Pomembnost v krizi: vračajoče rešitve

prispevek s 5. mednarodnega kritiškega simpozija – Umetnost kritike: Refleksija umetnosti v družbi

Kristoffer Cornils

Kaj pomeni, da vas tukaj in zdaj nazivam v angleščini, z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem dni, oddaljen približno 850 kilometrov? Ko naši jeziki počasi potujejo in se ne srečajo v skupni točki, bo angleščina najhitrejši in najpriročnejši način posredovanja pomena skozi prostor in čas. Takšno jo dela ekonomični jezik: z njeno rabo prihranimo čas; zaradi nje je naša izmenjava preprostejša in bolj globalna, tudi kar se tiče kritike. Večina vas niti ne bo potrebovala slovenskega prevoda teh besed, da bi razumeli, kaj mislim, ko tu in zdaj govorim o umetnosti kritike, problemih, s katerimi se ta sooča, in rešitvah, ki jih za te probleme imamo, ki pa se zgolj vračajo kot novi problemi.

Angleščina obljublja brezmejnost komunikacije, ker si jo nas večina v tem delu sveta deli, saj hitro postaja naš skupni prvi drugi jezik. Tempo njene širitve določa pospešek naših vsakdanjih življenj in kako vsak živeč trenutek postajamo bolj in bolj povezani, kako sprejemamo in razsajamo po svetu to, kar imenujemo kultura. Postala je infrastruktura, do katere večina zlahka dostopa, po kateri nas večina zna navigirati dovolj dobro, da lahko razumemo in posredujemo, kar vemo in moramo izraziti.

Angleščina obljublja točnost komunikacije, saj omogoča, da preskočimo proces prevajanja tako, da se srečamo v skupni točki. Kamorkoli gremo, se zdi bolj in bolj priročno, da materni jezik pustimo za sabo, da se lahko nazivamo neposredno v jeziku, s katerim zna upravljati večina. Vsakič, ko koga naslovimo v angleščini, ta jezik na neki način postane rešitev za problem, problem neskladnosti, problem kulturne razdalje in manko časa v komunikaciji. Vendar se ta rešitev vsakič tudi vrne kot problem, kakor tu in zdaj, kjer smo vsi prisiljeni navigirati skozi pomen mojih besed glede na skupni imenovalec, ki pa ni skupinski, tako da se moramo namučiti, da lahko karkoli izrazimo, vsaj bolj kot v katerem od jezikov, ki smo jih tako naravno uporabljali, ko smo odraščali.

Na več načinov je priročnost brezmejnosti in točnosti angleškega jezika podobna temu, kar nam je bilo obljubljeno s tem, kar tako nerodno imenujemo internet. Zlasti kot kritike nas je vleklo k navidez decentraliziranemu, brezplačnemu distribucijskemu sistemu, ki so ga ponujala številna socialna omrežja, s katerimi lahko tako zlahka posredujemo pomen skozi prostor in čas, po vsem svetu ob istem času. Nekateri so celo pozdravljali erozijo paternistične medijske kulture, ki se je začela krušiti že nekaj let prej. Nekateri so zato v tem videli velik proces demokratizacije, mišljenja, da sredstva kulturne produkcije končno postajajo dostopna vsem, po celem svetu, v trenutku.

Obljuba socialnih omrežij kot omrežij distribucije in infrastruktur za posredovanje pomenov se je zdela tudi ekonomična. »Zastonj je in tako bo tudi ostalo,« še vedno trdi neko določeno omrežje, kar se je sprva tudi zdelo resnično. Za nekaj let smo bili neomejeni, brez velikega napora smo lahko komunicirali po vsem svetu. Vse, kar smo morali narediti, je bilo, da smo v to vložili nekaj časa. Sedaj pa smo spoznali, da je resnična cena, ki stoji za to trditvijo, neka druga, da je nenehno deljenje na teh platformah prišlo s ceno tega, da smo izgubili skupno točko, to, kar tudi radi imenujemo javno mnenje – na kar se bodo kritiki morali navezovati na tak ali drugačen način, s tem se bodo morali ukvarjati in prevpraševati. Naša prostost se je tako paradoksalno navzela oblike skoncentrirane razdrobljenosti.

