Odziv na dviganje prahu v DSP

Pismo avtorice članom DSP-ja

Ifigenija Simonović

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,

razburila sem se ob novici, da nekaj pišočih žensk vzdiguje prah in vzbuja pozornost nase s pikolovstvom, ki vozi do absurdnih zdrah med pišočimi, ki jim ni do spolne ali socialne diskriminacije in ki bi radi mislili o literaturi kot o besedni umetnosti in ne kot o športni panogi.

Dogaja se, da na balet hodi samo en deček in mora delati iste vaje kot deklice, ko pa zapleše kot Nurejev, pač dobi prvo nagrado. Če ena deklica hodi na nogomet in da edini gol, jo bojo nosili po rokah, ker je dala gol, ne zato, ker je deklica, pa še morda lepa povrhu! Prejšnji teden se je zgodilo, da je samo en moški sedel med šestimi novimi avtorji na tiskovni konferenci na MK. Roman Vinka Möderndorferja je dober. Ali naj ne dobi nagrade, ker bi to ne bilo uravnoteženo s številom žensk v skupini? Vse pesnice smo izdale zbirke v 250 izvodih. Ali naj bom užaljena, ker mojih ni več kot izvodov prvencev? Ali naj začnem poizvedovati, koliko denarja je katera dobila? Ali naj pričakujem, da bo država pristavila še nekaj zraven, zaradi nekih zaslug, tako kot je bilo včasih. Režiserji so dobivali mega honorarje za predstave, tudi če so se odigrale samo petkrat! Pesniki so dobivali dnevnice v devizah, tudi če so hodili popivat na festivale. Koliko krivic! Pa so krivice pravzaprav samo normalizacija iznakaženega stanja časov privilegijev na velike potence.

Zdi se mi prav, da ženske tečejo posebej, da se boksajo med seboj, skoraj se mi ne zdi prav, da gre oče treh otrok na fronto, mati treh otrok, torej vojakinja, ki se je pridružila vojski, da bi bila emancipirana, pa gre delat v zaledje. Skoraj se mi zdi prav, da tudi homoseksualci ne smejo imeti skupnih ležišč v vojski, tako kot tudi lezbijke ne, ker bi bilo to jako nelagodno za heterospolne vojake in vojakinje, ki bi pisali hrepenenjska pisemca izbrancem, ki so jih pustili doma. Otrok se mi ne zdi drugačna sirota, če je brez mame, kakor če je brez očeta! In otrok je sirota, pa čeprav je sirotek. Ko pa mora biti parno število nominirancev, da je polovico žensk in polovico moških, pa se mi ne bi zdelo prav, da bi bile nagrade dvojne: dve Prešernovi, dve Jenkovi … Nova nagrada Mira, ki naj bi odpravljala to zagato, diskriminira moške! In avtomatično daje ženske v posebno kategorijo, izvzame jih iz človeštva nasploh. Gre za geto, iz katerega so nas uspele potegniti feministke v klasičnem pomenu, novodobne feministke, ki sicer celo poudarjajo, da to niso, pa delajo korake nazaj. Iste ženske se niso pritoževale nad antologijo ženske lirike, ki je izključevala moške pesnike, pritoževale pa so se nad izborom, če niso bile zastopane ali če so bile zastopane z manjšim številom pesmi kot druge … Svetlana Makarovič je pri nas prva protestirala proti antologiji ženske poezije, takrat je nisem razumela, zdaj pa jo še kako razumem in to je ena redkih reči, o katerih se z njo strinjam. Če gledamo z distance, bo v tem stoletju prav tako samo 5 najboljših pišočih v slovenščini (upam, da je ta izraz dovolj nediskriminatoren – ne, seveda ne, saj izključuje pišoče, ki pišejo na našem ozemlju v drugem jeziku, pa bi bili radi slovenski besedotvorci, tipkopisci se reče po novem – da ne diskriminiramo tekstov, ki niso ne tič ne miš).

Ko sem dobila Rožančevo nagrado, mi ni bilo prijetno ob misli, da sem jo dobila zato, da je končno dobila nagrado ženska. Šalila sem se, da mi je končno prav prišlo, da imam lulico namesto lulčka! Na to so opozarjale ženske, moški kolegi so mi preprosto čestitali. In tudi pred nominiranko istega leta Leilerjevo mi je bilo nerodno, ker ne mislim, da sem boljša od nje. Sva različni. Tako kot so moji eseji različni od esejev moških, ki so bili tudi nominirani. Letošnji nagrajenec je bil Ihan. Žirija ni oklevala. Ihan je na podelitvi širokosrčno poudaril, kako pomembna je nagrada za esej kot taka in kako dobri so eseji vseh nominirancev. O sebi ni spregovoril! Tu smo, skupaj, na isti ladji, vsi hočemo, da plove, vsi pihamo v isto jadro.

Nobena ženska se ni pritoževala. Če bi napisala eseje katera od podpisnic zahteve po opravičilu za izjavo ob Jenkovi nagradi, bi se gotovo govorilo, da je Ihan dobil nagrado zato, ker je moški. Včerajšnja nagrajenka, če ima kaj tenkočutnosti, si lahko misli, da je nagrado dobila zato, ker je ženska, ker si komisija ni upala nagraditi moškega, ker bi bil sicer spet ogenj v strehi. Zgodila se je nova diskriminacija. In končno je dobila nagrado literatura lezbijke – tako sem slišala, ne morem pa si misliti, kako bi preverila, s kom ima avtorica spolni odnos … mogoče pa samo masturbira. Mogoče potrebujemo nagrado za samske masturbatorje. Jaz se lahko kar nominiram!

