Materinjenje

Trije fragmenti, tri generacije

Renata Šribar

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v štirih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Zaključni dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. – Renata Šribar

Daljši opis

materinjenje zahteva prostodušen in odkritosrčen odnos, da ne bi otrok in mati trpela zaradi uničujočega materinskega mita. — Renata Šribar

Pravzaprav sem rada mama, edino družbeno privzeta konotacija, ki jo ta vloga nosi s seboj, se mi upira. — Jedrt Lapuh Maležič

Renata Šribar
Alja Adam
Martin Gramc
Carlos Pascual

Prva strokovna beseda, tujka, ki me je očarala v otroštvu: fragment. Še danes jo imam zaradi širokih možnosti rabe, ki je obenem precej poljubna, za prijazno jezikovno prikazen. V hierarhiji osebnega besednjaka je povsem na vrhu. Odlomek, kos, izvorno v množini: razvaline. V arheološki govorici nekaj, kar je ostalo od celote, ki si jo je možno zamisliti, a (še) ne obstaja. Tudi v funkciji, vlogi materinjenja ni nič lepo zaokroženega in dokončnega. Zato lahko obljubim, kot napoveduje (pod)naslov, samo delne, zelo subjektivirane vpoglede, ne glede na to, da se sem ter tja sklicujem na določen vir. Tudi Jedrt (Lapuh Maležič), ki sem jo nagovorila, da zaradi nekonvencionalnega starševstva z mano pristopi k temi, v mojem svetu sovpada s fragmentarnostjo zadeve. Poznam jo po delcih, tj. po izstopajočih družabnospletnih postih, sporadičnih branjih njene literature, skozi zgolj eno osebno srečanje – ko sva sodelovali pri izvedbi predmeta Spolno specifična socializacija na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Vse prisotne smo vpijale besede iz njenega močnega, neposrednega, čustveno in mentalno lucidnega območja. Naši izrazi sodoživljanja tam, kjer to faktično ni možno, so, povsem upravičeno, izpadli kot puhle vljudnosti in floskule. Tudi materinjenje zahteva prostodušen in odkritosrčen odnos, da ne bi otrok in mati trpela zaradi uničujočega materinskega mita.

Prvi fragment, vizura 

Neposrednost, izgovarjanje mišljenega in občutenega v ključnih situacijah je odnos, ki lahko necelovitost in »nečistost« materinstva spremeni v nekaj dovolj konsistentnega in v temeljih trajno zadovoljujočega. Takega materinstva ne more poganjati mit o materinstvu.

Ko Catherine Malabou opisuje svojega učitelja Jacquesa Derridaja, razpoznava v njem tako profeminista kot mačista, s primerjavo tudi feministično pozicijo razume kot nečisto. Pravzaprav ni vloge, pozicije ali naloge, ki bi nas imela moč tako reducirati, da bi kot totaliteta zaobjela vse naše življenje, vso našo bit. Potemtakem tudi vsaka zapoved, kako biti in kako kaj početi, spočenjati – spravljati na svet, ne more biti nič drugega kot napotilo k eksperimentu: poskusiti še tako. Ob tem ni flopa ali uspeha, ker življenje ne more biti projektno delo, ki ga ovrednotijo rezultati. Razlog, da ne moremo živeti projektno, je preprost. Silnice, ki so vpete v potek zadev, nikoli niso razvidne v svoji kompleksnosti, in zato končni rezultat ni »izračunljiv«.

Mit pravi, da je materinstvo naravni, vseprežemajoči in žrtvovanjski know-how. »Pravo« materinstvo je prepoznavno po različnih oblikah dajanja, materinskih darovanj same sebe. Tako bere kratko zgodbo Mačka pisateljice Guadalupe Nettel njena prevajalka in avtorica spremne besede Veronika Rot. Akterka in pripovedovalka v zgodbi se primerja z mačko in ugotavlja, da je naravna vednost samo še privilegij mačke, nikakor ne njen. 

Za boljše razumevanje nekoliko več vsebine. 

 

Diplomantka z aspiracijami po podiplomskem izobraževanju po naključju zanosi s svojim podnajemnikom. Ker se je ta že odselil in niti nista bila trajnejša ljubimca, z njim nima več stika. V stanovanju ji dela družbo mladi mačji par, ki ji lajša muke odločanja za nadaljevanje nosečnosti ali proti. Ker gre mucki slabo, jo pelje k veterinarju, toda na domačih stopnicah se spotakne in pade. Posledica padca je spontani abortus, medtem ko je mačka očitno postala breja. Po skotitvi skrbno ravna z mladiči in jih prestavlja po stanovanju. Ko se ženska seli, ker je dobila štipendijo, sklene oba mačka z mladički oddati. Toda mačja družina še pred tem odide neznano kam. Mačke se odločijo, mačke »vedo«, kot ta dogodek in njegov kontekst opredeli pripovedovalka. Padec, po katerem je splavila, je bil v tem smislu ne le zadeva, ki se je zgodila onkraj njene lastne volje in vednosti, v primerjavi z mačko je bil »nenaraven« rezultat nezavednega ali polzavednega hotenja.

