Postaviti literaturo za zaveso

O londonskem knjižnem sejmu in feministični literaturi

Tina Bilban

Čeprav je infiltracija med knjige in njihove ustvarjalce, ki jo omogočajo knjižni sejmi, precej po mojem okusu, moj spisek obiskanih knjižnih sejmov, na katerega se je letos umestil londonski knjižni sejem, ni prav obsežen. Specifika londonskega, trdim iz naslanjača svoje sobe, podprta s spletnimi stranmi in poročili bolj potujočih kolegov, so predavanja – tista za avtorje, za ilustratorje, za založnike, za prevajalce, za vse, ki se ukvarjajo z otroško književnostjo, za tiste z afiniteto do poezije, za organizatorje festivalov … Predavanja, ki niso sama sebi namen in privabijo kar velik delež vseh obiskovalcev sejma. S tega zornega kota je londonski knjižni sejem po mojem mnenju precej podoben Slovenskemu knjižnemu sejmu, ki se lahko v zadnjem času pohvali s smiselno izbranimi, dobro izpeljanimi in solidno obiskanimi dogodki, ki spremljajo dogajanje na stojnicah, za razliko od Londonskega knjižnega sejma namenjenimi (tudi) najširši javnosti, vsem profilom bralcev in še ne bralcev.

Dogodki na različnih sejemskih odrih se sicer prekrivajo. Tako lahko poročam le o vtisih glede svojega specifičnega nabora. Daleč največ zanimanja je bilo za dogodek na odru za avtorje – Kako pristopiti k literarnemu agentu? S poanto popoldneva »Do your research« (preglejte trg, ugotovite, kateri avtorji so vam podobni in kdo jih zastopa, skratka, obrnite se na ustrezne literarne agente in jim dajte vedeti, da so pravi za vas), s pripombo, da jih je treba prepričati v prvem stavku, ker naprej ne berejo (nikakor pa ne v priponki).

Manj, čeprav nikakor ne malo, je bilo zanimanja za izpostavljene ustvarjalce. Iz mojega nabora sta to denimo Dame Jaqueline Wilson – ki je svoje napotke avtorjem strnila v deset ekspresnih točk in med drugim izpostavila, da tisto, kar zvečer iz glave pripovedujete svojim mulcem, ni (nujno) literatura, pa čeprav se ob tem hahljajo; skratka, bodite samokritični – in Lauren Child. Kultna avtorica in ilustratorka, poznana predvsem po svojih likih Charlieja in Lole, je na ilustratorskem odru spregovorila o svojem ustvarjalnem procesu in zagatah ustvarjanja za otroke. Na začetku kariere naj bi imela s svojim specifičnim slogom prepletanja teksta in ilustracije, ki se je zdaj, vsaj v otroški in mladinski literaturi, zelo uveljavil, precej težav pri prebijanju na trg in prepričevanju založnikov, da poizkusijo nekaj novega. Danes velja za eno najbolj prepoznavnih angleških ilustratork, še vedno pa poroča o drugi problematiki angleškega trga – o konservativnem odporu do določenih tem, ki niso sprejete kot primerne za otroke. Tem, ki otroke navdajajo s strahom ali tesnobo. Avtorica, ki je pogosto pod pritiskom javnosti, kaj sme kot ustvarjalka knjig za otroke in mlade objavljati denimo na medmrežju (pa čeprav ne v kontekstu svojega ustvarjanja za mlado publiko), je pri tem izpostavila problematičnost takšnega tabuiziranja: ko o temah, ki se jih otroci (po našem mnenju) bojijo, ne govorimo, strah samo raste – za našim hrbtom.

Še manj, lahko bi rekli razmeroma malo, je bilo zanimanja za dogodke, ki so predstavljali tujo literaturo. V tem kontekstu je bila še posebej izpostavljena literatura baltskih držav, osrednjih gostij festivala. So pa prinesli nekaj zanimivih informacij – menda, po poročanju Estoncev, prodaja knjig v Estoniji in Rusiji pada zato, ker Estonci hodijo v knjižnice, Rusi pa kradejo elektronske knjige.

