Družbena sprememba in »politično« v medosebnosti

Intimistični zapis s teorijo

Renata Šribar

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual, Barbara Korun.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v petih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Naslednji dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. Z Barbaro Korun si bova izmenjali vpoglede v preplet delovnih sfer, pri njej zlasti pesništva in angažmaja v begunskih skupnostih; za povrh bova izmenjali problematične izkušnje o ospoljenih razmerjih moči na skupnem polju aktivizma oziroma aktivnega državljanstva. – Renata Šribar

Daljši opis

V govorici politike »ti« in jaz nisva in ne moreva biti eno v človeški skupnosti, želji po bližini, razumevanju, ki mehča identitetne delitve. — Renata Šribar

Zanima me delovanje sistema, način, ki ljudi naredi za neljudi. — Barbara Korun

Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta, pridobljenega kmalu zadene takšna ali drugačna opustitev, ki označuje izgubo subjektovega zanimanja. Edini večni objekti želje so nekonzumirani, denimo tako, kot govori izvorna, viteška zgodba o romantični ljubezni. V sferi družbenega in posebej političnega ima utopija tak značaj neuresničenega ali neuresničljivega in zato večno želenega. Željo poganja notranji razcep ali zunanji konflikt, ki se poraja med »je« in »bo« ali »bi lahko bilo«. Vmesni prostor preveva občutek manka. Če manka ne občutim, ne stremim k nikomur ali ničemur.

Kadar želim in sem necela, hrepeneča, se mi za povračilo podarjajo momenti večnosti. Vpotegnejo me vase in temu pravim ljubezen. Tak priteg ljubezni je tudi predajanje, sočutje, kreacija, spontan odklon od pričakovanega, vse, v kar padem noter scela; dogaja se tam, kjer ni vrzeli med izkusiti in vedeti, telesom in umom, čustvom in mislijo. Namesto objekta želje me presvetlita »ti« in »ono«, prisotna po milosti obstoja; nista tam, da bi »te« kanibalizirala ali da bi »ono« razgradila z analitičnim govorom.

Kadar obstaja »ti«, in to je skorajda vseskozi, v sferi razuma in s pogledom navzven, strukturno, nehote ali hote predstavljava ne vsak po eno, temveč – potencialno, mnoštvo različnih skupin oziroma identitet in identitetnih spreg: 

 

»ženska«, »žvižgačka«, »moški«, »transspolna oseba«, »antropolog_inja«, »državljan«, »stara«, »levičar«, »strankarska desničarka«, »adolescentka«, »otrok srednjega razreda«, »revna«, »umetnik«, »bogat«, »delavec«, »menedžerka«, »gej«, »moralist«, »kristjanka«, »begunka«, »ne-Rom«, »neprava Slovenka«, »sodnica«, »učitelj«, »avtorica«, »umirajoča_i«, »don Juan«, »infantilna«, »puer aeternus«, »žrtev«, »nju-ejdžer«, »judinja«, »zapornik_ca«, »Mati Tereza«, »daoist«, »zombi«, »tepec«, »preživela zlorabo «, »izobraženec«, »sofistka«, »po kmečko pameten«, »feministka«, »azilant«, »lažnivec_ka«, »moralist_ka«, »študent«, »športnik«, »vegetarijanec«, »veganka«, »nezaposlena ženska«, »posiljevalec«, »uspešna pisateljica«, »aktivna državljanka«, »državni uradnik«… »rasistka«, »birokrat«… »radikalka«, »neoliberalec« …

 

V govorici politike »ti« in jaz nisva in ne moreva biti eno v človeški skupnosti, želji po bližini, razumevanju, ki mehča identitetne delitve.

politika je (tudi) osebna 

Konflikt, ki ga na ravni osebnega razumem kot nepomirljivo, ritmično obnavljajoče se nasprotje med obstoječim in želenim, se v družbenem registru pojavlja med drugim kot nasprotje med obstoječim in želeno skupinsko prihodnostjo oziroma družbenimi vizijami. Slednje kakopak že samo po sebi vključuje vrsto med seboj nezdružljivih idej. Iztek v eno in edino uresničeno prihodnost je tako še manj predvidljiv. (Verjamem pa, čeprav nisem vešča tovrstne prakse, da posamezniki in posameznice lahko presežejo tovrstno dihotomijo s pomočjo določenih tehnik; v tem oziru mi je osebno najbližje lucidno sanjanje in njegovi učinki v območju, ki ga razumemo kot stvarnost in medosebne realitete.) Kot je zaradi nezanesljive narave želje permanentno verižno nasprotje med obstoječim in težko pričakovanim ter (trajno) realiziranim , tako je permanenten – tole s Chantal Mouffe – konflikt med družbenimi skupinami glede interpretacij sveta in vizij ali planiranj prihodnosti. Mouffe govori o delitvah v državi in skupnosti, sama mislim skozi intimistično predstavo, tudi kadar gre za družbeno-politična razmerja v projektnih zastavitvah prihodnosti. 

Vsekakor »ti« niti v intimi niti v javnosti spričo predhodno zapisanih in drugih razlik – ki so praviloma pojmovane skozi vrednotne oznake, hierarhično – nočem biti odtujena, presojajoča ali celo sovražna. To je inštrukcija trenutkov postajanja.

Delam na utelešenju spremembe, ki jo mislim in ki me je dolgo časa nagovarjala, da naj končno le pričnem s pisanjem. Sprememba se nanaša na zaznavo. Na spremembo stanja, v katerem zaznavam, na stanje v spreminjanju zaznave. 

Stanje, tvoj pojem, tvoj smisel je sprememba. »Postajanje«, pravi filozofija, in ob tem ne misli sebstva ali subjekta (če hočete, tudi »subjektke« ne). Samo tako se da izogniti zankam identitet, izhajajočih iz tistih razlik, ki so v resnici ponižujoče in možnosti omejujoče družbeno-politične in prav take kulturne delitve. O tem nas je podučil feminizem v obrazložitvah razmerij spolov; tako pravi klasični liberalizem Johna S. Milla in danes Chantal Mouffe, kadar govori o političnih delitvah med družbenimi skupinami. 

Razlika je benigna, delitve so maligne in zaradi globoko vsajene hierarhičnosti človeške združbe ima velika večina družbenih razlik značaj delitve. Mar ne bi bilo v civilnodružbeni sferi in v teorijah ter analizah družbe in njenih želenih premen (ki bi jih ali jih je že ta hip podpisala celo Evropska komisija) dobro in prav soočiti se s poglabljajočimi se družbenimi delitvami? Jih med ostalim spočenja množitev razlik skozi bohotenje identitetnih strategij? Verjetno.  Denimo mnoštvo spolnih in seksualnih identitetnih kategorij, ki prikriva na novo kotečo se bedo spolne delitve moški/ženske. Ali mnoštvo prekarnih zaposlitvenih modelov, ki zagrinja vprašljivo postavitev zaposlene in brezposelne osebe tako med kategorijama kot znotraj njiju.  

Delitve podlagajo samodržno oblastništvo in nasilje. S spremembo stanja sem namenjena drugam. 

Najlepše, najbolje in najbolj resnično je spajati se s tistim, kar je osvetljeno v obstoju in bivanju. Čudež postajanja »ti« in »ono«, pojav, stvar, zadeva, karkoli že te pritegne s to neoprijemljivo silo onkraj človeških delitev, razlik in vrednotnih zaznamovanj. Filozofsko (Deleuze & Guattari) je bilo rečeno, da je danes bistveno »postajanje-ženska«. Merilo se je na ospoljeno sposobnost empatičnega prenicanja, emičnega prehajanja »vate« ali v karkoli že, stapljanja s »tabo« ali »onim«. Izhajalo se je iz klišeja ženskih čustev in čutenja, iz mitskega mišljenja, da kaj takega zmoremo in znamo samo ženske. Tako to preberem sama in težko si predstavljam drugačno obrazložitev. Vendar izven mitov o spolih vse_i zmoremo »postajanje–ti/ono«, potemtakem »postajanje-ljubezen-do-obstoječega«.

