Pustiti za sabo ropotarnico starih idej

Ljubezen in eros v patriarhatu in onkraj

Renata Šribar

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual, Barbara Korun.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v petih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Naslednji dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. Z Barbaro Korun si bova izmenjali vpoglede v preplet delovnih sfer, pri njej zlasti pesništva in angažmaja v begunskih skupnostih; za povrh bova izmenjali problematične izkušnje o ospoljenih razmerjih moči na skupnem polju aktivizma oziroma aktivnega državljanstva. – Renata Šribar

Daljši opis

Ko se ljubimo zares, se ljubimo vzajemno z molekulami. — Renata Šribar

— Carlos Pascual

Renata Šribar
Alja Adam
Martin Gramc
Jedrt Lapuh Maležič
Carlos Pascual
Barbara Korun

Zunaj sije sonce in piha burja. Drevesne veje vršijo v vse smeri, misli in nagibanja, s čim začeti esej o temi, podobno. Ljubiti veter, zakaj ta z zvočnostjo in gibanjem oživi ukoreninjeno in zateglo. Zdaj oživlja tudi Carlosa Pascuala, ki je v moji knjižnici ves stabilen poleg Paasilinne. 

Domišljam si, da Pascuala kljub ne zelo pogostim srečanjem že zaradi njegovega pisanja kar dobro poznam. V tem tematskem okviru je optimalni sogovornik. Kot marsikje, tudi v Debelih zidovih, majhnih oknih literarizirano izjavlja o lastnih ljubeznih, zaljubljenostih, spolnosti, erotičnih privlačnostih, partnerskem in družinskem življenju. Navsezadnje tudi o ljubezenskih peripetijah, o teh za tančico metafor ali neposredno, tako da mi včasih kar odleže. Še nekdo, ki živi vsem na očeh, ne da bi zanikal dejstvo čustvenih premen. Če je za trenutek Mojca, zaprisežena življenjska partnerka, ljubimka, sodelavka, odstopljena s prestola kraljice, se mora tja včasih vrniti tudi že na zahtevo spletne družabne skupnosti, zlasti tiste iz Pascualovega okolja, mehiške. To pa je tudi ena od razsežnosti, ki so ga priklicale med pričujoče vrstice. Kot lepi visoki temni tujec alias utelešenje tukajšnje vladajoče fantazme žensk se v kakšnem od svojih tekstov razume tudi sam – le da »lepe Vide« ni odpeljal onstran luže. 

Primerjanje dveh kulturnih matric patriarhata z odrazom v zadevah ljubezni, erotizma in seksualnosti ne bi smelo izpasti kot pustota, prežvekovanje že prežvečenega. Kajti v njiju ni enoznačnosti. Heterogenost patriarhalnih norm in njihovih subverzij naj bo tisto, kar je skorajda že ugledamo, kar nas pogleduje izza hrepenenja in želja. Če prej ne, pride uvid po hrepenenju in željah, ko se uresničene srečajo z zadevami vsakdanjosti.

 

Umberto Galimberti je O ljubezni napisal sodobno in refleksivno visoko pesem. 

… ljubezen ni nekaj spokojnega, ni rahločutnost, zaupanje, udobje. Ljubezen ni medsebojno razumevanje, strinjanje, prijaznost, spoštovanje, strast, ki seže globoko v dušo ali omadežuje telesa. Ljubezen tudi niso tišina, vprašanja, odgovori, zaobljubljanje večne zvestobe, razhajanja nekoč skupnih namenov, prelomljene obljube in neizpolnjeni obeti, brodolom sanj ob prebujenju. Ljubezen je poseganje v integriteto posameznikov, dotikanje človekovih skrajnih meja.