 

Kot obiskovalki sejma, ki brez specifičnih obveznosti drsi med knjigami in zbira vtise, se mi zdi, da se je kot osrednja tema sejma bolj kot baltska književnost (pa čeprav je bila njihova tematska razstava ilustracij na temo volkodlakov in volkov zelo impresivna) izpostavila tema feministične literature. Z izpostavljenimi Good Night Stories for Rebel Girls in variacijami na temo ter t.i. feministično fikcijo, ki naj bi na sejmu obračala največje vsote denarja (glej npr. prispevek Sian Cain Feminist fiction drives big money at London book fair). Med avtorji feministične fikcije sta bili še posebej izpostavljeni Catherine Burke in Kiran Milwood Hargrave – obe uveljavljeni mladinski avtorici, ki sta se s svojo feministično fikcijo prvič podali na območje literature za odrasle. Ne le recepcijo, temveč tudi interpretacijo njunih prihajajočih romanov Whisper Network (ki naj bi opisoval prav to, kar razkriva sam naslov, moč toka privatnih informacij) in Vardø (zgodovinski roman o čarovniških procesih na Norveškem leta 1621), bo bistveno določil kontekst, v katerem prihajata na plan – po aferi Weinstein, gibanju #MeToo in, ne nazadnje, uspehu televizijske adaptacije Dekline zgodbe, imata whisper network in čarovniški proces nedvomno drugačen pomen kot v letih poprej.

A feministična literatura gotovo ni specifika londonskega knjižnega sejma. V Waterstonu, kultni petnadstropni knjigarni na Picadillyju, butne v obiskovalca na vsakem koraku. Z njo se srečamo na izpostavljenih mestih takoj pri vstopu v posamezno nadstropje – od knjig, vezanih na gibanje sufražetk in stoto obletnico volilne pravice za ženske v Veliki Britaniji na oddelku s strokovno literaturo, do feministične fikcije na oddelku za leposlovje in ustreznih vzporednic na oddelku za otroke.

Če se mi je na sejmu ob knjigi Young, Gifted and Black še postavljalo vprašanje, ali ne gre v tem primeru za rasizem, se mi ob naslovu Science is for Girls vprašanje, ali gre pri tem za šovinizem, pravzaprav ne postavlja več. Vprašanje je bolj zagonetno v primeru veleuspešnice Good Night Stories for Rebel Girls (Zgodbe za lahko noč za uporniške punce), ki ni le dosegla rekordnega zneska za še neizdani knjižni projekt na Kickstarterju, ampak vse od izdaje prejema izrazito pozitivne kritike v svetu in, čeprav smo prevod dobili šele pred kratkim, tudi v Sloveniji (glej npr. prispevek Ane Jurc Patriarhat je bavbav pod posteljo). Moje dojemanje koncepta zbirke zgodb, ki se začenjajo z »Once upon a time«, nato pa na enostranskih predstavitvah (pospremljenih s prepričljivimi vizualnimi interpretacijami izbranih osebnosti) dekletom ponujajo nove vzornice – znanstvenice, kraljice, umetnice … – namesto klasičnih pasivnih princes, je precej bolj ambivalentno. Še posebej v kontekstu njegove recepcije – knjiga je letos namreč spodbudila še eno kampanjo: spodbujene s knjigo in vsesplošno klimo se številna dekleta, preko spleta (ali, bolje rečeno, preko staršev in njihove povezanosti preko spleta), povezana v mrežo enako mislečih, letos (ob različnih svetovnih priložnostih za šemljenje) niso šemila v Pepelke, Sneguljčice ali Elze, temveč v Fride, Ade in Serene (glej 5 Halloween Costumes For Rebel Girls, v praksi pa npr. v intervjuju z Ano Dolinar in Niko Kovač).

Morda so Good Night Stories for Rebel Girls res literarni projekt, ki ga v danem kontekstu potrebujemo, da dviga glas, odpira debato. Pa vendarle se v nekaj potezah izrisane junakinje težko kosajo s kompleksnimi literarnimi liki, ki ne živijo po logiki once upon a time – s Tonjo iz Hudega Brega, Piko Nogavičko, Polleke, Lizo ali Živo iz muzeja. Slednje imajo še eno pomembno lastnost: niso omejene na rebel girls, ker bi, kar se mene tiče, o drznih in uspešnih ženskah (in dekletih) morali brati tudi in predvsem fantje.

A razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje. Tako je na primer razvoj znamke Star Wars prinesel izrazito feministično postavo novih filmov z ženskima likoma v vlogi novega(?) jedija in vrhovne poveljnice upornikov. Pa vendar se majice s Star Wars potiskom prodajajo kot deške, ena od slovenskih trgovin pa ob specifičnih akcijah deli dve vrsti nalepk »za otroke«, tiste bolj pastelnih barv z motivi Ledenega kraljestva in tiste v črni in rdeči z motivi Star Wars ali, kot pogosto uide prodajalcem in prodajalkam, tiste za punce in tiste za fante. Podobno se godi z drugimi sorodnimi premiki v medijskem prostoru, ki so vendarle več kot dobrodošli – Doctor Who, znanstvenofantastični lik britanske nacionalne televizije BBC z več desetletij dolgo tradicijo, katerega zasnova preko transformacij glavnega junaka omogoča menjavo igralcev (in s tem zagotavlja osveževanje in nadaljevanje serije), bo v letošnjem letu prvič prinesla transformacijo Doktorja v ženski lik z Jodie Whittaker v glavni vlogi. Sprememba, pospremljena kot »velika«, je poleg (precejšnjega) odziva javnosti, prinesla tudi odziv preteklih Doktorjev, med prvimi odziv Petra Davidsona, ki obžaluje, da s to odločitvijo dečki izgubljajo svojega vzornika, ki so ga desetletja imeli v liku Doctorja Whoja. Kot zanimivost ali pa vendarle več kot to: v enciklopediji Ljudje, ki so spremenili svet – Izumitelji (Miloš Mijatović, Tehniška založba Slovenije, 2018), med 16 izumitelji ni niti ene izumiteljice. V enciklopediji Ljudje, ki so spremenili svet – Znanstveniki (Miloš Mijatović, Tehniška založba Slovenije, 2017), je med 15 znanstveniki predstavljena ena znanstvenica – Marie Curie, edina oseba, ki je kdaj prejela Nobelovo nagrado na dveh področjih znanosti in jo je posledično precej težko spregledati. V enciklopediji Veliki znanstveniki (Jacqueline Fortey, Pomurska založba, 2009) pa sta med 31 predstavljenimi znanstveniki predstavljeni dve znanstvenici: poleg Marie Curie še Dorothy Hodgkin.

Čeprav so Good Night Stories for Rebel Girls (prevod, Zgodbe za lahko noč za uporniške punce, je pravkar izšel pri založbi Učila Tržič) del širšega družbenega premikanja k enakopravnosti spolov, nas, po mojem mnenju, prav knjige z naslovi »… za punce« in »… za fante« opominjajo, da še zdaleč nismo prispeli na cilj. Pa je mogoče izbrati pot, ki bi bila skladna s ciljem? Zanimivo možnost v prispevku Zagovor navidezne neenakosti predstavlja Sašo Dolenc. Spolna sestava orkestrov, ki so, piše Dolenc, ene od najbolj spolno enakopravno zastopanih združb, se ni spremenila z izenačitvijo na papirju, ampak z avdicijami za zaveso. S slepo avdicijo se je možnost za napredovanje žensk v naslednji krog povečala za 50 %. Kot poudarja Dolenc, pri odločanju ni odločilna enakopravnost na papirju, temveč to, da možganom onemogočimo pristransko odločanje. Seveda pa to zahteva vnaprejšnje priznanje, da smo pristranski, in hkrati pripravljenost, da se soočimo s svojo pristranskostjo in jo presežemo (dokler ni po slepi avdiciji v orkester sprejetih 50 % več žensk, si vendarle lahko »lažemo«, da so moški pač boljši glasbeniki). Ne nazadnje je najuspešnejša sodobna britanska avtorica, izpostavljena tudi v knjigi Good Night Stories for Rebel Girls, uspela kot J. K. Rowling in ne kot Joanne Rowling.

 

Gre za poudarek, ki me vrača k londonskemu knjižnemu sejmu – izpostavljeni uspešnici sejma sta vendarle dve feministični fikciji izpod peres dveh avtoric. Tudi med letošnjimi nominiranci za glavno nagrado na področju znanstvene fantastike Arthur C. Clarke Award sta letos dve ustvarjalki z izrazito feminističnim pisanjem, Jennie Melamed z delom Gather the Daughters in Anne Charnock z delom Dreams Before the Start of Time. Medtem ko se njuni moški sonominiranci v svojih romanih ukvarjajo s premislekom človeškosti v svetu umetne inteligence (Robert Cargill: Sea of Rust), postavljanjem ameriške vojne na ameriška tla (Omar Al Akkad: American War) in premislekom vrednot – od heroizma in domoljubja do ljubezni (Jaroslav Kalfar: Spaceman of Bohemia), obe avtorici odpirata vprašanje položaja družine in ženske v (distopični/prihodnji) družbi, vezano na premislek ženske kot matere – skrbnice za razplod človeške družbe. Medtem ko se izbrane tri moške romane primerja z Isaacom Asimovim, Kurtom Vonnegutom in Cormacom McCarthyem, se obe nominiranki (seveda) vzporeja z Margaret Atwood in njeno Deklino zgodbo. Kakšen bi bil izbor knjig, če bi imeli slepo avdicijo za zaveso? Bi ženske avtorice izpostavili kot najbolj zanimive na londonskem knjižnem sejmu in jih vključili v ožji izbor nominirancev za nagrado Arthurja C. Clarka? Te iste avtorice s temi literarnimi deli?

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

  • Nova politična klima

    Josip Novakovich

    Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

  • Posluh namesto tekmovanja

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.