Nova politična klima

Josip Novakovich

Ameriške modnosti, načini življenja, senzibilnosti, celo etični standardi globoko nihajo – vsaki dve desetletji zanihajo v nasprotno smer. Težko je natančno določiti trenutek, ko se zgodi ta obrat. V trenutnem feminističnem gibanju, ki je preobrazilo politično, umetniško, literarno krajino, je izvolitev »vrhovnega nadlegovalca« klimo segrelo do vrelišča. Trumpov nasvet, ki si sposoja dikcijo iz slačilnice, »zgrabite jih za muco«, je izzval ogorčenje, njegova izvolitev, čeprav se je v predsedniški tekmi meril z žensko, toliko bolj. Zavedanje, da je zmagal in ohranil predsedniško funkcijo brez posledic, čeprav je brezčutna šovinistična svinja, ki zlorablja ženske, je milijone žensk prignalo na ulice. Vse to je znano. Iz tega se je najbrž po zaslugi Facebooka in interneta razvilo močno gibanje. Po spolni revoluciji – ljubimo se, ne vojskujmo; svoboden, brezskrben seks; ko je bila družba prežeta s spolnostjo, ko nisi bil moški, če nisi osvajal, ko si veljal za zavrtega, če žensk nisi prosto objemal – je danes osvajanje v večini primerov izenačeno s spolnim nadlegovanjem ali nasiljem. Novi standardi veljajo tudi za stare čase, Naomi Wolf brez težav obtoži Harolda Blooma, da ji je pred 30 leti na koleno položil roko. No, bil je njen mentor in v igri je bil konflikt interesov, a takrat so se Haroldu Bloomu na univerzi Yale smejali in njegovo opolzko vedenje sprejemali kot osebnostne kaprice.

Naenkrat ima vsa kultura resen kompleks. Obstajata dve sferi, virtualna in aktualna. Poznam ženske, ki se na internetu menijo za zmenke, imajo avanture za eno noč, nakar pri pouku pišejo o strahotah, ko se jih kdo neprimerno dotakne. To malo spominja na zgodbo o doktorju Jekyllu in gospodu Hydu. Govoril sem z rockovskim glasbenikom, ki mi je zaupal, da je na poti v seks klub. Kaj ti bo to? Mislil sem, da se ti ženske kar ponujajo. Ne več, je rekel. Zdaj iščem anonimni seks. Nikoli ne veš, kdaj boš obtožen tega ali onega. Jim Harrison je med pokojnimi, a njegovo vedenje ni več sprejemljivo. Ko so ga namreč vprašali, kako napreduje njegova knjižna turneja, je rekel, krasno, začel sem s 50 tabletami viagre, ostalo mi jih je 20. Harvey Weinstein je očitno zlorabil svojo moč, obljubljal je kariero v zameno za seks. To je bilo relativno običajno v Hollywoodu oz. vsaj splošni vtis je bil tak, zdi se, da je izraz »prilizovati se« označeval način, kako se v filmski industriji zavihtiš na vrh. Vrnili smo se k primeru Woody Allen – čeprav ni nobeno od sodišč prepoznalo nikakršne krivde v poroki z osebo, ki z njim ni v krvnem sorodstvu, je širni svet presodil, da je pedofil, ki je zlorabil žensko in tako dalje. Marsikdo danes zavrača ogled njegovih filmov. Pred leti nas je njegov humor navduševal, vprašanje, zakaj nas danes ne več? »Nedolžen, dokler ni dokazana krivda,« je bilo nekoč vodilo ameriškega prava in na sodiščih še vedno je. V javnem mnenju in na internetu velja nasprotno.

