Starka, ki pljuva tobak

Pomen pogleda in fatalne ženske

Alja Adam

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v štirih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Zaključni dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. – Renata Šribar

Daljši opis

Po mojem mnenju, gre pri večini za pomanjkanje zavedanja in nesprejemanje, zavračanje »odgovornosti« … S svojimi dejanji namreč »krepijo« tradicionalistična razmerja moči, odnos objekt/subjekt, znotraj katerih je seksualnost še vedno omejena in določena z atributi, kot so: »večno mlada«, »lepa«, »suha«, »brez gub«, »urejena«, »zapeljiva« itn. — Alja Adam

Na Aljin odkritosrčni pristop, kakršen je bil tudi do te teme, sem se potem spomnila vsakič, ko sem v digitalizirani stvarnosti srečala intelektualko, ki je svojo virtualno in dejansko telesnost in seksualnost zamenjala za nove družbene možnosti. — Renata Šribar

Dialog

Renata

Alja, lok, ki ga napneš čez temo lika fatalnih žensk, tudi digitaliziranih, je ciljno usmerjen k nasprotju, radoživi in brezsramni starki. Zato je vprašanje, ki ga v zaključku zastavljaš (kako prevrednotiti starost), skozi moje branje povsem retorično. V mitskih figurah, zlasti noseči Baubo, se ob telesni upehanosti zastavlja novo življenje. Operacija je potemtakem dovolj preprosta, da lahko streže vsem: premik poudarka. Katera pesnica je že zapisala, da ji z nošnjo vijoličaste obleke ni treba čakati na starost (saj se bo tako izurila v drznosti, ki sicer z leti lahko pride sama od sebe)?    

Alja

To je pesnica Jenny Joseph, pesem smo brali pri pouku angleščine in mi je bila zelo všeč. Kar se tiče vijoličaste barve kot prispodobe za »divjost«, »nekonvencionalnost« … se spomnim, kako sem pri likovnem pouku narisala žensko z vijoličasto majico in rdečimi hlačami. Bila sem navdušena nad svojo risbo (z njo sem se ukvarjala več ur), ko pa sem jo ponosno pokazala učiteljici, me je »skritizirala«, češ da barve ne pašejo skupaj. Počutila sem se, kot bi me polila z mrzlo vodo. Sicer me takšne in drugačne kritike (na srečo!) niso odvrnile od tega, da ne bi počela »lumparij«, o katerih piše J. Joseph v svoji pesmi. Vseeno pa sem se (že kot šolarka) pričela »uklanjati pravilom« na račun lastne avtentičnosti … 

Renata, strinjam se s teboj, glede premika poudarka …, prepričana sem, da je treba začeti »pri koreninah«, pri spremembah šolskega programa, izobraževalnih institucij, kjer ni dovolj prostora za kreativnost, s tem pa tudi obravnavo vsebin, ki segajo izven konvencionalnih okvirov in ponujajo prevrednotenje družbenih vlog in vzorcev.

Renata

Res, ob kreativnosti, ki sestavlja že znano v nove forme, lahko omeniva še podporo divergentnemu mišljenju, torej tistemu, kar pade z neba, kar je popolnoma avtistično. Po mojem je to edini način, kako preseči pogubno človeško determiniranost. Očitno jo v najini temi obe zaznavava. Fatalka, pišeš, je fantazmatsko drugo moškega, konstruirano skozi pogled. Kar je eroticizma in estetike, je v tej konstelaciji zaobjeto v ledenem obrazu smrti. Izza samoerotizacije in samoestetizacije na ključ je gon smrti, pristanek na kalup, skrepenelost. To je pozicija ne(z)možnosti za kontakt in odnos in potemtakem tudi nekaj, čemur lahko pritrdim tako teoretsko kot izkustveno, slednje skozi obrat ospoljenih pozicij. Zapeljivci po kodah dominantne moške zapeljivosti, »moški, ki se jim ni moč upreti« – donhuani in casanove me lahko pritegnejo, celo izzovejo blago obsesijo, toda praviloma (in vedno sem se spraševala, zakaj je tako), zame v njih ni žara, tistega nekaj (vidno krhkega, človeško ranljivega, odprtega?), kar bi me dokončno pritegnilo, povabilo v trajnejšo komunikacijo, tesen, zavezujoč in obenem svoboden, da, morda zares ob drugem tudi seksualiziran odnos.

Alja

Ko sem bila mlajša, so me takšni moški privlačili, sedaj pa me pri ljudeh privlači nekaj drugega. Zanima me predvsem prostor med mano in drugim/drugo, tisto, kar je živo, iskreno in pristno. Ko sem se »zaljubljala« v »casanove«, ki jih omenjaš, sem sledila modelu »romantične ljubezni«, ti temelji na izničenju razlike in povzdiguje idejo »zlitja« dveh v eno. Kar je čista iluzija. Odnos je namreč vselej sestavljen iz treh komponent, mene, tebe in praznega prostora, kjer se srečujeva, dotikava, odbijava, prepletava itn. Pomembno mi je, da se lahko učim od drugih, kar je možno samo v odnosih, kjer nasproti mene stoji nekdo, ki je drugačen od mene, ki me izziva s svojo »prisotnostjo«, zavedanjem lastne prezence. To, kar sama razumem kot prezenco, je v resnici zmožnost »sočustvovanja«, prepoznavanja lastnega »gibanja« v kontaktu z drugimi. Realen odnos zahteva določeno mero odgovornosti, kar pomeni, da »odgovarjamo« drug drugemu, se odzivamo drug na drugega, na tak način pa stopamo v stik tudi z ranljivimi deli lastne osebnosti in svojo lastno »smrtnostjo« (minljivostjo). Menim, da so »casanove« v resnici »neodrasli moški«, ujeti v lasten ego, oklep, ki jih varuje pred resničnim stikom z življenjem. Občutek imam, da skoraj vsi (razen tistih zelo razsvetljenih) nosimo v sebi delček takega »casanove«, »drobec kulture«, ki nas »žuli« in lahko izzove nemir. 

Renata

Da, ena izmed tvari, ki kličejo po vsakodnevnem razgrajevanju, te strdline kulturnih norm, ki zagotavljajo kratkoročne afirmativne odzive. Toda zanima naju stara ženska kot nova metafora za polno, neustrašno življenje, izven matrice oglaševalsko-potrošniške starostne vitalnosti. In moški bodo morali najprej razgraditi mit o šarmu sivih las, da bo tudi star moški lahko postal poosebljenje, »sinonim« za ultimativni življenjski pogum. 

 Alja

Zdi se mi, da mit o šarmu moških sivih las (medtem ko ženske prekrivamo svojo starost) še vedno kaže na to, da je v naši družbi moški postavljen v vlogo dominantnega subjekta. Kar me žalosti. Ne gre namreč zgolj za neenakost med spoli, temveč za širše nesprejemanje »razlik«, »različnosti« prek vzpostavljanja hierarhičnih struktur. Menim, da bodo moški morali najprej razgraditi mit o »statičnih identitetah«, izstopiti iz zgodovinsko zaznamovane vloge in se odpreti za »novo« in »nepredvidljivo«.

Renata

Sivi lasje moških kot simptom nepravične spolne hierarhije tudi v tipologiji privlačnosti. Quod licet Iovi non licet bovi. Seveda je ta banalnost institucionalizirani moment, vpet v vse; je del sindroma krivičnega ospoljenja industrije nege, mode, kodiranja prostorov medosebnosti, intime, navsezadnje tudi upravljanja trga dela, pa naj se tole slednje še tako čudno bere. 

Alja

Se strinjam. Zaključila bi z mislijo Simone de Beauvoir, ki se sprašuje, kakšno vlogo bi imel »šarmanten« princ, če ne bi bilo »speče lepotice« (Trnuljčice), ki čaka na njegovo rešitev. Torej, dokler ženske sprejemamo »moški pogled« in se skozenj tudi vrednotimo, utrjujemo omenjene hierarhije. ¶

Uvod

Ko me je Renata pozvala k dialogu, sem sicer sprva navdušeno sprejela povabilo, kasneje pa sem vse bolj tuhtala sama pri sebi, zakaj sem si nakopala to obveznost. Četudi se mi zdi pomembno govoriti o izpostavljeni tematiki, pa sem se iznenada pričela počutiti zelo ranljivo, kot da drezam v vsebine, ki sem jih pustila za seboj in se me v tem trenutku mojega življenja več ne tičejo. Ker pa sem nagnjena k »drezanju« in samoopazovanju, je bilo prepozno, da bi se od tega odmaknila. 

Ko govorim o »vsebinah, ki sem jih pustila za seboj«, imam v mislih obdobje svojega življenja, ko sem sem se začela vključevati v literarno sceno, bila sem stara približno štiriindvajset let. Prd kratkim sem v intervjuju za revijo Literatura sem povedala, da sem se počutila precej utesnjeno, ker so me kar hitro popredalčkali kot »erotično pesnico« (še danes ne vem, kaj to pomeni). Zgodilo se mi je tudi, da mi je kar nekaj piscev reklo, da pišem fine »pesmice«, torej nekaj, kar si zasluži pomanjševalno obliko, kar ne stopa v korak s pravo, resno, »moško literaturo«. 

Za to, da sem pristala v vlogi nekakšne »fatalke« ali »zapeljivke«, pa sem odgovorna sama. Verjamem, da to kar oddajamo, tudi prejemamo. Sicer mi je drugače všeč, če ljudje izražajo (izražamo) svojo seksualnost, te namreč ne povezujem zgolj z intimnostjo, temveč tudi z »živostjo«, veseljem do življenja in ustvarjalnostjo. A pomembno je zavedanje, da imamo možnost izbire, da ne prevzemamo identitet pod prisilo vzorcev. To pri meni takrat še ni bilo izostreno, omenjeno vlogo sem »igrala« (sicer zgolj krajši čas), da bi zakrila tisto, kar mi je manjkalo, ljubezen do sebe. V tistem delu svoje osebnosti, kjer sem se soočala s pomanjkanjem notranje podpore, mi je bilo laže iskati zunanjo potrditev kot pa ozavestiti lastno bolečino. V sodobni potrošniki družbi je veliko ljudi podvrženih tovrstnemu principu, ki se kaže v »hlastanju po hitri zapolnitvi«. »Želja« je znotraj zahodne tradicije zaznamovana z destrukcijo in »mankom«, predvsem pa z delitvijo na objekt in subjekt (znotraj/zunaj), na tak način pa dislocirana od življenja samega, izvržena iz polja mnogoterih odnosov. Pomembno se je zavedati, da je »želja«, ki je v svoji srži »votla«, družbeno skreirana in povzroča širjenje »strahu« in »negotovosti« tako, da nenehno producira občutek praznine, ki jo zapolnjujemo z všečki na facebooku, z navideznimi odnosi, obiski supermarketov (kot sem zapisala v svoji pesmi Praznina).

Danes se počutim precej drugače kot pri štiriindvajsetih letih, moje dno je (bolj ali manj) zapolnjeno, ob tem pa pogosto čutim radost, morda še toliko večjo, ker se mi to stanje ne zdi samoumevno. Tisto, kar me v zadnjem desetletju (in več) vleče v odnose z ljudmi, sta pristna radovednost in želja po spoznavanju sveta, prepletu ustvarjalnih energij. Brezkompromisno se rokujem s svetom, sem zapisala v eni od svojih zadnjih pesmi. V drugi pesmi iz istega ciklusa pa: ko zakrijem svojo bolečino, pozabim na tisto, kar jo osmišlja.

