Nikoli več, do kdaj? 

Muanis Sinanović

Nedavno sem se umaknil z družbenih omrežij. Bilo je preveč: neprestan, dan in noč trajajoč tok političnih komentarjev z vsega sveta, pri katerem je bilo videti, da vlada obratno sorazmerje med številom udeležencev debat in zapletenostjo izražene misli. Vsa politična krajina, od skrajne desnice do skrajne levice, je svoja prepričanja zvedla na preproste obrazce, ki na ravni delovanja izključujejo širši zgodovinski horizont, zavest o duhovnozgodovinskih procesih in s tem analitično prodornost.

Družbena omrežja so polna vsakovrstnega fanatizma. Prepad med človeškim potencialom racionalnega bitja z zapletenim duševnim ustrojem ter povprečnim uporabnikom družbenih omrežij, pa tudi med neizčrpno resničnostjo zgodovine, možnih jezikovnih iger in propozicij ter dnevno politiko in modo, je brezkrajen. Zdi se, da imamo na izbiro le dve možnosti: ali poskusimo iti proti toku in donkihotsko, obsežno modrovati na spletu ali se popolnoma umakniti. Moda in dnevna politika podirata in zasedata vsa obzorja (tudi intelektualna), kar je nasledek razpada razsvetljenskega projekta v scientistično (psevdo)religijo, okrepljeno s popolno ekonomizacijo družbenega življenja.

Na nacionalnem mediju pod novico o napadu v Novi Zelandiji berem komentar, ki izraža tipično mnenje sodobnega (predvsem tehnično) izobraženega pripadnika srednjega sloja v naših delih sveta: zakaj bi verjeli v nevideno, ko pa danes poznamo že vse. Seveda ne vemo prav veliko. Znanost je zamejila nekatere vidike resničnosti in jih bolj ali manj uspešno razložila, a to nima prav veliko opraviti z našim mestom v njej. Ko ležimo, hodimo, čustvujemo, nimamo nobene zavesti o tem, kaj se dogaja z našim telesom v njegovih neizmerno globokih podrobnostih. Poznavanje razdalje med Zemljo in Luno nam ne pomeni prav dosti, ko jo med nočno vožnjo z vlakom ujamemo s kotičkom očesa. Neprestano prehajanje delcev v vesolju, od mrtvih do živih snovi, od človeka do ozračja, ni nekaj, do česar bi imeli odnos, čeprav ga poznamo kot znanstveno dejstvo. Trda znanost ob pronicanju v življenje slehernika privzema spekulativne, nedokazljive in nič kaj zanesljive oblike ter se iz metode spreminja v hitro sestavljene naracije, kot opažamo pri številnih primerih evolucijske psihologije, denimo pri Jordanu Petersonu. Množice so prepričane, da nekje obstaja razlaga tudi za to, kaj smo v svoji notranjosti; prostora za vprašanja ni, sebstvo je potlačeno. Ob avtentičnem soočenju z znanjem, ki ga je znanost pridobila, bi moral občutek nevednosti kvečjemu narasti. Ludwig Wittgenstein je nekoč pripomnil, da se nam zdi, da se problemov življenja ne bi niti dotaknili, tudi če bi bili rešeni vsi znanstveni problemi.

Leta 2017 sem imel v Rogu predavanje z naslovom Teroristi vs. troli, v katerem sem poskušal razumeti in razložiti kulturno dinamiko, ki se odvija znotraj gibanja alt-right, ter mentaliteto sodobnega radikalnega nasprotnika migracij. Ne, ne gre za mrkogledega in zadrtega neonacista, temveč za normalnega pripadnika družbe, kot je šlo tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Le da je normalen pripadnik današnje družbe precej drugačen: rad se pošali, prisoten in transparenten je na internetu, navdušuje se nad zabavno elektroniko, gleda enake serije kot vsi ostali, posluša sodobne popevke. Predvsem pa se rad pošali. Ne gre za človeka brez humorja. Še več, nagnjen je k trolanju, in to je njegova posebna značilnost.

