“Obdrži moja pisma zase, draga. Napisana so zate.”

Razmišljanje, spodbujeno tudi s pogovorom v Trubarjevi hiši literature (18. 10. 2012)

Gabriela Babnik

Pred leti sem prijateljici ob vljudnostnem “Kako si kaj?” menda precej nevljudno odgovorila – “Tako, kot izgledam.” Ton mojega glasu ni bil agresiven (in ne, ne gre za zmanjševanje občutka krivde, ker je bila prijateljica mojih let nekaj mesecev za tem ustreljena), šlo je bolj za trenutno razpoloženjsko našpičenost. Ali pa sem tako samo mislila do trenutka, ko se mi je prijateljičina podoba začela vračati. Svetli, tanki lasje, nežne ustnice, ki se zdijo v nekakšnem neskladju s temnimi okvirji očal, ki jih je navadno nosila. Njeno silhueto danes pogosto videvam na kolesu, čeprav sva se v mestu navadno srečevali peš ali pa vsaj: ona peš, jaz na kolesu. Za tiste izrečene besede sem se ji menda opravičila, če ne drugače tako, da sem ji čez čas “posodila” kontracepcijske tabletke.

Lacanova slovita definicija psihoze, trdi Renata Salecl v eni izmed svojih knjig, je, da se tisto, kar je izključeno iz simbolnega reda, vrne kot realno. Če torej nehamo uporabljati vljudnostne besede, “ne dobimo preproste osvoboditve od fiktivne narave vljudnosti, temveč se srečamo z nasiljem, ki radikalno pretrga družbene vezi”. V primeru zgoraj opisanega srečanja – verjetno tudi zaradi podobnih generacijskih interesov in podobno razvite stopnje tolerance – ni prišlo do odtujitve, nasprotno, prijateljica me je pripustila v svoj manevrski obroč in odtlej sva se celo laže stikali v notranjih horizotnih in si med drugim izmenjevali elektronska pisma iz oddaljenih mest, v katerih sva po čudnem naključju nasedli.

Pisma, predvsem zaradi njihove nekompleksne narave, nikoli niso bila mišljena za objavo, čeprav je eno izmed njih, napisano dan, dva pred prijateljičino smrtjo, potem prečiščeno vseeno pristalo v eni izmed revij. V njem seveda ni perverzij ali trdoerotičnih prizorov, kot v primeru Pisem Nori Jamesa Joycea; gre za skoraj preprosto, čuječo držo dekleta iz perifernega okolja, ki se je iz razlogov ljubezni znašlo v večmilijonskem mestu in v njem skušalo najti lastno substanco. Poleg tega je bilo ljubezensko pismo, posebno njenega ljubega, zame izjemnega pomena pri rekonstruiranju zadnjih ur njune smrti. Pri tem ne mislim toliko na realne okoliščine “umora”, kot bolj na možnost sprejemanja nenadne smrti mladega para, ki je “malo pred tem še imel tople dlani”.

Zdaj je menda že na pol odgovorjeno na vprašanje, zakaj so bila Joyceova Pisma Nori, za katera se je sam pisatelj izjemno bal, da bi kdaj prišla v roke tujemu človeku, obelodanjena v najprimernejšem zgodovinskem trenutku (celo tako primernem, da je na trenutke mogoče pomisliti, da jih je proizvedel čas sam). Ja, seveda, preteklo je sedemdeset let od pisateljeve smrti, sprostile so se avtorske pravice, sekundarna in primarna literatura o Jamesu Joyceu izhaja vsepovsod, ne samo pri nas, toda še bolj perverzno je dejstvo, da pisma tega slovitega irskega pisatelja, ki je eno izmed najpomembnejših in najvznemirljivejših etap svojega življenja preživel v Trstu, prebirajo ljudje, ki navadno ne segajo po literaturi. Ne po Joyceovi ne po kateri drugi.

