica zašla. In čeprav mi po klimi veliko bolj ustreza mediteran, neprizanesljiva istrska zemlja s svojimi divjimi bučami, ki se v sredini avgusta razraščajo po poljih, mi je všeč ta urejenost, ki jo čutim tukaj na severu. Bolj ko tuhtam,  bolj se mi zdi, da niti ne gre toliko za urejenost, temveč bolj za občutek, da nekomu ni vseeno, če se izgubim. 

Razmišljam, kolikokrat sem se izgubila v zadnjih letih v Sloveniji, ko sem tavala po uradih, institucijah in iskala smerokaze, ko sem listala po zakonih, da bi našla besedno zvezo »osnovne človekove pravice«, in kako sem vedno znova naletela na prazna mesta, na brezno, vrzel, jamo. Samo lastna iznajdljivost, znanje in ljubezen do sebe, so mi pomagali, da nisem padla in se raztreščila. Občasno sem se počutila kot vlečna živina, ki je na razpolago noč in dan, čutila sem, da me bodo, če slučajno omagam, prav hitro odstranili s poti, da ne bi drugim (vlečnim živinam) zapirala prehodov. S kolegico, ki je prav tako samozaposlena v kulturi, sva se pogovarjali o tem, kako nečloveško je, da nisva upravičeni niti do enega tedna denarnega nadomestila ob bolezni.  

Tiste pentlje v gozdu me pomirjajo, četudi ne poskušam idealizirati razmer na Finskem, sploh ne na podlagi dejstva, da sem tukaj šele nekaj dni. Včeraj sem imela priložnost govoriti z gostiteljico Ullo Aatinen in sem jo kar hitro vprašala, kako je s socialnimi in političnimi razmerami v njeni državi. Kot grafična umetnica in vodja rezidenčih programov mi je povedala, da umetniki/umetnice tudi na Finskem običajno ne živijo zgolj od svoje umetnosti, torej so zaposleni drugje oz. opravljajo različne dejavnosti, ki jim pomagajo preživeti. Hkrati pa je poudarila, da kljub temu obstajajo določeni programi, štipendije, ki omogočajo talentiranim posameznikom/posameznicam z različnih področij, da se uveljavijo in izživijo svoje potenciale. Kriza pa se odraža tudi na Finskem, v zadnjih letih se pojavlja vse večja brezposelnost pri mladih. Kar pa Ullo najbolj navdaja z grozo, je utrjevanje moči desničarskih strank in politikov, ki širijo ideje nacionalizma in mečejo polena na ogenj strahu, ki tli med posameznimi skupinami. 

Pentlje, ki simpatično krasijo drobne veje smrek, dojemam kot simbol ustvarjanja vizije boljšega sveta, kjer potrošniški individualizem nadomeščata skrb za druge in težnja po zavrnitvi nesprejemljivega v iskanju in izumljanju novega. Prav tja pa usmerjam svojo energijo in se trudim, da mi je ne izsrka vampirizem sodobne birokracije, ki služi zgolj peščici preobjedenih, vase zazrtih, nerazsvetljenih, ah, kaj to … brez ene same iskre v drobovju … telesu sovražnih, vetru in vodi in mehkobam, ki poganjajo v prostorih, kjer se srečujemo. Tistim, ki jim ni mar, kaj puščajo za sabo. 

Ko sem potovala na literarno branje v Firence, nam je prevajalka povedala, da nimajo več prostora v grobnicah, ker trupla trohnijo bolj počasi kot nekoč. V Firencah namreč pokopljejo trupla, nato pa jih, ko se razkrojijo, preselijo v žare, da naredijo prostor »novim«, »svežim« truplom. Ugotovili so, da do tega prihaja zaradi prehranjevalnih navad ljudi oz. nekontroliranega vnosa konzervansov v organizem v času življenja – ljudje se torej s konzervansi na neki način balzamirajo. Hvala lepa za takšno nesmrtnost! Verjamem, da jo je mogoče najti tukaj in sedaj, v pregibih, odnosih, kjer se srečujejo različni svetovi, kjer se dih staplja z zavedanjem telesa, čutenjem najnežnejših dlačic. Zadnjič sem napisala pesem o »funkciji« dlačic, v kateri med drugim pravim, da so dlačice kot meglice nad reko, saj telesu nudijo možnost, da se širi prek robov kože. Tudi dih kot najbolj nesnovni del telesa omogoča to širitev, z vsakim ozaveščenim vdihom in izdihom postajamo del večje celote. 

