Pilav za pisatelje

Pankrt pri ruski tašči (2)

Andrej Hočevar

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si. In v glavnem ni težko odgovoriti, četudi je včasih potem potrebna dodatna razlaga, ki hitro potrdi pravilnost ali zgrešenost izpraševalčeve kontekstualizacije prvotnega odgovora. Jaz vprašanje vedno tudi vrnem, kar pogosto trči ob nekakšno samoumevnost domačinov, včasih pa jo tudi pomaga odpreti za bolj zanimiv dialog. Toda včasih tudi ni tako preprosto, saj vprašanje izvora implicira predpostavko, da je naša identiteta – oz. narativ, v katerega jo vpenjamo – določena predvsem z geografsko lokacijo. 

Nekega večera smo se, kot že tolikokrat, pogovarjali o Uljanovsku in neposrednem vplivu prostora na ustvarjanje. V druščini je bila tudi neka lokalna slikarka, ki ji je lokacija še kako pomembna, saj ob pogledu na okolico seveda ne slika nekega namišljenega pejsaža, temveč tistega, ki ga ima pred sabo; jaz, po drugi strani, sem zagovarjal stališče, da je pravzaprav vseeno, za katero mizo, v kateri sobi in v katerem mestu ustvarjam, saj v mojem delu ne gre primarno za opisovanje okolice, o posrednem vplivu pa je približno tako težko – in nekonstruktivno – govoriti kot o navdihu (ki ga v demistifikaciji ustvarjanja prav tako poskušam vedno zanikati, kar je nedvomno tudi način soočanja z lastno preteklostjo).

Toda prav zaradi potrebe domačinov, da bi jim razkril kaj pametnega o življenju v njihovem mestu – kot da ga sami poznajo predobro, da bi ga lahko zares videli –, sem vedno znova čutil neprijetno potrebo, da poudarim, kako hvaležen sem, da so mi bivanje tukaj sploh omogočili. Kajti osebno navdušenje ali razočaranje nad mestom samim je povsem nepomembno v primerjavi s privilegijem, da sem tukaj lahko našel čas in mir za ustvarjanje. »Tukaj sem v enem mesecu napisal več kot v zadnjem letu,« sem rekel Aljoni, »spoznal sem nekatere posebnosti ruske kulture in se poglobil v njihovo zgodovino. Mar ni to več vredno od negodovanja nad slabimi pločniki ali presenečenja, ki sem ga doživel, ko še nisem vedel, da se ulična razsvetljava opolnoči ugasne in sem se po teh slabih pločnikih domov prvič vračal v temi?«

Uljanovsk

S harmoniko in narodnimi nošami se začenja Oblomov fest. Na trgu pred Leninovim spomenikom se odvijajo glasbeni festivali, državne proslave in športne igre.

Ko sem bil pred nekaj leti na knjižnem sejmu v New Delhiju v Indiji, sem se sprva čudil, kako je lahko osrednja gostja Evropska unija, ko pa se je Slovenija istočasno že začela pripravljati na svoj lastni nastop na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2022, dokler se nisem spomnil, da na nekaterih koncih sveta vprašanje Slovenije, Jugoslavije in Slovaške sploh ne obstaja, preprosto zato, ker je za tamkajšnji kontekst brezpredmetno. Namesto tega si preprosto iz Evrope, kar je dobrodošel mrzli tuš za vsakršne poskuse ideološkega utemeljevanja nacionalnosti ali vztrajanja pri takšnem ali drugačnem esencializmu, saj so vsakršne razlike po hitrem postopku odpravljene. Takšnen način opozicijskega vzpostavljanja identitete, ki temelji na nekem bolj ali manj arbitrarnem binarizmu, pa s tem seveda ni presežen, temveč zgolj preslikan na razmerje med večjimi entitetami, kar poleg njihove hegemonije potrjuje tudi njihovo lastno, nič manj očitno podvrženost esencializmu.

Marsikje pomaga omemba Jugoslavije, včasih v lastno škodo, drugod zadostuje omemba Evropske unije. Redki se potem zanimajo še za odtenke v odzivih na takšne posplošitve ali poenostavitve, ki bi utegnili razkriti kaj več o zgodovini ali nacionalnih oz. kolektivnih travmah. Ker za takšne posplošitve najraje krivimo druge, se je treba vedno znova opomniti, da je ravno v tem zmota, ki ji najhitreje podležemo kar sami. Omembo Slovenije so v Rusiji ponekod sprejeli kot drugi pol sveta, ki je razdeljen na nas (Rusija) in vas (Zahod), drugod kot Vzhodno Evropo ali pa kar kot del Sovjetske zveze, kar je ob eni številnih zdravic mimogrede navrgla babuška Lušenka.

Primer prvega odnosa je postal najbolj očiten v nekem dnevu spontanih prijateljstev in zavez, ko smo se na hotelskem vrtu združili ob žaru. »Mi imamo o vas – Evropejcih – samo dobro mnenje; vedno se trudimo, da bi vam ugajali,« je rekel Volodja, »vendar pa imam občutek, da si vi o nas v resnici ne mislite nič dobrega. Dokler gre za to, da ohranjamo videz dobrega odnosa do Nemčije ali Francije, je vse v redu, ker s tem strežemu vašemu interesu. Čim pa isto pričakujemo tudi od vas, smo vam naenkrat odveč in nevredni vaše pozornosti.« 

Mislim, da sem ga še predobro razumel, vendar se nisem spuščal v debato o tem, da smo Slovenci obsedeni z istim občutkom; tudi v Indiji se nisem znal rešiti iz zadrege, ko me je neki tamkajšnji pesnik napadal, češ da zato, ker prihajam iz »bogate zahodne države,« nisem v poziciji, da bi se z njim sploh lahko enakovredno pogovarjal, kaj šele omenjal naše težave, ki pač niso nič v primerjavi z njihovimi. Če se kdaj nemara zdi, da se neka poljubna skupnost ukvarja predvsem sama s sabo, to ni nujno dokaz njene provicialnosti ali nepomembnosti, ampak občutka marginaliziranosti ali podrejenosti.

Bolj kot vprašanje izvora je identiteta torej funkcija razmerja do občutenih ali predpostavljenih nosilcev moči. Težko bi rekel, da je z nami isto, ne da bi ob tem pomislil, kako neprimerno bolje imamo mi urejene denimo kolesarske steze, da imamo torej privilegij, da se ukvarjamo z nečim tako nepomembnim, ker so pomembnejše stvari, kot na primer ceste, že urejene. Ne vem, ali se je Lušenka zgolj zmotila ali pa je njeno identiteto zaznamovala ideologija vesoljnih razsežnosti Rusije, toda izjava je bila povabilo v družbo (tisto prijateljstvo narodov), v skupnost, medtem ko je Volodjeva izjava, ki ni mogla skriti sence razočaranja, služila poglobitvi razkola, ki potrebuje Drugega, da lahko svojo frustracijo osmisli in pozunanji. 

Tatarski festival Sabantuj se odvija v Parku zmage in hipodromu na severnem delu mesta. V parku, ki ima zabaviščni vojaški poligon za otroke, so tudi vojaška obeležja in drugi artefakti.

In ko si tako olajšamo duše, smo lahko vsi spet prijatelji, obiskujemo literarne prireditve v jeziku, ki ga ne razumemo, in tam opazujemo čudne živalske vrste pod skupnim imenom »pisatelji,« se nažiramo pilava na tatarskem prazničnem festivalu Sabantuj ali hodimo na družinska kosila k štajerskim vinotočem. Lahko bi šli tudi na lokalno gasilsko veselico in bi bilo bolj ali manj isto. V vseh primerih se počutimo rahlo zmedeno in plačujemo svoj davek orientalizmu, ko si poskušamo hkrati zatiskati oči in si pogledati skozi prste. Mogoče je pa v resnici tako, kot mi je nekoč rekla neka prijateljica: da ji je sicer vseeno za nogomet, da pa se rada zlije z družbo, ki kje na prostem ob pijači spremlja prvenstvo, preprosto zato, ker je tam vedno dobro vzdušje.

Po mnenju mladih je vzdušje poleg Kvartala, nekakšnega lokalnega kulturnega vozlišča, dobro menda tudi na Oblomov festu (po junaku romana tukajšnjega rojaka Gončarova), ki k prebivalcem Uljanovska kliče, naj dvignejo svoje riti in se iz oblomovščine odpravijo na ulice. Ko sem se s Sabantuja, ki je zavzel velik park in hipodrom na severnem robu mesta, vrnil v center, kjer se je ravno začenjal Oblomov fest, sem na ulicah najprej naletel na harmonike, balalajke in prizore z nekakšnimi folklornimi skupinicami v narodnih nošah. Folklora, pomešana s popularno kulturo in domačo obrtjo, je tako v enem tednu vsaj trikrat prodrla v mestno jedro, ob prazniku svete trojice tudi skupaj z vojaki. 

Kakorkoli že, mar ni mnogo pomembnejše in zanimivejše vprašanje literarnih izvorov, ki posameznika bodisi po tradiciji bodisi po izbirnih sorodnostih umeščajo v specifične konstelacije znotraj literarnega polja, ki ustaljene strukture bodisi potrjujejo bodisi pretresajo? Zavedam se, da so bili moji trije literarni obiski Rusije v zadnjih nekaj letih (Moskva, Jakutsk, Uljanovsk) že v izhodišču bržkone omejeni na neko specifično družbeno-literarno rezino – tisto, ki mi je ponudila dostop –, kar je seveda pogojevalo mojo izkušnjo, ne glede na to, kako uspešno sem se trudil, da bi jo presegel. Toda tisto, kar me je vedno spremljalo in česar se nikoli nisem mogel povsem otresti, je bil nekoliko tesnoben občutek, da tudi na najmanjše ribe nekje že preži mreža tradicije – šele kasneje sem ugotovil, da se tudi za tem skriva znak provincializma –, ki ji je nemogoče uiti.

Harmonikarji v igri glasbenih vprašanj in odgovorov spremljajo spontani pevski nastop starejšega gospoda. Ob rokoborbah in koncertih ima pomembno mesto na Sabantuju tudi hrana: debeli ražnjiči, kvas v plastičnih sodih in pilav.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

  • Tujec je ogledalo

    Andrej Hočevar

    Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

Izdelava: Pika vejica