»Skrajne meje« in koraki onkraj so mesto negotovosti in bolečine, ki ni inherentno stvar žensk ali s kulturo namenjeno tistim na ženski poziciji v tradicionalni delitvi spolnih vlog. Res. Karlu Metikošu, ljubezenskemu sopotniku Josipe Lisac, je od ljubezni počilo srce. Tako je po njegovi smrti povedal njegov prijatelj. Zato je Josipa na svojih koncertih še manj od tega sveta, kot je bila za časa skupnega življenja. Poje zanj in steza roko v nebo, da bi občinstvo opominjala na tisto božje v ljubezni. Predaja, izpostavljenost na milost in nemilost jo naredita to, kar je, skupaj z najglobljim in najrazsežnejšim izkustva seksa. Josipin komad Oluja. Kajpada ljubezen kot religiozno doživetje ne zaobsega vsega možnega ljubezenske transcendence, obstajajo usodni ljubezenski doživljaji, manj obarvani s patosom.

Občutek vznesenosti, ki sem ga doživela ob Galimbertijevih elaboracijah, je zdaj že načet. Zastavlja dvoje skupaj: transcendenco skozi religiozno obarvano žrtvovanje in lastni, moški spol kot mero – to je ta njegova spozaba. S te perspektive mu je dovoljeno tradicionalistično presojati o možnostih žensk v ljubezni, o njihovi determiniranosti s samozatajitvijo, totalnim prepuščanjem v ljubezni, ki se mu moški mora izogniti. Toda potem glede na njegovo predhodno, tudi tule navedeno tezo moški strukturno ne morejo ljubiti. No, ja. Prav na tem mestu je umanjkala kolegialna recenzija Judith Butler, ona zmožnosti za ljubezen ne odreka niti moškim niti vsem drugim po spolni samoidentifikaciji. Razume jo tako kot Galimberti, skozi zahtevo po razpustu jaza, pogubi (dezintegraciji) skozi ljubezenski seks. Z Guattarijem in Deleuzom, če njuni tezi o molarni in molekularni ravni delovanja podtaknem novo izpeljavo: ko se ljubimo zares, se ljubimo vzajemno z molekulami. 

Vendar pa nazaj k molarnosti, subjektu, utelešenemu sebstvu … in Judith Butler: kar se zdi najbolj naše, najbolj intimno, čustva, telo v spolnosti, je zaznamovano z ospoljenimi normami, čeprav lahko v seksu igrajo tudi vlogo izziva, ne zgolj represivnih aparatkov. Tako teoretičarka v Undoing Gender. Podobno misli antropologinja Sara Ahmed, bleščeča in nenadkriljiva raziskovalka spola, etnije, telesnosti, oblasti, konstruktivno odklonskega. Predmeti – razume se, da pravzaprav kolektivne fantazme, ki predmete zaznamujejo – so nosilke čustev. Spol je tu ključna postavka, fantazme s pripadajočimi predmeti ali fenomeni so ospoljene.  

 

Nikdar se nisem mogla vživeti v kliše osvajanj. Galimberti: »oči pošiljajo narejeno naklonjene poglede, ki se ne odpirajo ničemur in ne gledajo nikogar«. Na nerazumevanje in nesprejemanje pripoznanih oblik osvajanja in predajanj sem plačala davek. Malo s ponosom in malo z obžalovanjem sem se sprijaznila s statusom biti »nedostopna«, odtujena od vladajočih ljubezenskih norm. Tako, kot so bili, razen za najbolj pronicljive, odtujeni ostri pogledi Ane Schnabl iz njene pripovedi Ljubezen mojega življenja, za katere pravi, da so bili osvajalski. Če bi to objavila na fejsbuku in ne v nadodličnem literarnem tekstu, bi rumenelo od smeškov ne glede na krvavo resnost zadeve.  

