O dobroti in hudobiji ter vsem vmes

Agata Tomažič

Obstajajo knjige, ki jih prebereš enkrat v življenju, pa ti jih ni treba nikoli več, ker se z njimi srečaš prav v tistem obdobju, ko tvoji možgani kot goba vpijejo vse, kar so ti sporočile. In se njihova vsebina, lahko tudi v zelo skoncentrirani obliki, naloži vanje za vse večne čase. Varuh v rži je bil recimo zame ena takih knjig. Pa Dnevnik Ane Frank – za obe se mi zdi, da pripovedujeta o občutku osamljenost in nerazumljenosti, ki tako rada prevevata odraščajoče, čeravno vsaka pa svoje in v čisto drugi obliki. 

Medtem ko je Holden Caulfield razvajeni newyorški mulec iz dobro stoječe družine, ki bi si, če se mu ne bi zdeli vsi taki pozerji in sploh, moral izmisliti kak drug problem v svojem življenju, je Ana Frank resnično v nezavidljivi situaciji. Zaprta v skrivališču z družinskimi člani in družinskimi prijatelji, povečini odraslimi, je v svojem doživljanju sveta, kolikor ga sploh lahko spremlja, in spremembah, ki se ji dogajajo, zares čisto sama. Poleg tega je Ana Frank resnična oseba in njen dnevnik je izpoved dekleta, ki mu ni bilo dano preživeti. Morda je to tudi eden od razlogov, da se njene knjige zlepa ne lotiš brati ponovno – ker jo vzameš v roke s cmokom v grlu, se pustiš vsrkati zgodbi in nato ves čas krčevito upaš, da je morda prišlo do napake, da so se zmotili in da še vedno kje živi, samo pod drugim imenom. Dokler ne prideš do neizprosnih končnih opomb in trpkih zgodovinskih razjasnitev. 

Pred kratkim mi je pod roke prišla podobna knjiga. Knjiga, ki jo začneš brati, tokrat ne s cmokom v grlu, temveč bolj z nekakšnim občutkom dolžnosti, saj je v mojem primeru sodila med službeno čtivo. Na hitro prelistaš spremne in sklepne besede, preveriš število strani, malce nejevoljno zavzdihneš, potem pa še odženeš. Bereš in bereš in bereš … in naenkrat se razpršijo občutek dolžnosti in rahla utrujenost in vsi zadržki in predsodki. Knjiga Joškovi otroci (Založba ZRC, 2018) je pravzaprav Dnevnik Ane Frank, le da s srečnim koncem!

Joškovi otroci so dnevniški zapiski Joška Indiga, ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 nekaj več kot dvajsetletnega Juda iz Osijeka, ki je pomagal reševati judovske otroke iz Nemčije, Poljske in Avstrije. Prej je njihova že tako negotova begunska pot tekla čez jugoslovansko ozemlje do Grčije in z ladjo do Palestine, a ko so na tisto velikonočno aprilsko jutro nad Beograd prihrumeli nemški bombniki, se je vse spremenilo. In postalo še bolj zamotano, tako zamotano, da se je bil Joško Indig, v tistem trenutku kot vodja več kot tridesetglave skupine otrok v starosti od nekaj let do že odraščajočih, primoran umakniti iz baze v Zagrebu nazaj na slovensko ozemlje. Tam so se v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu pri Horjulu skrivali dobro leto, dokler ni do njih pricurljala vest, da bo čez tisto ozemlje potekala italijanska ofenziva, zato so se premaknili v italijansko mestece Nonantola pri Modeni. Na italijanskem ozemlju so v vili, ki je nekdaj pripadala lokalnemu judovskemu industrialcu, preživeli še nekaj mesecev, kmalu po kapitulaciji Italije pa jim je le uspelo, da so prešli italijansko-švicarsko mejo in tam, tudi s pomočjo nekega jugoslovanskega diplomata, prepričali sicer zelo neizprosne švicarske oblasti, da jih niso vrnili v Italijo, kjer bi jih čakala gotova smrt. Pravzaprav so se iz tedaj še številčnejše skupine tim. Joškovih otrok, ki so se jim v Nonantoli pridružili še otroci iz judovskih družin v Dalmaciji, rešili čisto vsi razen enega. Iz Švice so jih nato s posebnim letalskim transportom odpeljali na ozemlje tim. Britanskega mandata za Palestino, kot se je imenovala začasno državna tvorba, ki je obsegala ozemlje današnjega Izraela in Jordanije. Joško Indig je v Izraelu spisal spomine na to razburkano obdobje svojega življenja, zapiske pa je nato uredil neki nemški zgodovinar, ki jih je prevedel v nemščino ter izdal v komentirani knjižni obliki. Slovenski prevod je le eden od mnogih, zanimivo pa je, da med njimi ni hrvaškega – kar se na prvi pogled, glede na to, da je bil Joško Indig Jud iz Osijeka, zdi čudno. A bomo v nadaljevanju videli, da sploh ni …

