Nimajo časa, da ti ne bi verjeli

Izpoved začasne londonske rezidentke

Jedrt Maležič

Priznam, kot prebivalki urbane vasice se mi je zdel London v prvih dneh rezidence v nebo vpijoče ustrahujoč. Večkrat potujem sem čez vikende ali za kak teden, po obiskih. Ko pa sem se pricijazila za mesec dni z velikimi načrti o zatišju za pisanje, obisku knjižnega sejma in vsesplošnem večernem razvratu, sem naletela na strahce v svoji glavi in vsi so čebljali drug prek drugega, češ, nekatere ljudi London izvrže, kakor hitro šavsne po njih. Tiste dni me sploh ni čudilo, da je centru Londona dobesedno uhajal plin! Nesrečni pripetljaji v delavskem tunelu so sprožali poskoke pokrovov jaškov visoko v zrak, ljudi so evakuirali, sodeč po naslovih brezplačnikov je zavladalo čisto pravo izredno stanje, manična mrzlica West Enda  pa je bila že nekaj sosesk stran vidna samo po zamudah vlakov.

Rezidenčna mansardica leži v Shoreditchu, ki se je iz delavske soseske pred nekaj deset leti uspešno prelevil v mondeni hipsterski žurplac s klubi, pubi, galerijami in kafiči, stisnjenimi na nekaj sto kvadratnih metrih v bližini slovite alter šalter Brick Lane, Opekarske, kot ji reče prijateljica. Prijeten ambient za ambicije in (vsaj v moji glavi) trditev: »Kelnarim samo začasno, dokler ne izide moj prvenec/moj bend ne zaslovi/ne dobim res hude vloge.«

Prvi večer sem se dobila s prevajalskim kolegom, od nekdaj je bil model, in kot skorajda pritiče pristno kul folku, je »poskusil pokukati izza plank«. Tako se je pred nekaj leti izselil v London, študirat, delat, ven iz kotline. Prva stvar, o kateri sem mu potožila, je bila, da ljudi v kravatah ne ločim med sabo, a me je vehementno zavrnil, češ, tukaj se na sestanku delodajalec nima časa ukvarjati z morebitnimi kompleksi prosilca za službo, zato že ob prvem pogledu nanj celostna podoba ima, da štima, šele potem bodo prisluhnili idejam. Če bo vse na zunaj okej, pride na vrsto vsebina.

To sem poskušala ohraniti v mislih, ko sem se v neprijetni sparini prerivala po londonskem knjižnem sejmu v Olympii. Ni se zgodilo samo enkrat, da so preverili, kaj piše na moji kartici, translator and author, Slovenia, nato pa se, očitno manj zainteresirani, obrnili stran. Soočena z lastnim manjvrednostnim kompleksom sem se po branju pisateljice Ali Smith v salonu angleškega PEN-a vseeno pomujala po podpis in je na njeno veselo pripombo, da bi z največjim veseljem kaj prišla v Ljubljano, nisem povprašala niti po kontaktu. Pri gostji sejma Valerie Luiselli je bilo še hujše. Rekla je, da prihaja v Ljubljano v maju, jaz pa sem izjecljala samo: »Oh, kakšno naključje, jaz pa tam živim.«

Poleg mene je med neko sejemsko debato sedela novinarka BBC-ja, ki me je med pogovorom radovedno povprašala po mojih kontaktnih detajlih in mi ponudila telefon, da ji vanj vpišem svoj e-poštni naslov. Ker pa z iPhonom ne znam operirati, sem zablodila na stran s smajliji in nisem znala nazaj, zato sem ji rekla, da tako ali tako nisem pomembna, da je že v redu tudi brez naslova. Strinjala se je, kaj pa naj. Tukaj ti verjamejo na besedo in obleko. Nimajo časa, da ti ne bi. Na stojnici Dalkey Archive Press sem kanila pošnofati za prevajalsko šolo založbe, po kateri te vzamejo za in-house prevajalca, pa so me napotili kar k direktorju, ki je ravno posedal za mizo. Kot na ukaz sem ob magični besedi zamrznila na mestu in bleknila: »Ah, saj ni tako nujno.« Tudi tokrat so mi verjeli na besedo. Drugi dan sejemskega dogajanja je, skratka, zame minil brez posebej uspešnega mreženja. Sem pa zato poslušala Conchito Wurst, če kaj pomaga. Ob tem sem se lahko vsaj sprostila, ker sem vedela, da me njena avtobiografija niti bežno ne zanima, lahko pa sem se na dolgo in široko spraševala, kako ji uspeva gojiti tako gosto negovano bradico.