(Tudi če se je Woody Allen vedel neetično, mar to pomeni, da je njegova umetnost zdaj slaba? Presojamo osebo ali umetnost? Če bi se izkazalo, da je bil Dostojevski resnično pedofil, kot mnogi strokovnjaki sklepajo iz njegovega pisanja, bi mar Bratje Karamazovi naenkrat prenehali biti eden največjih romanov v zgodovini literature? Bi dela oporečnih osebnosti morali prepovedati? Celine je bil antisemit, vendar njegovi romani še vedno veljajo za mojstrovine. Karl May je bil za svoja kriminalna dejanja obsojen na zapor, mar to pomeni, da ni imel občudovanja vredne domišljije? Morda ima pisanje pod psevdonimi, kot sta Ferrante ali B. Traven, vendarle smisel.)

Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn. Žrtve seveda potrebujejo zaščito in osebe, ki se izrekajo za žrtev, imajo večinoma tehtne razloge za izrekanje, zaslužijo si posluh in nadomestilo za tegobe ali travme. A to naj bo pravno vprašanje, ne stvar interneta in takojšnjega javnega sramotenja. Internet omogoča, da zaobidemo pravni proces in pohitimo s sodbo ali še prej obsodbo.

 

Stvari se že nekaj časa spreminjajo, v kulturi, na primer, v poučevanju literature, kar je moj poklic. Bralni seznami morajo biti spolno uravnoteženi, kar ni izziv, saj je v zadnjem času najbrž več vznemirljivih avtoric kot avtorjev. Pri pouku se včasih zdi, da literatura ne obstaja, da je vse samo politična sociologija. Ko sem ob neki priložnosti obravnaval esej Richarda Selzerja, kirurga z univerze Yale, z naslovom The Knife (Nož), me je več študentk nadrlo in dr. Selzerja označilo za posiljevalca, ker je kirurške posege v svojih opisih primerjal s posilstvom. Dejstvo, da je z njimi rešil življenje kakih 1000 žensk, ni pomagalo. Že raba besede posilstvo, ki pri nekaterih žrtvah priklicuje dejanje in sproža posttravmatsko stresno motnjo, je žaljiva. Zdaj moram biti pozoren, da ne obravnavam besedil, ki bi imela podoben učinek, kar dela literaturo nekoliko bolj pusto in neprepričljivo.

V mojih delavnicah kreativnega pisanja je bilo več udeležencev, avtorjev napadenih, ker so ženske upodobili kot šibke. Problem upodabljanja žensk enodimenzionalno ali stereotipno, pavšalno je večen, a šibkost je zdaj prepovedana. Profesor, ki na Švedskem poučuje Shakespearja, mi je pravil, da pri pouku ni več zanimanja za duhove in te reči, ampak samo še za to, kako močne so v igrah ženske. V novih pisavah imamo tako samo še močne ženske, medtem ko imajo ženske izven teh pisav status nečesa šibkega. Netflix je zdaj uvedel kategorijo »filmi z močno protagonistko«. Kategorija ima smisel – sramežljivi in plašni ženski liki iz starih filmov so gotovo ponižujoči.

Tudi revizija moškega pristopa k ženskam ima smisel. Seks bi moral biti nekaj povsem soglasnega in vzajemno prijetnega, ne fevdalna »pravica prve noči«. Tudi če se ženska meni za zmenke na Tinderju, obiskuje seks klube, divje seksa na plaži in tako dalje, to ne pomeni, da lahko moški samoumevno namiguje na seks ali ga ponuja, osvaja ali polaga roko na stegno brez povabila. Osvajanje je veljalo za standard moškega vedenja, pogosto so se ženske pritoževale, češ, zdi se mi, da ga privlačim, a ne ve, kako bi pristopil. Laura Kipnis, avtorica knjige Against Love (Proti ljubezni), pravi, da če ne poskusiš osvajati, ne veš, ali je poskus zaželen ali ne. Poskusiti je sprejemljivo, vztrajati, čeprav si bil zavrnjen – to je nadlegovanje. Catherine Deneuve je bila nedavno na udaru, ker je izjavila, da bi moškim morali dovoliti, da pecajo ženske. Očiten je razkol med feministkami starejše generacije, kot je Margaret Atwood (ki se je oglasila, da bi stopila v bran Stevenu Gallowayu, avtorju, ki so ga odpustili na osnovi govoric in brez prave preiskave), in novimi feministkami, ki so aktivizem ponesle na Facebook in v gibanje #MeToo (#JazTudi).