 

Knjiga Joškovi otroci sodi med dnevniška pričevanja, pri katerih bralec ponavadi vzame v zakup, da bo med kopico napisanega vendarle tudi nekaj otrobov, s katerimi si nima kaj pomagati, a morajo biti tam, da vse povezujejo v kompaktno celoto. Toda Joško Indig, čeravno je od uradnega šolanja opravil le gimnazijo, ni tiste vrste pisec, ki bi v neskončnost popisoval dolgočasno rutino. Te med letoma 1941 in 1943 pravzaprav niti ni bilo kaj prida, saj so se stvari neprenehoma dogajale in se je mikroklima v skupini otrok in še dveh odraslih spremljevalcev spreminjala vsaj tako hitro kot razmerja sil na svetovnih frontah. 

Najosupljivejše odkritje za vsakogar, ki vojno pozna samo iz zgodovinskih učbenikov, ti pa seveda ne razkrivajo podrobnosti o vsakdanu v zaledju, je najbrž dejstvo, da je vsem tem Judom uspelo preživeti, čeprav so se vsakokratni oblasti povečini predstavljajo kar s pravimi dokumenti, na katerih je pisalo, da so judovskega porekla. Ta misel se morebiti bere bogokletno, toda po branju že omenjenega Dnevnika Ane Frank se vsakršna pripoved Juda, ki ne govori o skrivanju, zdi kot nekaj povsem novega. Seveda ne bi nikakor ne mogli trditi, da so se mladih judovskih sirot (starši, od katerih so se v Nemčiji in na Dunaju poslovili, so povečini končali v koncentracijskih taboriščih, o katerih smrtih so otroci dobivali tudi obvestila po pošti …) ljudje razveselili, pa vendar je pogled na vagon otrok po pisanju Joška Indiga vsaj nekaterim italijanskim karabinjerjem pričaral nasmešek na obraz in iz ust izvabil kakšen spodbuden vzklik. Tudi prebivalci Nonantole niso bili nikakršni zadrti fašisti, nekaj jih je prav odkrito nasprotovalo Mussoliniju in so se njegovega padca iskreno veselili – dokler niso izvedeli, da jih čakajo še težji časi pod Nemci … Tedaj je tudi za skupino Joška Indiga postalo prenevarno in nekaj dni, preden jim je v dogovorih s tihotapci ljudi uspelo izposlovati prehod italijansko-švicarske meje, so se otroci razkropili in so jih pod streho vzeli duhovniki iz bližnjega katoliškega (!) seminarja, par pa jih je prenočevalo pri meščanih. 

