Ta dokončna mera človeškega, vonj trpinčenih ljudi

Barbara Korun

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual, Barbara Korun.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v petih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Naslednji dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. Z Barbaro Korun si bova izmenjali vpoglede v preplet delovnih sfer, pri njej zlasti pesništva in angažmaja v begunskih skupnostih; za povrh bova izmenjali problematične izkušnje o ospoljenih razmerjih moči na skupnem polju aktivizma oziroma aktivnega državljanstva. – Renata Šribar

Daljši opis

Poezija je (zame, pesnico) medij, ki vzpostavlja socialno ravnovesje z vsemi vidnimi in nevidnimi prisotnostmi. — Barbara Korun

Kaj storiti, da bosta napetost in sovražnost izostali in da v bodočnosti ne bosta imeli pogojev (možnosti)? — Renata Šribar

Esej
Dialog

Ljuba Barbara,

izjokati svoje pretekle izgube. Ob tvojem pisanju postane izguba vseh izgub, tisto, kar je najteže izjokati … dom … hvala, ker sem ob branju to lahko storila. Dom v vsej razsežnosti, tudi ko pomeni »vonj po topli, razmočeni zemlji«. Prav tako skupaj s tabo ob tem mislim »vrednote, v katere verjamem«. 

Kot pišeš, tam je tudi »občestvo«, ki nosi, vzdržuje »tiste, katerim pripadam«. Zame, ki nimam izkustva dela z begunkami in begunci, njihovimi otroki, se je dom kot domovina, kot država, katere dejavna državljanka sem, radikalno spremenil s tisto rezilno žico, ki tudi nas, edino občestvo, v katerega še verjamem, ne neha rezati. Rezilna žica tudi zgolj v območju imaginarnega in simbolnega skeli, boli, trpinči. 

Sprejemati danost, praviš. Skozi svojo bolest, rano in z besedami, ki postajajo meso, za nas uprizarjaš, kako tisto, kar je temeljno človeško, telo, psiha, verovanje ali verjetje, želijo cepiti z orožjem, vojsko, policijo, zaščitnimi maskami. Wallerstein pravi: oblast je strah. 

v daljavi pa svetloba iz žarometov
helikopterji zavijanje siren policijski
avtomobili vojska s svojimi kamioni
do zob oboroženi specialci s črno 
kapo čez obraz v čeladah in neprebojnih
jopičih in mitraljezi revolverji 
pendreki ščiti in zakriti obrazi
()

Prav ima, oblast trepeta od groze pred nami. V tem tiči razlog, da nastopa z ognjem in izza okopov, na debelo laže in se pretvarja. Svoj strah, svojo eksistenčno opustošenje naganja v druge.

in vendar povsod ta vonj
ta globoki ostri in sladkasti vonj 

Tvoja pesem me nagovarja, vodi v globino lastnega političnega in osebnega; upam, da bo s tako močjo, kot je mene, nagovorila tudi bralko in bralca. Skoznjo se soočam s sprijaznjenjem z danostjo in zatem z vseobsegajočo ljubeznijo, ki je zdaj, na tem polju, kamor me vodiš, možna le še kot ljubezen do smrti.

 

Smrt kot najvišja izpolnitev življenja. Tisto znano psihoanalitsko »denar ali življenje«, kjer je pristanek na denar (in s tem odpoved življenju) nesmiseln, bom prilagodila na mero svoje lastne kože, saj me denar zanima mnogo manj kot svoboda. »Svoboda ali življenje«. V tem primeru izbira »življenje« brez pogojev možnosti svobode zame ni smiselna. Mar ni izpolnjujoča tudi taka smrt, ki pride po svobodni izbiri skozi pot upora proti zatiralcem, morilcem, mučiteljem? Del življenja so, moji sobivajoči, tisti, ki nevede in nehote dajejo mojemu življenju enega temeljnih smislov: občutek za svobodo. Ljubim jih z ozirom na trenutek svoje izpolnjujoče, izpopolnjene smrti, ki naj bo kulminacija življenja v največji možni svobodi (preizpraševanja, eksperimentiranja z danimi okoliščinami). Do tedaj pa s srcem in umom kot del samega življenja, meni lastnega, ljubim tebe, njega, njo, vse, ki čutite in mislite norost in krutost rezilne žice, obmejnih zidov, orožja, maskirnih mask, izčrpavanj ljudi in zemlje, laži državnih in naddržavnih struktur, sistemskih poniževanj.