https://www.youtube.com/watch?v=dIwwjy4slI8

https://www.youtube.com/watch?v=ns2hmyP0mGY

Takole zdaj postajam in ponehujem postajati: Nils Frahm, nato David Bowie, Loving the Alien, muzika, padla sem v kompilacijski dar prijatelja Andreja I., tako zelo prikladen … (P. S.: vsako leto tako obdaruje prijateljski krog … njegova avtobiografija v glasbi se včasih prekrije z mojo) … tipkajoči prsti, slabovidno zamegljeni pogled na Agonistiko: Misliti svet politično; še fizični trepet srca, ki hoče brezmejnost, a ga pred njo postane strah, zato neha sodelovati v postajanju … ki zdaj ponehuje. Kot da je prečenje meja med »tabo« – ali nečem prav tako bleščečem v okolju – in mano enako nekakšnemu predinfarktnemu stanju. Pravzaprav niti »ti«, bleščeč, bleščeča v svoji odsotnosti nisi ločljiv, ločljiva od okolja, v katerem ta hip postajam in ponehujem postajati, ker se še vedno, jazbojevnica v seganju onkraj znanega in izgovorljivega, malo bojim. Bojim se, da mi bo počilo srce. Neumno, kajpada, le zakaj se ne bi moglo več širiti in spiralno dihati v nebesno širjavo kot jezero Titikaka? In se ne pustiti zajeziti nikomur in ničemur. Samo pustiti mimo zaznave vse, kar sodi vanj zgolj, če je toliko oddaljeno ali dezintegrirano, da ne more delati škode. 

priznam

Chantal Mouffe sem si tule prisvojila za aktualno rabo. Jo dopolnila z nečim, kar zaznamuje beseda, ki je ne-koncept, »postajanje«. Na tem mestu ga razumem kot poskus liričnega zapisa pretakanja v »ti« in »ono« v »ljubezni«, imaginaciji in občutenju razprtega srca. 

Skratka, Chantal Mouffe me je izzvala s potlačitvijo nekega manka v razmisleku. 

Navdihnila me je tudi Valentina Turku, ekspresionistično pogumna koreografinja. Spomnila me je na življenjske skrajnosti, na lastno pozornost do ekonomije skrajnosti. Več liričnosti, trši pristanki in, obratno, trša podlaga, bolj osrečujoči vzleti. Zato se bom pri priči spustila na najtrša tla politične teorije. Da, vendar samo še malo, dokler platforma ne bo pripravljena …

Ker se čas zgošča, je oboje, padci in vzponi, hladna racionalnost in čutno-čustveni polet na delu hkrati. Zanos so-žitja in obenem soočenje s tistim, kar je, kot je, in večinoma je to, kar je, precej brutalno, tj. banalno v materialnosti svojih tihih in glasnih izrazov. Tako je kot v tisti podobi, ki sem si jo predstavljala med poslušanjem kolegice. Pripovedovala je o svojem psihedeličnem izletu z ajavasko. Medtem ko je bruhala v neznosnih krčih, si je zraven mrmrala melodijo. Bila je v užitku doživljanja dezintegracije na osnovne delce, iz katerih je vse, kar je. Iz katerih nasanjamo materijo, oprijemljivost razmerij.