 

19. 6.

Kivi

Jezero me zasleduje na vsakem koraku. Včeraj so prišli pogrebci in Arja jim je pripravila pogrinjek v svojem lokalu. Pisala sem več ur in odšla na sprehod v gozd. Vmes sem fotografirala hrošča in posnela polža, kako leze iz hiške. Dolgo sem ležala na zemlji, vlažni od jutranjega dežja, vsrkavala vonj mokrih rastlin in pozorno opazovala gibanje mehkužca.

Jezero se mi vse bolj približuje kot oblaki, pobarvani s temno sivo. Pred odhodom na Finsko sem na hitro prebrala novo recenzijo moje zadnje pesniške knjige, v kateri avtor zapiše, da v ospredje postavljam intimne zgodbe, medtem ko družbeno kritiko »skrijem« pod veje kivija. Razmišljam o tem in ugotovim, da vsak trenutek, ki ga preživim pod vejami kivija (tukaj na Finskem pod vejami breze), s kulijem in blokom v roki, predstavlja zame gesto upora zoper sistem, ki deluje po principu »razsrediščanja« zavesti, odtujuje ljudi od njih samih, jih dela nemočne in vodljive. »To ni zasanjano svetobolje, to je natančno izdelana strategija upora in šele ta prinese pomiritev,« sem zadnjič zapisala v dnevnik. Ko se sprehajam in opazujem razburjene race (očitno so se ustrašile mojega prihoda), kako odrivajo gladino, ko polnim ušesa s šelestom in valovi obsedeno drvijo za mano, vem, da sem na pravi poti.

»Vzemite si čas, pojdite v naravo, vozite se s kolesom, kričijo medijske postaje, našpičeni radarji prenatrpanih mestnih ambulant. A jaz ne kričim, jaz sem tukaj, da se soočim s svojim dihom, da ostrim pozornost, razkrijem prazna mesta med vejami kivija/breze«, zatipam prostore med svojimi tkivi, mislimi. A to je zgolj ena od postaj na mojem potovanju, kot sem zapisala pred časom: »poezija ne ponuja komercialnega oddiha, paketa za en teden, v hotelu s pogledom na bazen, peljala te bo na daljše potovanje …, ne bo te odložila pod veje dreves, četudi boš dolgo sedela tam in štela svoje vdihe.« 

20. 6.

»Tounela«

Pod mojim oknom imajo race zborovanje, sliši se, kot da se prepirajo, ali pa jih zgolj moti dež. Oddala sem povzetek svojega profesionalnega dnevnika za prvi letnik študija geštalt terapije in pisala poezijo.

Dan sem posvetila kapljam, srebrnim na zeleni listnati podlagi in sploščenim v pregibih mojega telesa, ki sem jih opazovala, ko sem se potila v savni. Nekako sem ostala brez besed, onemela sem kot finska noč, ki žari v svetlobi. Spraševala sem se, kaj se dogaja v svetu spodaj, ko je ponoči tukaj dan. Po finski legendi, ki mi jo je zaupala Ulla, obstaja še en svet, ki zrcali nasprotja obstoječega. V njenem ateljeju sem si ogledala čudovito grafiko, ki jo je naredila na to temo – ljudje, drevesa, ki se nadaljujejo v spodnji svet, obrnjeni z glavo, vejami navzdol. Spodaj je še eno telo, moja dvojnica, kot korenina se razrašča v zemljo, negibna, zamrznjena, tuja; medtem ko sedim na vroči klopi, čutim svoj utrip v sopari, polzenje potu, migotanje organov, gibanje dlačic. V preteklosti sem se ves čas poslavljala od nje, trudila sem se, da bi pozabila na njeno telo iz teme, na bolečino, ki jo vsrkava vase. Nikoli se nisem uspela zares posloviti, ker je vsakič prišla nazaj, še večja, bolj grozeča. Zadnjič sem sanjala to dvojnost sveta, danes ponovno. Moškega, ki je udaril drugega moškega, a bil je isti moški. Odkar se učim živeti s svojo dvojnico, odkar opuščam ta boj, imam občutek, da se spreminjam, da postajam »druga«, sama sebi neprepoznavna, a hkrati bližja, kot da se vračam domov. 