Draga Renata,

spet si me presenetila: »Smrt kot najvišja izpolnitev življenja.« In tudi s tem: »Svoboda ali življenje«.

To moram še premisliti, predihati, presanjati.

Če poskusim vsaj načeti v pogovoru s tabo »svobodo ali življenje«: koliko vprašanj se mi odpre! Nesporno je (lastno) življenje vsakemu najvišja vrednota. (»Težava« je morda v tem, da ne gre samo za vrednoto, gre tudi za nagon: telesno ves čas avtomatično ohranjamo sami sebe – in (skoraj) vsa nezavedna dejanja stremijo k temu.) Vendar: ali je vsako življenje a priori in vedno vredno življenja? Samomorilci s svojim dejanjem kažejo, da ne. Tisti, ki skušajo uzakoniti evtanazijo, tudi menijo, da ne. Ti praviš, da ne, da ti je svoboda večja vrednota kot življenje. (To je bilo v mojem otroštvu rečeno tudi za partizane; Kajuh piše: »Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.«) Nekateri notranje umrejo pred svojo fizično smrtjo (npr. Primo Levi piše, da se nekateri v taborišču niso odločili preživeti in so bili med prvimi žrtvami) … Ogromno moč dobi tisti, ki se ne boji smrti, moč v življenju in za življenje (in enako velja za tiste v skrajni stiski in strahu pred smrtjo) … Ampak izgubiti strah pred smrtjo ali izgubiti smisel, veselje do življenja, to še zdaleč ni eno in isto, čeprav se morda konča enako … Nekateri pišejo o »svetosti življenja« nasploh (torej tudi o svetosti življenja drugih). Če bi lahko dosegla svojo svobodo šele s smrtjo drugega – kako bi ravnala? 

Zase vem, da imam do smrti ambivalenten odnos. O tem sem nekoč napisala tole (iz zbirke Razpoke):

živim s smrtjo
kot z mrtvo ribo
pod srajco
grejem jo
s svojim telesomobrnem se
kot ogenj 
me spreleti
njena nenadna
mrzlost

Ja, globoko me vznemirja to, kar si načela. Svoboda, smrt. Antigona. Njen notranji ogenj (etos?) in »nenadna mrzlost« (misli o) smrti … In pri tem je pomembno, da ne gre za principe, za načela, ona naredi, ne da bi kaj dosti premišljevala, to, kar je »prav«, zoper zakone, a po svoji »vesti« … za višje dobro (htonične bogove, življenje skupnosti). Pravzaprav se zdi, da je v svojem dejanju svobodna prav zato, ker nima izbire: brata »mora« pokopati. Lepa mi je misel: Nekaj je, kar me presega, kar je pomembnejše kot jaz, čeprav sem jaz nosilka tega presežnega … Uf, kako so tu ostre, natančne, tanke meje …! (Tu pomislim tudi na ljudi-bombe.)

Ne vem, ne znam se odločiti. (In upam, da se mi nikoli ne bo treba.)

In drugo: smrt kot najvišja izpolnitev življenja. Kako si želim tako umreti. Misliš, da je mogoče? 