Imperij izmerljive pomembnosti

Jacques Derrida je 1989 v pogovoru z Olivierjem Salvatorijem in Nicholasom Weillom o problemu navezovati se, ukvarjati se in prevpraševati javno mnenje v trenutku v zgodovini, ko je bil razglašen konec zgodovine, prepoznal »novo cenzuro, ki združuje središčenje in fragmentacijo, akumulacijo in privatizacijo, ki depolitizira«.1 Ta nova cenzura je pogubljala πόλις (polis), tako da se je vsiljevala kot najbolj ekonomičen način posredovanja pomena skozi prostor in čas prek tele-tehnologij, ki prioritizirajo avdio-vizualno, v istem trenutku pa je potekala tudi privatizacija teh tehnologij. Čemur smo priča tu in sedaj in kar bi morali kot kritiki priznavati in izpostavljati, ni toliko vrnitev teh procesov, temveč njihova proliferacija skozi različne medije, ki jih uporabljamo tako v osebnem kot službenem življenju.

Omrežja, po katerih komuniciramo, po katerih skušamo širiti svoje kritike, namreč dajejo prednost poslovnemu modelu, ki temelji na dobičku od oglasov, ki je masovno sprožil ekonomizacijo komunikacije. Ta ekonomizacija se je asimilirala v skoraj vsak aspekt tega, kako pristopamo h kulturi. Obljuba, da lahko teoretično dosežemo vsakogar na svetu, se je vrnila kot nuja, da dosežemo čim več ljudi po vsem svetu v najkrajšem možnem času, da bi bilo delo, ki ga vložimo na in v platforme, ki so brezplačne in to tudi vedno bodo, čim bolj zadovoljujoče. Uspeh je naenkrat postal veliko bolj primerljiv kot poprej, pomembnost se lahko vrednoti s številkami po preprosti formuli: toliko več, toliko bolje.

To je močno vplivalo na medijsko industrijo, saj je edini način preživetja postal cilj pripraviti ljudi do tega, da kliknejo povezavo, po kateri dostopajo do spletnih strani, na katerih se prikazujejo oglasi. To pravzaprav ni nič novega; še vedno smo se in se ubadamo z atavizmom dobe tiskanega novinarstva, ko se je doseg računal glede na število natisnjenega materiala in je uspeh pomenil prodajo določenega procenta tega materiala. Ta atavizem pa je še dodatno dobil na moči, ko so številke postale bolj zanesljive, tako pa tudi doseg in uspeh veliko bolj izmerljiva.

Znotraj domnevne brezmejnosti družbenih medijev, ki povezujejo cel svet, se je začelo tekmovanje za pozornost – vidnost in s tem tudi za prostor. Kar se je prej proslavljalo kot decentralizacijo, je začelo na obrobje potiskati tiste, ki se niso mogli ali hoteli prilagoditi ekonomični dinamiki, ki je pomembnost pripisovala predvsem čustvom, od smeha do jeze. Bolj čustven kot je bil naslov, bolj šokantno ali zabavno pisanje, večji je bil uspeh. Še huje, bolj kot so te platforme rasle in rasle ter zvabile več ljudi, založnikov in kritikov, bolj so bili marginalizirani ti, ki se jim niso pridružili: ni participacije, ni kompenzacije. Imperij izmerljive pomembnosti se je postavil kot hegemonska sila, ki je svoj prostor opredelila z izključevanjem. Ali je kdo dejansko prost tega, da se tem platformam ne pridruži?

Celo točnost komunikacije je postala imperativna. Kultura je sedaj hipen produkt, ki zahteva hipno porabo, s tem pa tudi hipno kritiko. Prej ko se na nekaj odzovemo, večja je možnost, da dobimo pozornost svoje publike, da pridobimo vidnost v ekonomski strukturi teh platform. Razdalja, ki opredeljuje kritištvo v odnosu tako do njegovih subjektov kot publike, se tako vedno bolj ruši v infrastrukturi, ki se je zdela tako priročna, postala pa je največja nevšečnost, nova cenzura, ki obenem središči in fragmentira naše pogovore, ki obenem kopiči in privatizira kulturo, v kateri naj bi sodelovali, ki naj bi jo komentirali, ki se je želimo navzeti, jo analizirati in kritizirati.