Zvečer sem opazovala odsev oblakov v jezeru, razlil se je kot rosa med mojimi prsti. V letošnjem letu sem se v okviru študija veliko ukvarjala s svojo žalostjo, pri tem pa sem se dotaknila tudi veselja, v povzetek sem zapisala:

»V meni je nekaj oživelo, ko sem spoznala, da s tem, ko žalost odrivam stran od sebe, odrivam tudi pristnost veselja. Žalost in veselje se držita drug drugega kot kača svojega repa, del enega in istega kroga sta«.

 

Tounela v prevodu pomeni podzemlje. Touni pomeni smrt v stari finščini, tonela pa je prostor smrti. Nekateri teksti pravijo, da v spodnjem svetu prebiva človek, ki je kot dvojček/dvojčica živeči osebi.

21. 6.

Navodila za letenje

Zmanjkuje mi hrane. A nekako bom že zdržala do petka, sicer brez zajtrka. Vse dopoldne pišem in nato oddidem k Arji, da se zmeniva, kako bo potekal literarni večer v nedeljo. Razmišljam, da bi bilo vseeno dobro, da bi odšla v trgovino, ker dobim čez nekaj dni obisk in bi želela kaj dobrega postreči. Kolo, ki so mi ga pripeljali, je žal previsoko zame, zato mi ne preostane drugega, kot da vzamem pot pod noge. Hodim po že dobro znani poti in si ogledujem lesene hiške, skrite med vejami. Potem še nekaj časa ob cesti. Čutim, da sem kar precej lačna. Ko pridem do manjšega marketa v vasi, kupim hrano in oreščke za po poti nazaj. Ruzak je težek: banane, sojini jogurti, pesto, jajca in drugo, v rokah pa še vrečka s toaletnim papirjem, v kateri je kos prekajenega lososa. Sprva se me poloti slaba volja, prekladam vrečo iz roke v roko in se jezim nase, ker sem se spravila na to pot. Nato pozornost usmerim k naravi, sonce posije skozi oblake in me greje v desno lice, v ušesa si vtaknem slušalke z glasbo in opazujem vitke breze, svetlozeleno, čipkasto praprot, smreke … ruzak in vrečka pričneta izgubljati svojo težo, ko razmišljam, kakšen zajtrk bom pripravila. Hoja mi omehča mišice in sprosti napetost v prsnem košu. Po dolgem času zares globoko zadiham. Srečna sem, ker bom dobila obisk, ker sem naredila vso to dolgo pot do vasi, da bi pripravila zajtrk. Pomislim, da se ljudje premikamo drug zaradi drugega, smo kot koralde na verižici, ko zdrsne ena, zanihajo vse. Morda je res, da še tako majhno dejanje sproži spremembo znotraj univerzuma stvari. 

Kot bel psiček, ki se je ustavil kakšnih dvajset metrov pred mano in me gleda. Njegova dlaka je dolga in valovita, tako da se zdi, da se bo vsak čas prekucnil na stran. Tudi gospa, ki drži vrvico, se je ustavila, sedaj me oba čakata. Pes očitno noče napraj, dokler se ne ustavim ob njem, mu dam povohati svojo dlan, niti noče, da ga pobožam, samo povoha me. Gospa mi nekaj reče v finščini in čeprav ne razumem jezika, mi je vse jasno. Nasmehnem se in prikimam, stopim naprej, pes in gospa hodita za mano. Zdi se mi, da sta zadovoljna.

Ulla je kar precej obogatila moj osebni univerzum, prinesla vanj zgodbe, mite, besede, predvsem pa slike. Všeč mi je njena skromnost, ki je morda tudi lastnost Fincev, kar bi lahko sklepala po zelo urejenih, a preprostih ekoloških domovanjih, pa tudi po njihovih preprostih oblačilih. Všeč mi je bil način, kako me je povabila v svoj atelje, mi pokazala umetniška dela, ponudila del svoje malice, pol banane in dva paradižnika. Njene grafike z naslovom »navodila za letenje« sem že poznala. Morda sem sanjala o njih že dolgo prej. Bilo je več slik in vsaka od njih je podala eno navodilo. Eno od njih je bilo, da je treba če hočeš leteti, gledati navzgor, treba se je dvigniti visoko, nad strehe, hiše, mesta, pri letenju namreč ni kompromisov, tako kot pri procesu pisanja.