 

Božji davek za ljubezen je žrtvovanje, v krščanstvo ga je uvedla cerkev, institucija močnih hierarhičnih razmerij med moškimi. Vendar se v izvornem nauku in ne cerkveno prirejenem žrtvuje eden za vse. Ni cena ljubezni tisto, kar jo dela veliko. Svoje prepričanje o predani ljubezni hranim za posladek. Toda oddahnemo si lahko že kar ob Galimbertiju; tako je fragmentaren in nekonsistenten, da je skozi eno njegovih idej možno ljubiti brez znatnega – menda kvoto in kakovost ljubezni določujočega – trpljenja; med ostalim namreč pravi tudi takole: udejanjanje moje transcendence je odvisno od svobode drugega, druge. Bolj svobodna in zavestna glede stanja lastne telesnosti sem, bolj soodločam o telesni dobrobiti v ljubezni, manj sem narejena za trpljenje. Manj sem zaznamovana s sledovi ran, nastalih na in v lastnem telesu zaradi ljubezenskih predaj. Taka svoboda in zavest o ljubezni in telesnosti nimata nič z egom in sposobnostjo odpreti se za drugo, drugega. 

V korelaciji z religioznostjo v okviru cerkvene institucije in z delitvijo oblasti med moškimi, ki zapoveduje brezmejno podložnost nekaterih skupin moških, je tudi pozicioniranje žensk v ljubezni. Skladno z Galimbertijevim besedilom naj bi bile ženske zaradi reprodukcije bližje naravi in s tem manj poosebljene, bolj nagnjene k razosebljeni spolnosti. Zoprna asociacija, toda taka argumentacija je preblizu znanemu umovanju mnogih spolnih nadlegovalcev in posiljevalcev (»ženska je razpoložljiva, ker hoče seks kadarkoli in s komerkoli, zgolj dela se, da ni tako«). Nepojmljivo, kako je lahko Galimberti opisani pogled v sebi združil s kritiko falocentričnega mišljenja, da so ženske bolj kot moški, ki so pač strukturirani, potisnjene v »nediferenciran tolmun spola«. Obe trditvi, Galimbertijeva in ta, ki jo kritično pripisuje tradicionalističnim moškim, vodita k istemu sklepu, da se moški ne predajajo zares, da, kot že predhodno zapisano, niso zmožni ljubezenske predaje. Kar me spomni na kolega in njegove delavnice za moške, kjer jih poziva k odgovornosti v ljubezni in partnerstvu z obrazložitvijo, da se mora moški bolj racionalno odločati, voditi zadevo, ker da se ženske povsem in preveč prepuščajo. Vendar sem hvaležna za izziv mišljenja odgovornosti skupaj s predajanjem. Etična rešitev je v menjavi položajev moči ali delitvi moči glede na posamezno situacijo vsakdanjosti. Obenem ni nujno, da je odgovornost stvar ratia, občutek za nelagodje in stisko drugega, drugo ti pove, da nisi zraven dobrohotno. Hecna je ta obča predstava o hierarhiji čustvovanja in čutenja na eni in razumnosti na drugi strani, znotraj katere je razum privilegiran. Kot da se eno ne bi pretikalo z drugim v dialektičnem nadgrajevanju (misel → čustvo/zaznava, čustvo/zaznava → misel itn.), z idejami o ljubezni na superpozicijah, če si izposodim besedo iz besednjaka kvantne fizike. Izidi idej imajo v praksi vsaj dve različici in ena od možnih izkušenj bo vodila k izboru specifične naslednje ideje (»teze«) o ljubezni v spiralnem nizu izkustva in vednosti.  