Trolanje je pribežališče njegove trpinčene duše. Misli, da ve vse o svetu in smislu življenja; treba je imeti lepo žensko, redno spolno občevati in hoditi v solidno službo, po možnosti v storitvenem ali informacijskem sektorju. Pa vendarle, včasih mu ne gre po načrtih in njegovo prepričanje o lastni vednosti ter nerazložljivost njegovega družbenega položaja ga spravljata v obup. Ker ne more biti aktiven, je lahko le reaktiven, in kako biti bolj reaktiven na internetu, mestu, kjer lahko dosežeš največ ljudi, kot ravno s trolanjem.

Ne gre za vojaka in fizično nenavadno sposobnega človeka. V njegovem humorju, njegovem trolanju je nekaj skrajno resnega in bolečega. Slabše ko mu gre, bolj se ga oprijema. Vso svojo nemoč sublimira v umetnost izdelovanja memov. Baza sličic in nabor možnih memov sta neizmerna, kajti internet sam ponuja nepregledne možnosti reakcij. Debate na družbenih omrežjih nasploh niso namenjene izgradnji svetovnega nazora ali čemurkoli konstruktivnemu, temveč predvsem razdiralnosti hipnega odziva. S pospeševanjem odzivov se pospešuje izguba smisla, z izgubo smisla pa se rušijo vsi predobstoječi horizonti, razen obzorja poslednjega človeka, ki ve vse. Kolikor več časa preživite na družbenih omrežjih, toliko bolj boste prepričani, da veliko veste. Kolikor manjši bo krog delovanja v neinternetni realnosti, toliko močnejše bo vaše prepričanje. Temu so podvrženi vsi svetovni nazori in vse subkulture, alternativne nič manj; slednjih se oprijema le še ime. Opravljivost, zarotništvo in domet, ki se konča znotraj premera dveh kilometrov male prestolnice v nevplivni evropski državici, so tudi značilnosti marginalnih scen. In kolikor bolj si marginalen, toliko močnejša bodo tvoja čustva in prepričanja – rekli smo že, da je nezadovoljstvo z življenjem povezano z njimi. Bolj ko boš trpel, bolj se boš smejal.

Zdi se, da je tudi novozelandski napadalec Brenton Tarrant takšen, s to razliko, da je bil dejansko visoko fizično pripravljen, saj je razmeroma uspešen triatlonec. Bil je pripadnik zloglasne trolovske skupnosti 4chan. Pred napadom, ki ga je snemal, je spremljevalcem sporočil, naj sledijo zvezdniku PewDiePie, youtuberju, ki na posebno infantilen način komentira igranje videoiger in se bori za mesto uporabnika z največ sledilci na svetu. Predvajal je nacionalistično srbsko etnično glasbo, ki je v nekaterih internetnih skupnostih znana pod imenom ter obenem geslom Remove Kebab. Tega uporabljajo troli kot klic k iztrebljanju oziroma deportiranju muslimanov. To, da se imaginarij zahodne alt-desnice povezuje z vojno ob razpadu Jugoslavije, izpričuje širino omenjene nevednosti, ki vsebuje prepričanje, da dosega popolno poznavanje zadev; priča o neverjetni enostavnosti svetovnih nazorov, ki se oblikujejo na internetu, največji bazi podatkov v zgodovini. Pred napadom je na 4chanu objavil sledeči post:

 

Posnetek zaslona 1

 

Nekdo pa v odgovor tega:

 

Posnetek zaslona 2

 

Ne zveni kot izmenjava dveh seksualno zavrtih in zagrenjenih klerofašistov? Zveni prav kot izmenjava dveh povprečnih mladostnikov, ki sta za šalo, v otročji igri, privzela zgodovinska svetovna nazora, kot smo se v zgodnjih letih igrali kavboje in »Indijance«. Če bi takšen govor v preteklosti ustrezal pubertetnikom, se otročjost danes razvleče v motno prihodnost, za katero ne vemo, ali se bo sploh končala.

A te šale so smrtno resne.