 

Skratka, mačka je predstavnica naravnega materinstva, ki v sopostavitvi in nasprotju z nosečo študentko, prvo akterko in pripovedovalko, ve, da je treba donositi in kot mati sprejemati (nedvoumne) odločitve. V razumevanju zgodbe, skladnim z vladajočo interpretacijo, je diplomantkina dilema postavljena v okvir kategoričnega nasprotja otrok ali kariera. K opisani razrešitvi dileme pripomore dejstvo, da je potencialni oče odsoten in situacija očitno ni naklonjena temu, da bi bil z dejstvom nosečnosti seznanjen. Odsotnost potencialnega očeta tu ne more biti mišljena zgolj faktično; nezmožnost sprejemanja dejstva o možnem očetovstvu in morebitnih posledicah ima odločilno simbolno razsežnost – prav tako kot »spontani« abortus. Gre za sposobnost sprejemanja odgovornosti, ki je prvo načelo starševstva, četudi se lahko uresničuje ali pač ne. Ta sposobnost ni vrojena, ni nespremenljiva konstanta v izvajanju starševstva. Med odraščanjem investiranje odgovornosti zahteva včasih mučno prilagajanje tako starosti kot področju otrokovega življenja. Z odraslostjo otroka, ki v tem primeru ni formalni status, določen s specifično starostjo, funkcija starševstva ostaja, starševska odgovornost pa postane omejujoča in obremenjujoča za obe strani, starša in otroka.

V zgodbi Mačka ni besede odgovornost, a je ta skozi moje branje ključ do naključnega in tako ne slučajnega padca akterke, ki sproži spontani splav. Sposobnost »zavestne« odločitve je v akterkini percepciji domena mačke, ona ve, ko sledi svoji naravi, ker ne more drugače. In vendar nas njen odhod z mačkonom in mladički v neznano v nasprotju z zaznavo akterke-pripovedovalke pušča z občutkom negotovosti o usodi mačje družine. Odgovornost, vednost, gotovost oziroma varnost so etikete treh različnih registrov pojmovanja in bivanja. Za žensko, ki je zanosila nenačrtno, je odločitev za otroka lahko zelo samotno mentalno in s čustvi močno zaznamovano dejanje ne glede na njen položaj samske ali partnersko vezane osebe. Pravzaprav je prav njena avtonomnost pri odločanju, četudi se odloča skupaj v paru, prvi pogoj za svobodnejše materinstvo od družbeno-kulturno normiranega. Narava v M/mački ima moralistični značaj akterkine slabe vesti, ker ni zmogla odgovornosti, nujne za odločitev o materinstvu ali abortusu. Prav tako nosi pomen obžalovanja vsled izgubljene priložnosti za materinjenje. Ta izguba se veže na arhaično, domnevno naravno v ženski, ki bi ji ne dovolilo abortirati. Zgodba se dogaja in je sploh možna izven sveta tehnologije rodnosti, ki pa ni stvar modernosti. V svetu oprijemljivih reči so ženske od nekdaj poznale emenagoge, sredstva za »čiščenje« maternice, tj. splav.

 

Drugi fragment, relief človeške figure 

Nisem opravila z naravo. Nisem zapisala Nisem še opravila z naravo. Edino, kar lahko v zvezi z njo in materinstvom mislim, je samovoljnost telesa – ki pa je vendarle socializirano in vkulturirano tehno- in digitalizirano telo. Narava je zame tu avtonomna in substancialna instanca samo, v kolikor je izven nadzora. V tem okviru je tudi spontano, a nenaključno abortiranje narava. 