Tudi zato sem se (kljub zgoraj opisanem odporu), odločila, da se bom lotila pisanja tega eseja, pri tem pa izhajala iz osebne izkušnje. To bom v nadaljevanju prepletla s teoretskim diskurzom in poezijo (neobjavljenimi verzi), kar sem storila že v uvodu. Hvaležna sem za vsako možnost tovrstnega sodelovanja, izmenjave idej. Renata, hvala! Andrej, prav tako tebi …

Igra pogledov

Ko sem pred nekaj leti pisala spremljevalne esejistične tekste za Opero, sem ob obravnavi Wildove Salome, ugotovila, da se v zgodbi, kjer se pojavlja »fatalna junakinja« Saloma, pogledi neprestano prepletajo med seboj na ozadju burnih dogodkov, ki vodijo dramske like v pogubo. Lik zapeljivke je zaznamovan s »pogubnim pogledom«:

V zgodovini so pisci (in slikarji) »demonske ženske«, ki s svojo nebrzdano seksualnostjo spravljajo moške ob pamet, pogosto upodabljali z zelenimi očmi, obrobljenimi z zlato svetlobo in pogledom, hladnim kot marmor. Oči »demonskih zapeljivk« so »hladne in neobčutljive«, so oči, ki jim »moraš slediti kot hipnotiziran, ki te prikujejo, te srečujejo, koderkoli hodiš ali stojiš, oči, ki s svojim neobčutljivim sijajem napolnjujejo svet«. Upodobljene so kot smaragdi »z zlatimi iskricami« ali pa kot »temne lise«, le-te predstavljajo globino čutne ženske narave, njene seksualnosti, ki nima meja in omejitev (npr. oči Klimtove Salome).

Demonska ženska ima tako kot Meduza moč, da tistemu, ki jo gleda, vrača njegov lastni pogled, zato je njen pogled smrtonosen. Junak Perzej je med spopadom zaradi Meduzinega smrtonosnega pogleda zrl v njeno zrcalno kopijo, v ščit, v katerem je bil zgolj odsev Meduze, ta pa je izgubil svojo usodno moč grozljive pošasti, ki jo je zrcalil. V svojem doktoratu govorim o tem, da so v antični Grčiji ogledalo uporabljale samo ženske, v vsakdanji negi, zato je ogledalo veljalo za ženski atribut. Za žensko, ki lahko v ogledalu opazuje zgolj svojo telesno plat, je ogledalo skrito orožje, v njem se ogleduje in lepotiči z namenom, da bi očarala in zapeljala moškega s svojo varljivo zunanjostjo. Številne upodobitve, na primer prikaz siren z ogledali v rokah, kažejo na povezavo med žensko in ogledalom in opozarjajo na nevarnost, ki jo ženska zaradi svoje »grešne telesnosti« predstavlja za moškega.

Za Grke je tisto, kar se zrcali v ogledalu, zgolj odsev, ki je v podrejenem položaju neresničnega, varljivega in lažnega videza – tako kot fantomi, sence, sanje, prividi, fantazme.

Ženska v stari Grčiji (in tudi kasneje v zgodovini) kot fantazma, privid, zrcalna podoba moškega, ostaja v poziciji objekta in ne more zarisati svoje podobe – šele v smrti lahko pridobi avtonomno pozicijo, ki je v realnem življenju ne more doseči. Ženska je prizorišče posredovanja med zatekanjem h goli dejstvenosti telesa in prevajanjem tega telesa v znak, v katerem to telo manjka.

Edgar Allan Poe je dejal, da je smrt lepe ženske nesporno najbolj poetična tema na svetu. Avtorica Elisabeth Bronfen, ki se ukvarja s to trditvijo pravi, da se znotraj zahodne civilizacije zaradi svojega strahu pred neizogibnostjo razpada pogosto zatekamo k lepemu. 

Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu. 

Tukaj se mi zastavlja vprašanje, ali nista bolj kot fizična smrt v resnici grozljiva »smrt subjekta« in »izničenje odnosov«. V odnosih (ne glede na spol), ki ne slonijo na enakovredni izmenjavi pozicij, je nekdo od akterjev/akterk slejkoprej, »zazidan v isto«, tako kot ženska v albanskem mitu:

Bog je moškim naročil, da zgradijo most, ki bo povezal bregova, sprta zaradi vojne, tako, da žrtvujejo žensko. Ona se je pripravljena žrtvovati, a jih prosi, da naj je ne zazidajo cele, da pustijo zunaj vsaj roko in dojko, da bo, preden umre, objela in podojila otroka.