Z njimi sem se soočal nedavno, ko je Radio Študent objavil anonimno obsodbo na smrt urednika Mladine Gregorja Repovža v imenu delavske revolucije in ko je Facebook stran z memi Dnevna doza levoliberalizma izražala sovraštvo do nekaterih subkultur ter muslimanov, kmalu zatem pa kot sličico za meme uporabila znani prizor, v katerem srbski paravojak v Bijelini brca trupli dveh starejših ljudi, kar je bil (vsaj prvo) odziv na mojo kritiko tovrstnega trolanja kot politične strategije. Ob osebni izmenjavi s prekaljenim trolom se navadno razkrijeta prav bolečina in fanatičen občutek vsevednosti ter zaverovanost v svoj prav.

Meje med cinizmom, trolanjem in morjenjem so tanke in težko je vedeti, kdaj bodo prekoračene. O tem navsezadnje priča tudi prvoosebni posnetek pobijanja v novozelandski mošeji, kjer se ekran in dejanje z materialnimi posledicami dobesedno združita. Moje ocene niso utemeljene zgolj na opazovanju, temveč tudi poznavanju lastne psihologije iz časa, ko sem bil radikalen spletni levičar; bil sem nagnjen k paranoji, verjel sem v moč »teorije«, da razloži vse na svetu, in mestoma sem bil prepričan v to, da bi bilo revolucionarno nasilje v današnji Sloveniji pravzaprav smiselno. In bil sem zelo otročji. S tem ne želim povedati, da ustroj institucij in različnih področnih oblasti v Sloveniji ni problematičen, da so bila moja prepričanja v celoti zgrešena ali da so v celoti zgrešena vsa prepričanja (anonimnih) slovenskih leninistov, temveč to, da so nesorazmerno napihnjena in združena z osebnostjo, ki jo internetni algoritmi in družbena omrežja zbijejo na precej osnovno raven. Spoj do skrajnosti pritirane racionalnosti in duhovnega siromaštva je prav značilnost fašizma, v našem času pa dosega nove skrajnosti, zaradi katerih moramo biti resnično zaskrbljeni – a ne na družbenih omrežjih.

Ko se možnosti izbire v samonanašalni in neprestani bitki vedno novih odzivov krčijo na vedno bolj enostavne enote, te pa v utesnjenem osvajanju vedno novih simbolnih področij postajajo vedno bolj psihotične, se začne množično preobražanje človeškega značaja v vedno bolj demonične oblike – demonsko pa ni v resnosti in telesni impozantnosti, temveč prav v praznem, ciničnem humorju in otročjosti. Če danes želiš biti fanatičen, moraš biti za vsako ceno smešen.

Nekaj podobnega je med drugim že pred precej leti opazil David Foster Wallace in kot obliko subverzivnosti predstavil tako imenovano idejo nove iskrenosti (new sincerity), ki si drzne biti resna in globlje čustvena. V književnosti naj bi se to odražalo skozi vrnitev k nekaterim modernističnim pristopom, ki jo je prepoznal v posameznih tokovih sočasne ameriške književnosti in jo povezujemo z izrazom metamodernizem oziroma postpostmodernizem. Neodvisno od Fosterja Wallacea sem do prepričanja o potrebi po metamodernizmu pred časom prišel tudi sam in v svoji izpeljavi njegovega duha vsaj deloma tudi pisal (ni pa tega pisanja mogoče v celoti izčrpati s to razlago). Seveda je modernizem mnogo širše in notranje raznoliko gibanje, a kot metamodernizem nastopa z določeno agendo, ki ga postavlja nasproti postmodernizmu in s tem dobiva drugače zamejene konotacije.

Danes mislim, da je nova iskrenost še ena reakcija v istem ciklu in da je treba tudi to preseči. Nove tehnologije, načini družbljenja ter tehnokratska vladnost so nas spravile v položaj, kjer se odvijajo antropološke spremembe, razsvetljenske kategorije pa nam ne morejo več nuditi zanesljivosti. Marksistična znanost politične ekonomije nam ne bo pojasnila naših občutij, razredni boj ne bo izčrpal naših problemov, biti desničar ali levičar ne pomeni veliko; tudi številni identitetni boji, od spolnih do verskih, od antropocentričnih do neantropocentričnih, na vseh straneh političnega spektra nas, če smo povsem iskreni, ne zadovoljujejo, pa ne zato, ker bi bili ti boji neuspešni. Nasprotno, zelo uspešni so, povsem so zasedli nove prostore družbenega, od njih smo odvisni, prevzeli so nas, motivirajo nas.