Priročnost tako pride s ceno: odvzame nam prostor in čas prav s tem, ko ustvarja iluzijo, da naj bi nas oskrbela z več prostora in časa. Če smo mislili, da smo se osvobodili v prostoru in času, če smo verjeli v obljubo, da je »zastonj in tudi vedno bo zastonj«, smo dvakrat preplačali – z manj prostega časa kot kadarkoli, z manj prostora za prispevanje in udeležbo kot kadarkoli. Kaj torej pomeni, da vas tukaj in zdaj nazivam v angleščini, z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem dni, oddaljen približno 850 kilometrov, ko se zatečem k najhitrejšemu, najpriročnejšemu načinu posredovanja pomena skozi prostor in čas?

Omejitve brezmejnosti

Angleščina se je na več različnih načinov vstavila na vse ravni infrastrukture, po kateri komuniciramo drug z drugim in po kateri izvajamo svoj poklic kot kritiki. Ne obstaja namreč širše rabljen programerski jezik, ki ne bi na tak ali drugačen način uporabljal angleščine, kar pomeni, da je ta že vedno vpisana v imperij, v katerem skušamo osmišljati svet in posredovati pomen svoji publiki – kakor skušam svoj pomen posredovati tu in zdaj, v angleščini.

Podobno kot omrežja, katerih dominanten jezik je v zahodnem svetu vedno angleščina, ki ves čas in skoraj povsod pridobiva na pomenu in pomembnosti, tako pa tudi fragmentira in privatizira našo komunikacijo, saj deluje kot nova cenzura, ki kritištvu grozi z izključevanjem. Za Velikim požarnim zidom Kitajske se na internetu uporablja vse več kitajščine, obstajajo tudi druge platforme in storitve za sporočila. A to komajda zaznamo, obenem pa se nanje tudi ne moremo odzvati ali sodelovati v njih, tako da se moramo omejiti na meje tega, kar se nam zdi navidez brezmejno. V našem poklicu izmenjava tako postaja redkejša in redkejša, prevodi pa so vse manj in manj potrebni. Tako se vsaj zdi.

Kot kritiki poskušamo hoditi vštric z ritmom naših neprenehoma premikajočih se kultur in ugotavljamo, da ne smemo izgubljati časa – da nimamo časa sodelovati v kulturi, jo analizirati in kritizirati, ker vedno zamujamo k njeni hipni produkciji in hipni porabi. Zamujamo k aktualnemu nizu tvitov, zamujamo k aktualni viralni YouTube senzaciji, zamujamo k aktualni knjigi, ki še ni bila objavljena v našem maternem jeziku, je pa že bila predelana v angleščini in pokomentirana, prav tako v angleščini, od našega bralstva – ki prav tako noče izgubljati časa. Zakaj bi torej čakali na prevod knjige, ki se ukvarja s tu in zdaj, ali je vsaj v pogovoru tu in zdaj, na internetu bolj kot kjerkoli drugje? Oziroma zakaj sploh napisati knjigo, ki bi potrebovala prevod, sploh če se ukvarja s tukaj in zdaj?

Najbolj poznan slovenski kritik je to uvidel in tudi drugi mu sledijo. Nočejo izgubljati časa; drugim nočejo povzročati nevšečnosti. In kako nepripravno bi bilo za vas in zame, če bi vas tukaj in zdaj nazval v nemščini z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem, oddaljen približno 859 kilometrov? Pomenilo bi večjo izgubo časa in s tem prostora, prostora za diskusijo kot tudi vidnost zunaj tega.

Kot kritiki moramo misliti vse bolj ekonomično, če nam je to všeč ali ne, četudi to pomeni, da se načrtno umaknemo na spodnji predel ekonomične hierarhije, samo da nazivamo tiste, ki nas želijo slišati in naš glas tudi z velikim trudom iščejo. Četudi večina večjih publikacij v angleškem jeziku uspeva veliko bolje kot druge, so se številne publikacije prav tako začele širiti mednarodno, kar pomeni, da vsaj delno pokrivajo aktualne dogodke in kulturo v angleščini. Čeprav to literarne kritike še ne zadeva toliko, je to že občuten del drugih področij v kulturnem kritištvu, recimo v mojem glavnem poklicu, glasbi.

Ob kulturnih in geografskih omejitvah navidezno brezmejnega jezika pa se dodatno okrepijo še meje v družbi. Ne zgolj na globalni, temveč tudi lokalni ravni se nadaljujeta fragmentacija in privatizacija, kar še dodatno atomizira to, kar si radi domišljamo kot javno mnenje, ali vsaj javni forum – skupni prostor, ne zgolj prostor skupin. Da kritika ne bi služila zgolj temu, da posreduje in prevaja med različnimi žanri, različnimi kulturami, različnimi svetovnimi nazori in ideologijami, se mora lotiti tudi prevajanja med različnimi sociolekti. Če pa je večinski kapital zbran v določenem jeziku, namesto razdeljen med vsemi, bo ta kapital še dodatno koncentriral in kopičil vse pomene, vso pomembnost, na način izključevanja, ali pa bo vsaj razširil ločnico med eno plastjo družbe in drugo.

Ta nova ekonomičnost, ki je vplivala na kritištvo, vse odkar je bilo pahnjeno na (spletne) platforme in super-infrastrukturo angleškega jezika, ki prevladuje, so sprožile neprekinjeno krizo. Pravzaprav krizo pomembnosti kritike same. Čeprav smo sprva mislili, da bomo lahko dosegli več ljudi, ustvarili širši javni diskurz, tukaj in zdaj večinoma ne zmoremo nasloviti koga, ki že ne posluša in se odziva. Kritištvo se je tako ujelo v povratno zanko, kjer so rešitve njegovih problemov obenem novi problemi, nova cenzura. Kako pa se lahko odzove, morda celo premaga to krizo – ali pa zgolj preživi, ko je boj za preživetje že tako težek?

Obtožba krize

Kritištvo je vedno že osnovano v krizi, tako pa se tudi tu in zdaj vedno povezuje s svojim izhodiščem; z grško besedo krineín (κρίνειν) – diskriminirati, deliti ali razločevati, a tudi urejati in razvrščati, se odločati in presojati ali celo obtožiti. S tem, da bi diskriminirali to, kar je navidez tako vseprisotno, obtožili imperij izmerljive pomembnosti, bi bili kot kritiki radikalni. In to bi tudi morali biti. Če se kritištvo ne bo znova in znova opominjalo glede situacij in okoliščin, časa in prostorov, v katerih se dogaja, v katerih se bori za prostor, bori, da bi shajalo s časom, se bo predalo novi cenzuri, ki ga je skoncentrirala in nakopičila, fragmentirala in privatizirala.

To seveda ne pomeni, da je edina pot iz tega usmerjena nazaj, nazaj k paternistični medijski kulturi, od katere smo se mnogi pred leti veselo poslovili, ali k patriotskemu mišljenju enega jezika, ki druži homogene kulture, zamejene v zvezni državi določenega naroda, čigar meje se povsod po Evropi ponovno krepijo, da bi izključile tisoče, če ne milijone. Nasprotno, to, da vas nazivam v angleščini, tukaj in zdaj, z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem dni, pomeni: da bi lahko kritištvo ostalo pomembno oziroma da bi na pomembnosti ponovno pridobilo, mora sprejeti in živeti v krizi, da jo lahko preživi, razume, da ne sme izgubljati časa in da prostor, ki si ga delimo, nikoli ni skupen, dojame, da je naše srečanje na obrobjih imperija izmerljive pomembnosti korak proti temu, da kot kritiki ponovno postanemo nevšečni, proti repolitizaciji, proti temu, da postane ponovno pomembna.

Biti nevšečen pomeni, da obtožimo lastne priročnosti tako, da priznamo svojo krizo; priznamo, analiziramo in kritiziramo krizo prek subjektov svojega kritištva, njihovih situacij in okoliščin. Navsezadnje je to pomen tega, da vas nazivam tukaj in zdaj, v angleščini, z besedami, ki sem jih napisal pred več kot mesecem dni, oddaljen približno 850 kilometrov; besede, ki so potovale počasi in so kljub temu na voljo tudi v prevodu.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Kristoffer Cornils, rojen v Buxtehudeju v severni Nemčiji, trenutno živi v Berlinu kot samostojni urednik in novinar za revije, kot so Groove, Spex, hhv.de mag ter druge.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Književna kritika v dobi družbenih omrežij

    Asja Bakić

    Najprej bi povedala, da mi je izredno všeč, da se ta simpozij imenuje »Umetnost kritike«, saj beseda »umetnost« tukaj ne implicira zgolj tega, da je … →

  • Gorki šlagerji za zimski kres

    Jedrt Lapuh Maležič

    Novoletna zaobljuba: družabna omrežja ne bodo več ventil za frustracije.

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.