Odsotnost

Jan Krmelj

Prispevek je nastal za publikacijo Prostori, ki jih zapuščamo v okviru Slovenskih dnevov knjige 2019, ki bodo potekali med 15. in 18. majem na ploščadi pred Moderno galerijo v koprodukciji DSP, Narodne galerije in Moderne galerije.

Nadaljuješ me v knjigi,
kjer me ni bilo stoletja.
Zapisana beseda rojeva
jelene v tvojem ožilju:
vsak izhod iz tega telesa
je blagoslov teles, ki jih
ne morem zapustiti.

 

(2018)

 

 

I

 

Nedavno sem znova odkril video posnetek na kaseti, katerega izkušnja je v meni močnejša in bolj prisotna od materialnosti samega posnetka, čeprav je časovno to zelo oddaljen dogodek.

Pozimi leta 1999 si je moj oče sposodil kamero, s katero je želel posneti fragmente našega življenja. Posnetek, prvi na kaseti, se začne nekje v dnevni sobi, ki je bila (skupaj z vsemi bivalnimi prostori, med katerimi ni bilo vrat) povezana z jedilnico. Oče vklopi kamero: tam je moj stric, ki ga za tem nisem več videl (zapustil je prostor družine), umaknil se je zaradi smrti v družini – in potem se pogled kamere sprehodi skozi prostor do mojega otroškega telesa. Ko me kamera uzre – ali, bolje, ko otrok uzrem kamero – se začne nekakšen beg. Kamere se prestrašim, nenadoma me prevzame žalost in začnem bežati pred njo (in pred očetom, ki jo nosi). Ponavljam vzklike: »Ne se me snemat! Ne se me snemat!« Od kod ta noli me tangere? Kamera mi sledi v kuhinjo, kjer mama za likalno desko lika posteljnino; skrijem se za njo in nadaljujem z odklanjanjem snemanja. Sledi njen, kot vedno nasmejan, pogled v kamero; starša se nekako sporazumeta, brez besed, z očetovim negodovanjem, da je morda za danes snemanja dovolj.

Ta dogodek je zame misterij – hkrati pa postaja z razdaljo vse bolj berljiv. Kaj je ta groza, ki me je napolnila ob soočitvi s črno zenico kamere, s to mehanično črno luknjo, ki vase srka resničnost ter tu in tam nakloni mračen svetlobni odsev? Morda že s to metaforično oznako ponujam odgovor; ampak prav tukaj metafora in izkušnja tega fenomena sovpadata.

Spomnim se, zelo natančno, občutka v sebi: ta strah pred kamero je bil strah pred tem, da med menoj in drugim človekom, očetom, obstaja neki anonimen, neznan stroj, naprava, v kateri izginjam, v kateri se ustvarja neka podoba mene, ki je zunanja mojemu telesu. Seveda te besede niso bile v mojem otroškem umu, bila pa sta jasno prisoten občutek in misel na to, da se dogaja nekaj, kar me opazuje od nekod drugod, da obstaja neki kraj, neka soba (če sledim etimologiji besede kamera), v kateri sem simultano prisoten, a se te prisotnosti ne zavedam. Tam obstajam, ne da bi čutil, da sem tam – in hkrati sem tukaj. To spoznanje, prvi stik z izkušnjo tega, da obstaja ob neposredni čutni izkušnji resničnosti še neka resničnost podobe, je v meni sprožilo zavedanje, da je nekje prostor, ki ni dotakljiv, prostor mediirane resničnosti. Groza me je bila, da sem lahko v neki podobi, ujeti na kasetnem traku v sobi s črnimi stenami, izgnan iz svojega telesa, zaživel onkraj svoje vednosti, onkraj svojega nadzora. Temu je sledil moj dolgotrajen odpor do fotografiranja in snemanja; v družini je vselej veljalo, da »se ne znam fotografirati«; kadarkoli je nastopil čas za to, sem iz svojega obraza naredil masko, popačil izraz na obrazu v neko karikaturo, kakor da zato, da bi lahko jasno določil, da je prisotnost mene na fotografiji prisotnost nekoga drugega, nekega drugega telesa – telesa brez mene, podobe, ki ni enaka podobi v resničnosti. Šele s tem, da sem si nadel masko skrajne grimase, sem lahko sproščeno prešel skozi odboj svetlobe in se naselil na fotografskem – ali filmskem – traku.

Tako sem, otrok, ugotovil, kaj pomeni zapustiti prostor telesa. Takrat je bil prostor telesa zame tudi prizorišče moje resničnosti, spojene z resničnostjo moje zavesti.

Podoba, ki je ujeta na filmski trak, nikoli ni objekt, ki je posnet. Dobesedno: barve, ki jih ujamemo (ali vidimo), so barve, ki jih snov telesa ali predmeta, obleke, v katere je telo odeto, zavrne. Vidno je vselej tisto, kar snov, ki vzpostavlja telo, negira. In kaj je pod tem videzom? To nevidno, nedostopno telo, ki bi lahko bilo nosilec resničnega telesa, ki ga naseljujemo? Odsotno telo. Telo, ki smo ga vselej neizogibno že zapustili.

 

 

II

 

Vprašanje, ki me preganja, je, zakaj vedno iščem načine, kako zapustiti neko resničnost, neko telo, nekega sebe, ki se zgradim. In zakaj sem zapustil že toliko prostorov – in se zato vselej znova v novih prostorih rodil?

Vedno zapuščam to telo, njegovo konstruirano podobo mehanizmov prihodnosti. Ali je to izogibanje predvidljivi biografiji, izogibanje usodi? Strah pred biografijo – to je bizarna misel. Zapuščam uporabnost telesa in vstopanje v procese nadzora; v procese, v katere me vključuje svet, katerega del ne želim biti. Ampak del česa potemtakem sem? Ali ni tudi zapuščanje neki mehanizem, ki sem mu podrejen, kot bi bil podrejen mehanizmu stagnacije?

Ne gre za nadzor: nekaj, kar je povezano z … ne vem. Gre za zapuščanje hiše, doma, da bi ga lahko začutil kot takega, in da bi lahko nomadsko sledil vsem domovom, ki še ne obstajajo. Gre za budno konstruiranje zgodovine, za ustvarjanje sledi. Nujnost po premiku drugam … 

Ta nenehni izgon je zame nujnost: tako zelo skrajno nujen kot nujnost embria, da v nekem trenutku zapusti maternico. Kot nujnost v dinamiki sperme, da izbruhne iz notranjih organov. Nujnost neznanega: neznano moramo vedno ustvarjati, da lahko rastemo – ali celo, da lahko sploh obstajamo. Nujno je zapuščati prostore, ki jih naseljujemo. Jezik je transkribiran, da bi lahko skozenj zapustili hišo jezika. Vzpostavljamo konstelacije podob, dogodkov, odnosov, da bi ohranili obstoječi svet. Ampak, najpomembneje, te konstelacije morajo biti zapuščene kot avtonomne zgodovine, stroji, ki obstajajo tudi onkraj naše prisotnosti. Nenehno moramo zapuščati svoje telo: ker obstaja toliko teles, ki jih ne moremo zapustiti, pred katerimi ne moremo zbežati.

V trenutku, ko se nam zdi, da smo dosegli Realno, ga moramo opustiti. Sicer je čas za smrt.

 

 

III

 

 

NEITHER
to and fro in shadow from inner to outer shadow
from impenetrable self to impenetrable unself
by way of neither
as between two lit refuges whose doors once
neared gently close, once away turned from
gently part again
beckoned back and forth and turned away
heedless of the way, intent on the one gleam
or the other
unheard footfalls only sound
till at last halt for good, absent for good
from self and other
then no sound
then gently light unfading on that unheeded
neither
unspeakable home

 

(Samuel Beckett, Neither)

 

 

Unspeakable home. Neizrekljivi dom. Kakšna zgoščenost izkušnje v sintagmi! In hkrati, kako zelo razprti pomeni v prazninah, tako zelo značilni za Beckettovo dezintegriranje jezika!

Vselej me je fascinirala odsotnost, izhajajoča iz intenzivne izkušnje snemanja; rad bi ji namenil nekaj besed, predvsem zato, ker označuje nekaj, o čemer je nadvse težko govoriti. Odsotnost kot možnost, možnost, da ne obstajam, možnost, da nekje obstajajo neobstoječi, nezapolnjeni prostori – svetovi? –, da je resničnost vselej še nenarejena.

Ta temeljna odsotnost, najbolj infantilna odsotnost znotraj nas. To je prostor, v katerega se vrača Beckettova pesem: in, hkrati, prostor, ki ga je morala zapustiti, da lahko leži tu, pred nami, kot odtis dlani na steni prazgodovinske jame. Morda je vse skupaj preprosto, morda se res konča in začne v besedi dom: morda ves smisel in njegova odsotnost izhajata iz tega prostora, neizrekljivega doma, ki smo ga v nekem fiktivnem, nedostopnem trenutku v zgodovini zapustili in v katerega se vračamo, nedokončno, da bi se iz njega pojili. Morda v njem sovpadajo vse naše tenzije in kontradiktornosti. V tem prostoru bdi poezija: ta prostor živi znotraj zapisanega jezika in nosi naboj, ki ga lahko vrne v neizrekljivo formo, iz katere izhaja potreba po jeziku, formo, proti kateri je jezik vselej namenjen. Morda je naša končna destinacija izguba jezika. Morda je spiralna struktura zgodovine usmerjena v popoln babilonski stolp: kjer je vse razumljeno, ni treba, da je še karkoli izrečeno.