Njihovo stanje na internetu, ki se bo ob vstopu v »resnični« svet preobrazilo v nekaj plemenitega in učinkovitega, ni samo predstopnja. Mislim, da primer morilca z Nove Zelandije ni izjema, temveč dober pokazatelj izničenja meje med internetom in resničnostjo; ne moremo bežati iz ene v drugo, obe sta speti in se občasno prelijeta. Blizu njuni združitvi smo, in ta je lahko samo katastrofalna. Morda so v njej tudi nekatere varovalke: o zločinih smo bolje obveščeni, zato se kaj tako množičnega, prikritega in sistematično grozovitega, kot je holokavst, danes ne more ponoviti; a če je to res, je res tudi, da nas vednost o dejstvih živalske industrije ni pripeljala veliko bliže k množični zavrnitvi. Brutalno policijsko nasilje na mejah Evropske unije, prisilni, nezakoniti izgoni migrantov na Hrvaško, ki jim pogosto sledi brutalno nasilje hrvaške policije (verižno pretepanje, ki lahko doleti tudi ženske, kraje, uničevanje lastnine, pošiljanje bosih ljudi na večkilometrske hoje po snegu, kar lahko tudi fotografsko dokumentirano spremljamo na aktivističnih in prostovoljskih FB straneh), je nekaj, o čemer javnost še ni množično obveščena.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

Smo v položaju, ko bo to soočenje moralo postati globalno. Islamisti, japonski ljubitelji MAG-e, sledilci Jordana Petersona, Žižka, leninisti, iskalci telesne osvoboditve, tudi feministke, vegani, vsi mislijo ali ne-mislijo znotraj sheme, ki ne ustreza več resničnosti. S tem seveda ne želim enačiti feminističnega ali veganskega gibanja (tudi sam se prehranjujem pretežno rastlinsko) z morilskimi težnjami alt-desnice (ki si jih ta ne upa priznati in jih zavija v šalo). Nekateri od omenjenih miselnih tokov si tudi sami postavljajo podobna vprašanja in se sprašujejo o lastnem položaju, pa vendarle se mi zdi, da mesta za pravo, trdno utemeljitev žive misli in načina življenja, ki bi bil ponotranjen in bi nas osvobajajoče zavezal, ne najdemo. Nezmožnost pa nas paradoksalno še bolj prepričuje v lastne horizonte, kar vidim kot bolečo obrambno držo. Želim reči tudi, da sodobne leve ideologije ne morejo odgovoriti alt-desnici, ker so ujete v isto metafizično zanko ter čustveno ekonomijo. V isto panično potrebo po takojšnjem odzivu, pogosto binarno nasprotnem, ki ne more čakati na boljše čase za premislek, povezano s potrebo po rednem in stalnem potrjevanju lastnih nazorov, ki ji precej uspešno strežejo algoritmi
Nujno bo znova odpreti arhive tradicije – oziroma velikih svetovnih duhovnih zapuščin – ter se z njimi spopasti preko nekega novega pogleda. Zadnja odprava tradicije, ki se je začela v 18. stoletju, je v procesu izjalovljenja, ki se odvija pred našimi očmi, česar si ne želimo priznati. Obenem pa je ta duhovnozgodovinska faza zaprla zgodovinska obzorja, ki segajo onkraj razsvetljenstva. S tem seveda ne želim reči, da se je treba razsvetljenskemu projektu kot takemu odreči in nekritično brati predmoderne tekste; zagovarjam predvsem odprtje razmisleka o njegovi zapuščini, ki bo omogočil nove zapletene odnose s celovito dediščino človeštva, obenem pa nujno preobrazbo nekaterih modernih idej ter s tem morda odkrivanje ustreznejših oblik življenja. Morda je bolj kot trditev »nikoli več« aktualno vprašanje – do kdaj?

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V iskanju boljšega življenja

    Sonja Merljak

    Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.

  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

  • Mehurčke in lu(l)čke za vse!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?