Gledam svoja devetdesetletna starša. Starost ne izgleda prijetna. Postopno usihanje: telesno, kognitivno, duševno … občutek, da si bližnjim v breme, da si odveč, da ne koristiš nikomur in ničemur … ne slišiš več, ne vidiš več, ne moreš se gibati, ne moreš se pogovarjati … smrt kot dopolnitev življenja, to lažje sprejmem, smrt kot del življenja, kot nepogrešljivi del življenja … kot nesmisel (nič), na ozadju katerega se odraža (s)misel …

Ne vem, zmedla si me. (A le zmeda se zmedí do méda.) Ja, plodna zmeda, negotovost, stiska … vse me potiska in suva do vriska – in ko se mi začenja tole dogajati, tole besedno rajanje in razgrajanje, takrat vem, da je treba nehati, sicer bo začelo iz mene nenadzorovano bruhati, se hihitati, krohotati in hreščati – vsaki pametni misli v brk!

Draga Renata,

poletje je, pravkar se je razbesnela nevihta in že odšla, za sabo pa pustila vonj po topli, razmočeni zemlji, nekaj potolčenih potonik in vrtnic … Že petič sem prebrala tvoj esej o političnem kot ljubezenskem odnosu in o postajanju, o odnosu jaz-ti, esej o spremembi, družbeni, intimni … Zelo mi je všeč, zaradi svojega ritma in načina, toka: »Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi …« Tvoj esej mi hladi rano, rano, ki jo nosim (prenašam) že kar nekaj časa. Tvoj diskurz – enkratna, posebna – tvoja – mešanica osebnega in teoretičnega, tega ne morem ponoviti. Poskusila ti bom odgovoriti s poezijo.

Počutim se, kot da bi se moja duša zagnojila. Rana, ki jo nosim še od prej, iz drugih konstelacij, se je vnela tistega novembrskega jutra, ko sem, še pred zoro, prvič prišla kot prostovoljka pomagat v begunsko taborišče v bivšo tovarno Beti, v kateri je bilo začasno nastanjenih okoli dva tisoč ljudi, poimenovanih begunci, prebežniki, (ilegalni) migranti … in o kateri sem poskusila (neuspešno) spregovoriti v svoji pesmi Vonj po človeku (iz zbirke Vmes, 2016).

že dneve žvečim svoje poročilo
o delu z begunci
nikakor ga ne spravim na papir
tega vonja
vonja po ljudeh po človeku
tega ostrega in sladkastega vonja
mešanice urina izbljuvkov menstruacijske krvi
krvi iztrebkov potu prestrašenih ljudi

že dneve žvečim to poročilo
me v sanjah žveči poročilo
me preganja
kako naj povem

Težko razložim kompleksnost svojega doživljanja takrat, bilo je kot udarec, hkrati jasnina spoznanja in nepredirnost žalosti zaradi tega, kar spoznavam. Zdelo se mi je, kot da se je nekaj odprlo in sem za kratek hip (z ›duhovnimi‹ očmi) zagledala drobovje ali skelet družbe, v kateri živim, v katero sem potopljena, v katero sem bila vzgajana; vrednote, v katere verjamem in za katere sem mislila, da jih delim z večino – poteptane vsem na očeh. A kot da nihče tega ne vidi, kot da je ta zločin neviden: človekoljubne besede s pozicij moči so zvenele kot posmeh.

Tako sem zapadla v krizo, iz katere počasi iščem izhod. Pravzaprav pustim, da me tesnoba preplavlja. Tesnoba, tako se v živo učim ob študiju gestalt psihoterapije, mi daje vedeti, da se srečujem z nečim novim. Vendar me vprašanje, kako jaz prispevam k temu stanju, preganja ves čas. Pa tudi, kaj lahko naredim v tem?

Kar lahko naredim, je, da pomagam. Pa ne le to: da pišem (pesmi, eseje). Kombinacija obojega in še političnega dejanja, morda šele to troje zadošča, sem si mislila. Zdaj, nekaj let po tem, vem, da ne zmorem vsega, da zmorem samo delno, po koščkih. A nekaj zmorem. Arnold Beisser, gestalt psihoterapevt, do vratu nepremičen v vozičku (zaradi otroške paralize), je napisal kratko, a izjemno odmevno besedilo o paradoksni teoriji sprememb: sprememba (govoril je o posameznikovi in o družbeni) lahko nastopi šele, ko popolnoma sprejmemo to, kar je. To (mi) je težje, kot se zdi na prvi pogled.