Digitalnost materinjenja, to so poleg zdravstva na spletu še nasveti, ki gosto dežujejo iz družbeno regresivnih blogov mladih mater. Dogmam o materinskem gonu se tam ni moč izogniti. Četudi lastno težnjo po reprodukciji razumemo kot gon – mar ni bil vanj že s Freudom vpisan red skupnosti, torej družba? V očarljivo osredotočenem jeziku nekega vmesnega feminizma med prvim in drugim valom Simone de Beauvoir zapiše: »V resnici ni nič prvotno določeno: prav tako [kot mnenja, da je ženska brez otrok, ker je ›spogledljiva ali zaljubljena ali častihlepna ali lezbijka‹] bi lahko rekli, da si ženska želi otroka, ker nima ljubezni, ker nima zaposlitev, ker ne more potešiti svojega homoseksualnega nagnjenja.« Stvar ni v navidezni poljubnosti interpretacij, odvisnih od družbene in vednostne umeščenosti subjekta, ki razlaga, kaj in kako je z ženskami in otroki. Mera resničnosti je določena z družbenimi razmerji moči. Simone de Beauvoir jasno locira presežno moč v diskurzih o materinstvu: »Pod […] psevdonaturalizmom se skriva družbena in umetna morala.« Ali drugače, v ideologiji spolov je narava, ki hoče reprodukcijo, postala eno s človeško moralo. Pobegi pred moralističnim diktatom take narave so v študijah žensk in spolov in feminističnih epistemologijah različni. Anne Fausto Sterling, biologinja in feministka, preobrne naravo. Fraze o spolih in materinstvu, temelječe na primerih iz živalskega sveta, ovrže z mitu nasprotujočimi primeri življenja živali. Donna Haraway pa razgradi samo biologijo kot znanstveno disciplino. Vendar v posplošitvi obe avtorici pojmujeta življenje živali, kakršno prikazujeta vladajoča znanost in javno mnenje, zgolj kot projekcijo androcentričnega človeškega uma. Narava tako ni moralni kodeks v slikah o materinjenju. Je pa izbira proti materinstvu ali za materinstvo in starševstvo nasploh etična izbira. V njej sta »da« ali »ne« enako legitimna. Zanimivo, kako mit o materinstvu pervertira vprašanje morale, kot ga običajno dojemamo. V zadevah spolov in človeške reprodukcije morala preneha biti stvar medčloveškega dogovora, preseli se v območje naravnega. V imenu Matere je možno celo imaginarno kršiti osnovno človeško moralno načelo Ne ubijaj. »Prava« mati bo, da bi obvarovala svojega otroka ali se zanj maščevala, brez pomisleka, instinktivno, tudi ubijala. 

Problem mitov je, da delujejo. Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom. Kolegica, delujoča na področju študijev spolov, se mora sem ter tja s kakšno manjšo ali niti ne tako majhno telesno poškodbo opozoriti, da se svojemu podmladku preveč razdaja. Prepočasno rahljanje materinskih obvez in zavez duši matere enako kot njihove otroke, kobacanja z ene na drugo raven tega tesnega sorodstvenega odnosa pa imajo lahko dramatične razsežnosti.

 

Nisem imela matere, ki bi se želela približevati mitskim normam, imela sem mamo, ki se je znala norčevati iz tradicionalnih ženskih vlog in funkcij, včasih v dobrem stand-up komedijantskem slogu. V nekaj letih od njene smrti sem se naučila imeti rada te trenutke in bi jih najraje poslala v večnost. Obenem zanemarjam tiste spominske trenutke, ko sem se počutila prikrajšano, ker se mamino ravnanje ni skladalo s pričakovanji, kakšna naj bi mati bila. Vzporedno s tem doživljanjem poteka in se procesira moj odnos s hčerjo, ki, tako zaznavam in sklepam, tudi nima prav lahkega opravka z materjo v moji osebi.

 

Besede o žrtvovanju ali, nasprotno, besede o odpovedi žrtvovanja ne pridejo zelo blizu utelešenemu odnosu. Ko mi je umrla mama, sem njen odhod čutila v telesu kot novonastali manko. Notranjo praznino sem zaznavala, kot da bi se tam zgodilo izginotje nečesa materialnega. Spolno diskriminatorno, klišejsko je reciklirati matrico mati = materija / zemlja. Zato svojega občutja utelešene praznine nočem umevati kot dokaz, da naj bi mi mati ob rojstvu predala del lastne substance – ki je potem skupaj z njo odpotovala nekam onstran zemeljskega življenja. V svojem zaznavanju telesne vezi z mamo želim videti možnost medosebne povezanosti izven človeške reprodukcije in onkraj spola. Naši odnosi so najprej utelešeni, s telesom tipamo in se prepletamo tudi še v mnogo širšem območju, kot ga določajo telesne meje in domet petih čutov. Navsezadnje tako pravi tudi nevroznanost, ko konceptualizira, tole po Simonu Brežanu, enactive self, utelešeno sebstvo, ki v telesni povezanosti z drugimi so-odreja, kaj se dogaja in kako se nam bo godilo.