Ali sočasnost brutalnega in vznesenega v nekem mojem večeru. Povsem stvarno sem sama zase analizirala določen medosebni odnos, ki mi pomaga napredovati. Ugledala sem ga v njegovi »radikalni negativiteti«, kot bi se izrazila belgijska avtorica Agonistike. Se pravi, videla sem ga skozi nasprotovanje, nelagodje, potencial za zamero, nepomirljivost, morda, boginja-in-bog ne daj, celo sovražnost. Tedaj se je zgodilo. Nezavedno je od nekod privleklo himničnega Nicka Cava, med analitičnem mišljenjem sem v sebi brez prave pozornosti, ta je bila drugje, brskala za melodijo in jo počasi v ritmičnem mrmranju izkopala na plano. Into my arms. Kam to sodi? se vprašam. In rečem si, seveda, to je vdor »postajanja-ti« v območje hladne racionalnosti.   

H konceptoma ljubezni in postajanja me je, kot predhodno že zapisano, privedel prikriti in tako tudi nerešeni problem Agonistike. Kako izpeljati konsenz v območju politike, ki ga zaznamujejo konflikti, učinki družbenih delitev? Kaj storiti, da bosta napetost in sovražnost izostali in da v bodočnosti ne bosta imeli pogojev (možnosti)? Kako brez negativnih, razdiralnih družbeno-političnih konsekvenc doseči konsenz v konfliktnosti, konsenz, ki s Chantal Mouffe te konfliktnosti niti ne zvede (je ne more zvesti) na soglasje, temveč je učinek poteze gospodarja (politične) situacije oziroma gospodujočega, mainstreamovskega diskurza? 

Profesorica Mouffe dokazuje, da obstaja pomenljiva razlika med misliti politiko in misliti politično. Lani v Cankarjevem domu jo je cenjeni in sicer vedno občutljivi kolega iz zadrege ne prav posrečeno nagovoril s »Chantal, ma cherie«. Komaj opazno je zamaknila glavo vstran in si mainstreamovsko »politično« nadela poker fejs. Politika je stvar institucij, politično je idejno in itak tudi performativno, vedno znova postvarjeno ozadenjsko verjetje v gonila politike. Avtorica ugotavlja in politična zgodovina in sodobnost ji dajeta prav: zgodovinsko in sodobno politično zaznamujeta dve značilnosti. Družba je antagonistična in potemtakem polna političnega in medosebnega sovraštva. Nadalje: družbena razmerja imajo skupni imenovalec v hegemoniji, nadvladi. Avtorica antagonizem in hegemonijo, zastavljena kot karakteristiki občečloveške skupnosti, privzema v obliki dveh tako imenovanih konceptov političnega. Družbeno destruktivnost teh pojavov teoretsko razrešuje s konceptom agonistike. Tekmovalnost naj zaključi zgodovinsko epizodo sovražnosti, četudi razreševanje konflikta ostane hegemonistično, tj. v domeni gospodovanja. Zmaga močnejši_a. Chantal Mouffe v zamisel športnega razreševanja družbenih napetosti in »konfliktnega« konsenza« izrecno ne povabi populariziranega »razsvetljenstva« z vero v racionalnost, dogovarjanje, vsem priličeno in všečno zaključevanje družbeno-političnih zadev. Ker je ta možnost pač izmišljija. Tudi z moje perspektive ni videti racionalnosti, ki je ne bi podlagala ali spremljala čustva in ni čustev brez elementa racionalnosti, kaj takega je možno zgolj pri afektih.

Ker Chantal Mouffe razume svoj teoretski prispevek v registru »radikalne negativitete«, nepomirljivih družbenih nasprotij antagonizmov, je logično, da je sfera čutno-čustvenega znotraj njenega razmisleka v izhodišču reprezentirana s sovraštvom. In vendar v razreševanje družbenih konfliktov vstopi s precej omlednim »tekmovanjem«. Dvomim, da lahko športnost in fair-play parirata sovraštvu, danes že krvoločnosti – še posebej ne v času idejnega in ideološkega vzpona novega biologizma in interpretacije človeškosti skozi fiziologijo in nekakšne neizogibne pra-meme nasilništva. Mimogrede, Ann Fausto Sterling, biologinja in feministka, dokazuje, kako fiziologija ni v nujnem, predpostavljenem vzročnem razmerju s funkcijo. »Biologija«, bolje, telo, organizem je mnogo bolj kompleksna reč, kot jo predstavlja kakšna ideološko popreproščena in široko popularizirana znanost o življenju.      

