Ponovna uporaba

kolumna

Andrej Blatnik

Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.

Tudi v imenu ekološkega ravnanja in ohranjanja gozdov že dolgo opozarjamo, da ni treba tiskati čisto vsega, kar je napisano. Velja tudi za knjige. A vendar jih še zmeraj tiskamo preveč. Nekateri založniki so že prilagodili svoje poslovne modele in jih natisnejo točno toliko, kolikor jih bodo prodali splošnim knjižnicam (nekdo je duhovito pripomnil, da se centrom ponovne uporabe knjig vendar reče knjižnice!), a težko bi rekli, da jih pri tem vodi trajnostna zapoved – velika večina tako natisnjenih knjig ne bo prestala preizkusa časa.

Nekatere knjige se ponovno uporabijo kot nosilke drugih sporočil. Ne samo v palimpsestnih in metafikcijskih predelavah, tudi v čisto fizičnih. Skupina Novi kolektivizem je leta 1998 za katalog za razstavo v Moderni galeriji pretiskala izvode številnih visokonakladnih, a tedaj in zdaj povsem neuporabnih Titovih knjig. Ker je razstava sama izhajala iz Plečnikove dediščine in jo po svoje predelovala, ni šlo le za ekološko dejanje (ali, če hočete, provokacijo), ampak za vsebinsko utemeljeno konceptualno odločitev.

 

 

 

 

 

 

Pravimo, da knjige ostanejo. Če jih izločijo iz knjižničnih zbirk, najdejo nove lastnike, še zlasti takrat, ko so na voljo zastonj. A velikokrat ostanejo bolj fizično kot vsebinsko – ostanejo na policah, javnih ali domačih, vendar ostanejo nepoužite. Ali pa se njihovo použivanje hitro izteče. Najbrž so me zasovražile že skoraj vse slovenske splošne knjižničarke, tolikokrat sem že opozoril, da je nezmerno nabavljanje Da Vincijeve šifre povzročilo, da je ta knjiga s prek 2500 kupljenimi izvodi za splošne knjižnice postala tisto literarno delo, v katero je bilo v samostojni Sloveniji vloženega največ javnega denarja – že čez nekaj let pa je zanimanje za izposojo močno upadlo in zaloga v knjižnicah se je vsaj razpolovila, tisti, ki si knjige niso mogli ali hoteli privoščiti v knjigarni, pa so lahko svoj izvod odnesli s kupa odvečnega gradiva. 

Velikokrat opozarjamo, nedavno Alojzija Zupan Sosič v pogovoru o literarnem vrednotenju na radiu Ars, da bi bilo treba knjige po nekaj letih (in po nekaj desetletjih) brati znova – in vrednotiti znova. Kdo je že rekel, da nikoli ne vstopiš dvakrat v isto knjigo, pa čeprav bereš dobesedno isti izvod knjige, ki si jo prebral že pred leti? Bralna preobrazba me je pripeljala do spoznanja, da ni več treba prebrati ali si vsaj pogledati čisto vse nove proze, kar je izide v Sloveniji (k temu spoznanju pa je nedvomno pomagalo tudi naglo naraščajoče število izidov), in pridobljeni bralni čas sem vložil v ponovno branje starih mojstrov. Tako tistih, ki so izšli pred nekaj leti, pa niso užili toliko pozornosti, kot bi jo knjiga zaslužila (na primer Marko Sosič: Kruh, prah, 2018), kot tistih, ki so včasih veljali za največje, zdaj pa so skoraj pozabljeni (na primer Pavle Zidar). Tako tistih, ki sem jih pred mnogimi leti imel za svoje najljubše, potem pa se jih nisem več upal prebrati, da ne bi obžaloval svojega nekdanjega navdušenja, in ko sem jih končno moral spet prebrati, nisem bil očaran nič manj (na primer Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste), kot tistih, ki jih berem vsakih nekaj let vedno znova in so zmeraj znova vrhunske (na primer Javier Marías: Tako belo srce).

Ob naraščajočem številu izdaj – ali prav zaradi njega – vse več knjig danes bliskovito izgine. Ne le iz zaznave in spomina, izginejo tudi fizično, iz knjigarn. Legenda ameriškega založništva Andre Schiffrin v Poslu s knjigami (slovenska izdaja 2007) pripoveduje, kako so se, ko so veliki medijski konglomerati prevzemali tradicionalne založbe, spreminjale knjigarniške strategije: če si klasike lahko pred desetletji kupil, kadarkoli si stopil v knjigarno, je zdaj vsaka knjižna izdaja na voljo samo še nekaj tednov po izidu, nato pa se neprodana zaloga vrne k založniku. Leta 1999, ko je knjiga izšla v originalu, je zapisal, da se »odstotek vrnjenih knjig nepretrgano dviguje od 20 odstotkov v šestdesetih letih na zdajšnjih več kot 40 odstotkov« (str. 110). Te vrnjene knjige nekateri založniki zmeljejo v papirnih mlinih, drugi jih skušajo prodati prek razprodaj, tretji z zbujanjem dodatnega zanimanja, recimo oznanjanjem rojstnih dni avtorjev ali opozarjanjem na nagrade, ki so jih prejeli za svoje novejše knjige. Redko pa se že izdanim knjigam posveča medijska pozornost, pa čeprav govorijo o tematikah, ki postanejo znova aktualne, kakor se je večkrat zgodilo Alamutu, ali o tematikah, ki so vselej aktualne. V desetletju, ko sem urejal oddajo Knjiga mene briga, sem od sodrugov knjižnega polja zmeraj znova doživljal začudenje, zakaj da si za pogovore izbiramo tudi knjige, ki so vendar izšle že pred časom. To je vendar že zastarelo! (Kaj ni včasih veljalo, da so knjige za večnost?) 

Aleš Debeljak je rad ponavljal misel, da smo palčki na ramenih velikanov. Povezoval jo je tudi s knjigami. Razvojno samoumevno je, da se mladim ljudem vse tisto, kar so ustvarile prejšnje generacije, mora zdeti nezadostno, nepotrebno, zanič. A če njihov razvoj ne teče naprej in si ne prenehajo izmikati podlage, na kateri stojijo, ostanejo pač brez nje. Tudi zato je dobro brati knjige, ki niso izšle ravno ta trenutek, ampak že malo prej. In ne le brati – tudi premišljati, o njih govoriti, pustiti, da se nas dotikajo. Tako jim odpiramo nova življenja. In sebi tudi.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal sedemnajst knjig v Sloveniji in petintrideset v tujini, med njimi po štiri v angleščini in makedonščini, šest v hrvaščini, po tri v nemščini, srbščini in turščini, po dve v španščini, češčini in italijanščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • Sneg

    Tina Bilban

    Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

  • Poezija nezavedne reči preda zavednemu

    Aljaž Krivec

    Mária Ridzoňová Ferenčuhová je ena najpomembnejših sodobnih slovaških pesnic, katere pesniški zbirki Ogrožena vrsta in Imunost, sta nedavno doživeli slovenski prevod.

Izdelava: Pika vejica