Ko si pripravljam večerjo, imam še vedno glasbo v ušesih, na licu pa čutim toploto. Malo sem z mislimi že pri zajtrku. Kmalu bo najbolj svetla noč v letu.

22. 6.

popoldne

Prebiranje

Danes sem bila zmenjena z Marijo Rantsalo, umetnico, ki ustvarja umetniške in druge izdelke iz železa. A ko sem prišla k njenemu ateljeju, sem ugotovila, da je ni več tam. Naredila sem nekaj fotografij v parku Jarvillina in se odpravila na sprehod. V parku stoji več umetniških ateljejev, nekateri umetniki_ce najemajo prostore vse leto, drugi pa jih za svoje delo uporabljajo med bivanjem v rezidenci. Trenutno je tukaj umetniški par z Japonske, prišla sta za en mesec, nato pa sta svoje bivanje podaljšala za celo leto, ker ju je finska narava zelo pritegnila – na hitro sem videla njune slike brez iz tukajšnega gozda. Poleg Marije, domačinke, je tukaj še nekaj umetnikov/umetnic, ki živijo v bližini in ustvarjajo v parku Jarvillina.

Hodila sem ob cesti, nato pa sem zavila desno na gozdno pot, ki jo sedaj že dobro poznam. Prva, črna lesena hiša deluje nekoliko mračno. Dvomim, da jo kdaj obsije sonce, potisnjena je globoko v praprot in divje zelenje. Vseeno mi je zelo všeč. Tokrat opazim starejšega, zajetnega moškega na stolu, obrnjenem proti gozdni poti. Nekaj metrov pred njim sedijo štiri črno-bele mačke, tesno druga ob drugi kot v zboru in me opazujejo. Prizor me prevzame, tudi ko že stopim mimo, še vedno obračam glavo nazaj. Razmišljam o moškemu na stolu. Morda se mimo njega nekajkrat na dan pripelje kakšen avtomobil ali pa se po makadamski cesti sprehodi kakšen sosed oz. soseda s svojim psom, drugače pa ni nikogar. Mir se je zamesil vanj kot mlačna voda v testo, vztrajno šelestenje listja se staplja z njegovimi celicami.  

Spomnim se na Ullo. Omenila sem ji, da sem zelo vesela, da sem prišla prav v to rezidenco, ki se nahaja stran od mestnega hrupa, v srži narave. Odvrnila mi je, da je njena vas, ki je od Jarvilline oddaljena 25 km, še veliko bolj na samem. Ulla je v vseh teh letih bivanja na vasi izostrila svoj sluh, ugotovila je, da za razliko od bivanja v mestu uspe na vasi vsak zvok ločiti od drugega. Tako vselej prepozna zvok sosedovega avtomobila, traktorja, škripajočih podplatov, ki se ugrezajo v sneg in približujejo njeni hiši, glasove otrok, rac, žab, vetrov. Vsak zvok skrbno loči od drugega, kot da bi prebirala umazan fižol v veliki skledi, pazljivo odstranjevala grudice zemlje in kamenčke, zaradi katerih bi si lahko kdo pri jedi zlomil zob. Takšno prebiranje v mestih ni mogoče. Zvoki naskakujejo drug drugega kot zajedavci, njihova kri in sokovi se mešajo. 

Ali moški na stolu prepoznava lastne glasove, ki mu narekujejo, kako misliti, čutiti, jih prebira kot fižol? Ali ljudje prepoznavamo glasove, s katerimi živimo že od otroštva? Denimo »glas avtoritete«, ki od nas zahteva, da pridni kot mravljice nosimo slamice na kup, da gradimo navidezne hiše za »navidezno« prihodnost, da bi ubežali jezeru, polžem, ki prepočasi lezejo iz hiške, podrobnostim, ki terjajo pozornost. Ali prepoznamo »glas žrtve«, ki drugim očita, kaj vse je naredil za njih, a je v resnici zgolj sledil »glasu avtoritete«. Ali pa »glas krivde«, ki se pojavi vsakič, ko se znebimo »glasu avtoritete«, ko se končno sprostimo, odložimo skrbi, zadihamo svež zrak. Takrat kot da nas nekaj še vedno gloda. Tuhtamo, da smo morda pozabili doma ugasniti luč, nahraniti mačka, napisati sporočilo … Nekaj bi zagotovo še morali narediti, ker lahko se zgodi, da se bo svet ustavil, krivi bomo za pregorelo žarnico, ekološko katastrofo, maček bo crknil in prijatelj bo od žalosti, ker ni prejel sporočila po mobitelu, spil preveč alkohola in zapeljal s ceste.