Permanentno razreševanje konflikta brez žrtev v okviru hegemonega političnega razreševanja družbenih zadev, brez tistih žrtev, ki so sicer značilne za gospodovanje, je po mojem možno v političnem le z uvedbo nekega novuma. Ta po Deleuzu & Guattariju ne more biti koncept. A se kot nekakšen pendant v svojem samo-izumljanju prilepi h konceptu hegemonije kot element odpovedi molarni strukturi sveta, kot je. »Postajanje-ti« ali »postajanje-ono« je v osnovnih delcih organskega producirano fantazmatsko, čudežno, nepričakovano dogajajoče se. Ko se pojavi v razmerjih vsakdanjosti, si »ti« moj_a raztelešena, zgolj še na ravni osnovnih delcev snovna hegemon_ka. Na kaj takega v racionalni, strateško-politični orientaciji pristanem le, če bova menjala poziciji v postajanju. Zdaj ti postajaš jaz, ki sem v tem hipu zate »ti«. Razume se, da je »ti« precej nad svojo slovnično, slovarsko in potemtakem običajno referenčno funkcijo: je manjkava beseda za sled nečesa fascinantnega, transformativnega v »tebi«, ki razgradi tudi mene. Da bi se sestavila spet na novo. Ko bova v sferi politike, četudi zgolj v domačem »političnem« območju strateških zastavitev medosebnosti v bolj ali manj organiziranem vsakdanjiku, bova ponovno pripeta s težnostjo zavedanja določenih osebnih realnosti na zemljo. Tja, kjer delitev med tabo in mano je. Toda ta po izkušnji »postajanja-ti« ne bi smela biti usodna. Če bo potek zadev odgovarjajoč, bo delitev nate in name postala navadna nehierarhična razlika. Nisva sovražnika, nisva sovražnici, toda tekmujeva za sij, ki vabi v svojo sfero, da se bo moč napojiti in se zatem, upajmo, voljno prepustiti toku premen, ki nas vse presegajo. 

Politično kot razmerje te zgoraj opisane prijazne moči pritega in politika kot institucionalizacija razmerij faktično nista ločljiva. (Ta razmerja vključujejo načine prijateljstva, partnerstva, intimnosti, kolegialnosti, vzajemnosti, sodelovanja, obzirnosti, prijateljske tekmovalnosti, ki spominja na delitev dela, v registru medosebnega … in demokratično oblast v domeni države.) V ločenosti obstajata samo kot koncepta, ki nam pomagata zasnovati tako odnos med dvema ali do stvari kot tudi skupnost, državo, pravzaprav način ljubljenja obstoječega v najširšem pomenu besede. Ljubljenje kot preseganje krvoločnih zahtev in hudobnih pričakovanj bolečega žrtvovanja oseb, ki so konceptualizirane kot druge, drugi. Ljubljenje naj postane družbeno konstitutivno. Kjer je ljubljenje kategorija, konstitutivna za javnost in politiko, ne zgolj za medosebnost, ni »drugega_druge«, je le »ti«. Tako ljubljenje lahko integrira tudi pomanjkanje zanimanja in odmik, če gre za smotrno odtujitev ali eksistenčno samozaščito, morda za obdobje kontemplacije odnosa ali razmerij … ne more pa vključevati nikakršnih sovražnosti, njenih izrazov. 

»Postajanje-ženska«, ki je »postajanje-ti«, »postajanje-ono« je nova opredelitev ljubezni. 