Tretji fragment, ornament s srci in valovnico

Kaj pa ljubezen? S tezo, da sta tako materinstvo kot očetovstvo konstrukt, temelječ na spolno diskriminatornih predstavah, bi najraje kar takoj opustila »materinjenje« in prešla na »starševanje« (prevod Tanje Rener in Ane Kralj iz angl. parenting). Odnos staršev ima dandanes še največ možnosti med vsemi bližnjimi odnosi, da se utopi v romantičnih podobah brezpogojne ljubezni in navezujočih se simboličnih gestah. Glede na stopnjo razvoja medosebnih odnosov si te utopije ni moč predstavljati brez momenta materinske in starševske samodestruktivnosti. Britanska antropologinja in feministka Sheila Kitzinger, avtorica že zdavnaj prevedenega in še vedno referenčnega dela Me, matere svari pred tovrstnimi romantičnimi čustvenimi investicijami. Materinstvo je proces, postajanje v interakciji z otrokom, ki ima somatske, čustvene in mentalne razsežnosti ter transcendentno vrednost, bodisi skozi genski spomin ali v komunikaciji s širšim in ožjim okoljem.

Sposobnost za materinstvo je nekaj, česar se ženska nauči. […] »Popolna« mati ne obstaja, ker dobi ta vloga smisel samo, kadar je del rastočega in diadnega odnosa z otrokom oziroma, če so v družini še drugi otroci – del odnosa matere do vsakega od njih in njihovih medsebojnih odnosov. Mati se vidi v njihovih očeh […]. Kar je in kako pojmuje lastno vlogo, je seštevek vseh teh podob jaza, ki se vsak dan in vsako uro dneva kalejdoskopsko spreminja, odvisno od okoliščin in igralcev. Učenje materinstva ni nikoli končano. To je mnogoplastni proces in ne zahteva nič manj kot predrugačenje osebe.

Osebnostne spremembe in procesiranje subjektivnosti skozi materinjenje se najbolj intenzivno dogajajo skozi zamejevanje. Tu mi ne gre za postavljanje meja v socializaciji otroka, kot priporoča vsak sodobni vzgojni priročnik, temveč za spoznavanje in oblikovanje lastnih, subjektivnih materinskih in starševskih meja. 

Problem lastnih meja je povezan s starševskimi spolnimi vlogami; tradicionalno so očetje tisti, ki jim pripada več starševske svobode in so strožji pri odmerjanju svoje starševske razpoložljivosti. Potemtakem je v trudu za spolno enakost in enakovrednost govor o materinskih in očetovskih funkcijah odveč, saj obnavljajo diskriminatornost. Dejstvo, da ima ženska v heteroseksualnem paru druge reproduktivne sposobnosti, ne igra vloge, če oče (diskriminatorno) tradicionalistično ne prelaga izvajanje starševstva na poljubni »kasneje«.

Nadomeščanje govora o materinjenju in očetovanju s starševanjem je smiselno iz več razlogov, tudi zaradi širitve starševskega diapazona z lezbičnimi in homoseksualnimi družinami. S teoretske perspektive bi se bilo na ta način mogoče upreti diskurzu, ki matere obvezuje k trpljenju. Posredno ga reciklira sama feministična epistemologija. V izhodišču omenjena Catherine Malabou skuša najti presek med esencializmom (tj. »naravnim« bistvom) žensk in družbenim ustvarjanjem žensk tako, da v »žensko bistvo« vpiše trpljenje, ki ga ženskam nalagata spolni ustroj in red. Podobno in že pred njo Judith Butler pripoznava sodobni spoznavni in politično-aktivistični status žensk le skozi trpinčena telesa žensk. V obeh primerih je samo še trpeče žensko telo pogoj za vzdrževanje skupinskega političnega subjekta žensk in za feministični angažma. Naj tole spravim še na osebno raven: na ljubo besedo »mama« se ne bi odzivala s pričakovanjem ali veseljem, če bi me pravzaprav že sama beseda zaradi spolnega reda v okviru človeške reprodukcije, ki ga ponazarja mit o materinstvu, morala boleti, ker bi implicirala trajno trpeče telo.

O avtorju. Fascinacija z literaturo se je iztekla v študij primerjalne književnosti in literarne teorije – delovne izkušnje v javnem komuniciranju pa v pisanje za diskriminacije občutljive kratke proze in v študij sociologije in antropologije. Danes deluje kot predavateljica in raziskovalka. Izhaja iz feministične teorije in je transdisciplinarno usmerjena. Strukturne tegobe znanstveno-raziskovalnega dela skuša blažiti z aktivnim državljanstvom in z nečim, kar prinaša resnični delovni užitek, s pisanjem literature … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Sorodni prispevki
  • Mama ni »nekdo, ki ve«

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

  • Transverzala (trans)spolov

    Renata Šribar

    Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.