Če je bil že torej skrajni čas za revizijo etosa med spoloma, velja isto za definicijo in stopnjo resnosti spolnega nasilja. Neizpodbitno posilstvo, vsiljena ali prisilna dejanja spolnega značaja (kot so ščipanje, poljubljanje in tako dalje), neprimerni komentarji ali spolni namigi, pohotni pogledi. Je velika razlika med Billom Cosbyjem, ki omami in posili skoraj 100 žensk, in Garrisonom Keillorjem, ki mu med fotografiranjem roka zdrsne kakih 15 centimetrov po sodelavkinem golem hrbtu. Univerza v Minnesoti je pred več kot dvema desetletjema uvedla pravilo, da se ogledovanje ženskega telesa, ki traja več kot 7 sekund, obravnava kot nadlegovanje.

In kaj je zloraba moči? Gotovo to, da je Harvey Weinstein v položaju, v katerem ženskam ponuja filmske vloge v zameno za seks. Gordon Lish, sloviti urednik Raymonda Craverja, je ponujal delavnice kreativnega pisanja in javno priznaval, da do objave ni težko priti, le spati je treba z Gordonom Lishem. Za delavnice je zaračunaval visoke pristopnine in ponujal objavo v antologijah v zameno za seks in denar. To je seveda zloraba.

V moji profesorski generaciji se je kaka polovica profesorjev poročila z bivšimi študentkami, na zmenke so začeli hoditi še v času profesure. Za poroko gre, in ko se enkrat poročiš, kdo se bo pritoževal? Večina šol je sprejela sankcije, ko gre za konflikt interesov, oseba, ki je v položaju moči, v katerem podeljuje ocene, diplome in tako dalje, ne bi smela biti v intimnem odnosu z osebo, ki študira. To je prestopek, ki pomeni izgubo službe in položaja. Če se profesor okorišča s seksom, nakar študentko pusti, postanejo zadeve umazane. Če so zmenki uspešni in se, kot je običaj v dobrih komedijah, končajo s poroko, je, kot kaže, vse lepo in prav, saj se nihče ne pritožuje. Če pa se zmenki izjalovijo, lahko sledijo formalne pritožbe, kot kaže primer Stevena Gallowaya z univerze v Britanski Kolumbiji. Tožilstvo ni uspelo na koncu ničesar neizpodbitno dokazati in profesorja so odpustili, ker je v pisarni hranil alkohol. Ko sem pristal na univerzi v Teksasu v Austinu, smo imeli predavanja, ki jih v trenutni politični klimi najbrž ne bi izvajali. Sydney Monas, prevajalec Dostojevskega, je predaval o prevajanju kar na domu. Spili smo kar precej vina, nakar smo v drugi polovici predavanja skočili v bazen, spili še več in se šalili. Po koncu letnika se je poročil s študentko, ki je imela največje oprsje, in, kot kaže, se ni nihče vznemirjal. Tožil ga je član anonimnih alkoholikov, ki je trdil, da se zaradi vse te pijane radoživosti počuti izključenega in nadlegovanega. Naenkrat se je poučevanju odrekel, poroko pa je ohranil, kar je obveljalo kot šala, ne zloraba moči.