Hodim naprej in pridem do konca poti. Pomislim, da bi se vrnila. Od tukaj naprej še nisem šla, en teden sem namreč hodila po poznanih poteh, običajno do majhnega pristanišča in potem skozi gozd. Morda je čas, da naredim kaj novega, malo še oklevam, opazujem prometno cesto, ki jo bom morala prečkati, in železniško progo … nato pa se vendarle odločim in stečem. Ob poti, ki vodi naprej, so hiše še bolj razredčene kot drugod. Tukaj ima vsaka hiša svojo prostor, ki se razprostira okoli nje, nekateri lastniki pa imajo tudi svoj gozd ali jase. In čeprav je zemlja lastniška, velja pravilo, da lahko vsakdo hodi kjerkoli, torej je možno prečkati pot tudi ob hiši.

Pogledam na levo in zagledam, kako se nekaj srebrnega lesketa za vrhovi smrek v daljavi. Prešine me, da mora biti to še eno jezero. Ko stopam v smeri lesketajočih se obrisov, začutim prijetno vznemirjenje, ker bom videla nekaj novega, hkrati pa se mi zdi, kot da sem se »zarotila« proti tistemu jezeru pod mojim oknom, mu pobegnila. Jezero med smrekami mora biti manjše, zagotovo ga bom lahko zaobjela s pogledom, se sprehodila okoli, in potem se bom zleknila na breg in si odpočila. Morda je tam kakšen pomol in čolni, morda celo kavarna. 

Tu pa tam zagledam še kakšno hišo, očitno so ljudje vajeni živeti na samem, a ne vem, kako je pozimi, ko zapade veliko snega. V daljavi opazim moškega, ki kosi travo, na glavi ima plastično oranžno pokrivalo in je videti kot meduza, ena sama, sredi zelenih curkov trave. Kmalu pridem do zapuščene konjušnice, začudena obstanem, ko se zastrmim v srebrne proge med smrekami, ker očitno to ni jezero, temveč zgolj odsev streh manjših hiš, ki so del poslopja konjušnice.

Ves čas sem torej sledila odsevu, lastni projekciji, sanjam, in sedaj sem tukaj sredi ničesar. A nekako se ne počutim slabo. Sicer nimam želje, da bi ostala, a pogled na to zapuščenost mi je prijeten. Kot da izpraznjuje moja pričakovanja, me umešča v praznino, ki pa me na neki način polni. Sanjarjenje, ki je del ustvarjanja, spleta niti, povezuje imaginarne slike, predstave, odseve, lesketanja notranjega, nesnovnega sveta z življenjem samim, z rjavo prstjo, ki se rahlo dviguje od tal, ko zapiha veter, rdečim ometom, ki odpada, poslopjem brez vrat in tem občutkom, da tukaj že dolgo ni bilo nikogar. A ko dobro pogledam na dvorišče, zagledam avtomobil in traktor, nekdo je pripeljal orodje in se spravlja k delu. Tudi sama se vedno znova spravljam k delu, poskušam svoje sanje, projekcije pretopiti v nekaj otipljivega – kar se prilega dlanem in ne spolzi proč. A to lahko v resnici naredim le tako, da se jim na neki način odrečem, da jih preobrazim, odvržem, se odprem za nepredvidljivo.

Ko se vračam nazaj, mimo črne lesene hiške, potisnjene v praprot in listje, moškega, ki je sedel na stolu, ni več tam. Prav tako ni stola. Kot da bi si tisti prizor malo prej izmislila, morda sem zgolj sledila »glasu domišljije«? Ne, ne, nisem si izmislila, ker tam je ena od črno-belih mačk, v travi, s spodvitimi tačkami, priprtimi očmi, napol v dremežu. A tokrat se prav nič ne briga zame. 