Nič ni črno-belo in Joškovi otroci na skoraj tristo straneh prinašajo cel razpon človeških značajev, od neizmernega sovraštva in hudobije do čiste, nepreračunljive dobrote. Med branjem se topijo predsodki, ostri se pogled na obdobje iz ne tako daljne zgodovine, glede katerega si niti stroka v marsičem še ni na jasnem. Za slovenske bralce so posebej povedni odlomki, kjer Joško Indig poroča o junaški in pogumni drži Uroša Žuna, obmejnega komisarja, ki je v nevarnih časih tvegal svoje življenje, da skupine judovskih deklet, ki je ilegalno prečkala mejo pri Mariboru, ni vrnil nazaj v Avstrijo. Nadalje Indig dvakrat omeni, kako so pred napadom na Jugoslavijo domnevali, da se bo Slovenija najhitreje pokorila Tretjemu rajhu, pa je bilo potem ravno obratno – prav v Sloveniji je bilo eno od žarišč gverilskega partizanskega boja. Ne pomišlja se popisati uboja vaškega trgovca iz okolice Horjula, ki je po vsem sodeč padel pod streli iz partizanskega orožja, čeprav je ves čas podpiral njihove borce. Med najbolj trpkimi pa so odlomki, kjer navaja izraze odkritega sovraštva, katerih tarče so bili pripadniki judovske skupnosti na Hrvaškem. V protijudovskem razpoloženju, ki ga je še podžgala in tako rekoč uzakonila nemška zasedba, ni bilo ustanavljanje koncentracijskih taborišč na hrvaških tleh, kjer so umrli tudi zapisovalčevi znanci in prijatelji, čisto nič čudnega. In neprizanesljivo pero kronista je tudi razlog, zakaj knjiga najbrž še dolgo ne bo ugledala hrvaškega prevoda.

 

Joškovi otroci seveda niso zgodovinsko delo, so pa s svojo prvooosebno pripovedjo prvovrstna surovina za zgodovinarje, ki proučujejo čas, katerega živi pričevalci počasi zapuščajo ta svet. Razbijajo monolitne predstave in omogočajo nov vpogled tudi v judovsko skupnost, ki niti po naključju ni enovita. Joško Indig je deloval pod okriljem cionistične organizacije z imenom Hašomer hacair, katere miselnost je za nas, nepoučene bralce, precej spominjala na ideologijo tabornikov. Vera nikakor ni bila v ospredju in so jo, kot se pokaže v drugi polovici knjige, celo odkrito zavračali – ko so prišli v Nonantolo, je bilo to jabolko spora med tamkajšnjimi Judi, ki so jim poskušali vsiliti izvajanje verskih obredij, čemur se je Joško Indig kot praporščak laičnih vrednot Hašomerja hacairja odločno zoperstavil. Namesto s Toro in drugimi judovskimi svetimi knjigami je občutek povezanosti in pripadnosti med otroki poskušal ustvariti z vcepljanjem kolektivnega duha in vrednot pionirjev, ki bodo pomagali zgraditi novo domovino v kibucih. Vsi za enega, eden za vse, je danes, v dobi individualizma, parola, ki kotira kaj nizko. V razburkanih medvojnih letih pa je bil najbrž prav občutek povezanosti v skupnost, za vse sirote pa malone v družino, tisti, ki jim je pomagal prebroditi težko obdobje ne le brez izgubljenih življenj, temveč tudi brez trajnejših prask na duševnosti.

Knjige o vojni so ponavadi dokaj mučno čtivo. Kot grenko zdravilo so – položiti si ga moraš na jezik, da bo potem bolje. Joškovi otroci so po tej plati skorajda razvedrilno branje, ki pa ima učinek najbolj tragičnih zgodb: bralec o knjigi razmišlja še dolgo po tem, ko jo je prebral in zaprl. V primerjavi z na začetku omenjenima Varuhom v rži in Dnevnikom Ane Frank to nikakor ni knjiga za otroke ali mladino (čeprav je italijanski prevod izšel v eni takih zbirk). Prej knjiga za odrasle, ki si zmorejo priznati, da se je kadarkoli mogoče naučiti česa novega. In da si s pogledom v preteklost lahko odgovorimo na vprašanja, ki nas begajo v sedanjosti.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Fašisti, najboljši sosedje

    Agata Tomažič

    Čeprav del mojih prednikov izvira iz okolice Trsta in so se bili od tam zaradi fašističnega nasilja in raznarodovalne politike naposled prisiljeni priključiti eksodosu Primorcev, ki je vodil na Štajersko, je bil fašizem zame boljkone beseda na papirju.

  • Instantni odmerki groze in katarze

    Iva Kosmos

    Ponujeno vam je instantno etično doživjetje z natančno odmerjenimi sestavinami: predstavitev zločina, nedolžne žrtve, s katero sočustvujete, brutalnega zločinca, ki ga obsojate, in končnega rezultata lastne moralne pravičnosti, saj se vam razjasni, kaj je prav in narobe ter kam se morate postaviti. Ni velike razlike, če gre za Bosno, Ruando ali Španijo.