Žrtvovati sebe zavoljo drugega/druge v odnosu pomeni »ne živeti« ali živeti zgolj »napol« (objemati z eno samo roko, dojiti z eno samo dojko). V svojem eseju o kontaktu sem zapisala:

Posledica kontakta je odnos, kontakt pa je možen samo tedaj, ko subjekt prepozna »drugega« oz. ko skozi odnos ovrednoti pozicijo »drugega« (subjekta).

Pri tem pa je pomembna empatija, ki se razvija skozi dialog:

V resničnem dialogu udeleženke/udeleženci ne poskušajo izvajati kontrole (npr. nad izrečenimi besedami), temveč so prisotni v vsej svoji avtentičnosti in pozornosti na vsebine, ki vznikajo v interakciji (tukaj in sedaj).

Moški junaki pogosto, tako kot Orfej, uporabljajo svoj pogled za to, da izvajajo kontrolo nad svetom. Pogledu v nasprotju z dotikom, vohom in okusom, ki se vežejo na telo, na golo materialnost in človekovo minljivost, pripada najpomembnejše mesto v hierarhiji petih čutov in spada v domeno bogov. Pogled je seveda povezan tudi s filozofijo; »videti« namreč pomeni tudi »vedeti«. V sodobni potrošniki kulturi predstavlja pogled dominanten model reprezentacije, utrjuje se skozi percepcijo nove vizualne tehnologije, ki poskuša zanikati časovno strukturo, vez med življenjem in smrtjo. V zgodovini znanosti in umetnosti se pogled, ki je povezan z mišljenjem, z umskim delovanjem, dviguje iz »brezna telesa« in drsi navzgor, po vertikalni osi znanja, v neskončnost – tako pa stoji naproti pogledu »fatalne ženske«, ki je zaznamovan s propadom, destruktivno erotiko in smrtjo.

Tudi fatalna (sodobna) ženska kot Saloma vrača moškemu »njegov lastni pogled« kot odsev njegove lastne želje, kar se še posebej kaže v digitaliziranih podobah, kjer prihaja do zamenjave »dejanske telesnosti in seksualnosti za nove družbene možnosti«, kot pravi Renata v svojem eseju. Tudi sama čutim nelagodje ob seksualiziranih ali erotiziranih fejsbukovskih (samo)upodobitvah žensk, tudi intelektualk – četudi na Facebooku še kar redno objavljam svoje fotografije, običajno v navezavi na širši kontekst (ko želim nekaj povedati, sporočiti širšemu krogu ljudi, ali, če gre za vabilo k dogodku, prikaz literarnega potovanja, projekta itn.). Nekatere ženske objavljajo svoje fotografije, ki spominjajo na tiste iz modnih revij in ne izkazujejo dejanske (resnične) podobe. Virtualni svet kot poligon za kreacijo »navideznih odnosov, brez kontakta«, je več kot primerno napajališče za ljudi z narcistično strukturo osebnosti. 

Po mojem mnenju, gre pri večini za pomanjkanje zavedanja in nesprejemanje, zavračanje »odgovornosti« … S svojimi dejanji namreč »krepijo« tradicionalistična razmerja moči, odnos objekt/subjekt, znotraj katerih je seksualnost še vedno omejena in določena z atributi, kot so: »večno mlada«, »lepa«, »suha«, »brez gub«, »urejena«, »zapeljiva« itn. 

Kar se me zelo dotika in me tudi skrbi, sta vredotenje in obravnava staranja v naši družbi. Na tem področju bi bilo treba uvesti cel kup novih podob (digitalnih in drugih), ki bi razbile staro hierarhijo in prinesle ženskam svobodo, ki je sedaj nimamo. Zato sem se odločila, da ob bok večno mlade femme fatal postavim lik mitološke Baubo, obscene starke, ki krši normative tako, da razkriva svojo seksualnost …

Starka, ki pljuva tobak

Svoj smeh sem prodala hudiču, sedaj se on reži, valja po tleh, medtem ko jaz sedim vzravnano kot bledolična viktorijanska dama, ustvarjena za moškega. Za režo ustnic se skriva vhod v drug svet, peklensko smešen. Sedaj zahtevam svojo dušo nazaj! Da se bom brezzoba krohotala, pljuvala tobak …, s kožo, ožgano od življenja …

Pred kratkim sem zapisala tele verze, v katerih se pojavlja starka, ki bi jo lahko povezala z Baubo (ko sem pisala zgornji tekst, je sicer nisem imela v mislih), grškim mitološkim likom, s katerim sem se ukvarjala pred časom – o njej pa tudi veliko razpravljala s svojo kolegico Slađano Mitrović, ki se je v doktoratu posvečala raziskovanju ženske seksualnosti znotraj vizualne umetnosti.

Mitološka Baubo, gre za »nosečo« starko, podobno ruski »babuški«, je povezana s starostjo (upodobljena je kot stara ženska) in z grdoto oz. z grdo zunanjo pojavnostjo. »Starost in grdota« pa sta od nekdaj zbujali strah in grozo (o tem pričajo številne pripovedke, bajke, mitološke zgodbe in nekatere filmske grozljivke). Smeh in obscenost sta del te »strašljive« podobe, »glasen krohot« oziroma divji smeh je bil vedno povezan s podobo grde zunanjosti oziroma z grdoto in z grotesknim telesom. Baubo kaže svoje genitalije tako, da dviguje krilo:

Baubin »sramni obraz« je obrnjen neposredno proti publiki – zaradi svojega samozadostnega izraza pa zbuja smeh in strah. Baubo oživlja »utišano skrivnost ženske«, hkrati pa prekinja s to tišino.

Mihail Bahtin pojmuje groteskno telo kot odprto, podaljšano, izločajoče, kot telo, podvrženo spremembi. Groteskno telo je v nasprotju s klasičnim telesom, ki je monumentalno, statično, zaprto, gladko, ustrezajoče aspiracijam buržoaznega individualizma. 

Bahtin pravi, da je telo »nosečih« stark ambivalentno: ker so noseče in so stare, ker združujejo smrt in rojstvo. Nič ni končno, nič mirno in stabilno v telesih starih »žensk«. So kombinacija senilnega, razpadajočega in deformiranega mesa ter mesa novega življenja, spočete, a še ne oblikovane. Še več, stare »ženske« se smejijo. Ali drugače: stare »ženske« predstavljajo lastne meje in so njihova transgresija. 

Tako Hermafrodit, Baubo, Priap kot tudi druge pošastne figure spodkopavajo splošno sprejeto podobo subjekta, ker zaradi svoje telesne dvoumnosti rahljajo meje med moškim in ženskim spolom, med človekom in naravo oziroma normo in odklonom od normativov ter se skozi odprtost identitet gibljejo od individualnega do pomnoženega subjekta. Na tem mestu bi lahko odprla razpravo o biseksualnosti, a sem se odločila, da prihranim temo za kak drugi esej. 

Mitološke figure, ki brišejo ločnice med različnimi nasprotji (dualizmi), zavzemajo prostor »sredine«, so kot »srednja pot« v budizmu, ki vodi onkraj nasprotij. Tisti, ki hodijo po njej, ne ocenjujejo, se ne vdajajo predsodkom, temveč sprejemajo celoto.

Zaključila bom z vprašanjem, ki ga zastavljam že zgoraj, in sicer, kako na novo prevrednotiti pojem staranja v naši družbi, relacijo starost/ženska/seksualnost, kako »prekiniti s tišino«, s stereotipi? V Skandinaviji so ženske veliko bolj svobodne, ker se od njih ne pričakuje, da bodo »udušile« proces staranja; zanimivo je na primer, koliko žensk si ne barva sivih las itn. Verjamem, da imamo ženske različne želje glede »kreacije« lastne zunanjosti in izbire načina življenja, zato se mi zdi pomembno, da obstajajo možnosti izbire. Te možnosti sicer so, a nanje še vedno »preži« cel kup predsodkov, ki kot lačni psi čakajo, da zagrabijo svoj plen.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

  • Transverzala (trans)spolov

    Renata Šribar

    Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.

  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?