Po sejmu sem se po napotilu urednika odpravila v knjigarno Gay’s the Word, edino preostalo povsem LGBT knjigarno v Londonu, ki se vztrajno bori z mlini na veter. Nabrala sem šopek knjig, ki še niso prevedene, in se obenem čudila, kaj tukajšnje lezbijke za boga milega čitajo, da so police prepolne srhljivk in romanc. O tem sem (za spremembo dokaj sproščeno) pobarala prijetnega in priletnega gospoda za šalterjem, kot se je izkazalo direktorja po imenu Jim. Seveda tukajšnje lezbijke v glavnem čitajo natanko to, šund in žanrsko literaturo. No, po posvetu sem v knjigarni uplenila zajeten kup romanov in zbirk kratkih zgodb z bolj nevidnih polic, ki pa sem jih kljub vsemu uspela ubrati, v glavnem pa opisujejo New York v času jazzovske epohe – ne toliko zato, ker bi bila sama usekana na sloviti jazz age, ampak predvsem zato, ker se mi nič drugega ni zdelo primerno za morebiten prevod. Z direktorjem sva se srčno poslovila z obeti ponovnega srečanja.

Še isti večer mi je postregel z ubrisanim presenečenjem. Na vabilu ljubeznive slovenske skrbnice z veleposlaništva sem zasledila prvega v ciklu večerov Eurostars z Rosie Goldsmith. Nimam blage veze, zakaj, ampak mahoma sem se zagrebla za brezplačne karte in zvlekla za sabo še prijateljici, čeprav se mi je dozdevalo, da zna biti evroliterarni večer blazen dolgčas v zategnjenem okolju. Ampak morda bo vino, sem jima prigovarjala. Glede na cene pijače v Londri smo se začele med huronsko zamudo kar hitro opijati, medtem ko je gospa Rosie Goldsmith razglabljala, ali mar ni malteški jezik navadna arabščina. Štirje avtorji, v Bruslju živeči Maltežan Pierre J. Mejlak, Turkinja Çiler İlhan, Angležinja Evie Wyld in Latvijec Jānis Joņevs so brali v izvirnih jezikih, medtem ko so njihove angleške prevode v odločno premajhnem fontu projicirali na platno.

Mahoma sem poskočila ob omembi romana, za katerega sem vedela, da naj bi ga konec leta prevajala posredno, ker prevajalca za neposreden prevod ni bilo mogoče najti! Seveda sem pozabila ime avtorja, ki pa je tokrat sedel na odru. Nekako mi je ob vsem siljenju in vabljenju ljudi na ta dokaj zategnjen večer povsem ušlo, KOGA gremo poslušat. Izkazalo se je, da mi je bil edini simpatični introvertiranec med povabljenci bizarno usojen, čisto pravo srečanje prevajalke s piscem. Za slovensko prevajalko (v nasprotju z na primer nemškimi, ki se jim pisci ponujajo kar sami) dokajšnja poslastica, sploh ko se je izkazalo, da je model totalno duhovit in da je po lastnih resničnih izkušnjah napisal hommage kulturi heavy metala v Latviji v času neodvisnosti. Seveda smo se bolj podrobno pogovorili kar na cigareti pred vrati, a žal ni utegnil z nami na pijačo, sem pa tokrat, kot prava veteranka, dobila njegov e-poštni naslov. Počutila sem se, kakor da bi brutalizirala kakšen neviden kodeks, po katerem naj se ljubezen do fine literature nikdar ne bi sprevrgla v biznis. No, ga vsaj nisem prosila za fotografijo ali avtogram, kajti to bi se mi zdelo že na pol poti v kravatarstvo.

Morda pa je le še upanje, da se znebim treme, premišljujem v sončnem londonskem jutru, medtem ko je v tisku vstopnica za večer z Russellom Brandom (ja, včasih mi paše tudi njegova manija, pa naj stokrat podležem trendu), v planu pa še srečanje z direktorico The Free Word Centra in obisk co-working placa za vogalom, kjer se nadejam spoznati lokalno skupnost. Ta hipsterski ambient mi je namreč vse bolj simpatičen.

Parkrat sem se na nedeljskem bolšjaku na Opekarski prav lepo zadebatirala s prodajalci o vsem mogočem, med drugim pa je eden, pri katerem sem ob debati na stojnici pozabila kupljene uhane, tistega večera, ko smo korakali proti nekemu pubu s koncerti in je ravno pripeljal mimo v srebrnem BMW-ju, na ves glas zatulil: »You! You forgot something!« in mi izročil pozabljeno vrečko z nakupom. Na začetku mojega bivanja tukaj bi si najbrž mislila, da me hoče najmanj oropati ali ugrabiti, zdaj pa sem se samo prešerno nasmejala in mu zatulila nazaj: »You’re a good, good man, you know that?« Tudi Shoreditch je mala, prijetna vasica, v kateri se da najti zatišje, če ga potrebuješ. Zdaj pa domov pisat, zato sem tukaj.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • V kraljestvu knjig

    Agata Tomažič

    V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.