 

Časi se res spreminjajo. Ko sem pred 40 leti pristal v ZDA, ni bilo nič nenavadnega, če so ljudje za sprostitev pred zmenkom vzeli pomirjevala. Tako se je na sodišču branil Bill Cosby – da je bila omama del kulture zmenkov. Seks z osebo, ki ni pri zavesti, ki se je onesvestila, gotovo ni bil nikoli sprejemljiv, in prav to je počel Cosby. Pomirjevala, ki jih je uporabljal, zdaj veljajo za drogo za posilstva. Je omamljena oseba pri zavesti? Kako omamljena je? Je spila tri kozarce vina? Tri steklenice? Sojenje Cosbyju za vrsto posilstev spremlja dodatno nelagodje – vse tožnice so bele ženske, on pa je črnski moški, tako da vse skupaj spominja na linčanje. A to ne zmanjša pomena njegove krivde, ki so mu jo pripisali v javnem mnenju, na internetu in med novinarji, še preden je stopil pred katerokoli sodišče. S sodiščem, ki O. J. Simpsona ne more prepričljivo spoznati za krivega umora ali Billa Cosbyja posilstva, je nekaj narobe in nekaj je narobe s Facebookom kot razsodiščem.

Internet je z javnim sramotenjem vzpostavil lasten sodni sistem, ki ne zapravlja časa s podrobnimi in natančnimi analizami pravnih strokovnjakov. Kazen je hitra, nagla – izguba ugleda v politiki in industriji zabave se je za stotine uglednežev že končala z odpuščanji in izključitvami. Kmalu ne bo razlikovala po spolu, saj ženske včasih prav tako zlorabijo moč, precej primerov je že bilo, ko so srednješolske učiteljice zapeljale še ne polnoletne učence. O tem govori Tampa, roman Alysse Nutting.

 

Zaradi nove spolne kulture ali klime, kot jo imenujejo nekateri, so moški gotovo manj spontani. Vem, da pri pouku ne morem več pripovedovati etničnih ali spolnih šal. Nekoč ni bil problem, če si pripovedoval šale na račun lastne etnične ali spolne pripadnosti. Judovskega prijatelja so skoraj odpustili z univerze, ker je pripovedoval judovske šale, potem ko se je zoper njega pritožilo več judovskih študentov. Šale o vremenu so zaenkrat še sprejemljive, se mi zdi.

Amerika je postala manj šaljiva in manj spogledljiva družba. Spolni stiki so se preselili na splet. Nedavno sem to zaznal v New Yorku – nobenih spogledljivih dražljajev na ulici. Ženske se ogledujejo v ogledalih in izložbah, kot da jim je moški pogled odveč. Posplošujem, seveda. A je res, da smo iz atmosfere izsesali nekaj veselja do življenja; kot pravi Leonard Cohen: »Vojna divja med revnimi in med bogatimi, med moškim in med žensko. Vojna divja med tistimi, ki pravijo, da vojna je, in tistimi, ki jo tajijo.« (Prev. Matej Krajnc) Še dobro, da je Cohen med pokojnimi, saj se ga je držal sloves grobega plejboja.

Občasno berem ruske spletne strani in zdi se, da Rusi s privoščljivostjo spremljajo, kako ameriške ugledneže odpuščajo že zaradi manjših spolnih prestopkov. V Severni Ameriki ni seksa, razglašajo mnogi Rusi. Precenjujejo stanje, seveda, vendar je še kaj prostora za spogledovanje? Veliko manj, kot nekoč. Preprosta rešitev bi bila, da ženske spodbudijo spogledovanje, da imajo iniciativo, mislim, da se to do neke mere že dogaja. Po prepotrebnem preoblikovanju odnosov med spoloma na delovnem mestu se bo pokazalo, da so ženske veliko bolj svobodne in iniciativne, kot so bile nekoč, francoske kritike, da se Američani ne znajo ali ne smejo več spogledovati, pa se bodo izkazale za napačne.

 

Prevedel Dražen Dragojević

O avtorju. Josip Novakovich se je pri dvajsetih letih preselil s Hrvaške v ZDA. Objavil je ducat knjig, med drugim roman April Fool’s Day (preveden v deset jezikov), pet zbirk kratke proze (Infidelities, Yolk, Salvation and Other Disasters, Heritage of Smoke in Tumbleweed), tri esejistične zbirke in dve knjigi kritik. Njegovo delo je bilo pripoznano v antologiji Best American Poetry ter z nagradama … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • Posluh namesto tekmovanja

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.