Transverzala (trans)spolov

Od kulture k politikam, od identitete k subjektiviranju

Renata Šribar

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v štirih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Zaključni dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. – Renata Šribar

Daljši opis

Vsako označevanje s cisžensko in tradicionalno heteroseksualnostjo razumem kot povsem enako neutemeljen in neupravičen pritisk, kot se udejanja skozi zapoved heteronormativnosti in »ženskosti«. — Renata Šribar

Ali s tem, ko naslavljamo pozicijo osebe, ki je v tem primeru cis ženska, res že zganjamo nasilje identitenega označevanja? — Martin Gramc

Z Martinom se osebno ne poznava, a vsaj mene nanj_o veže dovolj močna vez. Končno sem – in to v spletni družabni skupnosti – našla nekoga za spodoben dialog z nasprotnih idejnih in različnih živetih izhodišč, ne da bi se nama kdaj zgodil zoprn ali sovražen komunikacijski mrk. Po določeni objavi sva padla v diskusijo o trans- in cisspolih. Kolegica transfeministka ni zmogla na tako priljuden način sprejeti nasprotovanja oznaki cisgender (cisženska, cismoški). Skovala jo je transskupnost, da bi si utrdila identiteto na način vzpostavljanja svojega kategoričnega nasprotja. O tem z zamikom, čakata nas namreč še dve zastranitvi, priklica iz zasebnega življenja. Spontano se sestavljata iz sporadičnih spominskih misli včerajšnjega dne (ko pišem, je že čez polnoč, 23. julij); pojavljale so se na površini zavedanja, kot da nimajo nič z esejem, ki sem si ga že nekaj časa zamišljala po koščkih. 

Preseganje spolne dihotomije in povezanih spolnih identificiranj me je fasciniralo od otroštva naprej. Pravzaprav se mi je od začetkov samozavedanja izmikalo po lastni želji tudi vsako drugo fiksno (samo)identificiranje / identitetni položaj … z izjemo gimnazijskega osveščanja, da izhajam iz izobraženske družine. Težko bi se reklo, kdaj se mi je zaradi vednosti o razrednih delitvah, iz zadrege, ker sem zaradi izobraženskega pedigreja privilegirana, in ob faktično skromnem življenju prvič posrečilo izjavljanje, da smo, naša družina namreč, izobraženski proletariat. Moralo je biti tam nekje na prelomu sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let preteklega stoletja, ko smo začenjali, začenjale oblikovati prve resnejše vrstniško-akademske diskusijske kroge, situirane v gostilniška okolja in na domače žure. Podobno ambivalentno kot razredno in kulturno umeščenost sem zaznavala tudi lastno ospoljeno bivanje. Zavest o spolu z navezujočo se pred-determiniranostjo, »usodo« (Simone de Beauvoir) se je najbolj izrazito oblikovala skozi odmik od normiranega ospoljenja. Dogajalo se je zgodaj, pogojeno je bilo s specifičnimi socializacijskimi okoliščinami in otroškim občutkom za pravičnost in življenje, ki še nima mej. 

Detajl – Na kavču, postavljenem ob vznožju postelje starih staršev, je prazna bombonjera, namesto čokoladnih bombonov so notri stare fotografije, premešane brez misli tako kot naključno odstavljene karte. »Mama« (tako kličem staro mamo za razliko od »mami«) ureja posteljnino v veliki garderobni omari z beneškim ogledalom, sama pregledujem vsebino škatle. Izberem majhno fotografijo, na kateri je mlad moški v srajci, pod katero se v prsnem predelu bočita okroglini. Ljuba Prenner – Puba se je v letu, ko je moja stara mati zapustila gospodinjsko šolo, šolala v Mestni ženski realni gimnaziji, ki je bila prav tako stacionirana v Mladiki. 1929. V prvem desetletju življenja je bila ta fotografija moje okno v široki svet ospoljenja. Tedaj vznikne tudi spoznanje, kako raznoter in raznoroden je lahko osebni svet. Stara mati, zaprta v gospodinjenje, vsakodnevno »delo iz ljubezni« za druge (Teja Reba) in nedeljske obiske novomeške kapiteljske cerkve, z redkimi potmi stran od doma. Dovolj redno jo vodijo tudi k nam v Ljubljano in v prestolnici gre vsakokrat na obisk še k upokojeni direktorici Mladike, Jerici Zemljan. »Zemljanova« je poleg fotografije Pube in fotografije mladega Rusa znak njenega drugega, čudovito razprtega življenja. Tam je možno imeti telo ženske, telo, ki ima izstopajoče prsi, in biti obenem moški. Vse je lepo in prav, ker se verna in v družinske obveznosti vpeta stara mati nič ne zgraža, nasprotno, o Pubi govori z naklonjenostjo, ki se druži s hrepenenjem, ko pove še nekaj stavkov o Saši, Rusu. Otrok prepozna zgodbo neizpolnjene ljubezni.