To stanje je pritlikavo. Čas je, da ukinemo vse nagrade, razen športnih!

Kdorkoli je bil kdaj v kakšni komisiji, bo lahko potrdil, da je to delo nekaj najbolj nehvaležnega. Skoraj laže je opredeliti, zakaj je neko besedilo slabo, kakor zakaj je dobro. Dobro naj bi bilo tudi zaradi tega, ker je novo, drugačno od vsega prejšnjega, neulovljivo, neopredeljivo … Lahko je meriti skok v daljino, haiku pa je ocenjen po drugačnih kriterijih. Vsakih enajst zlogov ni dokaz dobrega haikuja, raztegnjena novela še ni dober roman, slab roman je lahko dobra novela, 5 m dolg skok pa je pač daljši od 4-metrskega – ni pa rečeno, da je lepši! V nekaterih športnih panogah merijo tudi umetniško izvrstnost, govorijo o umetniških športih. Ples pod vodo, drsanje na ledu … Kaj ne dihajo ljudje različno, dete prav ljubko, kaka starka pa prav nagravžno!!! Ležala sem že ob moških, ki so dihali tako, da me je bilo strah!!!! Tudi za dihanje, torej, bi lahko podeljevali nagrade!

Komisija pa ni anonimna, izbirajo podpisani žiranti/žirantke. Tako je prav. Izbira ne more biti objektivna. Tako je v gledališču, tako je v Benetkah na bienalu. Zato imajo žiranti mandat, da ne postanejo samopašni. Bili so časi, ko je neki politik, isti pet desetletij, odločal o tem, kaj umetnost je, kdo je umetnik, kdo bo nagrajen, kdo bo sedel zaradi besed.

Skratka, ženska sem, ne morem pa tuliti v rog razžaljenih in privzdignjenih. Tole pišem prav zato, da se bo vedelo, da ni samo en rog, da vse »piske« ne hrepenimo po opravičevanju za prazen nič. In pišem vam zato, ker sem se izključila iz DSP, ko sem bila ogorčena zaradi politične gonje proti Janši, ki se mi je tudi zdela diskriminatorna, zdaj pa žal nimam več iz česa izstopiti. Iz PEN-a raje ne bom izstopala, dokler me ne vržete ven, da bom imela vsaj še en naslov, kjer se lahko izrazim. Pa nič ne jamram. Včasih se je skupina ljudi lahko odločila, da bo ustanovila revijo, politika je to omogočila, pisatelji pa so se imeli za neodvisne. Zdaj ni neodvisnih revij, ker ni nikogar, ki bi dal denar, ne da bi odkrito izrazil svoj interes. Zdaj se je treba odkrito prodati. Svoboda se plačuje z osamitvijo. To je najbolje dokazal Vitomil Zupan. On je moj vzor. Žal mu ne sežem do gležnjev, sicer bi vam lahko vsak dan poslala kakšno sporočilo!

Srečno, ženskam in moškim in drugim možnim kategorijam.

Ifigenija Simonović

O avtorju. Ifigenija Simonović Eva Batič Kolenc Zagoričnik – Lapuh, 1953, pisateljica in poslikovalka uporabnih predmetov, 10 pesniških zbirk, 3 knjige prevodov, 3 knjige za otroke, 3 knjige esejev, prepisovalka in urednica 8 knjig poezije Vitomila Zupana in pravljice Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo, urednica nove knjige o življenju in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki pravi:

    Koliko denarja je katera dobila? Bog vam pomagaj, saj niste obrtnice najstarejše obrti! To pismo je pač nastalo iz stiske, ker je denarja vse manj in počasi se začenja to, kar sem predvideval – krvav boj za vse manjši kos tuje pogače. Vidite, jaz sem napisal 3 tiskane in še 2 elektronski knjigi. Koliko sem kje dobil? Nič. Še vzeli so mi. Založnik ne poplača niti materialnih stroškov, država me j*** v glavo, ker hočem priglasiti samozaložništvo, a vi jočete o nekih merilih in seveda, to je ključno, o denarju, ki ga morebiti ne boste ali niste dobili.
    Dragi moji “vrhunski” in vrhunski književniki in književnice, primite se dela, od katerega boste živeli in prenehali z življenjem tudi na moj račun. Če bi bilo pisanje vas vseh, borcev okoli korita tako briljantno, bi vaše knjige kupovali, si jih izposojali in vsem bi šlo fino. Tako pa … Čas je, da se kača levi.

  • H.S. pravi:

    Ifi je zadela žebljico na glavico. Ampak če sodim po dopisih Stanislave Repar in Barbare Korun, je prekršila eno od postav: bognedaj nastavljati ogledalo samooklicanim poklicanim za soljenje kolektivne pameti in prodajanje megle.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odgovor Ifigeniji Simonović

    Stanislava Repar

    26. oktobra 2013 Draga Ifigenija! Tvoje pismo sem prebrala kot še en dokaz, da se je treba o stvareh, ki jih omenjaš, javno pogovarjati. In … →

  • Slepa pega – ali kar slepota?

    Barbara Korun

    Zadnjič sem malo sanjarila. Predstavljala sem si, da bi na prijazno, a odločno in jasno strukturirano opozorilo skupine pesnic in pesnikov na šovinizem v izjavi … →

  • Neznane metodologije, neznani kriteriji

    Anja Radaljac

    Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.