Disclosure: od upora k odklonu 

Barbara, uganko razpona med intimo in politiko sem si nastavila nehote. Najprej me bereš na printu v prvi verziji tam daleč čez lužo in v izklopu od virtualnosti. Prisežem, hotela sem se spoprijeti z nasprotji med hegemono maskulinostjo in ozaveščeno gender pozicijo žensk na civilnodružbeni sceni. To je bilo obljubljeno, to bi bilo pričakovano, kajti obe sva zelo občutljivi na hierarhijo v preseku spola in aktivizma. Toda nikamor ni šlo. Najprej se nisem mogla spraviti k pisanju in sem se zato preprosto pustila odnesti branju. Morda sem analiz opravila že dovolj in je iz knjig, razmišljanja in občutij prišlo nekaj, kar naj sledi analizi. Poskus izstopa iz zagatnega stanja ospoljenih in drugih krivičnih razmerij v družbi in medosebnih odnosih. 

Nato me boš brala v tretji, izčiščeni verziji. Pred tem si se vrnila in mi ob prvem srečanju rekla: »Zdaj si osvobojena, zdaj je čas, da si spet sama svoja, spet ti.« Rekla si mi tudi »taka neverjetna ženska«. Hvaležna sem, obenem je to tako zelo nerodno zapisati. Vendar je pomembno. Ker je tudi zaradi te tvoje izjave tretja verzija teksta izpopolnjena in ne samo »popravljena«.   

Zaradi najinega medsebojno spodbudnega odnosa vem, da me boš razumela, ko s Terryjem Eagletonom »upam brez optimizma«, medtem ko imam delo z lastnim spreminjanjem, delo na (lasten) ključ. Še manj kot prej sem svoj poklic, spol ali karkoli že. Bolj ko sem »postajanje-ti«, »postajanje-ono«, manj me je tudi kot feministke. Od odpora sem prešla v odklon od znanega. 

Upam za občečloveško skupnost, upam tudi zate, zase, upam brez sanjarjenja in iluzij optimistke ali pričakovanja uspehov ženske-z-močno-voljo. 

Opuščanje znanih identifikacij in vlog je hecna reč. Interpretacije, kakršnih sem navajena in ki prihajajo iz znanih (identitetnih) pozicij, histerično izpodrivajo druga drugo, dokler se ne utrudim in jih vržem čez ramo, da bi zagledala … ne-ne, ne drugačno prihodnost, pač pa drugačno sedanjost. Bolj je trda. In več mojega razumevanja ima in bolj neosebno in »zate« čuteče je moje upanje. Tisti imaginarni »ti«, ki se vedno znova uteleša in razteleša na raven osnovnih delcev, pa mora vedeti, da je včasih več ljubezni v jezi in odmiku kot prijaznosti.

Na-ključ-je, da zadnji stavek teksta in namero, da esej takoj zdajle odpošljem uredniku Andreju H., spremlja komad Orgoned benda Kiasmos (Ólafur Arnalds, kajpada, in Janus Rasmussen) s kompilacijskega CD-ja Andreja I. Kako se mi je že zapisalo tam nekje na sredini tisto, kar paše h Kiasmosovemu Orgoned? Zakaj se ne bi moglo srce še širiti in spiralno dihati v nebesno širjavo?      

           

O avtorju. Fascinacija z literaturo se je iztekla v študij primerjalne književnosti in literarne teorije – delovne izkušnje v javnem komuniciranju pa v pisanje za diskriminacije občutljive kratke proze in v študij sociologije in antropologije. Danes deluje kot predavateljica in raziskovalka. Izhaja iz feministične teorije in je transdisciplinarno usmerjena. Strukturne tegobe znanstveno-raziskovalnega dela skuša blažiti z aktivnim državljanstvom in z nečim, kar prinaša resnični delovni užitek, s pisanjem literature … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Sorodni prispevki
  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

  • »Sem apolitičen, ampak.« 

    Jedrt Lapuh Maležič

    »Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.