Med opisano prvo fascinacijo nad samosvojim ospoljenjem, ki bi ga tedaj poimenovala transvestizem, če bi že poznala besedo, in sedanjim mnogotero vključujočim »transspolom«, ki pa je skozi izločitev izumil »cisspol«, so pretekla desetletja. Moja fb objava, na katero mi je Martin odgovorila, se je zgodila nekega februarskega dne lanskega leta. Naj vsebinsko predstavim svoj del dialoga in kot obnovljeno iztočnico za Martina še kaj dodam. Najprej skozi avtonomno refleksijo, nato s pomočjo teksta transženske, akademičarke, ki o sebi pomenljivo zapiše, da je po različnih fazah samoidentificiranja sedaj zgolj »ženska«. 

 

Pričetek tematizacije v najbolj avtentični obliki:

jaz med ostalim takole: … vsako označevanje s cisžensko in tradicionalno heteroseksualnostjo razumem kot povsem enako neutemeljen in neupravičen pritisk, kot se udejanja skozi zapoved heteronormativnosti in »ženskosti«.

 

Martin, prav tako skrajšano in z lastnimi besedami: … želiš reči, da s tem, ko naslavljamo pozicijo osebe, ki je v tem primeru cis ženska, zganjamo nasilje identitenega označevanja? … da so cis ženske s strani LGBT+ skupnosti diskriminirane, ko jim povemo, da se njihov/vaš heteroseksualni položaj ne more primerjati z našo LGBT+ pozicijo?

Dialog, kot ga berem sedaj, odraža veliko dozo prizadetosti z moje strani (»sovražim izraz cis« … »nekaj, kar udarja iz alternative enako, kot udarja mainstream«). Vendar se tezi niti danes ne odrekam, le zapisala bi jo nekoliko bolj umirjeno in z distance: transskupnost izvaja boj za oblast v sferi pomenov skozi – nejasno in sporno – poimenovanje moških in žensk, ki niso del transskupnosti. Tako formira »drugo«, ki je po pravilu simbolnega reda »manj enako« (George Orwell) v določenih družbenih razmerjih. Me »druge« in »drugi« menda bivamo v skladnosti samopercepcije in spola, pripisanega – in kodiranega ob rojstvu. 

Zadevo s »cis« scela in poglobljeno razumemo predvsem v segmentu feminizmov, študijev spolov in feministične teorije, na terenu, s katerega transskupnost refleksivno in mnogokrat tudi aktivistično izhaja in kjer ima svoja najbolj avtentična, spontana zavezništva. In obravnavana simbolna gesta ima tu zaznavno negativni učinek. Zanj tudi v posameznih srčikah transskupnosti niso imune_i. Tako denimo sem na spletni strani newyorškega Narodnega centra za transspolno enakost med najino FB debato naletela na zapis predsednice Mare Keisling, ki rabo predpone cis označi za kontraproduktivno (pretekli zajem s https://transequality.org). Žal teksta sedaj ne najdem, če je bil odstranjen, ga je doletela enaka usoda, kot je v spletnem glosarju organizacije ILGA Europe doletela gesli cisgender in cisnormativity enkrat med letoma 2015 in 2018.

Sestavljanke s »cis«, tako se v tem trenutku zdi, prihajajo iz transmode. Ni pomagalo, da je pritoževanje feministk nad oznako cisgender botrovalo kroženju in množenju s predpono cis markiranih besed in besednih parov:  telesno cisspolna, cissexual oseba naj bi brezprizivno sprejemala ospoljeno telesnost, neprilagojena (non-conforming) cisspolna oseba in gender queer cisspolna oseba v nasprotju s conforming cisspolno osebo problematitzirata spolno kategorijo, v kateri sta se znašli, z vidika omejujočih norm … Ker najbolj prisotne cis- sestavljanke temeljijo na konceptu gender, tj. »družbenem« spolu, so te manj rigidne identifikacije, milo rečeno, bizarne. Vežejo se na psihološke dejavnike, ki so zunanje lahko povsem neprepoznavni. Tovrstne izraze s »cis« bi potemtakem avtentično lahko uporabljala zgolj oseba sama, če bi hotela, saj kot faktor etiketiranja pač niso funkcionalni. Zaradi navedene ambivalence in nejasnosti bi se veljalo držati izvornega in dobesednega pomena »cis« – v roke vzamem osemintrideset let star latinsko slovenski slovar, ki cisgender opomenja takole: biti »tostran« spola (torej znotraj norm in predpisovanj, ki se nanj nanašajo). Kaj se nam je, označenim s »cis«, potemtakem zgodilo? Transskupnost je utrdila normativnost spolne dihotomije, saj je gender umestila nazaj v matrico »naravnosti« in vladajoče »normalnosti« dveh spolnih identitet in njunih tradicionalnih kazalnikov. 

Teoretski feminizem v svojem glavnem toku razgrajuje to »naravnost« in »normalnost« od Drugega spola naprej. In še to: z razlikovanjem med cisgender in cissexual person se je ponovno zapečatilo kategorično nasprotje med »biološkim« in »družbenim« spolom. Tako prezrta je postala feministična epistemologija, ki upravičeno razume »biološki spol« kot produkt ideologije spolov. Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti. Prisotnost »diskurza v telesu« sem dokazovala tudi sama v delu O menstruaciji, še preden sem teoretsko sploh uspela priti do toril moi in del drugih feminističnih teoretičark, med katerimi izstopata biologinji Ann Fausto Sterling in Donna Haraway. V problem nerazgrajenega kategoričnega nasprotja »biološki«/»družbeni« spol je vpisano samo transspolno telo. Bodisi je procesirano in preoblikovano ali pa simbolno zaznamovano s spolno dihotomijo. V tem okviru potemtakem ni rešitve, ni zaresnega uhajanja tradicionalnim spolnim normam, tudi kadar se obojespolni simbolni znaki tradicionalno ospoljenega telesa pojavljajo hkrati pri eni sami transspolni osebi. Takšno androginijo lahko razberemo kot moderno, neojungovsko izjavo o »moškem in ženskem principu« v enem.    

Ospoljeno telo. Kakorkoli že ga nosiš, govori po svoje in je obenem opremljeno z nadetimi govorečimi znaki. Ljuba Prenner si je po pripovedovanju prevezovala prsi in ignorirala menstruacijo, se v zrelih letih veselila menopavze. Reproduktivne anatomske in fiziološke značilnosti žensk je, kot da bi bila na sledi Simone de Beauvoir, razumela kot oviro v svetu, kjer je dokončna, osmišljajoča, meta- norma človeškosti moški spol. Med nekim pogovorom s študentkami – konec koncev je najizrazitejši kraj transskupnosti campus – smo prišle do zaključka, da so prav vladajoča navodila, kako biti ospoljeno bitje, vir »nesporazuma« med porojenim telesom in želeno ospoljeno zasedbo mesta v družbi in kulturi. Frazemi »duša v nepravem telesu« in »napačno telo« ne bi producirali pomenov v okolju brez zapovedi in pričakovanj, kako biti ženska, moški ali, po zgledu nekaterih staroselskih ospoljenj, nekaj tretjega, četrtega ali petega, kar tu in zdaj razumemo kot transspol. Priporočilo glede poimenovanj spolov avtorice, ki me je utrdila v razmišljanju in mi ga pomagala razširiti, je prav takšno. A. Finn Enke v zaključku članka The Education of Little Cis: Cisgender and the Discipline of Opposing Bodies predlaga (samo)identificiranje ženska, moški, transoseba. Navedene tri kategorije so odprte in soustvarjajo medpresečne simbolne, imaginarne in postvarjene prostore. Avtorica h kritiki »cis«, ki sem jo prvič javno artikulirala med FB pogovorom z Martinom, dodaja za našo rabo pomemben fragment. Cisspol ali, bolje, cisspola sta lahko nastala le ob dobri meri ignorance do še enega prispevka feministične epistemologije in gibanj, tj. razumevanja in aplikacije kategorij spolov skozi razmerja medpresečnosti z drugimi viri neenakosti, zlasti z ekonomskim razredom, »raso«/etnijo in mero telesnosti, v angleščini poimenovano ableism, telesna zmožnostnost. Konstruiranje (trans)spolnih identitet v spregi z delitvami na osnovi telesne zmožnosti, ki je tako očitno spremenljiva, šele pokaže, kako neumestna, neživljenjska so identitetna fiksiranja, ko gre za »kulturne boje«. 

A. Finn Enke v uvodnem delu svojega prispevka k tematiziranju trans-/cis- identifikacije opisuje transspolno kulturo in v tem okviru dejavnike ustvarjanja želene nenormativne spolne variabilnosti. Poleg telesnosti, osebnih in skupnostnih zgodovin in poimenovanj so pomembna prenavljanja rabe in funkcije zaimkov. Praktičen prikaz nudi že navedena spletna stran newyorškega Narodnega centra za transspolno enakost, kjer slovnično spolno dihotomijo preseže zgolj odtujitev skozi they, ki se nanaša na posamezno osebo. Moraš se torej pustiti onikati, izmikati se vsaki tesnejši povezanosti sebstva s spolom skozi jezik, da lahko simbolno globoko obstajaš onkraj spolno dihotomnih sporočil. 

Več je prečenja meja znanega, močnejša je tudi odtujitev, ne zgolj v jeziku in z njim. Martin poroča o svobodi biti v Berlinu, ki se druži z medčloveško distanco; Katja Perat, ki je na študiju v ZDA, v intervjuju za Večer izjavlja, da sama toleranca, »golo sprejemanje«, pravzaprav izhaja iz ignorance »družbene pogojenosti in umeščenosti«. Vzajemno približevanje skozi vednost in empatijo torej zahteva vse kaj drugega kot kulturna soočenja, napetosti in zavezništva, ki so bržkone narejena iz lepodušniških motivov in streženja trendom. Nujen je skupen politični angažma, resno, zahtevno, izčrpavajoče delo za spolno libertinstvo vseh, ki se lahko ta hip nadaljuje s kampanjo za pripoznanje »transdržavljanstva«.

Ženske, moški in transosebe smo v različnih fazah postankov in prehajanj med kategorijami, saj utegnejo večkrat pomeniti zgolj pozicijo v določeni situaciji. Tega se je še posebej pomembno zavedati med strateškimi načrtovanji oziroma oblikovanji predlogov politik. Sicer se bo brezperspektivno dogajalo to, kar se dogaja in kar se je kot sindrom zgodilo na ljubljanski Filozofski fakulteti; zgolj navidezno radikalen in slabo premišljen jezikovni ukrep z obvezujočo rabo generičnega ženskega spola v univerzitetnem okolju, ki mu ni uspelo vzpostaviti samostojnega oddelka niti za študije spolov in feministične teorije, kaj šele samostojnega institucionalnega zaledja za študij in raziskovanje fenomena in teorij transspolov. Kar še ni vse. Interesi, ki se vežejo na individualne in oddelčne prestiže, ne omogočajo tovrstnega samostojnega, kompleksnega in kontinuiranega predmeta (denimo Študije spolov in transspolov) niti na etnologiji in antropologiji.

Ljuba Prenner, odvetnica, upornica proti zatiralskim sistemom in pisateljica, ki je napisala prvo slovensko kriminalko, bi danes verjetno prav tako nosila zgoraj srajco in kravato in spodaj krilo ali hlače, uporabljala jezikovne šifterje, ki se vežejo zdaj na moški in zdaj na ženski subjekt, ali še na druge načine uprizarjala transspol. Prepričana sem, da bi se, Puba, odvetniško angažiral za vpis dodatne spolne kategorije v slovenski pravni red in morda proučil splošne zdravstvene storitve z vidika različnih spolnih telesnih statusov. Z upoštevanjem transžensk in transmoških, denimo, bi bile destigmatizirane tudi ženske, ki iz različnih razlogov nimajo menstruacije, ne morejo ali nočejo postati matere, ali so odločene živeti aseksualno življenje.

O avtorju. Fascinacija z literaturo se je iztekla v študij primerjalne književnosti in literarne teorije – delovne izkušnje v javnem komuniciranju pa v pisanje za diskriminacije občutljive kratke proze in v študij sociologije in antropologije. Danes deluje kot predavateljica in raziskovalka. Izhaja iz feministične teorije in je transdisciplinarno usmerjena. Strukturne tegobe znanstveno-raziskovalnega dela skuša blažiti z aktivnim državljanstvom in z nečim, kar prinaša resnični delovni užitek, s pisanjem literature … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Sorodni prispevki
  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

  • Starka, ki pljuva tobak

    Alja Adam

    Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?