Dejstvo je, da je zakonodaja posameznih članic EU enaka nemški pred drugo svetovno vojno in med njo: starejši kolega, Nemec (rojen 1941), mi je pripovedoval o tem, kako mu je mama dajala hrano za ruske jetnike, ki so jih gnali skozi njegovo rojstno mesto (danes na severu Poljske) in jim nihče ni smel pomagati – videli pa so, kako so shirani. Zato so ženske ›uporabile‹ svoje otroke, da so jim pomagale – nemških otrok nemški vojaki niso kaznovali. A vendar – pomagati ljudem v stiski je bilo prepovedano, kaznivo: tako kot sedaj. V mislih imam nedaven eksces: kapitanki ladje Caroli Rackete, ki je rešila nekaj nad štirideset prebežnikov pred utopitvijo s pristankom na Lampedusi, grozi deset let zapora. (V času pisanja eseja je bila oproščena zapora zaradi prisebnosti sodnice.) Pa ni edina – zakonska prepoved in kazen za človekoljubno pomoč velja tudi na Madžarskem in še kje. Slovenci smo v tem zakonsko morda za spoznanje manj radikalni, praktično pa nič kaj boljši (mislim na vladne ukrepe). Glasovi proti so (mislim predvsem Rogovce in posamezne novinarje, Boštjana Videmška, Uroša Škerla Krambergerja in druge), niso pa samoumevni in družbeno prevladujoči. Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine. Strahu pa se da (na posameznikovi ravni) preprosto znebiti – tako da spoznaš ljudi, »ki se jih bojiš«, v živo, da se družiš z njimi.

Kot prostovoljka sem začela pri Slovenski filantropiji, nadaljevala v Azilnem domu Vič in končala v neinstitucionalni skupini za druženje z ženskami iz azilnih domov v Rogu (Asja, Tanja, Vesna, Teja, Helena, Jelka, Ursula in še mnogo drugih, hvala vam). Zaradi osebnih stvari sem se v zadnjem času umaknila. Izkušnja pa še odmeva v meni – in torej tudi v moji poeziji.

Jezik pesmi – to je močno orodje, morda orodje ni prava beseda, je zmeraj vnovični nagovor k spremembi (pa ne k neki določeni, tega se ne da kontrolirati): nagovor k avtentičnosti bitja. Saj se spomniš zaključka Rilkejevega Apolonovega arhaičnega torza:

Pred tem pogledom se ne moreš skriti.
Svoje življenje moraš spremeniti.

Da ima poezija lahko sposobnost katalizatorja sprememb, vem iz lastne izkušnje. (Ravno zaradi poetične moči dokumentarnih filmov Sylvaina Georgea sem se npr. odločila za prostovoljsko delo v Slovenski filantropiji.)

Ampak kakšne pesmi naj pišem in kako? In predvsem: komu?

Ko sem tistega prvega dne prišla domov, sem se namreč počutila – to se mi je zgodilo že kdaj prej, le da nikoli tako dokončno –, kot da sem izgubila občestvo, skupnost, družbo. Brez občestva pa kot človekinja ne morem. Kot pesnica pa najbrž sploh ne. Kaj zdaj? Je možno še kaj drugega, ali sem obtičala pri (Adornovem) vprašanju, ali je poezija po takem družbenem zločinu (holokavstu) sploh še mogoča. Sem obtičala v molku? Pravzaprav v niču?