22. 6.

zvečer

Naselitev

Sedim v travi. Počutim se kot zajec. Sicer ne vem, kako se zajec počuti. Počutim se kot nekdo, ki striže z ušesi. Prisluškujem vetru, premikom ptic med vejami, gladini tega prekletega jezera, ki mu je uspelo, tokrat zares – se naseliti vame.

23. 6.

Premikajoč dom

Včeraj nisem pisala, odšla sem v gozd in se pogovarjala z umetnico Majo. S hčerko sta na pomolu lovili ribe za mačko. Dobila sem novo sostanovalko, ki živi v sobi poleg moje s svojim ogromnim psom. Pes je slep. Ko ga pelje na sprehod, ga vodi tesno ob sebi. Sostanovalka je po poklicu oblikovalka, povedala mi je, da je prišla v rezidenco zato, da bi zasnovala hišo na koleščkih, premikajoč dom, ki ga lahko voziš s seboj. Razkrila mi je, da je bila Arja tista, ki je namestila pentlje na veje in debla mladih smrek.

 

26. 6.

Ženske

Ponoči sem težko zaspala. Nekajkrat sem okoli enajstih zunaj pokadila cigareto: noči so poleti tukaj tako svetle, da lahko bereš zunaj, a vseeno se je čutilo, da je drugače kot podnevi, črički so se oglasili in kot da bi zvok njihovega petja zgostil zrak, ga naredil težjega. Vsak večer sem si okna zaščitila z dodatnimi pregrinjali in iz postelje opazovala, kako se je svetloba ugnezdila v reže kot telo v visečo mrežo.

Ko sem zaprla oči, je za vekami drselo jezero, sprva počasi kot srebro v termometru, nato vedno hitreje, njegova naježena gladina je migotala, pljuskala in se drgnila ob mojo kožo. Bela svetloba je vdrla v sobo in postala grozeča, mehkoba noči se je razblinila.

Končno mi uspe zaspati. Sanjam o svoji mački, njeno dlako gnetem med dlanmi. Zjutraj razmišljam, kaj me je tako razburilo. Preživela sem prijeten dan. Nastopala sem na literarnem dogodku, ki je bil na sporedu že ob dveh popoldne – nekoliko neobičajna ura za naše razmere –, na katerem sicer ni bilo veliko obiskovalcev oz. obiskovalk, a je bil kljub temu zelo zanimiv. Všeč mi je bilo, da so vsi komentirali dogajanje in povedali svoje mnenje o poeziji, torej niso bili pasivni poslušalci_ke, temveč sokreatorji_ke dogodka. To mi pogosto manjka na slovenski literarni sceni. Po dogodku sem se pogovarjala z Ullo in si ogledovala njene grafike, nato pa sem obiskala Majin studio. Prvič sem videla ne samo studio, kjer nastajajo izdelki iz železa, temveč tudi žensko – umetnico, ki ustvarja izdelke iz omenjenega materiala. Njen poklic je »kovač«, v slovenščini nimamo ženske oblike te besede, tako kot nimamo marsikatere druge besede, ki je vezana na tako imenovane »moške poklice« ali »lastnosti«. Tako je »modrec« samo moški, modrost se pri moških povezuje s starostjo, medtem ko je starost pri ženski drugače obravnavana. Lahko sicer rečemo »modra ženska« ali pa »vešča«, tista, ki nekaj ve … a tukaj se že zaletimo v negativen pomen, kot je npr.: »ta stara, zoprna vešča« …

Pred leti sem pisala članek o poklicni segregaciji, o tem, kako deklice in dečke vzgojne institucije še vedno usmerjajo k določenim opravilom in poklicem (posledica tega je podreprezentiranost žensk znotraj tehnoloških poklicev in naravoslovnih znanosti), na tak način pa se ustvarja dihotomija med moškim in ženskim področjem zanimanja, kar poskušajo nekateri teoretiki raztolmačiti skozi biološke značilnosti, namesto da bi iskali razloge za razlike znotraj družbene ureditve. 

Majo sem vprašala, kako je našla svojo »strast«; povedala mi je, da je njen brat steklar in da je morda to vplivalo na njeno izbiro, hkrati pa je poudarila, da je tudi na Finskem zelo malo žensk uveljavljenih na njenem področju.

Mojo pozornost je pritegnil kipec ženskega hrbta, dolga, koščena ženska z rokami, prekrižanimi na ledvenem delu, se mi je zdela, kot da bi se »potegnila iz odnosov«, obrnila hrbet svetu. Figuro lahko povežem s svojo pesmijo, ki mi že nekaj dni ne da miru in govori o ženskah v zgodovini, njihovi tišini in moji izkušnji doživljanja tega. Ugotovila sem, kako težko mi je pisati o omenjeni temi, prav ta »upor« pa me je privedel v nekakšno stanje nemira in slabega spanja. Po preteklosti grebem kot po lepljivem testu, ki ga vedno znova z muko spravim s svojih dlani, včasih v strahu, da bodo ostali zasušeni delci za nohti. Zakaj ne sprejmem varne in družbeno sprejete preobleke spola, pozabim na utišane glasove žensk, na lasten utišani glas? Morda ne zmorem (več) lagati in nekje globoko slutim, da resnica vendarle prinaša osvoboditev.

Ko sem brala o ustvarjalnosti, sem prišla do opredelitve ustvarjalnosti kot »božanske norosti«, to je stanje, ko oseba izgubi stik z realnostjo, se preda metafizičnim vplivom. Včasih, ko sem v intenzivnem procesu pisanja, tako kot zadnje dni, se počutim malce »zblojeno«, težko se vpnem v vsakdanja opravila in odnose, v mislih nenehoma preigravam verze, ponoči sanjam besede. Spomnim se še ene opredelitve kreativnosti, ta je »Platonovo maslo«, filozof opredeli kreativnost kot »plodilnost duše«. Tukaj ponovno naletimo na žensko, ki je »izvzeta« iz odnosa, odrinjena, postavljena na rob, v stari Grčiji je bila kreativnost kot vzvišena dejavnost namreč v domeni moškega. Ženska kot tista, ki je »plodna« v biološkem smislu, ki v svojem telesu nosi otroka, naj ne bi bila sposobna umskih spoznanj in dognanj, torej ni zmožna »zaploditi ideje« v svoji duši, in kot taka je bila izvržena iz filozofskega in umetniškega prostora. Najbližji mi je sodobni termin »improvizacijske kreativnosti«, ta opredeli ustvarjalnost kot tok, ki kroži med nami, kot kroži tudi zrak in pripada vsem, ne glede na spol, raso, seksualno usmerjenost, prepričanja, poklic itn. 

Po obisku Majinega ateljeja sem si privoščila savno. Tukaj savna ne predstavlja kakšnega luksuza, vse hiše imajo savno, prav tako jo imajo tudi v blokih. Ulla je povedala, da grejo ljudje običajno v savno ob sobotah ob šestih zvečer (seveda tudi ob drugih dnevih), kar je povezano s staro tradicijo, predvsem pa jim prestavlja pripravo na počitek. Po savnanju nekaj časa stojim zunaj na zraku zavita v brisačo in razmišljam, da bi skočila v jezero.

 

O kreativnosti med drugim pišem tudi v članku v soavtorstvu z Nino Vodopivec: Kreativnost kot poetika nastajanja – zamišljanje izven dualizmov.

27. 6.

Škripanje

Včeraj sem bila pri Ulli na obisku, v njeni vasi. V avtomobilu sem jo povprašala o jezeru, povedala je, da se imenuje »Lepavesa«, kar pomeni »Jelšina voda« in je del ogromnega vodnega sistema, ki ga je nemogoče zamejiti. Ko sem pogledala na zemljevid, sem našla navidezne meje, ki delijo vodni sistem na jezera z različnimi imeni. Brezkončno jezero. Neustavljiva energija vode. Ko smo se ustavile ob reki, se je tudi Ulla spraševala, kam gre vsa ta voda, ki teče že leta, desetletja, medtem ko se ljudje staramo in umiramo.