Joyceova pisma, izvorno namenjena zgolj objektu njegove želje (zgodba bi bila povsem drugačna, če bi bila v knjigo vključena tudi Norina pisma, saj bi bilo veliko laže interpretirati Joyceovo srečanje z monstruozno žensko, ki ga je spodbujala k užitku – Joyce se je namreč v teh pismih, za razliko od junaka Odiseje, ki je ušel petju siren, s svojo željo soočil), tako potrjujejo definicijo psihoze: čeprav niti ne na strani Joycea, ki je v Pismih Nori zgolj opisoval svoja telesna nagnjenja, kot bolj na strani bralcev. Zastavlja se namreč vprašanje, zakaj se tudi profiliranim literarnim kritikom z izgovorom, da je Joyceova literatura zapletena, oziroma da je precejena skozi sito življenjskih izkušenj, zdi v tolikšni meri zanimivo brskati po ščegetavih podrobnostih pisateljevega življenja?

Možni odgovor: pogledovanje onkraj fikcije relativizira hermetično govorico Uliksesa. Če se je namreč Odisej odpovedal zapeljivemu glasu Drugega iz razloga, da bi pesem siren prenesel naprej, potem je mogoče reči, da je Joyce, ki se je v Pismih Nori odzval gonu, s tem kastriral svojo najpomembnejšo literarno pesnitev. Ob pripombi, da pisatelj ni mogel predvideti, da bo žrtev svojevrstne perverzije. Toda tudi v tem primeru se realno ne vrača k njemu samemu – Joyce je bil zavezan lastnemu izpovedovanju resničnosti –, temveč k nam, bralcem, ki z odmislitvijo literarnega kanona pred Joyceom in po njem, reducirani in pomanjšani, zremo skozi lino zgodovine in užitek najdemo predvsem v tem, da nas utegnejo zasačiti pri opazovanju in niti ne toliko v dogajanju pred nami.

Nova možnost, ki se v tem primeru odpira za literarno kritiko je, da s pomočjo sladostrastnih in intimnih pisem še enkrat na novo legitimizira Joyceovega modernega duha, ki je bil na začetku dvajsetega stoletja na osupljivo sproščujoč način zmožen spregovoriti o užitku človeškega telesa. Poleg tega Pisma Nori odpirajo intrigantno polje (molka) ženskega užitka. Očitno je namreč, da Nora ni bila toliko Joyceova muza, kot je zgolj privzela vlogo siren – “napol ljudi, napol ptic, živečih na otoku, kamor so zvabljale mornarje s svojim zapeljivim petjem” (pomenljivo je tudi, da je Nora na začetku njunega srečanja Joycea imela za švedskega mornarja). Joyce, tokrat v vlogi mornarja, je očitno podlegel pesmi siren (sirene) in umrl.

Tako kot je skrivnost Odiseje v tem, da nikoli ne izvemo, o čem sirene pravzaprav pojejo, tako tudi v Pismih Nori zelo malo izvemo o vsebini Norine pesmi. Nora ostaja polje neizgovorjenega, čeprav ne samo iz razloga, ker njena pisma ostajajo nedosegljiva, temveč ker Joyce v lastnih besedah ne najde tako vznemirljive obljube pesmi, kot jo najde v mesenem užitku, ki mu ga ponuja Norino telo. Norina odsotna pesem torej na neki način potrjuje užitek. S tem še ni rečeno, da so Pisma Nori umetnost – upovedano z jezikom psihoanalize so predvsem Joyceovo “bivanje v realnem”, gon, ki se upira vpisu v simbolni red; toda če zares pogledamo onkraj zastora fikcije, vidimo, da so bivanje, ki se “pridrka” do točke izničenja, sicer tudi verjetnega cilja umetnosti.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spopad s pismi, recenzijo, gledališčem in literarnim večerom

    Aljaž Krivec

    V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od … →

  • Promet s knjigo (drugič)

    Primož Čučnik

    Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, … →

  • Stramorjevi koraki med Štajersko in Primorsko, Heglom in Lacanom

    Miša Gams

    Knjiga Stramorjevi koraki je zbirka kratkih zgodb Andreja Tomažina, ki se odlikuje z inovativno vsebinsko in oblikovno strukturo. Za razliko od drugih proznih prvencev mladih … →