kako naj povem
kako naj opišem prvi prizor
ko sem prvič prišla v tovarno Beti
zjutraj pred zorona poljih tišina megla
v daljavi pa svetloba iz žarometov
helikopterji zavijanje siren policijski
avtomobili vojska s svojimi kamioni
do zob oboroženi specialci s črno
kapo čez obraz v čeladah in neprebojnih
jopičih in mitraljezi revolverji
pendreki ščiti in zakriti obrazi
celo humanitarci z rokavicami
in z maskami čez nos in ustain vendar povsod ta vonj
ta globoki ostri in sladkasti vonj
vonj po človeku

nikoli ga ne bom pozabila

V tej pesmi sem skušala nakazati svoj pretres (kasneje so mi strokovnjaki rekli, da gre za »sekundarno travmatizacijo«) – in se dotakniti neizgovorljivega skozi vonj – skozi zaznavanje, ki se ga da najmanj opisati, deluje pa direktno – in se ga ne da pozabiti. Zaradi tega vonja sem vedela (pa ne preko razmišljanja, temveč telesno, predrazumsko), da so to »bitja moje vrste«. A »ravnanje« z njimi ni bilo ustrezno mojemu pričakovanju. Ves čas sem se ukvarjala z enim samim vprašanjem – če bi ti ljudje bili slovenski državljani, kako bi ravnali z njimi? Ker pa so zgolj bitja, izključena iz družbe – potem se z njimi lahko ravna (naj)slabše? To je, se mi zdi, bistveni pokazatelj obraza neke družbe – kako ravna s tistimi, ki nimajo nobenih pravic, so pa živa bitja – ljudje.

Vidiš, tule bi se vrnila k podobi gnoječe se duše z začetka.

Najprej sem se srečala z očmi (bitjem) tistih drugih, zaprtih za ograjo: spomnim se, da sem delila odeje tistim, ki so ostali zunaj tovarniške hale in so morali torej zunaj prespati. Odej je bilo premalo, ljudje so bili premraženi. Kjer smo delili odeje, so se k ograji zdrenjali ljudje, neko punčko so skoraj pomečkali. Odeje so dobili tisti, ki so bili večji, bolj agresivni in močnejši. Ne pa povsod: spomnim se mladega gospoda z zlatimi očali, uglajenega, zelo izobraženega in nežnega – (ja, vse to sem razbrala iz enega pogleda in iz nekaj izmenjanih angleških besed), ki mi je povedal, da bo odejo prenesel mami z nekaj otroki, ki je zaskrbljena čakala zadaj, za gnečo, in to je tudi storil. Njegov pogled je bil prav tako zgrožen kot moj – in za hip sem se znašla v njegovi koži … ja, kaj takega bi se lahko zgodilo tudi meni … Kasneje je prišla k meni mamica z dojenčkom, bilo je le 10 plastičnih WC-kabin za 2000 ljudi in ona bi si morala zamenjati vložke. Policist je ni spustil na naše stranišče, na stranišče za prostovoljce, policiste in vojake, zato je morala v eno od njih (pokrita z ruto in haljo do pet). Tudi njenih oči se spomnim – kako me je pogledala, preden je stopila v eno od kabin, iz katere je zaudarjalo … Ko smo halo čistili pred prihodom naslednjih tisoč ljudi, smo našli urin v plastičnih steklenicah, po kotih, plastične vrečke, v katere so bili zaviti iztrebki … Seveda sem brala in še kdaj berem in poslušam in gledam po televiziji še kaj hujšega – ampak takrat sem bila tam in sem to doživljala …

(Ne kritiziram tistih, ki so se trudili pomagati, prostovoljno ali po službenem nalogu; in nekateri od odgovornih so bili sočutni, drugi rasistični, ampak to ni tisto, kar me zanima: zanima me delovanje sistema, način, ki ljudi naredi za neljudi).

To doživetje me je pretreslo in spremenilo … ničesar nisem doživela, o čemer še ne bi slišala ali razmišljala že prej, ampak tam, takrat sem izgubila jezik in z njim soljudi, tiste, katerim pripadam. Izgubila sem vero v svoje občestvo – in brez nje ni mogoče pisati.

Vseeno sem poskušala, kot da me žene zagon mehanizma … Srečala sem se s (svojo) nemočjo jezika: uzrla sem »resnico« v podobi, otipljivo pred seboj … vendar … kako spraviti vonj v besede – vonj kot najbolj konkreten od petih znanih človeških čutov, za katerega imamo samo dve besedni oznaki: diši ali smrdi, ta vonj pa ni bil ne eno ne drugo (če kaj, je bil pripadnost v izključenosti). Tu se mi je neulovljivost vonja v besede v primerjavi z očitnostjo njegovega zaznavanja/doživljanja povezala z neulovljivostjo nasilja in njegovo zaznavno očitnostjo: vonji, hrupom in molkom, situacijo ujetih v zagrajen prostor in drugih, ki jih držimo ujete (in prav zdaj z vrta, kjer pišem, slišim neutolažljiv jok otroka iz bližnjega bloka in neki glas, glas odraslega, ki se dere nanj … in moram za hip nehati pisati). Ja, tako jasno kot še nikoli prej sem duhovno zagledala in s čuti zaznala nasilnost (samodestruktivnost) naše civilizacije, zahodnoevropske, slovenske, v katero sem socializirana, ji kot pesnica globinsko pripadam (in iz nje iz-stopam) … in preplavil me je gnus do nasilja in hkrati so-čutje do drugega … tistega brez »besede« … molčečega in nevidnega … (do tedaj »nevidnega«, takrat pa v očeh družbe zagledanega kot »val«, »prenašalce bolezni« in drugih potencialnih grozot … kot podgane, ki prenašajo kugo, kot volkovi, ki plenijo črede drobnice, kot medvedi, ki ogrožajo otroke na poti v šolo – in moje sočutje tu najprej pripada podganam, volkovom, medvedom).

Poezija je (zame, pesnico) medij, ki vzpostavlja socialno ravnovesje z vsemi vidnimi in nevidnimi prisotnostmi (živimi, mrtvimi, preteklimi, prihodnjimi, človeškimi in nečloveškimi) in je med človekovimi dejavnostmi ena najbolj celovitih in vseobsegajočih. Zato naj zaključim s pesmijo Naravnost v oči iz zbirke Amonit Zalke Drglin:

Naravnosti iz očiStojim pred vami in komajda zmorem zdržati pogled
na težo kopit, ki se ne bodo sprožila v tek,
na peresa brez spomina na let,
na žigosanje bitja v nebitje,
kjer bolečina prežema skope odmerke diha,
vedno znova trpeča žival;
ko se zgošča kri v krasto
in se tuljenje sprevrača v smrtno tišino
pod izbruhi pogoltnosti čez utripajoča telesa;
čez mene, čez vas;
komajda zmorem zdržati pogled v spozabo,
ki se hoče slepiti, kakor da krivde ni.O, obrazi vseh vrst, vseh iz moje vrste,
živali, moje oko, moje ljubezensko tikanje s svetom,
stojim z vami. Ne sama.

»Stojim z vami. Ne sama.« To mi je, Renata, v najinem pogovoru ključno – v tem te čutim ob sebi. (In Zalko tudi. In še marsikoga.)

O avtorju. Barbara Korun, pesnica, kritičarka, esejistka, rojena 1963 v Ljubljani, je po diplomi iz slovenistike in primerjalne književnosti  skoraj dvajset let poučevala literaturo na ljubljanskih gimnazijah, delala kot lektorica in dramaturginja v različnih gledališčih, trenutno je samozaposlena v kulturi. Po izidu svoje prve knjige leta 1999 je začela nastopati kot moderatorica literarnih dogodkov in mentorica pesniških delavnic. Izdala je šest … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Sorodni prispevki
  • Posoda

    Ana Schnabl

    Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

  • Kaj imajo skupnega riž z omako in pocestni šlatači

    Jedrt Lapuh Maležič

    Za osmi marec se mi je pripetila malenkost, ki me je pognala v neslutene razsežnosti repetitivnega centrifugiranja ene in iste misli.

Izdelava: Pika vejica