Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

Tina Bilban

Včasih se zgodi, da me spravi ob živce kakšna (na videz) res banalna stvar. Na primer prispevek iz promocijske kampanje Naša super hrana, ki je pripravo piščančjih ražnjičev z zelenjavo, limono in meto pospremil s sloganom Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci.

Objava o vsesplošni ljubezni do piščančjih ražnjičev iz niza [KUHAMO Z NAŠO SUPER HRANO] je sicer iz oktobra 2018, a se mi jo zdi iz dveh razlogov smiselno vleči na dan tudi po več kot osmih mesecih. Prvič, to, da me zasleduje že osem mesecev, nekako podrčta poanto uvodnega stavka. Drugič, zdaj ko smo končno dočakali sonce, nas, se bojim, čaka ponoven zagon oglasov naše super hrane za žar in na spisku, predvidevam, ne smejo manjkati piščančji ražnjiči. Tale zapis bi bil lahko tako dosti bolj aktualen, kot se morda zdi na prvi pogled.

Piščančji slogan me torej zasleduje že nekaj mesecev, a (v prvi vrsti) ne zato, ker gre za kampanjo, ki jo financiramo iz državnega proračuna, promovira pa nekaj, kar se nezanemarljivemu deležu prebivalstva zdi problematično z vidika okoljskega odtisa in spopadanja s podnebnimi spremembami in/ali nesprejemljivo z etičnega vidika. Tisto, kar me zmoti do te mere, da pišem o precej banalnem promocijskem prispevku, je nesmiselnost same izjave, ki se ne nazadnje izteče v totalitarizem (predpostavljene) večine.

Takle pavšalni totalitarizem večine se mi zdi precej zoprna reč. Večkrat smo ga pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen. Sem pa tja se sprijaznim s tem, da večini res paše tisti tip »kulturnih oddaj«, ki se vztrajno vrti ob petkih ob osmih; da se večini zdi, da potrebujemo rezilno žico na meji … Se mi zdi pa skrajno neprimerno, da se me kar naenkrat posploši v to večino – pa naj bo večina bolj ali manj skregana z mojim mnenjem, razlog pa bolj ali manj banalen.

Tako se reče, je en tak klasičen argument. Ampak, ne, pravzaprav se ne. Od izjave tipa Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci je samo en korak do izjave Vsi se bojimo beguncev, zlasti tistih z bradami ali pa Vsi smo mnenja, da je literatura nepotreben družbeni parazit, zlasti poezija.

A če stopim korak nazaj, morda pa v sloganu ne gre za tak pavšalni totalitarizem večine. Morda pa se vendarle opira ne nekakšno logično sklepanje. Osebno sicer ne poznam argumenta, ki bi omogočil deduktivno sklepanje v smislu: Naklonjenost do piščančjih ražnjičev je del človeškega bistva/nujen sestavni del vsega živega, kar se še posebej izraža v prvih letih življenja, ergo: Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci. Če mi je tak argument ušel, se opravičujem, v tem primeru je moje celotno pisanje precej brez smisla in bralcu predlagam, da na tej točki zaključi z branjem. Ostane seveda še induktivno sklepanje. Morda so oblikovalci slogana povprašali relevantno velik odstotek prebivalstva, kaj si misli o piščančjih ražnjičih, in pri vseh naleteli na precejšnjo naklonjenost, pri otrocih pa, predvidevam, kar na huronsko navdušenje. Ob tem so imeli srečo, da ob anketiranju niso naleteli name. V tem primeru bi si morali namreč omisliti kakšen drugačen, manj speven in sploh prelesten slogan. Jaz namreč nimam kakšne posebne afinitete do piščančjih ražnjičev. In, kar je zlasti presenetljivo, tudi moji otroci ne.

Morda pa je, in v tem primeru navdušeno pozdravljam njihovo pretkano, čeprav ne ravno očitno zamisel, v ozadju humorno-vzgojni moment v stilu Charlesa Lutwidga Dodgsona, bolje poznanega pod psevdonimom Lewis Carroll. Dodgson, matematik in logik, najbolj pa poznan kot avtor Aličininih dogodivščin v Čudežni deželi, je bil tudi navdušen pedagog. Tako je med drugim zasnoval mladim namenjen logiški priročnik z »zabavnimi« nalogami in igrami, ki naj bi po njegovem mnenju zagotavljal neskončno zabave, a mladi bralci iz Dodgsonu nerazumljivih razlogov niso delili njegovega navdušenja. So ga pa, nekaj let kasneje, požele Aličine dogodivščine v Čudežni deželi, pa čeprav nam tudi tu lekcija iz logike ne uide.

Kar nekaj bolj znanih komičnih pasaž v knjigi namreč temelji na napačnem logičnem sklepanju. Dodgson vzame napačno logično sklepanje, ki pa ga pogosto vsakodnevno izvajamo (nevede, naivno ali pavšalno) in ga prižene do absurda. 

»Kako pa veš, da si ti nora?« [Je Alica vprašala Mačko Režalko]

»Izhajava iz dejstva,« je začela Mačka, »da psi niso nori. Se strinjaš s tem?«

»Bi rekla,« je odvrnila Alica.

»No, vidiš,« je povzela Mačka, »in kot veš, pes renči, kadar je jezen, in maha z repom, kadar je vesel. Jaz pa renčim kadar sem vesela, in maham z repom, kadar sem jezna.«

(Lewis Carroll, Aličine dogodivščine v Čudežni deželi; prevod: Gitica Jakopin, Ljubljana, Mladinska knjiga 1990).

Mačkino sklepanje (v originalu mačka na koncu še ponovi dokazovano dejstvo: »Therefore I’m mad«), bi lahko opisali takole.

Psi renčijo, kadar so jezni, in mahajo z repom, kadar so veseli. Psi niso nori.

Mačke se obnašajo obratno kot psi.

Mačke so nore.

Mačkino sklepanje se zdi že na prvi pogled nesmiselno. A njeno argumentacijo lahko razumemo na način, ki ga pogosto (napačno) uporabljamo vsi, ne da bi se zavedali njegove napačnosti:

Če P (Nekdo renči, kadar je jezen, in maha z repom, kadar je vesel), potem Q (ni nor).

Ne P (Nekdo renči, ko je vesel in maha z repom, ko je jezen).

Torej ne Q (Je nor).

Jasno je, da mačkina argumentacija tudi zdaj ne zdrži. Kaj pa izjava tipa: 

Ko dežuje, so ceste mokre.

Ne dežuje.

Ceste niso mokre.

Ali pa:

Če nekdo osebno doživi neki dogodek ali izkušnjo, ima pravico to opisati v knjigi.

Nekdo osebno ne doživi nekega dogodka ali izkušnje.

Tega nima pravice opisati v knjigi.

Številni bralci so skozi stoletja prebirali Aličine dogodivščine v Čudežni deželi, ne da bi se ustavljali ob napačno izpeljanih logiških argumentacijah. Po drugi strani pa prav različne plasti Dodgsonovega dela, njegov avtorski nonsens humor, ki gradi na logiških preobratih, jezikovnih igrah in filozofskih perturbacijah, že desetletja navdušujejo bralske sladokusce. Za svojo je niso vzeli le navdušenci nad literaturo, temveč tudi znanstveniki, matematiki, filozofi in/ali ljubitelji logike. Če se ustavimo ob logiki Mačke Režalke, lahko ne nazadnje dobimo tudi uvid v svoje napačno sklepanje. Ker ne nazadnje se lahko na cesti odvije boj z vodnimi balončki, kritiška in bralska srenja pa prideta do konsenza, da je imel Gustav Flaubert pravico napisati Gospo Bovary, Neal Stephens Anathem, Janja Vidmar pa Črno vrano.

Morda pa je (skrita) agenda oglasov, ki jih podpirajo ministrstva Republike Slovenije, prav ta, da dregnejo določen delež prebivalstva, jih opozorijo na problematično formiranje neutemeljenih izjav v stilu pavšalnega totalitarizma večine in spodbudijo kritično mišljenje. Pravzaprav si predstavljam idejnega vodjo oglasa, skritega nekje globoko v državnem sistemu, prikritega ljubitelja logike in Charlesa Lutwidga Dodgsona, kako argumentira svoj predlog v smislu: »Ne zmoti jih, ko se zapiše vsi si želimo večje varnosti ali pa vsi vemo, kako pomembno je brati otrokom, kaj pa, če zapišemo kaj res absurdnega, na primer vsi imamo radi piščančje ražnjiče

Morda pa so oglasne kampanje res prevzele vlogo Mačke Režalke. 

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

  • Poglavitna naloga založnika je ustvarjanje novih poželenj

    Andrej Hočevar

    Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

  • Nikoli več, do kdaj? 

    Muanis Sinanović

    Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

Izdelava: Pika vejica