Odgovornost je velika postavka, očitno tudi z vse drugačnim pomenom, kot ga implicira racionalno vodenje odnosa v sferi zasebnosti in intime. Tu te, Pascual, še posebej vabim k zapisu razmisleka. Kajti izhajala bom iz tvojih literarnih in izvenliterarnih verbalnih praks. Ko za nazaj pričaš svoji zaljubljenosti in ljubezni z Mojco, je zate kraljica v funkciji nad funkcijami. Vsaj javno ji prepuščaš odločitve v zvezi z vama, vajino dvojino, če izkoristim »romantično« dimenzijo slovenske slovnice. Potemtakem v odločanju o intimi, zasebnosti in njenih raztezajih v javnost nisi soodločujoči na način sprege med razumom in čustvi, nisi njen par, kralj. Površnost bi te prebrala na podrejenem položaju, feministično branje te postavi drugače, v eni od možnosti uresničenja tradicionalne diskriminatorne moške vloge. Vsaka posamična matrica patriarhalne družbe, se pravi krajevno-časovno zamejena institucionalizacija neenakost spolov, ki jo poznamo, vključuje stvarno delujoči privid ločitve med javno in zasebno sfero. V času digitalizirane stvarnosti deluje drugače, je po svoje razgrajena, a vendar. Intima, čustvovanje, čutenje je po vladajoči spolni kodi še vedno pretežno v domeni žensk, one oz. me naj bi odgovarjale za delovanje odnosa na tej ravni. Neke vrste odgovornost osebe, ki je dejansko in ne retorično na podložnem mestu. Privilegij odgovornosti in s tem sprejemanja določenih odločitev ji podeljuje že predhodno omenjeni ekscesni čustveni vložek. Odgovornost moškega za vnos čutenja in čustvovanja v odnos odpade. 

Spolni mit pravi, da je moški (ali oseba na tej poziciji, če gre za istospolno usmerjeni par) v odnosu bolj racionalen in posledično tisti, ki odgovorno zadržuje ženski eksces čustev in čutenja. Zato njemu samemu vsega tega ni treba prispevati v zaznavni meri, saj ga je tako ali tako že preveč. Deljena je odgovornost – moški za racionalnost odnosa, ženske za čustveni naboj –, ne pa tudi moč. Jasno je, kaj je v tej kategorični dvojici na višji legi. Ergo, res ni vprašanje, kdo zares gospodari in odveč je sklepanje, da prevzemanje odgovornosti a priori s sabo nosi moč. 

Gospodari tisti, ki določa meje in s tem tudi mero esencialne doze in kakovosti ljubezni. Zdaj seveda ne morem obdolžiti vseh moških po vrsti in tudi tebe, Pasc, opredeliti kot edinega pravega gospodarja v ljubezensko-erotičnih zadevah para. Obenem dejstvo, da odločanje javno prepuščaš Mojci (»Mojca says«) nikakor ni garant tvoje nedolžnosti, v tem okviru celovitega prepuščanja dragi oziroma ljubljeni osebi. Zadeva zna biti komplicirana, ospoljene pozicije v ljubezni ne povsem jasne.

V igri imava poleg spolov namreč še en dejavnik, etnijo. Kako po tvojih izkušnjah in vedenju deluje sprega spola in kulturnih norm ljubezni, erotiki in spolnosti v Mehiki, koliko si v ljubezni in erotiki poslovenjen in koliko si Mehičan?  

Zaznati razliko v ljubezensko-erotičnem delovanju, ki je učinek srečanja različnih kulturnih okolij, ne vključuje po avtomatizmu tudi vrednotenja virov razlik. Mehiški femicid ima gotovo svoje mehiško nasprotje. Nekaj, kjer se ta končna groza delovanja patriarhata za hip umakne iz zavesti, da se ta ne zamrači od ospoljene teže bivanja. 

Sama imam nekaj malega vpogleda zgolj v brazilska in bolivijska razmerja spolov. V Boliviji, kjer so na avtobusnih postajah mnoge fotografije in podatki o izginulih ženskah, obstaja organizacija za pomoč moškim, ki so jih preteple ženske. Tam so ulice polne moških, tudi starejših, ki javno izkazujejo nežnosti svojim dekletom in ženam. Še sanja se jim ne, da bi v kakšni evropski državi (navkljub morebiti dovolj dobrim kazalcem na področju enakosti spolov) kaj takega lahko veljalo za šibko in nemoško vedenje. Šla sem se antropologinjo na terenu tako, da sem zgolj pazljivo spremljala svojo navado gledanja ljudem na ulici v oči in zaznavanja reakcij. Tako v mestih kot v bolivijskih ruralnih okoljih so se mi ženske odkrito nasmehnile, včasih smo se celo zasmejale skupaj, moški so povečini sramežljivo spustili trepalnice. Z zgolj enim ali dvema odklonoma. Nisem prav dobro razumela, v kakšni spolni kulturi se nahajam. 

 

Imam morda nenadejano moč, ki jo podeljuje posedovanje pogleda, pod katerim se drugi, moški, samovoljno pomanjša? So tiste odkrito smejoče se in telesno močne ženske res izpostavljene kot potencialne žrtve? Kje se dogajajo zločini, če v zraku ne čutim nobene nevarnosti, z izjemo enega od večjih mest?

 

Zhang Jie zbirko svojih zgodb Love Must Not Be Forgotten zaključi z avtobiografsko notico, podnaslovljeno Moja barka. Prepričana je, da mnoge človeške nesreče izhajajo iz naše nesposobnosti razumevanja in načina verbalnega občevanja. Slovenščina je krasen jezik, ta beseda, občevanje, biti v občem, kjer se stikamo in simbolno in telesno prevajamo medsebojna sporočila, mnogokrat napačno. Niso same norme tiste, ki nam preprečujejo občutek zaresnega pretoka česarkoli že, temveč njihova ozkost, zamejenost, majhna izbira opcij. Tudi tu smo v deželi slovensko specialnega, specialne ozkogledosti in še posebej neradodarnih pričakovanj. Naj Ana naredi svoj rezki pogled za osvajalsko možnost. In jaz tule svojo ljubezen do diskutiranja o vesolju in sploh vsem, sanjanja, tihega preverjanja konstatacij in spodkopavanja tradicionalnih ospoljenih kod za močno in prepoznavno ljubezensko orodje med dvema. Čeprav v ljubezni in erosu obstaja nekaj neizrekljivega, nekaj, kar bi poskus izrekanja odpodil iz območja občutenega. Tvorno je, neizrekljivo, dokler ne postane celica za mučenje in omejevanje živosti, dokler drugi, druga lahko ostane svobodna, v ljubezni netesnobna. 

Ne sme biti pozabljeno, kako je bila, potem ko je vzniknila, ideja ljubezni prevedena v čutenje, lahko brezobjektno, abstraktno, celo nadgrajujoče se tekom življenja. Želeti si vzajemnost v podoživljanju takih občutkov. Galimberti, prvi teoretski izzivalec pričujočega pisanja, nima prav, ko ljubezni ne podeli moči za sočasnost doživljanja v paru. Prav nasprotno pravi: da občutki v dvoje nikdar ne morejo biti istovetni, da je par praviloma razdeljen na različna položaja v čutenju, pasivnega in aktivnega. Toda ali sploh je ljubezen, če ni možno drugače kot po načelu gospodarjenja in podrejanja, tudi če gospodarita zdaj eden in potem drugi, druga? Sočasnost v čutenju je eksperiment, tako kot vsakršno podpiranje alternativnih norm in kod ljubezni. Kot največji izziv v ljubezenskem eksperimentiranju pa se na tem mestu zastavlja še neka druga sočasnost, ki se odvija na ravni posameznika in posameznice. Biti svobodno in obenem za izjemnega drugega, drugo povsem odprto bitje ljubezni.

O avtorju. Fascinacija z literaturo se je iztekla v študij primerjalne književnosti in literarne teorije – delovne izkušnje v javnem komuniciranju pa v pisanje za diskriminacije občutljive kratke proze in v študij sociologije in antropologije. Danes deluje kot predavateljica in raziskovalka. Izhaja iz feministične teorije in je transdisciplinarno usmerjena. Strukturne tegobe znanstveno-raziskovalnega dela skuša blažiti z aktivnim državljanstvom in z nečim, kar prinaša resnični delovni užitek, s pisanjem literature … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Sorodni prispevki
  • Starka, ki pljuva tobak

    Alja Adam

    Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

  • Materinjenje

    Renata Šribar

    Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.

  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.