V Ullini vasi ni veliko hiš in med njimi so ogromne razdalje. Skoraj vse hiše imajo bivalni del, savno na dvorišču in hišico z ognjiščem, vse je zelo skromno, narejeno iz lesa. Ulla mi je pokazala poletno spalnico, kjer spijo, kadar je bolj toplo. Prostori so prilagojeni letnim časom, kar kaže na to, da ljudje svoja življenja prilagajajo ciklusom narave. Ko smo sedele v hiši, se je ulil dež, tolkel je po oknih, medtem ko smo okušale tipične finske jedi. Poskusila sem marmelado iz sadeža, ki mu pravijo »arktične robidnice« in je po okusu bolj podoben jabolkom kot robidnicam. Te naj bi, ker imajo ogromno C vitamina, rešile skupino raziskovalcev, ki so se na Arktiki znašli brez hrane. Najbolj mi je ostal v spominu mlad, pečen sir, ki ga jemo tudi pri nas, predvsem pa Ullin obraz, ko je prenehala žvečiti, pomenljivo pogledala v prostor, nato pa se je na njenem obrazu razcvetelo nekaj podobnega igrivosti, nekaj skoraj otroškega, kar je zaokrožilo v njenih modrih očeh in pristalo v besedah. Ne spomnim se točno, kaj je rekla, a zdi se mi, da jo je zabavalo škripanje med zobmi, ki ga povzroča mlad sir, njegovo spolzko drsenje po ustni votlini, ugriz zob v mehko, a skupaj zbito maso. A ta »Ullin zvok« je prišel do mene šele, ko sem obmolknila. V trenutku, ko sem prenehala govoriti, se mi je zgodilo nekaj zanimivega, kot da bi se potopila pod vodo, si k ušesu prislonila ogromno školjko ali vstopila v neki posvečen prostor, tempelj, kjer je mogoče slišati šepetanje misli in vsak še tako droben zvok, ki drugače ostaja skrit. Sedaj sem še bolj razumela Ullin izraz na obrazu, prihajal je od tam, iz teh prostorov, in tudi mene peljal tja. Nato smo prisluškovale škripanju sira med zobmi, dokler nas ni popadel smeh.

29. 6.

v avionu nad Poljsko

Razsipnost

Razmišljam o projekcijah, sanjah, včasih služijo zgolj kot izogibališče sedanjega trenutka, »kvarijo« sliko in ustavljajo živost ustvarjalnega toka. Po drugi strani pa brez njih ne bi bilo komunikacije, v odnose vselej stopamo prek lastnih predstav, ki jih imamo o svetu, prav tako nastaja tudi umetnost. Brezkončno jezero. Nilski konj, ki otresa kapljice s svojega hrbta. 

Na poti domov otresam spomine. Vrnila se bom med breze. Ulline grafike. Mitologijo, ki drži skupaj dva svetova kot pentlje, med korenine in drevesa, vonj mahu, štiri črno-bele mačke (na zadnjem sprehodu sem sicer ugotovila, da jih je pet), odsev dreves, dvojnosti, ki se cepijo v mnoštva. »Kakšna je sipa?« je vprašala Ulla, ko smo skupaj jedle kosilo. Obrazložila sem ji, da je večja od kalamara. 

Sipa razsipa s svojim gibanjem. Sipa, nežna kot dojenček. Stara sem bila osem let, ko sem jo ujela v vedro, da bi jo opazovala. Zvečer sem jo imela namen spustiti nazaj v morje. A bilo je prepozno. Mama in oče sta jo skuhala v rižoti. Tisti dan sem ostala lačna. Zaprla sem se v sobo in jokala.

Sipa, razsipna v svojem gibanju, kot drevesa v šelestenju, in jaz v razčasovljanju, razslojevanju besed. Mirna jutra s knjigo v rokah, negibne, zgoščene luči noči. Kričanje race. Premiki polža. Hiša na kolesih. Ulla okuša polento, posluša zgodbo iz mojega otroštva. To jezero, pa …

Ni se končalo, kot sem predvidevala … No, morda sem si res predstavljala, da bo konec kot v kakšni pocukrani ljubezenski zgodbi. Da bom razgreta tekla med valove kot v objem …

A zgodba se nadaljuje, giblje se kot sipa. Počasi kot moja noga, ki je zarila v blato. Nato krik. »Neeeeee«. Zaboli me koža in kosti. Prekleto jezero, tako mrzlo.

 

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prostori, ljudje, ki jim (ne) pripadamo

    Jana Putrle Srdić

    Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

  • Krokodil v mulju, 1

    Alja Adam

    Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

  • V senci orjaškega čolna

    Agata Tomažič

    Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva.