Oblast ekscesne družine

Žiga Valetič

Dominacija TV-serij, 2.0

Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je denar. Gledanost. Vsebinske prepreke so padle, karte so na mizi. Dovoljeno je problematiziranje in tematiziranje vsega, norčevanje iz vsega, dovoljeno je izmišljanje česarkoli, da se bo le prodalo. Bilanca mora ostati pozitivna, vse drugo je drugotnega pomena. Nadaljevanke, ki so v zadnjem desetletju veljale za glavno zatočišče kakovostne scenaristike, se spreminjajo. Na slabše. Vse bolj se približujejo Hollywoodu. Vse bolj so napumpane. Vstopili smo torej v drugo, manj zanimivo fazo televizijske emancipacije, kjer zmaguje kvantiteta.

Televizijske hiše vsako leto posnamejo več kot petdeset prvih sezon novih serij. Če jim prištejemo tiste, ki še trajajo, pridemo do kakšnih dvesto nadaljevank, ki se vrtijo na različnih mrežah, kanalih, spletnih portalih na zahtevo ali v torrentnih zalivih. Zlata doba komičnih nanizank je prešla. Že nekaj časa so v modi strah, groza, serijski morilci, vojne, terorizem, nadnaravno, forenzika, krvava fantastika, neonska fantazija, stripovska brutalnost in zombijade. V vsem tem krutem nadrealizmu, ki ni namenjen drugemu kot burjenju uma ter bohotenju vse bolj binarne domišljije, je kot zadnji otok človečnosti ostalo zanimanje za družino. Za usodo posameznika v njej. Za njeno (dis)funkcionalnost. 

Družinske vrednote v vse žanre

Počasni, dramatični odtenki družinskih odnosov so začeli prežemati vse žanre. Pozabimo na telenovele. Odnose znotraj sodobne družine nam zrcali skupina ljudi, ki bežijo pred zombiji (Živi mrtveci). Prvih nekaj sezon špijonskega krimiča, v katerem frčijo kri in eksplozije po globalni sferi, poganja odnos med potencialnima očetom in hčero, ves čas nekje med občutji njune velike bližine in ločenosti (Črni seznam). Ko spremljamo serijskega morilca mladih žensk, sočustvujemo zaradi njegovega socialnega položaja, saj le stežka preživlja družino in malo hčerko (Padec). In ko znanstvenica in znanstvenik posvojita dečka-androida, se družinici kmalu pridruži tuje bitje, ki se je v mamin trebuh naselilo med vesoljsko misijo (Seme življenja).

Družina. Vsepovsod. Kot poslednji alibi. Kot vez, ki drži tudi takrat, ko jo protagonist odreže. Družina kot elastika, ki jo scenaristično nategujemo do zadnjega roba. Vso to vizualno divjino, ta digitalni direndaj, ki je naphan s posebnimi učinki ter zelenim platnom, polnijo osamljeni posamezniki in posameznice, ki so osamljeni … sredi družine. Sredi njene naglice, njene norišnice, njene fleksibilnosti, nestabilnosti, zahtevnosti in spremenljivosti.

Domačijski noir

Dominacija TV-serij s posameznimi primerki še vedno vzbuja občudovanje. Če se je zanimanje za družino spojilo s prevladujočo paleto vseh temnih žanrov, pa je na drugi strani kriminal začel definirati tudi resne dramske serije, kjer je – spet – v ospredju družina. Odtujenost sredi domačnosti. Odtujenost, ki ni več plakatna, temveč se slej ali prej zvede na zločin. V ZDA so serije – za razliko od vzhodno- in srednjeevropskega telenovelizma (Gorski zdravnik, Ena žlahtna štorija, Usodno vino) – redko romantične ali komično-romantične. Prej nasprotno, vse bolj so kriminalne. Afera, Popravljena krivica in Krvna zveza veljajo za nosilce novega žanra, ki sliši na ime family noir oz. družinski noir. Katja Perat ga je, v povezavi z romanom Dekle na vlaku, poimenovala domačijski noir.

Gre za zgodbe, v kateri krvi ni nujno veliko. Dovolj je, če sem in tja spolzi kakšna kaplja. Toda vzdušje pritiska. Navzdol. Napeto je, kompleksno, večplastno, predvsem pa … vse ostane v družini. Afera govori o pisatelju, očetu štirih otrok, ki pride z družino na dopust v obmorski kraj, tam pa se zaplete z natakarico, ki je pred časom izgubila sinčka. Izkaže se, da njen partner pripada familiji lokalnih dilerjev. Sezone so počasne, razvlečene, scenaristična struktura unikatna. Prepletajo se različni pogledi na iste dogodke. Mešajo se časi in ponavadi so zadnji trije deli posamezne sezone dramsko bombastični – brez posebnih računalniških učinkov. Vsake toliko časa se zavemo, da se pravzaprav nahajamo sredi zaslišanja za umor, ki ga še nismo spoznali.

V podobni maniri se odvija Krvna zveza, le da je kriminal tu bolj prisoten. Spet se nahajamo v obmorskem letovišču, med ostarelo mamo, tremi brati ter eno sestro, ki so močno vpeti v lokalno okolje. Mama oddaja bungalove, eden od bratov je vplivni policist ter oče svoji družini, drugi brat vzdržuje marino in snifa koko, sestra je pravnica, tretji brat pa odpadnik, baraba, nebodigatreba. Slednji je seveda najboljši lik, saj deluje najbolj samozavestno in hkrati najbolj izgubljeno. Ko se po več letih vrne domov, se vsi takoj primejo za pištole. V letošnji drugi sezoni je nadaljevanka presegla osnovni (bratomorni) zaplet in družina, z »dobrim bratom« – kandidatom za šerifa – na čelu, se vse bolj zapleta v lastni neiskrenosti, nerazčiščenostih, v iskanju zločinca, ki ni daleč od iščočega. Tragedija.

»Dobra«, velika, uspešna družina na oblasti

In prav ta boj »dobrih« ljudi, oblastnikov »dobrega« življenja, varuhov »dobre« civilizacije in zaščitnikov »dobrih« vrednot je osrednja točka, v kateri se drugi val dominacije TV-serij kaže najbolj v stiku s stvarnostjo. Politično stvarnostjo. Vplivne družine, ki se bavijo s kriminalom, so iz podzemlja, kot smo ga videli v Sinovih anarhije in ga še vedno lahko gledamo v BBC-jevi seriji Peaky Blinders, prešle v odkriti mainstream, na najvišje položaje. Netflixova Hiša iz kart, v kateri Frank in Claire Underwood obvladujeta Belo hišo s hladnim psihološkim in fizičnim nasiljem, ni drugega kot domačijski noir – seveda če osnovno definicijo družine, ki naj bi za svoj obstoj potrebovala otroka, nekoliko razširimo. Prve sezone so delovale šokantno, toda ob kriminalnih podzgodbah, ki jih naplavlja nominacija ameriške predsedniške kandidatke Hilary Clinton, se zdi Hiša iz kart otročja igra.

Zdi se, da ZDA že pol stoletja obvladujejo velike politične družine, njih pa spremljajo umori, atentati, goljufije na eni in kraljevsko čaščenje na drugi strani. Fevdalizem za enaindvajseto stoletje. Kennedyjem, Bushem, Clintonom se zdaj pridružujejo vse bolj razvpiti Trumpi. To so nekakšne ameriške kraljevine, družinski imperiji, ki jih v miniaturnih verzijah posnemamo tudi v Sloveniji. Z Jankovići. In z Janšami. Toda ob velikih imperijih mora biti nekaj prostora tudi za zabavne, izrazito rumene različice: Jay Z in Beyonce, Kanye West in Kim Kardashian … TV-seriji Nashville in Imperij uprizarjata prav takšne glasbene imperije. Nashville je prestolnici countryja podtaknil liberalne vrednote in so ga po štirih uspešnih sezonah na lepem ukinili, Imperij, ki govori o klanu temnopoltih raperjev in soulovskih pevcev, pa je po dveh zaključenih sezonah v popolnem razcvetu. V razcvetu družinskega kriminala. »Kdor poje, zlo ne misli …«

Tretja faza

Pred dnevi so napovedali zadnjo sezono Igre prestolov, ki velja za ultimativno meddružinsko klanje v najvišjih fevdo-političnih sferah. Kaj bo ostalo od družine, ko bodo scenaristi v nadaljevankah iz nje iztisnili vso kri, je težko napovedati. Šla bo naprej in iskala nove poti. Mogoče se bo nekaj radikalnega vizualnega razmisleka prijelo. Mogoče bo zahodna družba iz potopitve v najmračnejše odtenke odnosov ter družinskih skrivnosti izšla prenovljena. Mogoče je vse skupaj odsev brezglavega (političnega) zagovarjanja klasičnih družinskih vrednot, ki so za širok spekter ljudi in njihovih življenjskih situacij postale utesnjujoče in povsem nerealne. Mogoče gre za odprt napad scenaristk in scenaristov na moralistično togost vladajočih elit, ki liberalnost (in socialističnost) privoščijo sebi, »množicam« pa ne. Mogoče je televizijski zlom družine, njena katastrofičnost le predvidljiv odsev odnosov v sodobnih družinskih okoljih, kjer smo ljudje, zaradi odtujenosti od pravega demokratičnega odločanja, primorani obračunavati s seboj in z bližnjimi. Igre manipulacije ter podrejanja na mikroravni. Igre neodkritosti do sebe in do drugih. Igre drobnih in tudi usodnih laži. Mogoče prihaja čas, ko bo treba odkriti družinsko naravo človeške vrste kot celote. Ali pa preprosto prihaja čas, ko bodo morale serije del pobude za tematiziranje sveta končno spet prepustiti … filmom.

O avtorju. Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, publicist in grafični oblikovalec. Med leti 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije. Publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti za Poglede, revijo Bukla, revijo Ekran, spletni Odzven ter revijo Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu ter o časopisu Pavliha, dejaven pa je tudi kot scenarist za igrane filme (Stvari, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čemu slikanice (v dobi pametnih igrač)

    Žiga Valetič

    Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske … →

  • Izkušnja Scenarnice ali neznanje je slaba bližnjica

    Žiga Valetič

    Vsi prikimavamo, ko nanese vprašanje na pomanjkanje scenarističnih veščin v slovenskem filmsko-televizijskem prostoru, ampak po vsem kimanju se zgodi in spremeni bore malo. Zakaj je tako? Ker vemo le, kaj … →

  • Prav takšno dekle

    Aljaž Krivec

    Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl … →