Posluh namesto tekmovanja

Jedrt Lapuh Maležič

Ob 8. marcu, svetovnem dnevu žensk, me je prisostvovanje Fabulini debati s pisateljico Slavenko Drakulić spomnilo na pomemben vidik tako imenovane uvidevnosti, kakršne so me učili kot otroka. Ko so jo ob koncu literarnega večera vprašali, kaj meni o kampanji #metoo (slovenska različica je #jaztudi), je kot enega od zornih kotov, ki ji vzbujajo skepso, izpostavila to, da se med raznimi izpovedmi žrtev seksizma nehote zgodi, da v istem košu včasih pristanejo resnično grozljive in pretresljive zgodbe o posilstvih in hudih zlorabah, postavljene ob bok izpovedim žensk, ki so utrpele manj strašno škodo, ko se jih je na primer nekdo nepovabljeno dotaknil pod mizo. 

Drakulić je izpostavila diskrepanco med obema primeroma oziroma med mero, do katere je žrtev travmatizirana. Zelo nerada bi verjela, da bi gospa Drakulić želela razvrednotiti samo vrednost kampanje #jaztudi. Tudi sama je sicer poudarila, da si res želi videti, da doseže nameravani učinek družbenega preobrata. V tej kolumni bi se želela posvetiti samo vidiku primerjanja izkušenj, ki na prvi pogled niso najbolj primerljive. Ali pač?

Da ne bo pomote, kampanja #jaztudi se meni osebno zdi hvalevreden začetek razkrivanja, koliko je v naših družbenih krogih seksizmov vseh vrst, zato z odobravanjem spremljam celo »najmilejše« izpovedi tarč in žrtev seksizma, ki po mojem nikakor ne bi smele samoumevno pod preprogo. Pač pa bi želela izrabiti pisateljičin pomislek za premišljevanje o nečem povsem drugem, kar sploh ni nujno povezano s seksizmom, prej z ravnjo travmatiziranosti in »hojo na isto goro«.

Na primerjavo izkušenj sem v svojem svetu doslej še najpogosteje naletela na področju duševnega zdravja. Z diagnozo bipolarne motnje se borim že približno 18 let in marsikdo je k meni pristopil z dobrimi nameni, domnevam, da zato, da bi mi s svojim nasvetom pomagal premostiti na primer manično nespečnost. »Ne vem, ta kemija ti po mojem škodi. A si poskusila raje vzeti persen?« Četudi se zavedam, da so nameni te osebe dobri in hvalevredni, si ne morem kaj, da me ne bi popadel smeh. Vzeti persen proti maniji bi bilo približno tako, kot bi se z odlomljeno ledeno svečo boril proti tropskemu viharju. 

»Aha, torej en persen ne zaleže. Zakaj pa potem ne bi vzela dveh?« je bilo v mojem primeru naslednje vprašanje. Dobronamerno, seveda, vendar pa kaže na popolno nerazumevanje moje izkušnje in odstira vrzel med obema doživljanjema, ki je tako globoka, da bi težko rekli, ali oseba sploh približno ve, kaj je manična epizoda v polnem razmahu. Saj ne, da sem sama ne vem kakšen fen psihotropnih substanc, toda obstajajo primeri, ko »vzemi persen« zame zveni tragikomično, če ne celo nekoliko žaljivo. Veliko bolj uvidevno bi bilo, če bi oseba, ki ji gre za moj blagor, preprosto umolknila ali priznala, da nima pojma, kaj in kako doživljam. 

Po drugi strani menim, da kampanja #jaztudi ni takšen primer, ko bi moral kdor koli umolkniti. Če sploh kaj, naj bi spodbodla druge, naj spregovorijo! Kajti pri tem, ne nazadnje, nikakor ne gre za primerjavo izkušenj seksizma na lastni koži, temveč gre v prvi vrsti za njihovo množičnost in za prebujanje zavesti, da ne bi smele biti samoumevno sprejete ali zamolčane. Povsem razumljivo se mi pri tem zdi, da lahko neprijetna izkušnja seksizma, ki na prvi pogled ni videti bog ve kako grozljiva, pusti za seboj travmo, ki je po svojem obsegu primerljiva s tisto, ki jo utrpi žrtev hude fizične spolne zlorabe. Še pomembneje pri tem je najbrž, da se hude zlorabe pogosto ne zgodijo na lepem, temveč znajo biti plod same družbene klime, ki je pred tem leta in leta upravičevala neznatne seksizme in jih vestno pometala pod preprogo, storilcem pa se kakopak ni zgodilo nič. 

Če nadaljujem s svojimi duševnozdravstvenimi prigodami, je verjetno najpogostejša izjava, kar sem jih slišala: »Veš, zdi se mi, da imam to, kar imaš ti. Ne spim dobro, razpoloženje mi ves čas niha, včasih pa se mi tudi zdi, da sem že vse življenje čisto preveč utrgana.« Tudi to v prvi vrsti razumem kot iskreno zaskrbljenost osebe, ki se mi trudi približati skozi svoje psihično stanje, in verjamem, da je pristno zaskrbljena, ampak zaskrbljena je – vsaj tako to zveni meni – izključno nad tem, da ne bi »padla« na mojo raven. To pa se mi zdi že na meji žaljivosti. Navadno odvrnem, da dokler premore energijo in samovpogled, da se o tem sploh sprašuje in da v svoje zdravje sploh podvomi, gotovo še ni tako hudo. Jaz namreč v svoji bolezni tega samovpogleda nikoli nisem zmožna, če pa sem kdaj ga, to pomeni, da sem v tistem hipu izven nevarnosti hujše epizode in se je bom sposobna ubraniti. To jih navadno pomiri.  

Tudi sama sem kakopak že kdaj izpadla kot budala, ko sem v svojem tedaj večinoma kar urejenem in preskrbljenem svetu želela nekoliko potarnati nad vsakdanjimi tegobami, pa sem se izpovedovala sogovorniku ali sogovornici, ki je imel ali imela veliko hujše težave. Pravzaprav se je moral na mojem obrazu znajti prav posebej dragoceno butast izraz, ko sem tožila nad tem ali onim tečnim opravkom, nato pa mi je nasproti sedeča oseba čez čas zaupala, da so ji odkrili neozdravljivo bolezen ali pa, da je bila v mladosti zlorabljena in da travme še zdaj kažejo zobe. 

Edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, je, da se človek, ko spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično,  v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. In ravno to se mi zdi eden od hvalevrednih ciljev kampanje #jaztudi: da nas vse skupaj v hipu spreminja v poslušalce. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah, četudi se samodejno zgodi, da človek občuti nekakšne vrste ponižnost ob soočenju z izkušnjo osebe, ki je pretrpela hujše doživetje. V resnici gre in bi moralo iti ta poslušanje, za posluh, za to, da druga drugi naklonimo pozornost, ki pa nikakor ni vezana na to, po kateri poti smo »lezle na to goro«. 

Zato bi se, če se vrnem k tako imenovani uvidevnosti, kakršne so me učili v otroštvu, najraje otresla občutka spodobnosti in zatulila, da pri vsem tem primerjanju niso bistveni hujši in milejši seksizmi, da sploh ne gre za to, da bi obstajale hujše in milejše duševne bolezni, temveč da zagata tiči v tem, da preslabo poslušamo. To, da nekdo izpove travmo, ki naj bi bila po vseh pravilih hujša od naše, ne pomeni, da moramo mi sami na mestu obmolkniti. Kvečjemu pomeni, da se moramo bolje pozanimati, se potruditi bolje razumeti, bolje prisluhniti, ne pa zamahniti z roko in reči: »Okej, tvoja travma zmaga.« Tako se ne bo nič spremenilo. Na mestu spremeniti se v poslušalca nikakor ni lahko, vendar zaupam, da se bo (tudi ob kampanjah, kakršna je #jaztudi) sčasoma vzpostavil mehanizem, ko bomo na izpovedi travm prenehali gledati kot na nekakšno grožnjo in se bomo raje posvečali vprašanju, kaj žrtve potrebujejo in kako jim lahko bolje prisluhnemo.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • Nova politična klima

    Josip Novakovich

    Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.