Zaradi tega so navidezne napake in nesporazumi tako zelo popomembni, še posebej v  sodobnosti, ki daje prednost uporabnosti in funkcionalnosti. Morda je poezija – in jezik nasploh – tu le zato, da se lahko bolje ne-razumemo. Pomembno je vzdržati in ohraniti prostore, ki jih je zapustil očiten pomen, kjer se naše misli in pogledi lomijo. Umetnost je vredno živeti zato, da delamo prostor za prostore, ki smo jih zapustili – ali prostore, iz katerih smo vselej že neizogibno izgnani. Temeljni prostor izgnanja smo mi sami. S svojimi usti bi se morali boriti, da ohranimo usta odprta: da lahko ta črna luknja sredi naših obrazov rojeva še več črnih lukenj. Usta so temeljni prostor, ki ga nenehno zapuščamo, in naša najbolj neposredna vez z zunanjim svetom. Usta so rana, ki ne bi smela biti nikoli zaceljena; naši obrazi ne bi smeli nikoli postati podobe, vedno le ranjene površine, ki postajajo prostori s tem, ko jih zapuščamo.

Prostor, ki ga zapuščamo, je najprej naše lastno telo. Naši organi, rast naših celic, vse ostaja zapuščeno v strukturi časa, ki se oddaljuje, in nas pušča živeti v občutju, da prihodnost traja večno. Vedno se iščemo zunaj, zunaj sebe ali zunaj časa. Znotraj ne obstaja: če bi dolbli v meso, bi bila luč, ki bi izšla iz nastale rane, prva in zadnja podoba Realnega.

Odsotno vzpostavljamo, da bi si zakrili oči pred dejstvom, da smo mi sami vedno in nujno odsotni; da si nujno in neizogibno manjkamo. To je Beckettov neizrekljivi dom. Mehanizem izključitve, ki vzpostavi trenutek našega biološkega rojstva, hkrati določa civilizacijo kot konstelacijo, ki izključuje vsako Drugost, vse Druge. Žrtvovanje, prisotno v jeziku, je enako: poezija je zame proces izključitve samega tkiva jezika – izključitev jezika iz mene. Jezik je tam, pred mano, zunaj. In v trenutku pisanja sem zunaj tudi sam, prisoten le kot ta prazen prostor, ki obkroža sled v obliki črk. Moje telo je puščeno zadaj, miruje v času, in to je zame zapuščanje hiše telesa.

Tako krhko in hkrati silovito je kot ogenj, ki gori: ogenj nikoli ni. »Ni« v obeh pomenih besede biti. Nima oblike, nima vsebine, a hkrati obstaja v čisti Možnosti tega, da vzpostavlja resničnost lastnega fenomena. Nekaj proizvaja in nekaj uničuje.

Govoriti o odsotnosti ne pomeni zanikanja telesa, ne: odsotnost seže onkraj dualistične narave naše platonistične civilizacije. Gre prav za to, da do telesa nimam nobene milosti: gre za realizacijo vseh možnosti telesa skozi to »tresočo roko« in sled, ki jo pušča. Moje celotno telo nosi mojo eno dlan, ko piše. (Hvala, Nika Prusnik Kardum, ki si mi v telefonskem pogovoru v Bruselj podala ta ekstatični uvid in obrnila logiko dojemanja telesa, takrat in še mnogokrat.) In roka, dlan, služi črti, ki jo ukrivlja. In črta – krivulja – služi snovi brez oblike, abstraktni prisotnosti, ki se vzpostavi kot analogija prve jamske poslikave: dlan, pomočena v kri, ki odtisne sebe – odtisne to, da je srečala možnost smrti – na nemo, večno skalo. Narave, neživi predmeti, pričajo o moji metamorfozi, rojstvu reprezentacije, rojstvu tega večnega ognja, ki ga skušamo priklicati in oživiti, kadarkoli pišemo ali formiramo katero drugo virtualno resničnost.

 

 

IV

 

Resničnost je neskončno mediirana. Nemogoče jo je zajeti. Realno ne obstaja; resnica je prostor vmes, je diskurz, je na strani Želje. Misel sem poskušal usmeriti na to, da je ta temeljna disfunkcionalnost, temeljna praznina in razcep izkušnje tisto, kar rojeva specifično tesnobo, specifično odsotnost smisla. Šele v tej zarezi se namreč poraja tisto, kar imenujemo človeško. V tej odsotnosti smisla, v tej nenenhni migraciji naših identitet se pojavi zavest, razlika – nemara tudi možnost civilizacije, vsekakor pa možnost umetnosti. Zareza med življenjem in življenjem. Tukaj je rojeno tudi gledališče. Tukaj je rojena poezija. Oboje ponavlja ta razpad jezika, pomena, podobe … ta razpad in hkrati vnovično zbiranje. 

Misel me vodi tudi do nenavadnega paradoksa, etimološkega paradoksa. Žrtvovanje je bizaren fenomen, ki se ga želim tukaj dotakniti le mimogrede. Latinska beseda, iz katere izhajajo poznejši pomeni žrtvovanja, sancire, pomeni »narediti sveto«, postaviti nekaj v stanje, ki ga določa koren te besede, *sak, torej: povzročiti obstoj nečesa, narediti nekaj resnično. Podati nečemu strukturo resničnosti. 

Narediti resnično. Šele s tem, da nekaj postane sveto, lahko postane tudi resnično. To pomeni tudi: le skozi proces abstrahiranja, skozi obstoj simbolnega lahko konstruiramo realno. Le skozi zarezo izgube, izgube jezika ali izgube doma, prostora, izgube resničnosti se vzpostavi Realno. To je tesnoba, ki jo v oblikah, ki jih ne znamo vselej doumeti in se z njimi spopasti, srečujemo vsak dan; ta nepovezanost, ločenost od sveta in toka njegovih dogodkov. Ta zareza je naš vir.

Epilog: H konceptu izgona

Na drugi strani me presunejo prostori, ki smo jih (že) zapustili; prostori, kjer je človek prisoten bodisi v sledi bodisi ne več. Spomnim se, da sem se kot otrok vedno navduševal nad neuporabnimi mesti: prazen prostor za radiatorjem (tja sem rad legel in premišljeval), prazen prostor med posteljo in podstrešnim stropom. In pozneje, kako so me pretresali industrijski predeli mest – prazna parkirišča ponoči, industrijske hale, zapuščene in prazne hiše. Kakor da je prostor, ki se odpre, ko je enkrat zapuščen in ko ne služi več svoji sicerjšnji uporabnosti, odprt za neko presežno vrednost.

V tej prizmi čutim jezik: jezik kot hiša, a ne hiša, ki bi jo lahko še kdaj zapustili, temveč hiša, ki jo moramo – bodisi z branjem bodisi v pisanju – zapustiti, nujno zapustiti, da se v njej, ko jo potem opazujemo in skušamo s pogledom prodreti vanjo, naseljujejo pomeni, ki tam obstajajo neodvisno od nas; pomeni, ki vedo več kot vemo mi, ki nam zgodovino in prihodnost misli razkrivajo kot črne luknje, ki hkrati bljuvajo in srkajo snov. Ta snov smo mi: hišo izpraznimo in zapustimo samo zato, da vidimo, kaj se tja naseli – in če smo mi sami tisto, kar znova vstopi ali se prikaže v slutnji, smo neizogibno spremenjeni. Ta metamorfoza, ki jo doživimo, ko zapustimo svoj jezik – svoje telo – spet odpre jezik kot bojišče nepobotljivih zahtev: in svet se dogaja onkraj nas.

Kaj je poezija, če ne proces, v katerem deaktiviramo funkcionalnost jezika, da bi ga odprli za nove preboje in možnosti? Poezija označuje mesto praznine, disfunkcionalnosti, nemoči izrekanja. Ni tišina – in hkrati ni glas; ni sporočilo in hkrati ni namenjena sebi. Steklenica, ki jo pošljemo nekomu čez morje, a ta steklenica ne vsebuje popisanega lista: steklenica je prazna in tisti, ki jo najde, mora to praznino zapolniti s svojimi očmi, svojimi mentalnimi procesi in ustvarjalnim procesom, ki ga imenujemo branje.

 

Post scriptum

Najbolj presunljivi del gledališke maske (in s tem tudi človeškega obraza) zame ni skulpturalna ali piktografska površina kože ali celostna podoba maske; pravzaprav sploh ne gre za podobo. Najbolj presunljiva ni reprezentacija, ki ji služi maska, temveč so to prazni prostori na maski: usta, oči, morda celo razpoke na površini, sledi razpada v času. Toda predvsem usta: ta praznina, ki je vir glasu, vir pomena, ki posnema trenutek rojstva, vsakič znova, vsakič znova neznosno težkega začetka sveta. Prvega koraka, ki ga naredi otrok, prve besede, ki jo spregovori. Ta praznina govori onkraj vsega, kar lahko slišimo: govori s frekvenco, ki ji lahko prisluhnemo le tako, da oglušimo.

O avtorju. Jan Krmelj (1995) je gledališki in literarni ustvarjalec. Odpira prostore za uprizoritve in besede. Trenutno pripravlja svojo drugo knjigo pesmi in predstave Triadni balet, Antifone ter Ultimo corpo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • V središču si vedno ti sam

    Andrej Hočevar

    Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.